Jedro

Tožnik je bil pri toženi stranki v določenem obdobju zaposlen kot zdravnik specializant, nato v vmesnem obdobju ni bil v delovnem razmerju, po opravljenem specialističnem izpitu pa se je ponovno zaposlil pri toženi stranki na delovnem mestu zdravnik specialist. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da je šlo pri pogodbi o zaposlitvi z dne 30. 9. 2011 (pri ponovni zaposlitvi pri toženi stranki) za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi po prekinitvi delovnega razmerja in ne za premestitev oziroma napredovanje na bolj zahtevno delovno mesto, zato toženi stranki pri določitvi plačnega razreda ni bilo treba upoštevati 19. člena ZSPJS. Tožnik zmotno meni, da za uporabo te določbe ni pomembno, da je prišlo do prekinitve njegove zaposlitve pri toženi stranki. V primeru prekinitve namreč ni mogoče govoriti o tem, da bi tožnik napredoval (z delovnega mesta specializanta na delovno mesto specialista), temveč gre za sklenitev povsem nove pogodbe o zaposlitvi, pri kateri za uvrstitev v plačni razred veljajo splošna pravila in se eventualne predhodne zaposlitve pred prekinitvijo ne morejo upoštevati. Tožnik je bil ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 9. 2011 v enakem položaju kot javni uslužbenci, ki prvič sklepajo pogodbo o zaposlitvi na podlagi ZSPJS, zato določba 12. člena o ohranitvi plačnih razredov po Posebnem tarifnem delu Kolektivne pogodbe za zdravnike in zobozdravnike v Republiki Sloveniji niti določba drugega stavka prvega odstavka 19. člena ZSPJS o dodatnem plačnem razredu nista upoštevni.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje in izpodbijani del sklepa.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi in sklepu zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev, da je bil v obdobju od 10. 10. 2011 do 30. 9. 2012 kot zdravnik specialist ... po pogodbi o zaposlitvi razvrščen v 52. plačni razred ter v obdobju od 1. 10. 2012 do 9. 10. 2012 kot zdravnik specialist ... v 50. plačni razred. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek za priznanje in obračun razlike v osnovni plači med 50. in 52. plačnim razredom za obdobje od oktobra 2011 do oktobra 2012, obračun in plačilo predpisanih davkov in prispevkov ter izplačilo neto zneskov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sklenilo je, da se postopek ustavi v delu, ki se nanaša na plačilo odškodnine v znesku 2.324,54 EUR in na podrejeni zahtevek iz vloge z dne 21. 5. 2014 (II. točka izreka). Sklenilo je tudi, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 746,15 EUR (III. točka izreka).

2. Tožnik po pooblaščenki vlaga pritožbo zoper I. točko izreka sodbe in sklep v III. točki izreka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je v obravnavani zadevi bistveno vprašanje razlage pravnega instituta premestitve na drugo delovno mesto. Sklicuje se na navedbe v postopku pred sodiščem prve stopnje in ponavlja, da se drugi del ZJU nanaša na javne uslužbence v državnih organih in upravah lokalnih skupnosti in ne na javne uslužbence, zaposlene v zdravstvu. Navaja, da institut premestitve na drugo delovno mesto, ki ga omenja ZSPJS, ki za vse javne uslužbence enotno ureja sistem plač v javnem sektorju, sodi v posebni del ZJU in se nanaša le na uslužbence v državnih organih in organih lokalnih skupnosti. Meni, da je določbo drugega stavka prvega odstavka 19. člena ZSPJS za tiste javne uslužbence, ki niso zaposleni v državnih organih in organih lokalnih skupnosti, smiselno uporabljati v primerih, ko gre za zaposlitev na delovno mesto, saj premestitev zanje ni mogoča in gre za pravno praznino. Izhaja iz stališča, da to pravno praznino dopolnjujejo mnenja in navodila ministrstva za pravosodje in javno upravo, tako tudi mnenje z dne 6. 3. 2013, ki ga je pritožnik predložil v spis. Trdi, da je uradno stališče ministrstva, da je v primeru, ko je bil javni uslužbenec ob ponudbi nove pogodbe o zaposlitvi že zaposlen v istem proračunskem uporabniku, ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi treba obravnavati kot dejansko premestitev in posledično smiselno uporabljati določbo prvega odstavka 19. člena ZSPJS. Po njegovem mnenju je s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 9. 2011 na delovnem mestu specialist začel opravljati zahtevnejše naloge od nalog specializanta, ki jih je opravljal pred tem. Meni, da se tudi v primeru, ko bi bil javni uslužbenec zaradi sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto v višjem tarifnem razredu uvrščen v nižji ali isti plačni razred, kot ga je dosegel z napredovanjem na prejšnjem delovnem mestu pred sklenitvijo nove pogodbe o zaposlitvi v istem proračunskem uporabniku, se mu plačni razred na novem delovnem mestu določi tako, da se že doseženi plačni razred poveča za en plačni razred. Dalje se sklicuje na posebni tarifni del Kolektivne pogodbe za zdravnike in zobozdravnike v RS, ki v 12. členu predvideva ohranitev števila plačnih razredov napredovanja javnega uslužbenca, v prvem odstavku pa ureja situacijo, ko bi bil zdravnik zaradi napredovanja na bolj zahtevno delovno mesto v višjem tarifnem razredu uvrščen v nižji plačni razred, in sicer v tem primeru obdrži najmanj plačni razred, ki ga je dosegal pred tem z napredovanjem. Meni, da bi glede na to sodišče moralo pritožnika uvrstiti vsaj v 51. plačni razred in mu priznati razliko v plači do tega plačnega razreda. Meni, da se določbe 11. in 12. člena Kolektivne pogodbe uporabljajo tako ob zaposlitvi kot tudi ob premestitvi in v tem tudi vidi namen zakonodajalca, da javnim uslužbencem omogoči ohranitev doseženega števila napredovanj, da lahko s pridobljenimi delovnimi izkušnjami, znanjem, izobrazbo in sposobnostmi napredujejo dalje v svoji karieri, ne pa da ob vsaki novi zaposlitvi v javnem sektorju izgubijo tisto, kar so pred tem dosegli. Sklicuje se še na prvi odstavek 20. člena ZSPJS, ki ureja primere premestitve oziroma sklenitve pogodbe o zaposlitvi na drugem delovnem mestu in predvideva možnost prenosa plačila plačnih razredov, doseženih z napredovanjem. Dalje navaja, da podobno velja tudi pri napredovanju javnega uslužbenca v višji naziv, saj je prenos plačnih razredov predviden pri napredovanju v naziv in pri prehodu na drugo delovno mesto v istem ali nižjem tarifnem razredu. Meni, da je neživljenjska razlaga sodišča, po kateri je v obravnavanem primeru tožnik, ki je pridobil več znanja in izobrazbe, kaznovan. Glede drugega odstavka 19. člena ZSPJS označi kot nepotrebno razlago sodišča v 13. točki obrazložitve. Zatrjuje bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka v povezavi s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se sodišče prve stopnje do mnenj in stališč MJU kot dela trditvene podlage tožbe ni opredelilo. Sodišču prve stopnje očita, da ne pojasni, zakaj je slepo sledilo institutu premestitve, ki sploh ne obstaja v sektorju zdravstva, svojega stališča pa tudi ni podkrepilo s sodno prakso ali s konkretno razlago spornega 19. člena ZSPJS s strani zakonodajalca. Sodišču prve stopnje očita še, da ni razložilo, zakaj pri tožniku ni mogoče govoriti o napredovanju v smislu določb ZSPJS pri razlagi prvega odstavka 12. člena Kolektivne pogodbe. Meni, da po stališču sodišča prve stopnje uporaba drugega stavka prvega odstavka 19. člena ZSPJS za javne uslužbence, ki niso zaposleni v državnih organih in organih lokalnih skupnosti sploh ne bi bila mogoča. Trdi, da je sodišče prve stopnje zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Dalje izpodbija izrek o stroških v celoti, glede priglašenih stroškov pa izhaja iz vrednosti spornega predmeta 3.344,00 EUR glede na del postopka, ki je ustavljen. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in podrejeno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo po pooblaščencu odgovarja, predlaga zavrnitev pritožbe in naložitev stroškov odgovora na pritožbo v plačilo tožniku. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Prav tako ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, tako da jo je bilo mogoče preizkusiti. Tudi dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za plačilo razlike v plači oziroma uvrstitev v višji plačni razred zavrnilo na podlagi ugotovitev, da je bil v obdobju od 1. 12. 2010 do 31. 7. 2011 tožnik zaposlen pri toženi stranki kot zdravnik specializant ..., nato v obdobju od 1. 8. 2011 do 9. 10. 2011 ni bil v delovnem razmerju, nakar se je po opravljenem specialističnem izpitu zaposlil pri toženi stranki za obdobje od 10. 10. 2011 dalje na delovnem mestu zdravnik specialist .... Zavzelo je stališče, da je šlo pri pogodbi o zaposlitvi z dne 30. 9. 2011 za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi po prekinitvi delovnega razmerja in ne za premestitev oziroma napredovanje na bolj zahtevno delovno mesto, zato toženi stranki pri določitvi plačnega razreda ni bilo treba upoštevati 19. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 108/2009 in nasl. – ZSPJS). Tako stališče je pravilno.

7. Prvi odstavek 19. člena ZSPJS določa, da se ob zaposlitvi, premestitvi na drugo delovno mesto oziroma imenovanju v naziv ali višji naziv javni uslužbenec uvrsti v plačni razred, v katerega je uvrščeno delovno mesto, za katerega je sklenil delovno razmerje, oziroma na katerega je bil premeščen, oziroma v plačni razred, v katerega je uvrščen naziv, v katerega je imenovan. Če bi bil javni uslužbenec zaradi premestitve na delovno mesto oziroma v naziv v višjem tarifnem razredu uvrščen v nižji ali isti plačni razred kot ga je dosegel z napredovanjem na delovnem mestu oziroma v nazivu pred to premestitvijo, se mu plačni razred na novem delovnem mestu oziroma v nazivu določi tako, da se že doseženi plačni razred na delovnem mestu oziroma v nazivu pred premestitvijo oziroma imenovanjem poveča za en plačni razred. Ne glede na določbo prejšnjega stavka javnega uslužbenca ni možno uvrstiti v višji plačni razred kot znaša najvišji plačni razred delovnega mesta oziroma naziva, na oziroma v katerega je javni uslužbenec premeščen oziroma imenovan, ki ga je možno doseči z napredovanjem.

8. Tožnik se zavzema za to, da bi bilo treba pri uvrstitvi v plačni razred na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 9. 2011 upoštevati določbo drugega stavka prvega odstavka 19. člena ZSPJS, saj naj bi bil dejansko premeščen na delovno mesto v višjem tarifnem razredu. V predmetni situaciji navedena določba ne pride v poštev. V svoji pritožbi tožnik sicer pravilno opozarja, da pri zaposlenih v zdravstvu ni mogoče govoriti o premestitvi, saj je premestitev institut, ki se ga po Zakonu o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl. – ZJU) uporablja le za javne uslužbence v ožjem pomenu (javne uslužbence v državnih organih in upravah lokalnih skupnosti). Določbo drugega stavka prvega odstavka 19. člena ZSPJS je tako treba za javne uslužbence, zaposlene v zdravstvu, tolmačiti tako, da gre za situacijo, ko javni uslužbenec sklene z delodajalcem novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto v višjem tarifnem razredu, ob tem pa je uvrščen v nižji ali isti plačni razred kot ga je dosegel z napredovanjem pred sklenitvijo te nove pogodbe o zaposlitvi. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje to upoštevalo, tako da se mu ni bilo treba opredeljevati do mnenja Ministrstva za javno upravo z dne 28. 12. 2009 in dopisa Ministrstva za pravosodje in javno upravo z dne 6. 3. 2013, iz katerih izhaja enaka razlaga te zakonske določbe.

9. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika zato, ker ni bil premeščen v smislu določb ZJU. Njegov tožbeni zahtevek je bil zavrnjen zato, ker je pogodbo o zaposlitvi z dne 30. 9. 2011 sklenil po obdobju, ko ni bil v delovnem razmerju pri toženi stranki, ta pa je za zasedbo tega delovnega mesta objavila javni razpis, na katerem je bil nato tožnik izbran. Tožnik zmotno meni, da za uporabo te določbe ni pomembno, da je prišlo do prekinitve njegove zaposlitve pri toženi stranki. V primeru prekinitve namreč ni mogoče govoriti o tem, da bi tožnik napredoval (z delovnega mesta specializanta na delovno mesto specialista), temveč gre za sklenitev povsem nove pogodbe o zaposlitvi, pri kateri za uvrstitev v plačni razred veljajo splošna pravila in se eventualne predhodne zaposlitve pred prekinitvijo ne morejo upoštevati. Tožnik je bil ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 9. 2011 v enakem položaju kot javni uslužbenci, ki prvič sklepajo pogodbo o zaposlitvi na podlagi ZSPJS, zato določba 12. člena o ohranitvi plačnih razredov po Posebnem tarifnem delu Kolektivne pogodbe za zdravnike in zobozdravnike v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 5/2012) niti določba drugega stavka prvega odstavka 19. člena ZSPJS o dodatnem plačnem razredu nista upoštevni.

10. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

11. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato skladno z določbo 154. člena in 165. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

13. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).