Jedro

Institut neupravičene obogatitve ima korektivno funkcijo (korigira neutemeljen premik premoženja), zato brez obogatitve oz. okoriščenja toženca tudi verzijskega zahtevka ni.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek za plačilo 24.952,09 € z obrestmi. Tožeči stranki je naložilo obveznost, da toženi stranki povrne 1.987,74 € pravdnih stroškov.

Iz vseh treh, z Zakonom o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidenih pritožbenih razlogov, se pritožuje tožeča stranka. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku ugodeno, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zahteva povrnitev pravdnih stroškov, nastalih pred sodiščem prve stopnje, in stroškov pritožbenega postopka. Soglaša z uporabo materialnih predpisov, ki jih je uporabilo prvostopenjsko sodišče. Meni pa, da je sodišče te predpise napačno uporabilo in se pri tem sklicuje na sodno prakso. Ta je dorekla, da pri uveljavljanju uporabnine ni nujno, da bi toženec imel kakšno dejansko korist; bistveno je, da je toženec imel možnost pridobiti korist in da je bila pritožnica prikrajšana za uporabo stvari, katere lastnica je. Opozarja, da je že 24.2.1993 vložila predlog za delitev skupnega premoženja, ki nesporno obsega tudi 130.000- DEM, ki so v posesti toženca. Vložitev predloga predstavlja zahtevo za vrnitev pripadajočega dela, torej tistega, kar je bilo neupravičeno pridobljeno v smislu 193. čl. OZ oziroma 214. čl. ZOR, zato že po samem zakonu tožnici pripadajo zakonske zamudne obresti. Do enake rešitve pripelje tudi smiselna uporaba 2. odstavka 96. čl. SPZ oz. 3. odst. 39. čl. ZTLR. Toženec najmanj od 24.2.1993 v slabi veri zadržuje tožnici pripadajoči del skupne gotovine, zato ji po samem zakonu dolguje zakonite zamudne obresti. Priznava, da ne ve, kaj je toženec počel s skupno gotovino, zato konkretnih trditev ni mogla postaviti. V najslabšem primeru je gotovino vezal v banki, zato uveljavlja korist v obliki obresti najmanj 4 % letno, kakor se obrestujejo vezane vloge nad eno leto. Ob pravilnem materialnopravnem izhodišču je to pravno nepomembno vprašanje. Dejstvo je, da toženec že več kot 16 let brez pravnega temelja zadržuje tožnici pripadajoči del gotovine, to je znesek 33.898,65 €. Opozarja na inflacijo, ki je v obdobju od 1.7.1993 do 31.5.2009 povzročila rast cen za 211,50 % in dejstvo, da njen zahtevek ne dosega niti uradno priznane revalorizacije. Meni, da bi jo moralo sodišče prve stopnje pozvati na dopolnitev pomanjkljive trditvene podlage.

Pritožba ni utemeljena.

Pravno nesprejemljivo je pritožbeno stališče, da je za uspeh obogatitvenega zahtevka bistveno tožničino prikrajšanje, ne pa tudi, ali je toženec imel kakšno korist. Prakse, ki naj bi potrjevala njeno stališče, pritožnica ne navede. Iz same dikcije 210. čl. ZOR (enako določa 190 čl. OZ) sledi, da mora tožeča stranka za uspeh obogatitvenega zahtevka dokazati vse štiri predpostavke, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje. Med njimi tudi obogatitev oz. okoriščenje toženca. Sodna praksa sledi jasni zakonski dikciji. Institut neupravičene obogatitve ima namreč korektivno funkcijo (korigira neutemeljen premik premoženja), zato je razumljivo, da brez obogatitve oz. okoriščenja toženca tudi verzijskega zahtevka ni. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da tožnica trditvenega bremena ni zmogla. To priznava tudi v pritožbi, ko navaja, da ne ve, kaj je toženec z denarjem počel, kako ga je „obračal“. Toženčeva obogatitev – prehod premoženja brez pravnega temelja – je eno od odločilnih dejstev. Tožnica je toženčevo obogatitev zatrjevala, ni pa je konkretizirala. Zaradi nesubstanciranosti je njeno zatrjevanje o toženčevem okoriščenju nepreverljivo in zato zahtevek utemeljeno zavrnjen. Tudi na lastninski podlagi bi bil zahtevek lahko uspešen le, če bi tožnica podala trditveno podlago o tem, kako je toženec razpolagal s skupnim premoženjem (gotovino) in kakšne plodove je to premoženje prineslo. Z argumentom, da je prikrajšana najmanj v višini obresti za vezane vloge nad eno leto, postavlja trditev o višini njenega prikrajšanja; da je toženec denarna sredstva vezal v banki, kar je po njenem najmanj donosen način plasiranja denarnih sredstev, pa tožnica ni zatrjevala.

Neutemeljen je očitek, da sodišče tožnice ni opozorilo na pomanjkljivost njenih navedb. Na glavni obravnavi dne 4.12.2009 je sodišče tožečo stranko pozvalo, da pojasni, kje je podala za obogatitveni zahtevek pomembne trditve v zvezi z obogatitvijo na eni strani in prikrajšanjem na drugi strani. S tem je zadostilo svoji obveznosti iz 285. čl. ZPP. Sodnikova vloga pri izvajanju materialno procesnega vodstva je korektivna in taka je v obravnavnem primeru bila. Sodišče namreč ne more zaobiti razpravnega načela (7. čl. ZPP), ki stranki obvezuje, da navedeta vsa dejstva, na katera opirata svoje zahtevke in predlagata dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Razlog, da tožnica dejstev o toženčevi obogatitvi ni navedla, je ta, da ne ve, kako je toženec upravljal s premoženjem, kar priznava tudi v pritožbi, in ne, da teh dejstev ni navajala, ker jih zaradi načina vodenja postopka ni štela za pomembna.

S sklicevanjem na 3. odstavek 39. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih in 2. odstavek 96. čl Stvarnopravnega zakonika ter zatrjevanjem zmanjšanja vrednosti denarja in posledično zmanjšano kupno moč tožničinega dela skupnih denarnih sredstev zaradi toženčevega neupravičenega zadrževanja gotovine pa pritožba meri na odškodninsko področje. To je novota, ki je v pritožbeni fazi postopka ni mogoče upoštevati ( 1. odstavek 337. čl. ZPP). V teku postopka na prvi stopnji namreč tožnica škode zaradi toženčevega protipravnega ravnanja ni zatrjevala in torej zahtevka z odškodninsko podlago ni utemeljevala.

Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožba zavrnjena. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 155. čl. ZPP).