Jedro

Pravno zmotno je namreč stališče pritožnice, da je v primeru dogovorjenega odloženega roka plačila 90 dni od dobave oziroma izpolnitve tožene stranke, plačila, ki so izvedena znotraj dogovorjenega roka, šteti za sočasno izpolnitev.

Obvod plačilnega prometa drugotožeče stranke preko asignata sam po sebi nakazuje na obstoj terjatev drugotožeče stranke do asignata na izplačilo sredstev, ki jih je le-ta prejel na njen račun.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi: - v točki II.1. izreka - v točki III. izreka glede plačila 2.700.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.12.2003 dalje - v točki V. izreka in se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. V preostalem delu se pritožba zavrne in se nerazveljavljeni del točke II. in III. izreka izpodbijane sodbe potrdi.

3. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je brez pravnega učinka nasproti stečajni masi drugotožeče stranke devet asignacij, preko katerih je tožena stranka prišla do plačila svojih terjatev do drugotožeče stranke v znesku 12.200.000,00 SIT (točka II.

izreka izpodbijane sodbe). Tožena stranka je do plačila preko izpodbijanih asignacij prišla s tremi plačili, ki jih je izvršila družba A d.o.o., pri čemer je nalog za nakazilo za prvi dve asignaciji v znesku 800.000,00 SIT dne 5.7.2002 in 1.000.000,00 SIT dne 15.7.2002 dal pravni prednik drugotožeče stranke družba B d.o.o., nalog za nakazilo v znesku 900.000,00 SIT dne 12.12.2002 pa drugotožeča stranka. Preostala izpodbijana nakazila so bila izvedena preko družbe X d.o.o. Ljubljana, pri čemer je nalog za nakazili z dne

5.11.2002 v znesku 1.700.000,00 SIT in z dne 26.11.2002 v znesku

2.000.000,00 SIT podal pravni prednik drugotožene stranke B d.o.o..

Nalog za preostala štiri izpodbijana nakazila z dne 12.12.2002 v znesku 1.100.000,00 SIT, z dne 17.12.2002 v znesku 1.200.000,00 SIT, z dne 27.12.2002 v znesku 2.000.000,00 SIT in z dne 8.1.2003 v znesku

1.500.000,00 SIT pa drugotožeča stranka. Sodišče prve stopnje je na podlagi uspelega izpodbijanja pravnih dejanj toženi stranki naložilo plačilo v stečajno maso zneska 12.200.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.12.2003 do plačila (točka III. izreka izpodbijane sodbe). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (točka IV.

izreka), toženi stranki pa naložilo plačilo 336.720,00 SIT pravdnih stroškov tožeče stranke (točka V. izreka).

Zoper točke II., III. in V. izreka sodbe je pravočasno vložila pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi, sodbo v tem delu razveljavi in vrne zadevo v odločanje prvostopenjskemu sodišču.

Drugotožeča stranka je v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne, toženi stranki pa naloži plačilo pravdnih stroškov drugotožeče stranke za odgovor na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Neutemeljena je pritožba v delu, v katerem prvostopenjskemu sodišču očita kršitev določbe 105. člena ZPP, ki naj bi bila v tem, da je prvostopenjsko sodišče tožbo obravnavalo kljub temu, da prvotožeča stranka v tožbi ni bila opredeljena s sedežem, ki ga mora imeti vsaka vloga. Res je, da zakon opredelitev sedeža stranke opredeljuje kot obvezno sestavino vsake vloge (2. odstavek 105. člena ZPP). Takšna obveznost je predpisana zaradi identifikacije strank in s tem preizkusa njene stvarne legitimacije. Za prvotožečo stranko, ki je kot država pravna oseba javnega prava se ob pravilni oznaki imena zaradi odsotnosti navedbe sedeža takšne stranke ne more postavljati pod vprašaj sama identifikacije stranke. Očitana kršitev tako ni mogla vplivati na zakonitost izdane sodbe prvostopenjskega sodišča. Neutemeljena je pritožba tudi v tistem delu, v katerem pritožnica izpodbija objektivni element izpodbojnosti izpodbijanih dejanj, sklicujoč se na sočasno izpolnitev tožene stranke z izpodbijanimi dejanji. Pravno zmotno je namreč stališče pritožnice, da je v primeru dogovorjenega odloženega roka plačila 90 dni od dobave oziroma izpolnitve tožene stranke, plačila, ki so izvedena znotraj dogovorjenega roka, šteti za sočasno izpolnitev. Ob takšnem izhodišču je neutemeljeno sklicevanje pritožnice na pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 16.12.1997, saj je iz njega izrecno razvidno, da je kot izpodbojno šteti pravna dejanja stečajnega dolžnika, ki ga ni mogoče opredeliti niti kot izpolnitev v naprej niti kot sočasno izpolnitev. Če je tožena stranka svojo storitev izvršila, plačila za to pa ni prejela ob sami izpolnitvi, temveč šele naknadno znotraj dogovorjenega 90 dnevnega roka za plačilo, je z vidika izpolnjevanja objektivnega pogoja izpodbojnosti takšno dejanje pomenilo zmanjšanje stečajne mase s posledicami iz 1. odstavka 125. člena ZPPSL.

Pritožbeni očitek glede odstopanja od ustaljene sodne prakse je tako neutemeljen.

Za obstoj objektivnega elementa izpodbojnosti je potrebno izkazati, da je v posledici izpodbijanega dejanja prišlo do prikrajšanja stečajne mase stečajnega dolžnika. Sodišče prve stopnje je prikrajšanje stečajne mase drugotožeče stranke glede izvršenih plačil asignata X d.o.o. ugotovilo v tem smislu, da bi se v primeru, da izpodbijanih pravnih dejanj ne bi bilo, za plačilo asignata povečala stečajna masa, ker bi plačila šla stečajnemu dolžniku. Prikrajšanje se torej kaže v izgubi terjatve stečajnega dolžnika do asignata.

Pritožnica teh dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki se tičejo izpodbijanih asignacij preko asignata X d.o.o., v pritožbi ne izpodbija. S tem je sodišče prve stopnje v tem delu pravilno ugotovilo objektivni element izpodbijnosti dejanj drugotožeče stranke oziroma njegovega pravnega prednika.

Drugačna pa je situacija v primeru izpodbijanih asignacij izvršenih preko asignata A d.o.o.. Sodišče prve stopnje je obstoj objektivnega elementa izpodbojnosti za te tri asignacije ugotavljalo ločeno. V tem smislu pritožnica utemeljeno opozarja na materialnopravno zmotno izhodišče sodišča prve stopnje, da morebitna ugotovitev neobstoja kritnega razmerja med drugotožečo stranko in družbo A d.o.o., ki je izvršila plačilo toženi stranki, na obstoj objektivnega elementa izpodbojnosti ne vpliva. Kot je bilo že pojasnjeno in kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v primeru izpodbijanih asignacij preko asignata X d.o.o., ima asignacija vpliv na zmanjšanje stečajne mase zgolj pod predpostavko, da je s plačilom asignata asignatarju prenehala obveznost asignata do stečajnega dolžnika. V zvezi z razmerjem med drugotožečo stranko in asignatom A sodišče prve stopnje po eni strani sledi trditvi tožene stranke glede obstoja mandatnega razmerja in neobstoja dolžniško-upniškega razmerja. Če je sodišče prve stopnje neobstoj dolžniško-upniškega razmerja v tem smislu razumelo kot neobstoj terjatve stečajnega dolžnika oziroma njegovega pravnega prednika do družbe A, je neskladna njena nadaljnja ugotovitev (ob sklicevanju na tožnikove trditve) glede nakazil, ki so jih izvajali kupci drugotožeče stranke družbi A namesto drugotožeči stranki. Takšen obvod plačilnega prometa drugotožeče stranke sam po sebi nakazuje na obstoj terjatev drugotožeče stranke do družbe A na izplačilo sredstev, ki jih je le-ta prejel na njen račun. V tem smislu je tako podano nasprotje v razlogih izpodbijane sodbe glede obstoja terjatve drugotožeče stranke do družbe A, ki predstavlja kritno razmerje v okviru izpodbijanih asignacij. Zaradi navedene pomanjkljivosti se izpodbijane sodbe v delu, ki se nanaša na izpodbijana dejanja asignacij preko asignata A, ne da preizkusiti, s čimer je podana absolutna bistvena kršitev postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in s tem razveljavitveni razlog iz 1. odstavka 354. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo prvostopenjsko sodišče moralo v nakazani smeri ugotoviti vpliv izpodbijanih dejanj na zmanjšanje stečajne mase. Obstoj kritnega razmerja med asignantom in asignatom bo torej potrebno preizkusiti ob upoštevanju trditev in dokaznih predlogov obeh pravdnih strank. Tožeča stranka je obstoj kritnega razmerja utemeljevala sklicujoč se na asignacijske pogodbe, s katerimi so podpisnice pogodbe izrecno priznale obstoj terjatve iz kritnega razmerja in trditve glede vsebine kritnega razmerja med asignantom in asignatom v smislu zagotavljanja likvidnosti drugotožeče stranke preko asignata. Oceniti bo torej potrebno ali trditve in dokazi tožene stranke zadostujejo za ugotovitev neobstoja terjatve drugotožeče stranke do asignata, ki naj bi v posledici izpolnitve asignacije prenehala.

Kot rečeno se navedeni razlogi izpodbijane sodbe in v tem delu pritožbene trditve ne nanašajo na objektivni element izpodbojnosti dejanj izvršenih preko asignata X d.o.o., v posledici česar pritožbeno sodišče kot pravilno ocenjuje ugotovitev prvostopenjskega sodišča glede ugotovitve objektivnega pogoja izpodbojnosti teh asignacij. Pritožbeno sodišče se je v okviru s pritožbo uveljavljanih razlogov in v okviru uradnega preizkusa po 2. odstavku 350. člena ZPP ukvarjalo z vprašanjem obstoja subjektivnega elementa izpodbojnosti.

Pritožbeno sodišče pri tem pritrjuje utemeljitvi prvostopenjskega sodišča glede izpolnjene predpostavke za domnevo iz 1. točke 4. odstavka 125. člena ZPPSL. Tožena stranka namreč v pritožbi ne izpodbija dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da tak način poravnavanja obveznosti med drugotožečo stranko in toženo stranko v okviru temeljnega posla ni bil dogovorjen. Glede na dejstvo, da sta bili dve asignaciji (z dne 5.11.2002 in 26.11.2002) storjeni po pravnem predniku drugotožeče stranke, je prvostopenjsko sodišče kot del dejanskih ugotovitev ugotovilo tudi, da je bil pravni prednik drugotožeče stranke, družba B d.o.o., v času izpodbijanih dejanj v zelo slabem ekonomsko-finančnem stanju. Tožena stranka v pritožbi obstoja domneve iz 4. odstavka 125. člena ZPPSL ne prereka. Edini očitek v pritožbi je, da sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem stranke, s čimer bi se moglo in moralo prepričati o njegovem subjektivnem zavedanju okoliščin slabega dolžnikovega stanja.

Res je, da je domneva iz 4. odstavka 125. člena ZPPSL izpodbojna, kar pomeni, da ima upnik, v korist katerega je bilo storjeno izpodbijano dejanje, tudi ob podanih okoliščinah, ki so dejanska podlaga zakonske domneve, možnost dokazati, da ni vedel ali moral vedeti za dolžnikovo slabo ekonomsko-finančno stanje. Trditveno in dokazno breme je v tem primeru na strani upnika, v korist katerega je bilo izpodbijano dejanje storjeno. To pa pomeni, da mora upnik ponuditi trditve in dokaze, na osnovi katerih bo uspel zakonsko domnevo ovreči. Tožena stranka takšne trditvene podlage v tem smislu ni ponudila. Kot v primeru drugih dokazov se tudi z dokazom z zaslišanjem strank dokazujejo dejstva, ki jih je stranka predhodno zatrjevala. Izvedba dokaza z zaslišanjem stranke tako ne more pomeniti, da bi tožena stranka lahko v okviru izvedbe tega dokaza ponudila manjkajočo trditveno podlago. Zato je pritožba v tem delu neutemeljena.

Ker pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa tega dela izpodbijane sodbe ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in ob ugotovitvi, da ima odločitev prvostopenjskega sodišča v nerazveljavljenem delu izpodbijane sodbe podlago v 125. in 130. členu ZPPSL, je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Delna razveljavitev izpodbijane sodbe je narekovala tudi razveljavitev odločitve prvostopenjskega sodišča o stroških postopka, o katerih bo ponovno odločeno skupaj s stroški pritožbenega postopka v ponovljenem postopku (4. odstavek 165. člena ZPP).