Jedro

Dejstvo, da tožnik svoje identitete ne izkazuje s predložitvijo osebnih dokumentov, pomeni le, da tožnik svoje identitete sicer ni izkazal nedvoumno, ne pa tudi, da je dvom v identiteto, ki jo zatrjuje oseba, ki prosi za mednarodno zaščito, tudi očiten. Dvom je očiten le, če je podkrepljen še z dodatnimi okoliščinami.

Toženka je tudi zato, ker gre za poseg v tožnikovo osebno svobodo, dolžna ukreniti vse potrebno, da razlogi za izvajanje ukrepa čimprej prenehajo, torej da se očiten dvom v tožnikovo identiteto čimprej odpravi. Za odpravo razloga za izvajanje ukrepa oziroma v tem primeru za odpravo dvoma v identiteto si je ves čas dolžan prizadevati tudi tožnik sam, saj je on tisti, ki se je toženki dolžan izkazati z ustreznimi osebnimi dokumenti, s svojim ravnanjem pa je povzročil, da toženka dvomi v njegovo identiteto.

Toženka ni pojasnila, zakaj že ob podaji prošnje o navedenih dejstvih tožniku ni bilo mogoče zastaviti nobenih konkretnejših vprašanj, zaradi česar naj bi bilo treba do izvedbe osebnega razgovora tožniku omejiti gibanje. Ker zato toženka ni izkazala oziroma utemeljila, da je v tej fazi postopka, to je ob razgovoru s tožnikom ob podaji prošnje izkoristila vse možnosti, da razčisti pravno pomembna dejstva, tudi ni izkazala drugega kumulativnega elementa - vzročne povezave med relevantnimi dejstvi in omejitvijo gibanja.

Izrek

Tožbi se deloma ugodi tako, da se v 1. točki sklepa Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-642/2018/5 (1312-10) z dne 20. 4. 2018 za besedo „istovetnosti“ odpravi besedilo „in ugotavljanja določenih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito“. V ostalem se tožba zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka odločila, da se tožnik, ki trdi, da je A.A., roj. ..., državljan Kraljevine Maroko, zaradi ugotavljanja istovetnosti in določenih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, pridrži na prostore in območje Centra za tujce v Postojni, in sicer od ustne naznanitve 19. 4. 2018 ob 11:00 ure do prenehanja razlogov, vendar za največ tri mesece z možnostjo podaljšanja za en mesec, če bodo razlogi še vedno obstajali.

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe toženka med drugim povzema bistvene dele tožnikovih izpovedb, kot izhajajo iz postopka pred policijo, zapisnika ob podaji prošnje za mednarodno zaščito v Azilnem domu ter zapisnika ob naznanitvi omejitve gibanja na prostore in območje Centra za tujce v Postojni. Navaja, da tožnik ob podaji prošnje za mednarodno zaščito niti do izdaje izpodbijanega sklepa ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, na podlagi katerega bi bilo v skladu s 97. členom Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) v zvezi s 34. členom Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. Meni, da je istovetnost prosilca nesporno ugotovljena, ko prosilec predloži eno izmed listin iz navedene določbe ZTuj-2, toženka pa ugotavlja le njeno pristnost. Dvom v tožnikove osebne podatke utemeljuje s tem, da se tožnik ni uspel izkazati z verodostojno listino s fotografijo, dvomi pa tudi v resničnost njegovih navedb o tem, kaj se je zgodilo z njegovimi dokumenti, saj je trdil, da je Maroko zapustil legalno s potnim listom, ki ga je izgubil v morju, saj naj bi tako izjavljala večina prosilcev iz severne Afrike. Zato in zaradi tožnikovih prvotnih navedb, da je njegova ciljna država Francija, lahko pa tudi Italija ali Nemčija, ter ob tem, da je ilegalno prehajal meje različnih držav, kjer je vlagal prošnje za mednarodno zaščito, vendar razen v Grčiji ni počakal na odločitev, meni, da tožnik namerava nadaljevati svojo pot, s podajanjem netočnih podatkov pa upa, da kasneje ne bo vrnjen v Republiko Slovenijo, zaradi česar meni, da so podani pogoji za pridržanje po prvi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Nadalje navaja, da je za potrebe odločitve o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito treba ob odsotnosti predloženih dokazil za njegove navedbe bistven osebni razgovor, pri čemer je treba razčistiti, kdaj je tožnik zapustil izvorno državo oziroma kje se je zadrževal več kot šest mesecev. Ob tem, da več kot 80 % prosilcev za mednarodno zaščito že zelo kmalu po vložitvi prošnje samovoljno zapusti azilni dom, tožnik pa je po lastnik navedbah doslej za mednarodno zaščito zaprosil že v Črni gori in Bosni in Hercegovini, kjer ni počakal na odločitev, meni, da bo enako storil tudi sedaj, zato so izpolnjeni pogoji za pridržanje na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Glede na tožnikove navedbe v zvezi s potjo, njegovo ciljno državo, ki jih je podal na PP Črnomelj in ob podaji prošnje za mednarodno zaščito, meni, da obstaja utemeljena nevarnost, da bo pobegnil, in da so zato izpolnjeni pogoji za ukrep iz drugega odstavka 84. člena ZMZ-1. 3. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. Sklicuje se na vse določbe 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Med drugim trdi, da toženka ni zadovoljivo obrazložila razlogov za ukrep iz drugega odstavka ter prve in druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Meni, da se razlogov za omejitev gibanja na Center za tujce ne da preizkusiti in da tega ne omogočajo argumenti toženke o tem, da naj bi tožnik na PP Črnomelj ob podaji prošnje za mednarodno zaščito izjavil, da namerava čim prej zapustiti Slovenijo, saj to ne drži. Izjavil naj bi namreč, da je njegova ciljna država katerakoli članica EU in da bo počakal na odločitev organa. Trdi, da so toženkini razlogi povsem pavšalni. Očita ji, da ni pojasnila, zakaj mu ni poklonila vere njegovi izjavi na zaslišanju 19. 4. 2018, da bo upošteval navodila uradnih oseb in da ukrep ni potreben, ker bo poskrbel, da dobi kopije dokumentov. Nadalje trdi, da mu je toženka naložila, da dokumente predloži do 4. 5. 2018, v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pa je navedla, da tožnik nosi breme dokazovanja svoje identitete in mu izrekla strožji ukrep, ne da bi mu dala možnost dokazovanja identitete do postavljenega roka. Toženkine navedbe o ciljni državi naj bi bile neskladne z listinami (prošnjo za mednarodno zaščito), saj to, da njegov brat in sestra živita v Italiji oziroma Franciji, še ne pomeni, da tja namerava tudi tožnik, saj je izjavil, da hoče kamorkoli v EU. Toženka tudi ni obrazložila, katera dejstva in okoliščine bi morala še ugotavljati in česar ne bi mogla brez izrečenega ukrepa. Meni, da iz toženkinih navedb o tem, kje je tožnik še zaprosil za mednarodno zaščito, izhaja, da razpolaga z vsemi potrebnimi podatki, zakaj je pomembna okoliščina, kje je bil prosilec šest mesecev pa ni navedla. Vztraja, da ni jasno, na podlagi katerih okoliščin je toženka sklenila, da ne bo spoštoval obveznega zadrževanja in navodil v azilnem domu. Dodaja še, da izkušnje upravnega organa niso odločilna okoliščina, saj mora biti tožnikova begosumnost utemeljena s subjektivnimi kriteriji, ki bi jih morala toženka ustrezno obrazložiti, da bi bil mogoč preizkus, ter da izvedba razgovora ni dejstvo, temveč je dejanje postopka, zato ne more ustrezati kriteriju ugotavljanja določenih dejstev, ki jih je organ že pridobil, zaradi česar meni, da ukrep ni potreben.

4. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da je bil dodeljen rok za odgovor na tožbo prekratek za pripravo vsebinskega odgovora. Dodaja, da je imela zadostno podlago za pridržanje tožnika na podlagi določb ZMZ-1 ter njegovo namestitev v center za tujce, zato prereka vse tožbene navedbe in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

5. Tožba je delno utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je med strankama sporno, ali je toženka na podlagi prve in druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 v zvezi z drugim odstavkom istega člena ZMZ-1 pravilno in zakonito tožniku izrekla ukrep omejitve gibanja na območje in prostore Centra za tujce v Postojni.

7. Po prvi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 lahko pristojni organ, če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, prosilcu odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, da se v primeru obstoja očitnega dvoma preveri ali ugotovi njegova istovetnost ali državljanstvo. Po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 pa pristojni organ lahko odredi omejitev gibanja tudi iz razloga, da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil. Če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, se lahko po drugem odstavku 84. člena ZMZ-1 prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce.

8. Na podlagi opisa pridržanja v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, sodišče sledi tožbenim trditvam, da izrečeni ukrep omejitve gibanja na Center za tujce po svojih značilnostih ustreza odvzemu prostosti. Vrhovno sodišče je tako presodilo tudi že v primerljivih zadevah I Up 39/2015, I Up 15/2016 in I Up 26/2016. 9. Poseg v osebno svobodo, ki ga določata prva in druga alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 (s katerima je v slovenski pravni red prenesena ureditev iz točk (a) in (b) 8(3) člena Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junij 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito - t. i. Recepcijska direktiva), je predpisan z zakonom in v skladu s ciljem zagotoviti pravilno delovanje skupnega evropskega azilnega sistema, s tem da omogoča ugotovitev identitete oseb, ki zaprosijo za mednarodno zaščito, in ali izpolnjujejo pogoje za pridobitev takšne zaščite, da se prepreči, če to ni tako, vstop in protizakonito prebivanje na ozemlju Unije (sodba Sodišča EU C-18/16, tč. 36).

10. Razlog za omejitev gibanja po prvi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je po presoji sodišča podan le, če je dvom v istovetnost prosilca očiten. Za presojo, ali gre za očiten dvom, so bistvene tožnikove individualne okoliščine in razlogi, zaradi katerih tožnik svoje identitete ne izkaže s predložitvijo osebnega dokumenta. Zgolj dejstvo, da tožnik svoje identitete ne izkazuje s predložitvijo osebnih dokumentov, za uporabo navedene določbe ZMZ-1 ne zadostuje, saj to namreč pomeni le, da tožnik svoje identitete sicer ni izkazal nedvoumno, ne pa tudi, da je dvom v identiteto, ki jo zatrjuje oseba, ki prosi za mednarodno zaščito, tudi očiten. Dvom je očiten le, če je podkrepljen še z dodatnimi okoliščinami.

11. Kot take dodatne okoliščine toženka navaja neprepričljivost tožnikove navedbe, da je dokumente izgubil na poti, in sicer zato, ker tako govori večina prosilcev iz držav na severu Afrike, osebni dokumenti pa so glede na svoj pomen listina, s katero ljudje ravnajo skrbno in njen format omogoča, da jo je mogoče varno spraviti in imeti ves čas pri sebi. Poleg tega toženka navaja še, da je tožnik trdil, da ima v Maroku osebno izkaznico, katere sliko lahko preko mobitela pridobi v enem dnevu, ter da tožnik do izdaje izpodbijanega sklepa tega ni storil. 12. Da je očiten dvom v tem primeru podan se po izvedenem zaslišanju tožnika strinja tudi sodišče. Tožnik je na sodišču povedal, da je potni list izgubil na poti iz Turčije v Grčijo, ko se je prenatrpan gumijast čoln prevrnil in je izgubil nahrbtnik, ki ga je imel s sabo. Drugače kot pred toženko, ki ji je zatrjeval, da ima osebno izkaznico v Maroku, pa je pred sodiščem izpovedoval, da naj bi v morju izgubil tudi osebno izkaznico. Razloga za drugačno izpovedbo ni znal pojasniti, pri čemer je sodišču predložil fotokopije dokumenta, ki naj bi bil njegov potni list, ki naj bi ga prav tako izgubil v morju, le slučajno pa ima njegovo fotokopijo. Poleg tega naj bi tožnik po svojih izpovedbah na sodišču na podoben način kot prej potni list in osebno izkaznico izgubil tudi dokumente, ki jih je dobil ob podajah prošnje za mednarodno zaščito v Grčiji, Črni gori in Bosni in Hercegovini, le da se naj bi to tokrat zgodilo ob prečkanju mejne reke med Hrvaško in Slovenijo. Zato tudi sodišče tožnikovim izpovedbam ne verjame, saj je tako naključje, da bi tožnik na podoben način (v morju oziroma reki) izgubil vsak dokument malo verjetno, temveč nasprotno sodišče sodi, da je tožnik sam ustvaril situacijo, da dokumentov ne more predložiti. Tako prepričanje sodišča utrjuje tudi tožnikova izpovedba na policiji, kjer je povedal, da je potni list vrgel v morje (registracijski list, ob sestavi katerega je bil prisoten tolmač, tožnik pa ga je podpisal), ter ostale tožnikove izpovedbe na sodišču, iz katerih izhaja, da nima drugih dokumentov. Tožnik je namreč povedal, da sicer zna voziti, vendar nima vozniškega dovoljenja, ter da je v Evropo prišel tudi zaradi (operativnega) zdravljenja poškodbe noge (izpovedba ob podaji prošnje), vendar (s seboj) nima nobene zdravstvene dokumentacije (čeprav se je v Maroku zdravil - izpovedba ob podaji prošnje), ki bi izkazovala njegovo identiteto. Sodišče sicer verjame tožnikovim navedbam o poškodbi noge, saj je tožnik pokazal brazgotine, ki to potrjujejo, vendar ta okoliščina brez zdravstvene dokumentacije, na kateri bi bilo tudi ime in priimek, ne dokazujejo tožnikove identitete. Na drugačno presojo ne vpliva niti dejstvo, da je tožnik ob zaslišanju na sodišču predložil tudi tri fotografije listin, ki naj bi izkazovale njegovo identiteto. Sodišče je s pomočjo tolmača na naroku sicer lahko ugotovilo, da je prvi dokument na listu z dvema fotografijama, zdravstvena izkaznica s fotografijo obraza, vendar na podlagi te fotografije sodišče ni moglo prepoznati, ali je na njej res tožnik, poleg tega pa je tudi datum rojstva na izkaznici drugačen (13. 8. 1985, tožnik pa trdi, da je rojen 12. 8. 1985). Preostali dve fotografiji, ki naj bi prikazovali dele potnega lista, sta tudi tako slabi, da sodišče na fotografiji tožnika ni moglo prepoznati, poleg tega pa je iz teh fotografij mogoče prebrati le ime in priimek in da je potni list izdala Kraljevina Maroko, ne pa tudi rojstnega datuma ali katerega drugega osebnega podatka, ki bi ga bilo mogoče povezati s tožnikom. Glede na navedeno so izkazani pogoji za tožnikovo pridržanje po določbi prve alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 13. Sodišče dodaja, da tožnik neutemeljeno uveljavlja, da je toženka nanj prevalila breme dokazovanja identitete in mu izrekla strožji ukrep, ne da bi mu omogočila v postavljenem roku dokazati svojo identiteto. Tožnik je namreč tisti, ki je dolžan izkazati svojo identiteto (četrti odstavek 34. člena ZMZ-1), s predložitvijo dodatnih dokazil pa mu je omogočeno, da odpravi očiten dvom v identiteto. Taka dokazila bo v nadaljevanju še lahko predložil, in sicer tudi še po preteku roka, ki naj bi mu ga postavila toženka. Glede na peti odstavek 84. člena ZMZ-1 namreč lahko ukrep po navedeni določbi traja le do odprave očitnega dvoma v tožnikovo identiteto, vendar ne dlje kot tri mesece, oziroma ob izpolnjenih pogojih še en mesec. To pomeni, da se dejstva v zvezi s tožnikovo identiteto ugotavljajo ves čas trajanja ukrepa. Toženka je tudi zato, ker gre za poseg v tožnikovo osebno svobodo, dolžna ukreniti vse potrebno, da razlogi za izvajanje ukrepa čimprej prenehajo, torej da se očiten dvom v tožnikovo identiteto čimprej odpravi. V tem smislu je tudi ona dolžna ukreniti vse potrebno, da se tožnikova identiteta razčisti vsaj na ravni neobstoja očitnega dvoma. Po oceni sodišča je zato dolžna opraviti tudi ustrezne poizvedbe pri pristojnih organih varnih držav, ki jih je tožnik prečkal in kjer je prišel v stik z organi ali celo zaprosil za mednarodno zaščito, ter pridobiti podatke o tožnikovi identiteti. Prav tako je pri pridobivanju dolžna pomagati tožniku pri pridobivanju dokazov. Za odpravo razloga za izvajanje ukrepa oziroma v tem primeru za odpravo dvoma v identiteto si je namreč ves čas dolžan prizadevati tudi tožnik sam, saj je on tisti, ki se je toženki dolžan izkazati z ustreznimi osebnimi dokumenti, s svojim ravnanjem pa je povzročil, da toženka dvomi v njegovo identiteto. Poleg tega tožnik sam največ ve o tem, kje in kako je mogoče priti do podatkov, ki bi naveden dvom lahko odpravili.

14. Tožnik pa utemeljeno uveljavlja neizkazanost obstoja pogojev za pridržanje po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, na katero se izpodbijani sklep prav tako opira. Za omejitev gibanja po navedeni določbi ZMZ-1 morajo biti izpolnjeni trije kumulativni pogoji. To je prvič, da je izrecno in konkretno navedeno dejstvo, ki ga v prošnji za mednarodno zaščito navaja prosilec in ga bo organ ugotavljal; drugič, ugotavljanje tega konkretno navedenega dejstva in omejitev gibanja morata biti v vzročno posledični povezavi, kar pomeni, da mora pristojni organ določno in konkretno obrazložiti, zakaj tega (za odločitev pravno pomembnega) dejstva brez omejitve gibanje ne bi mogel ugotoviti; ter tretjič, ob predpostavki, da sta oba prej navedena pogoja izpolnjena, mora biti dodatno izpolnjen še pogoj, da obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil. 15. Toženka kot okoliščine, ki jih navaja tožnik in jih bo ugotavljala, navaja razčiščevanje okoliščin zapustitve izvorne države oziroma kdaj je tožnik zapustil izvorno državo in kje se je zadrževal več kot šest mesecev. Po presoji sodišča pa s tem ni zadostila prvo navedenemu kumulativnemu pogoju, saj ni pojasnila, zakaj so navedene okoliščine pravno pomembne za odločanje o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito. Zlasti pa toženka ni pojasnila, zakaj že ob podaji prošnje o navedenih dejstvih tožniku ni bilo mogoče zastaviti nobenih konkretnejših vprašanj, zaradi česar naj bi bilo treba do izvedbe osebnega razgovora tožniku omejiti gibanje. Ker zato toženka ni izkazala oziroma utemeljila, da je v tej fazi postopka, to je ob razgovoru s tožnikom ob podaji prošnje izkoristila vse možnosti, da razčisti pravno pomembna dejstva, tudi ni izkazala drugega kumulativnega elementa - vzročne povezave med relevantnimi dejstvi in omejitvijo gibanja. Tako tudi drugo navedeni kumulativni pogoj ni izpolnjen, posledično pa tudi ne pogoji za omejitev gibanja na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 16. Pravilno in dovolj obrazloženo (z obširnim opisom razmer v azilnem domu) je po presoji sodišča v izpodbijanem sklepu pojasnjeno, zakaj drugih, manj prisilnih ukrepov, kot je namestitev tožnika v Center za tujce, ni, in da je zato le z namestitvijo v omenjenem Centru kot edinim razpoložljivim ukrepom mogoče na učinkovit način omejiti gibanje tožniku. Na ta način pristojno Ministrstvo obrazloži sorazmernost odrejenega pridržanja in hkrati (tudi) uporabo določb drugega odstavka 84. člena ZMZ-1, po katerih se prosilcu lahko odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, kot je sicer predvideno v prvem odstavku istega člena. Zato je šteti ukrep pridržanja za legitimen in v konkretnem primeru, z ozirom na razmere v azilnem domu, kot so opisane v izpodbijanem sklepu, tudi nujen za izvršitev namena, zaradi katerega je bil izrečen. Stanje v Azilnem domu v Ljubljani, kot se podrobno in neprerekano opisuje v izpodbijanem sklepu, namreč ne onemogoča pobega in zato namestitev tožnika v azilni dom, kar bi bil v konkretnem primeru (po določbah ZMZ-1 edini možni) milejši ukrep, ni mogoča. Gre sicer za strožji ukrep, ki pa ga ZMZ-1 v drugem odstavku 84. člena izrecno dopušča in ki hkrati ne presega kriterijev iz Direktive 2013/33/EU, ki v 10. členu dopušča celo nastanitev prosilcev v zaporu, kadar država ne more zagotoviti nastanitve v posebni ustanovi za pridržanje.

17. V izpodbijanem sklepu pa je toženka v zadostni meri opisala tudi razloge za tožnikovo begosumnost, s tem pa ustrezno utemeljila obstoj individualnih pogojev za izrek navedenega strožjega ukrepa. Ne drži namreč, da toženka presojo o obstoju tožnikove begosumnosti utemeljuje le z navajanjem statističnih podatkov, temveč jo utemeljuje zlasti s tožnikovim dosedanjim obnašanjem in njegovimi navedbami o ciljni državi. Tožnik je namreč na poti do Slovenije prečkal več varnih držav, v katerih je zaprosil za mednarodno zaščito, pa tam zaključka postopkov (razen v Grčiji) ni počakal, niti ni za to navedel nobenih prepričljivih razlogov. Glede na razlike v izpovedbah o poteku dogodkov v Bosni in Hercegovini, na katere v zapisniku o naznanitvi opozarja toženka, ter glede na kratek čas, ki ga je tožnik prebil v tej državi in Črni gori, namreč tudi sodišče ne verjame, da je bil postopek v navedenih državah že zaključen, ko ju je tožnik zapustil. Poleg tega za mednarodno zaščito na Hrvaškem ni niti zaprosil niti za to ni navedel nobenih prepričljivih razlogov. Da Slovenija ni njegova ciljna država, pa izhaja iz njegove navedbe ob naznanitvi omejitve gibanja, kjer je navedel, da bi, če bi tukaj dobil dokumente, nato odšel v Francijo, Nemčijo ali Italijo, kar je upoštevaje, da ima v Italiji brata, v Franciji pa sestro, tudi razumljivo. Glede na navedeno in glede na tožnikove izjave, iz katerih izhaja, da želi preprečiti vrnitev v izvorno državo, se sodišče strinja, da so zaradi begosumnosti izkazani pogoji za izrečeni strožji ukrep.

18. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi deloma ugodilo tako, da je v 1. točki izpodbijanega sklepa za besedo „istovetnosti“ odpravilo besedilo „in ugotavljanja določenih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito“, v preostalem delu pa je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Ker je po tako spremenjenem izreku izpodbijanega sklepa razlog za tožnikovo omejitev gibanja le še ugotavljanje njegove istovetnosti, sodišče dodaja, da je toženka (kot je pojasnjeno v 13. točki te obrazložitve) dolžna tožnikovo istovetnost preveriti v najkrajšem možnem času in nato njegovo pridržanje nemudoma odpraviti.

19. V zvezi z zahtevo za povračilo stroškov upravnega spora sodišče pojasnjuje, da se skladno s četrtim odstavkom 10. člena Zakona o sodnih taksah - ZST-1 taksa v teh upravnih sporih ne plačuje, ter da o povračilu stroškov zastopanja pred upravnim sodiščem ne odloča sodišče, temveč ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, in sicer skladno z določbami 11. člena ZMZ-1 in 7. člena Pravilnika o načinu dostopa prosilcev za mednarodno zaščito do svetovalcev za begunce ter nagrajevanju in povračilu stroškov svetovalcem za begunce.