Jedro

Odškodnino za škodo zaradi neuspelih pogajanj je torej možno priznati samo kot negativni pogodbeni interes. V okviru tega je odškodnina po 20. členu OZ praviloma omejena na povrnitev stroškov, povezanih s pripravami na sklenitev pogodbe.

Razlago o omejitvi obsega pravno priznane škode v fazi pogajanj je treba analogno uporabiti tudi za primere sklepanja pogodb v postopku javnega naročanja. Vse do naročnikove izbire namreč ponudniki ne morejo računati na dodelitev pogodbe, saj ni jasno, ali bo njihova ponudba sprejeta.

Tožeča stranka kot neizbrani ponudnik v postopku oddaje javnega naročila ni upravičena zahtevati povrnitve škode na podlagi pozitivnega pogodbenega interesa. Ker je tožeča stranka zahtevala povrnitev škode v obsegu, do katerega po materialnem pravu ni upravičena, ni pa zahtevala stroškov v zvezi s pripravo ponudbe, ki bi ji na načelni ravni šli, tožbene trditve ne utemeljujejo pravno priznane škode v konkretnem primeru.

Izrek

1.) Pritožba zoper sodbo se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

2.) Tožeči stranki sami nosita svoje stroške pritožbe zoper sodbo.

3.) Pritožba zoper sklep se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

I.

1. V skladu z 2. odst. 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D, Ur. l. RS, št. 45/08) je sodišče druge stopnje obravnavalo pritožbo zoper sodbo po dosedanjih predpisih.

2. Z izpodbijano sodbo, popravljeno s popravnim sklepom, je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožečih strank, ki se je glasil: „RS je dolžna povrniti škodo, ki jo je v zvezi z opravljanjem svoje dejavnosti povzročil državni organ prvi tožeči stranki družbi A.A., d.o.o. v znesku 364.055.964,93 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi v višini 13,5% od dneva vložitve tožbe dalje do izdaje sodbe sodišča prve stopnje in družbi B.B., d.o.o. v znesku 85,402.014,10 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi v višini 13,5% od dneva vložitve tožbe dalje do izdaje sodbe sodišča prve stopnje, ter ji povrniti pravdne stroške, v roku 15 dni, da ne bo potrebna izvršba.“ Tožečima strankama je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 4.939,29 EUR, za primer zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje.

3. Z izpodbijanim sklepom z dne 4. 9. 2009 (v nadaljevanju: popravni sklep) je sodišče prve stopnje v I. in II. točki izreka popravilo izpodbijano sodbo, opr. št. VIII Pg 82/2006-18 z dne 10. 1. 2008, tako da se izrek sodbe pravilno glasi, kot je razvidno iz 2. točke obrazložitve te odločbe.

4. Zoper sodbo in popravni sklep vlagata tožeči stranki pravočasni pritožbi. V pritožbi zoper sodbo pritožnici uveljavljata vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlagata razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Popravni sklep pa izpodbijata zaradi zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlagata „odpravo“ tega sklepa.

5. Tožena stranka na nobeno od pritožb ni odgovorila.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

II.

K pritožbi zoper sodbo

7. V obravnavanem sporu tožeči stranki (1) zahtevata povrnitev škode – izgubljenega dobička, ki naj bi jima nastala zaradi nezakonitega delovanja državnih organov: 1. Direktorata za investicije, nepremičnine in skupne službe državne uprave (pred spremembo Servis skupnih služb Vlade) in 2. Državne revizijske komisije za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: DRK). Kot je povzeti iz trditev tožeče stranke, le-ta nekdanjemu Servisu skupnih služb Vlade, ki je bil naročnik v postopku oddaje javnega naročila za izvajanje storitev varovanja oseb, varovanja premoženja in upravljanja z varnostno-nadzornim centrom za potrebe ljubljanskega sodnega okrožja ter Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani (objavljenega z javnim razpisom v Ur. l. RS, št. 39-42/04 pod št. objave Ob-10335/04, s popravki v Ur. l. RS št. 53/04 Ob 12595/04, št. 80/04 Ob-20425/04, št. 111-112/04 Ob 27023/04 in št. 129/04 Ob-32872/04), očita, da je v nasprotju z lastnimi zahtevami iz razpisne dokumentacije (A13) in določili takrat veljavnega Zakona o javnih naročilih (ZJN-1-UPB1, Ur. l. RS št. 36/2004, v nadaljevanju: ZJN-1), izbral nepravilno ponudbo, ki bi jo moral v skladu z 2. odst. 76. čl. ZJN-1 zavrniti, ter da je kršil načelo transparentnosti porabe javnih sredstev (6. čl. ZJN-1) s tem, ko prvi tožeči stranki ni dovolil vpogleda v ponudbeno dokumentacijo izbranega ponudnika, ki je po mnenju tožeče stranke javen. Bistvo tožbenih (in pritožbenih) trditev, s katerimi tožeča stranka utemeljuje svoj odškodninski zahtevek proti državi, pa se nanaša na nezakonito delovanje DRK, ki naj bi zagrešila „procesne napake, ki so povzročile, da je ostalo dejansko stanje v obravnavani zadevi nepravilno ugotovljeno, posledično pa je bilo materialno pravo nepravilno uporabljeno.“ (prim. list. št. 6).

8. Tožeča stranka je utemeljevala odškodninsko odgovornost države na podlagi določila 26. člena Ustave (list. št. 6). Ta v 1. odstavku določa, da ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Iz citirane ustavne določbe sledi, da naš pravni red sprejema odškodninsko odgovornost za protipravno ravnanje, do katerega je prišlo pri izvrševanju oblasti oziroma javnih pooblastil (2). V 1. odst. 4. člena Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja (ZRPJ-UPB2, Ur. l. RS, št. 99/2004, v nadaljevanju: ZRPJN) je določeno, da je DRK poseben, neodvisen in samostojen državni organ nadzora nad zakonitostjo postopkov oddaje javnih naročil. DRK torej samostojno odloča o zahtevku za revizijo in presoja, ali je naročnik kršil kogentne določbe ZJN, zato ne more biti dvoma o tem, da pri izvrševanju svoje službe ravna oblastno. Na načelni ravni je zato lahko podana odškodninska odgovornost države na podlagi 26. člena Ustave za škodo, ki nastane posamezniku zaradi nezakonitega ravnanja DRK pri izvrševanju njene službe. Vendar pa istega stališča ni mogoče sprejeti, kadar gre za protipravno ravnanje naročnika v postopku oddaje javnih naročil. Kot pravni pojem so javna naročila celota pravnih dejanj, s katerimi država in drugi uporabniki proračunskih sredstev pridobivajo blago oziroma se oskrbujejo s storitvami. Kljub temu, da pri postopku oddaje javnih naročil kot pogodbene stranke nastopajo država in njeni organi, ne gre za izvajanje oblastne funkcije, temveč za sklepanje civilnopravnih razmerij z ostalimi subjekti na trgu (3). Zato v primeru protipravnega ravnanja naročnika v postopku oddaje javnih naročil ne more biti podlaga odškodninske odgovornosti države določba 26. člen Ustave, temveč temeljna načela premoženjskega, zlasti obligacijskega prava (4).

9. 5. odst. 23. člena ZRPJN določa, da je po končanem postopku pred DRK sodno varstvo zagotovljeno v postopku povračila škode pred pristojnim sodiščem splošne pristojnosti. V postopku za povrnitev škode sodišče znova ocenjuje, ali je podana naročnikova kršitev pravil o javnem naročanju, pri čemer ni vezano na odločitev DRK (5). Za presojo, ali je podana odškodninska odgovornost naročnika v primeru kršitve pravil o javnem naročanju, je potrebna določitev konkretnejše pravne narave postopka oddaje javnih naročil v okviru obligacijskega prava. Pri javnih naročilih gre za poseben način nastajanja pogodbe, zlasti za posebej urejen postopek vabila k ponudbi, ponudbe in sprejema ponudbe (6). Pravila o javnem naročanju ne posegajo v svobodno urejanje pogodbenih razmerjih oziroma vanjo posegajo le izjemoma, kadar to zahtevajo cilji javnega naročanja, to je zagotovitev konkurence pri poslovanju z javnim sektorjem in gospodarne uporabe javnih sredstev. Njihov namen ni obvezati naročnika, da izbere ponudbo in sklene pogodbo o oddaji javnega naročila (7). Zato po stališču pritožbenega sodišča javnega razpisa in razpisne dokumentacije ni mogoče šteti za ponudbo. Javni razpis in razpisna dokumentacija izpolnjujeta opredelilne elemente vabila k dajanju ponudb po 24. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) (8), to pa ne zavezuje k sklenitvi pogodbe. Je pa lahko naročnik na podlagi 2. odst. 24. člena OZ odškodninsko odgovoren, če ne spoštuje pogojev, ki jih je sam določil v vabilu. Pravna narava odškodninske odgovornosti v tem primeru je enaka kot v primeru iz 20. člena OZ (odgovornost za pogajanja). Kršitelj odgovarja, ker je nepošteno ravnal v zvezi s sklepanjem posla, ne pa zato, ker ne izpolnjuje pogodbene obveznosti (9).

10. Obligacijski zakonik v 3. odstavku 20. člena določa obseg odškodninske odgovornosti za nepoštena pogajanja. Iz dikcije tega določila izhaja, da je kriva stranka dolžna povrniti škodo, nastalo s pogajanji. To pomeni, da gre prizadeti stranki (le) povrnitev škode kot premoženja, ki bi imela, če se ne bi pogajala in ne bi sklepala nikakršne pogodbe (negativni pogodbeni interes). Prizadeta stranka v fazi pogajanj ne more biti upravičena do povrnitve premoženja, ki bi ga imela, če bi bila pogodba pravilno izpolnjena (pozitivni pogodbeni interes), saj pri neuspelih pogajanjih ne pride do sklenitve pogodbe. Odškodnino za škodo zaradi neuspelih pogajanj je torej možno priznati samo kot negativni pogodbeni interes (10). V okviru tega je odškodnina po 20. členu OZ praviloma omejena na povrnitev stroškov, povezanih s pripravami na sklenitev pogodbe (11).

11. Pravkar opisano razlago o omejitvi obsega pravno priznane škode v fazi pogajanj je po prepričanju pritožbenega sodišča treba analogno uporabiti tudi za primere sklepanja pogodb v postopku javnega naročanja. Vse do naročnikove izbire namreč ponudniki ne morejo računati na dodelitev pogodbe, saj ni jasno, ali bo njihova ponudba sprejeta. Zato tudi ne morejo storiti ničesar za izvrševanje prihodnje pogodbe, niti si iz tega naslova ne morejo obetati kakršnega koli dobička. Upoštevaje razloženo, ni mogoče sprejeti stališča, da bi bil naročnik v postopku javnega naročanja odgovoren za izgubljeni dobiček in za dejansko škodo izven okvira stroškov, ki so nastali s pripravo ponudbe (odkup razpisne dokumentacije, stroški, povezani s pripravo načrtov, kalkulacij, potrdil, stroški za bančne garancije ipd.) (12).

12. V obravnavanem primeru tožeča stranka zahteva povrnitev dobička, ki bi ga v triletnem obdobju, kolikor je znašalo pogodbeno obdobje po javnem naročilu, pričakovala, pa ga zaradi oddaje javnega naročila drugemu ponudniku (in ne njej) ni mogla doseči (list. št. 17 - 33). Tožeča stranka torej zahteva plačilo pozitivnega pogodbenega interesa – zahteva povrnitev tistega premoženja, ki bi ga imela, če bi bila pogodba z njo sklenjena in pravilno izpolnjena. Kot je bilo pojasnjeno že v tč. 10 in 11. obrazložitve te odločbe, pa tožeča stranka kot neizbrani ponudnik v postopku oddaje javnega naročila ni upravičena zahtevati povrnitve škode na podlagi pozitivnega pogodbenega interesa. Ker je torej tožeča stranka zahtevala povrnitev škode v obsegu, do katerega po materialnem pravu ni upravičena, ni pa zahtevala stroškov v zvezi s pripravo ponudbe, ki bi ji na načelni ravni šli, tožbene trditve ne utemeljujejo pravno priznane škode v konkretnem primeru. Ker je škoda eden izmed konstitutivnih elementov civilnega delikta, tega pa tožeča stranka, kot rečeno ni utemeljila, je tožba nesklepčna. Zahtevek iz nesklepčne tožbe pa ni utemeljen, zato je že iz tega razloga treba pritrditi odločitvi sodišča prve stopnje v obravnavani zadevi. Pritožbeno sodišče še dodaja, da obseg škode, do katerega je upravičen neizbrani ponudnik v postopku oddaje javnih naročil, ni v ničemer odvisen od odločitve DRK in morebitnih napak, ki jih ta stori v postopku preverjanja zakonitosti naročnikovih ravnanj. Za presojo obsega škode je relevantno zgolj dejstvo, da gre do sklenitve pogodbe o oddaji javnega naročila za fazo pogajanj. Zato tožeča stranka tudi na podlagi zatrjevanih protipravnih ravnanj DRK ni upravičena do večjega obsega škode, kot ji gre v okviru odškodninske odgovornosti naročnika za nepoštena pogajanja.

13. Sicer pa pritožbeno sodišče tudi v celoti soglaša z razlogi prvostopenjskega sodišča, ki je do prepričanja o neutemeljenosti tožbenega zahtevka prišlo na podlagi presoje posameznih kršitvenih ravnanj, na podlagi katerih je tožeča stranka utemeljevala odškodninsko odgovornost tožene stranke. S tem v zvezi je tožeča stranka v tožbi navajala: 1. da so bila navodila DRK v sklepu z dne 4. 4. 2005 nezakonita, 2. da naročnik tožeči stranki ni omogočil vpogleda v sporni del (fotokopije potrdil za najmanj po pet usposobljenih varnostnikov ter v partnersko pogodbo) ponudbene dokumentacije izbranega ponudnika, DRK pa je s tem, ko je sama vpogledala v sporne dokumente kršila načelo kontradiktornosti, 3. da je naročnik izbral ponudbo, ki ni bila pravilna, ker (a) izbrani ponudniki niso izpolnjevali pogoja iz tč. 3.4. poglavja XII razpisne dokumentacije (fotokopije potrdil za najmanj po pet usposobljenih varnostnikov), (b) izbrani ponudniki niso imeli dovoljenja za opravljanje sevalne dejavnosti in (c) ker so izbrani ponudniki kršili določila Zakona o varstvu konkurence, ki prepoveduje kartelne sporazume, omejevanje konkurence in zlorabo prevladujočega položaja na trgu. Naročnikova kršitev pravil o javnem naročanju je po stališču tožeče stranke podana, ker je v nasprotju z določilom 1. odst. 76. čl. ZJN-1 oddal javno naročilo ponudnikom, ki niso predložili pravilne ponudbe, kršitev DRK pa je v tem, ker pri odločanju o zahtevku za revizijo ni ugotovila opisane nezakonitosti pri naročnikovi izbiri ponudnika.

14. Tožeča stranka je zatrjevala, da je DRK v obrazložitvi sklepa z dne 4. 4. 2005 (A133) dajala nezakonita navodila, s tem ko je zapisala, da ima vlagatelj zahtevka za revizijo v zvezi z ugotovitvami pri vplogledu možnost vložiti pripravljalno vlogo skladno s 105. čl. ZPP v zvezi s 5. odst. 3. čl. ZRPJN, v kateri pa ni dopustno širiti meja zahtevka za revizijo z dne 15. 2. 2005. Kot navaja tožeča stranka, zaradi teh navodil ni mogla uveljavljati nepravilnosti, za katere je zvedela pri vpogledu, saj bi s tem širila meje zahtevka za revizijo. Vendar pa pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni konkretizirala, katerih nepravilnosti ni mogla uveljavljati, ker bi bilo to v nasprotju z navodili DRK. Tega pa tudi ni mogla storiti, ker za nova dejstva in dokaze niti ni mogla zvedeti. Kot navaja sama, ji namreč tudi v ponovljenem postopku pred naročnikom ni bil omogočen vpogled v sporni del ponudbene dokumentacije. Zato je logično in konsistentno nesmiseln pritožbeni očitek, da zaradi nezakonitih navodil DRK tožeča stranka ni mogla navajati novih dejstev in dokazov v zvezi z ugotovitvami pri vpogledu. Ob povedanem se izkaže za pravilno presoja sodišča prve stopnje, da zaradi navodil DRK v sklepu z dne 4. 4. 2005 tožeči stranki ni nastala nikakršna škoda.

15. Tožeča stranka je tudi zatrjevala, da je naročnik ravnal nezakonito, s tem ko ji ni omogočil vpogleda v tisti del ponudbene dokumentacije izbranega ponudnika, ki se nanaša na izpolnjevanje točke 3.4. poglavja XII razpisne dokumentacije (fotokopije potrdil za najmanj po pet usposobljenih varnostnikov ter vpogled v partnersko pogodbo). Navedena zatrjevana kršitev naročnika je bila predmet presoje že pred DRK, ki je v zvezi s potrdili o posebej usposobljenih varnostnikih ugotovila, da vsebujejo tudi osebne podatke oseb, ki jih je naročnik dolžan varovati v skladu s predpisi, ki urejajo varstvo osebnih podatkov. (prim. priloga A137, str. 12 obrazložitve). Zato je DRK sama vpogledala v potrdila posebej usposobljenih varnostnikov in ugotovila, da so izbrani ponudniki predložili potrdila za ustrezno število posebej usposobljenih varnostnikov, ki so bili v trenutku predložitve ponudbe zaposleni pri enem od skupnih ponudnikov. Prav tako je DRK utemeljila, da vpogled v partnersko pogodbo ni neposredno povezan z uveljavljanjem pravnega varstva v zahtevku za revizijo, ker se kadrovski pogoji v primeru skupne ponudbe izpolnjujejo za vse ponudnike skupaj, ne glede na njihovo medsebojno razdelitev sklopov (tč. 3.4. poglavja XII razpisne dokumentacije v zvezi s 4. odst. 47. čl. ZJN-1 in pojasnilom naročnika z dne 13. 5. 2004).

16. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo prvostopenjskega sodišča, da ni podana kršitev DRK s tem, ko je sama vpogledala v sporne dokumente in se na ta način prepričala o pravilnosti izbrane ponudbe. Pravno podlago za takšno ravnanje ima DRK, kot je pravilno ugotovilo že prvostopenjsko sodišče, v določilu 2. odst. 19. člena ZRPJN. To določa, da DRK odloča ob upoštevanju meja zahtevka tudi o tistih kršitvah, za katere vlagatelj ni vedel oziroma ni mogel vedeti, pa so vplivale na odločitev naročnika o dodelitvi naročila. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema argumentacijo sodišča prve stopnje, da v primeru, ko zaradi varovanja zaupnih podatkov in poslovnih skrivnosti drugih ponudnikov vlagatelj nima možnosti vpogleda v določene dele ponudbene dokumentacije in mu zato tudi nekatere kršitve niso mogle biti znane, DRK kot samostojen in neodvisen organ nadzora nad zakonitostjo postopkov oddaje javnih naročil takšne kršitve preveri sama. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da je DRK z opisanim ravnanjem kršila načelo kontradiktornosti. Tudi po stališču Sodišča Evropskih skupnosti (v nadaljevanju SES) v zadevi C-450/06 z dne 14. 2. 2008 (Varec SA proti državi Belgiji) načelo kontradiktornosti v okviru revizije odločitve, ki jo sprejme naročnik v postopku javnega naročila, strankam ne omogoča neomejenega in absolutnega dostopa do celote podatkov v postopku oddaje javnega naročila. Po razlogih SES pristojni organ, kar je bila v obravnavanem primeru DRK, samostojno odloča o tem, koliko in kako je treba zagotoviti varstvo zaupnih podatkov in poslovnih skrivnosti glede na zahteve učinkovitega pravnega varstva in varstvo pravic obrambe.

17. Tožeča stranka v pritožbi očita prvostopenjskemu sodišču, češ da bi lahko samo vpogledalo v sporni del ponudbe izbranega ponudnika in se tako prepričalo o resničnosti zatrjevanega dejstva, da izbrani ponudnik ni izpolnjeval zahteve iz tč. 3.4. poglavja XII razpisne dokumentacije. Kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje ugotovitev o tem, da izbrana ponudba izpolnjuje zahtevo iz tč. 3.4. poglavja XII razpisne dokumentacije, v celoti oprlo na odločitev DRK z dne 7. 6. 2005 (A137). Da bi se sodišču prve stopnje sploh lahko porodil dvom v pravilnost ugotovitev DRK, bi morala tožeča stranka relativizirati ugotovitve DRK in pri tem konkretizirano navesti, zakaj meni, da je bila odločitev DRK v tem delu nepravilna oziroma arbitrarna. Tožeča stranka pa tega ni storila, ampak je zgolj pavšalno zatrjevala, da izbrani ponudnik v času predložitve ponudbe ni imel zaposlenih ustrezno število varnostnikov z zahtevano izobrazbo in se sklicevala na kršitev pravice do izjave, ker ni mogla sama vpogledati v sporni del ponudbe. Golo sklicevanje na pravico do vpogleda (ki v postopku javnega naročanja ni neomejena) pa še ne zavezuje sodišča prve stopnje k izvedbi dokazov za ugotavljanje dejstev, v katerih resničnost (upravičeno) ne dvomi. Upoštevaje razloženo, sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene kršitve s tem, ko ni vpogledalo v sporni del ponudbene dokumentacije izbranega ponudnika. Pritožbeno trditve o analizi trga, na podlagi katerih skuša pritožnica utemeljiti, da izbrani ponudnik zahtevanega pogoja ni izpolnil (prim. str. 7 pritožbe), so nedovoljene pritožbene novote, za katere pritožnica ni izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla navajati že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Zato so v skladu s 1. odst. 337. člena ZPP za pritožbeno sodišče neupoštevne. Ne drži niti pritožbena navedba, da naj bi tožeča stranka z dopisom Uprave RS za varnost pred sevanji z dne 7. 4. 2005 dokazala, da izbrani ponudnik v trenutku oddaje spornega javnega naročila ni izpolnjeval pogoja iz 3.4. točke XII. poglavja razpisne dokumentacije. Kot pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče, se izpolnjevanje tega pogoja skladno z navodili razpisne dokumentacije lahko dokazuje le s potrdili Ministrstva za notranje zadeve – Generalna policijska uprava ali Zavoda za varstvo pri delu, ne pa z potrdili Uprave RS za varnost pred sevanji. Poleg tega pa po tožbenih trditvah (primerjaj list. št. 10) iz predmetnega dopisa izhaja dejstvo, da izbrani ponudnik ni imel dovoljenja za opravljanje sevalne dejavnosti. To dejstvo pa še ne potrjuje navedbe tožeče stranke, da izbrani ponudnik ni izpolnjeval pogoja iz 3.4. točke XII. poglavja razpisne dokumentacije.

18. Enako kot prvostopenjsko sodišče (in prej že DRK) tudi pritožbeno sodišče razume, da iz naročnikovih pogojev v razpisni dokumentaciji ne izhaja zahteva, da bi moral izbrani ponudnik razpolagati z dovoljenjem za opravljanje sevalne dejavnosti. Iz pogojev razpisne dokumentacije (3.4. tč. XII. poglavja) le izhaja, da morajo ponudniki zagotovi najmanj po pet usposobljenih varnostnikov za pregled s tehničnimi sredstvi – rentgeni, ki bodo neposredno opravljali pristopno kontrolo s pomočjo rentgena oziroma varnostnimi vrati. Zagotavljanje ustrezno izobraženih varnostnikov, ki se dokazujejo s potrdili MNZ ali ZVD o uspešno končanem programom izpopolnjevanja, pa ne gre enačiti z opravljanjem sevalne dejavnosti, za katero je sicer resda treba pridobiti ustrezna dovoljenja po Zakonu o varstvu pred ionizirajočimi sevanji in jedrski varnosti (ZVISJV). Obširne pritožbene trditve, s katerimi poskuša pritožnica utemeljiti, da izbrani ponudnik ni izpolnil zakonskega pogoja za opravljanje sevalne dejavnosti, po povedanem izzvenijo.

19. Pravilna je tudi presoja prvostopenjskega sodišča, da ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke v zvezi z zatrjevano kršitvijo konkurenčnega prava. Tožeča stranka namreč ne more utemeljevati odškodninske odgovornosti tožene stranke s trditvami, da so imeli izbrani ponudniki prevladujoč položaj na trgu, s čimer naj bi kršili določbe Zakona o varstvu konkurence. Da bi bila odškodninska odgovornost tožene stranke podana, bi morala tožeča stranka zatrjevati, katera protipravna ravnanja je zagrešil naročnik v postopku javnega naročanja. S tem v zvezi ZJN-1 v 1. odst. 5. člena določa, da naročnik ne sme omejevati konkurence med ponudniki, zlasti ne sme omejevati morebitnih ponudnikov z neupravičeno uporabo omejitvenega postopka ali z uporabo diskriminatornih meril in mora pri tem ravnati s predpisi o varstvu konkurence. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, pa iz trditev tožeče stranke ne izhaja, da bi naročnik s postavljenim vrednotenjem meril kršil varstvo konkurence. Tožeča stranka celo v pritožbi navaja, „da v predmetnem postopku ne gre za položaj, ko bi bila sporna razpisna dokumentacija“. Upoštevaje razloženo, je izven dometa te pravde presoja trditev v zvezi z zatrjevanim prevladujočim položajem izbranih ponudnikov in kartelnem sporazumu za prevzem posla ter ravnanji naročnika, ki ne pomenijo kršitve 1. odst. 5. člena ZJN-1 (izbira ponudnika, ki ima na trgu prevladujoči položaj).

20. Ne drži niti pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje odreklo aktivno legitimacijo drugi tožeči stranki. Njen zahtevek je zavrnilo zaradi neobstoja vzročne zveze med odločitvijo DRK in zatrjevano škodo (prim. tč. 15. obrazl. izpodb. sodbe). Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da je zahtevek druge tožeče stranke neutemeljen iz istih razlogov kot zahtevek prve tožeče stranke, saj tožeči stranki na isti dejanski in pravni podlagi utemeljujeta odškodninsko odgovornost tožene stranke.

21. Iz zgornje obrazložitve izhaja, da pritožba zoper sodbo ni utemeljena. Ker pritožbeno kršitve v okviru uradnega preizkusa ni našlo nobenih kršitev iz 2. odst. 350. člena ZPP, je na podlagi 353. čl. ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (1./ točka izreka te odločbe).

22. Ker tožeči stranki s pritožbo zoper sodbo nista uspeli, sami nosita stroške, ki sta jih priglasili v tej pritožbi (1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP; 2./ točka izreka te odločbe).

III.

K pritožbi zoper popravni sklep

23. Sodišče prve stopnje je ob prvi izdaji sodbe, opr. št. VII Pg 82/2006-18 z dne 10. 1. 2008 (prim. list. št. 83) v izreku sklepa odločilo o zavrnitvi zahtevka le ene tožeče stranke (1. tč. izreka), le eni tožeči stranki pa je naložilo tudi plačilo pravdnih stroškov (2. tč. izreka). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve te sodbe jasno in nedvoumno izhaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek obeh tožečih strank. Čeprav je bila med strankama aktivna legitimacija druge tožeče stranke sicer sporna, je sodišče prve stopnje drugo tožeči stranki aktivno legitimacijo priznalo in obrazložilo, zakaj je njen zahtevek zavrnilo (prim. 15. tč. obrazl. izpodb. sodbe). Z izpodbijanim popravnim sklepom je nato sodišče prve stopnje v skladu z razlogi sodbe opr. št. VII Pg 82/2006-18 z dne 10. 1. 2008 popravilo njen izrek tako, da je po popravi zavrnjen zahtevek obeh tožečih strank, obema tožečima strankama pa je sodišče prve stopnje tudi naložilo plačilo pravdnih stroškov. Po povedanem se izkaže za neutemeljeno pritožbeno izvajanje, češ da je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom popravilo vsebino sodbe in brez podlage v razlogih sodbe odločilo o pravici tožečih strank. Po prepričanju pritožbenega sodišča je v predmetnem primeru šlo le za popravo napake tehnične narave, do katere je prišlo pri pisanju sodbe. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zoper popravni sklep na podlagi 2. točke 365. člena ZPP zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (3./ točka izreka te odločbe).

(1) V nadaljevanju obrazložitve pritožbeno sodišče, kakor je to storila že tožeča stranka v pritožbi (prim. list. št. 107), zaradi boljše jezikovne jasnosti uporablja namesto množinske oblike besedne zveze „tožeči stranki“ edninsko: „tožeča stranka“, in sicer v delu obrazložitve, ki se nanaša na obe tožeči stranki.

(2) Tako dr. Dunja Jadek Pensa: Novejši razvoj odškodninske odgovornosti: Pravica do povračila škode po 26. členu ustave, Podjetje in delo, letnik 1999, št. 6, str. 1290. (3) Tako tudi Ustavno sodišče RS v 10. tč. obrazložitve odločbe opr. št. U-I-169/00 z dne 14.11.2002. (4) Primerjaj dr. Bojan Zabel, Pravo javnih naročil, GV, Ljubljana 1997, str.12 in nasl. (5) Odločitev Državne revizijske komisije je (praviloma) procesna predpostavka za odškodninski zahtevek proti naročniku. O izjemah glej dr. Vesna Kranjc, Komentar ZRPJN, GV, Ljubljana, 2000, str.110. (6) Glej dr. Bojan Zabel, Pravo javnih naročil, GV, Ljubljana 1997, str. 14. (7) Tako dr. Vesna Kranjc, Zakon o javnih naročilih (ZJN-1) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 296 in 297. (8) Tako tudi Ustavno sodišče v svoji odločbi opr. št. U-I-169/00 z dne 14.11.2002, tč. 14. obrazložitve.

(9) Tako dr. Vesna Kranjc, Komentar ZRPJN, GV, Ljubljana, 2000, str.116. (10) Tako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. III Ips 20/2001 z dne 13.12.2001. (11) Primerjaj dr. Vesna Kranjc, Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2003, 1. knjiga, str. 230. (12) Tako dr. Bojan Zabel, Pravo javnih naročil, GV, Ljubljana 1997, str. 177.