Jedro

Za presojo, ali je bil toženkin zavarovanec dolžan poskrbeti za navodila, je pomembno, ali je obstajalo pomembno tveganje za nastanek škode pri delu s kovinskimi vozički, ki bi ga bilo mogoče z ustrezno organiziranostjo delovnega procesa zmanjšati.

Od povprečno skrbnega delavca ni mogoče pričakovati, da bo v vsakem trenutku delovnika pozoren na vse ovire na transportni poti in se jim pravočasno izognil. Vnaprej predviden način zlaganja, hrambe in transporta vozičkov bi tveganje za nastanek škode pomembno zmanjšal. Neobstoj navodil delavcem o načinu zlaganja, hrambe in transportiranja vozičkov zato predstavlja nedopustno opustitev toženkinega zavarovanca.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 12.285,00 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi in tožnici naložilo povrnitev toženkinih stroškov postopka.

2. Tožnica v pritožbi zoper navedeno sodbo uveljavlja vse razloge, navedene v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje pred drugim sodnikom. Tožnica je nedopustnost ravnanja toženkinega zavarovanca utemeljevala s trditvami, da je šlo za skrajno neurejeno delovno okolje, delo pod časovnim pritiskom in brez označenih transportnih poti. Sodišče je vsako malenkost, ki se je tožnica ni spomnila, razlagalo v njeno škodo, izredno blagohotno pa je upoštevalo vse trditve njenih predpostavljenih, ki so seveda želeli minimalizirati svojo odgovornost. Izvedenec je ugotovil večje število nepravilnosti. Tožničino delovno mesto v izjavi o varnosti z oceno tveganja sploh ni bilo opredeljeno. Med delovno opremo niso navedeni transportni vozički. Po internem aktu toženkinega zavarovanca morajo biti transportne poti jasno prepoznavne in predpisano označene. Večja teža kot izvedenskemu mnenju je bila dana izpovedbi priče O. H., tožničinemu predpostavljenemu. Nesprejemljiv je zaključek sodbe, da bi si morali delavci sami delati transportne poti. Ni določeno, kdo odreja, da so in kje so te poti, niti ni jasno, kako naj se delavci sami kontrolirajo in kateri od delavcev je v prostoru, kjer jih je več, dolžan poskrbeti za urejen delovni prostor. Izvedenec je navedel, da v primeru dvakratnega povečanja obsega dela ne bi bilo dovolj prostora za delo. Neprerekana je bila trditev, da je do škodnega dogodka prišlo v noči s petka na soboto, ko se količina koncesioniranih slaščic poveča s 500 do 800 kg na 2700 kg. Priča L. Ž. je povedala, da se je obseg dela od leta 2007 do škodnega dogodka povečal za dvakrat in da komisioniranje za petek in soboto poteka v večjih količinah. Napačno je zato stališče sodbe, da je izvedenčeva ugotovitev o povečanem obsegu dela ostala na ravni hipoteze. Priča Š. ne more biti verodostojna kot direktna priča, ker ga ni bilo zraven. Brez podlage je tudi vera v pričo V. T., ki je izpovedal, da je v naravi delovnega procesa prepuščeno komisionarjem, da prostor uredijo tako, da si ne delajo prostorske stiske. Gre za neurejene akte, posledica tega pa so bile neurejene razmere. Glede na to je podana vzročna zveza med škodo in nedopustnim ravnanjem. Ugotovitev sodbe, da je izvedenec potrdil toženkino stališče, da je bila tožnica tista, ki je rokovala z vozičkom in bila kot delavka dolžna skrbeti za urejeno delovno okolje ter biti pri manipulaciji z vozičkom pazljiva (točka 56 obrazložitve), nima podlage v izvedenskem mnenju. Izvedenec medicinske stroke ni imel nobenega dvoma o nastanku škode, sodba pa njegovo mnenje napačno razume. Ni jasen pomen zaključka sodbe, da se izvedenec ni opredelil glede časovnega redosleda okoliščin in njihove vsebinske opredelitve. O tem namreč sploh ni bil vprašan. Ni utemeljen očitek tožnici, da ni natančno navedla, na kakšen način je prišlo do poškodbe. Navedla je, da je vlekla voz za sabo in da ga je nekam zadela in da jo je potem odbilo v tisti voz in zadelo v koleno. Sklicevanje na nesrečni slučaj je pri vseh ugotovljenih nepravilnostih (neurejene transportne poti, neurejeno vodenje, trditev, da naj bi si delavci sami odrejali, kako in kaj bodo delali, neustrezno urejeni pravni akti, precej povečan obseg dela v premajhnem prostoru) neutemeljeno.

3. Toženka ni odgovorila na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnica je zahtevala odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki ji je nastala zaradi poškodbe kolena, ki jo je utrpela pri opravljanju dela pri toženkinem zavarovancu. Zatrjevala je, da je do poškodbe prišlo zaradi neurejenega delovnega prostora, predvsem nezadostnega prostora za manevriranje s kovinskimi vozički, in zaradi dela pod časovnim pritiskom.

6. Stališči izpodbijane sodbe, da tožničino delo prevažanja kovinskih vozičkih ne predstavlja dela s povečano nevarnostjo za nastanek škode in da toženkinemu zavarovancu ni mogoče očitati opustitve dolžnega ravnanja, ki bi imelo za posledico zatrjevano škodo (ampak gre za nesrečen slučaj), temelji na naslednjih ugotovitvah in preudarkih: - da se je tožnica poškodovala pri opravljanju dela komisionarke (pomožne slaščičarke) v noči s petka na soboto 10. 9. 2010, - da je tožnica na dan škodnega dogodka prišla na delo ob 19.55 uri in kot običajno delala do 4.30 ure zjutraj, in da je o škodnem dogodku v ponedeljek obvestila nadrejeno, - da je na tem delovnem mestu delala od leta 2007 in da je bila usposobljena za delo, - da se za opravljanje dela pomožnega slaščičarja poleg usposobljenosti zahteva še natančnost, prilagodljivost in ročne spretnosti, - da je bil prostor, v katerem je delala tožnica, velik okoli 114 m2 (da se je ob rednem delu tam nahajalo okoli 34 rumenih (dimenzije 0,78 m x 0,61 m) in okoli 42 kovinskih vozičkov (dimenzije 0,64 m x 0,78 m), kar pomeni, da bi v primeru zloženosti enega ob drugem zasedali cca 37 m2 prostora, - da je teža praznega vozička znašala 25 kg, polnega pa med 60 in 70 kg, - da se je obseg dela od leta 2007 do škodnega dogodka povečal za dvakrat in da je obseg dela ob petkih in sobotah večji, vendar ta povečan obseg dela opravi enako velika ekipa komisionarjev kot med tednom, - da so v procesu štirje komisionarji, ki delajo po dva in dva, - da transportna pot teče skozi dva prostora, pri čemer so v prvem prostoru kovinski vozički s pripravljenimi slaščicami, v drugem pa vozički za prevoz do spodnjega nadstropja oziroma do tovornjakov, - da je v naravi delovnega procesa prepuščeno komisionarjem, da si delovni prostor uredijo tako, da si ne delajo prostorske stiske, - da delo ne poteka na normo, se pa odvija postopoma in je včasih močno povečano, kar pomeni, da do škodnega dogodka ni prišlo zaradi časovnega pritiska, - da tožničino delovno mesto ni bilo opredeljeno v izjavi o varnosti z oceno tveganja, vendar je v izjavi dovolj določno opredeljeno tožničino delovno mesto v okviru delovnega mesta delavca v odpremi, ki vključuje tako ročno prenašanje in potiskanje bremen kot tudi uporabo pripomočkov in ki omenja možnost trka pri prevažanju bremena, ki zastira pogled naprej, - da morajo biti sledeč izjavi o varnosti z oceno tveganja transportne poti, reševalne poti in poti za hojo proste in lahko dostopne, glede na velikost prostora pa ni treba, da bi bile posebej označene, - da upravljanje z ročnim vozičkom po naravi delovnega procesa predvideva tudi njegovo ustavljanje oziroma prilagajanje vožnje delovnim razmeram in s tem spreminjanje smeri pogleda delavca, kolikor je potrebno za varno upravljanje vozička, vključno s prostimi transportnimi potmi, - da ni predpisano, da bi morali predpostavljeni v delovnem prostoru tožnice ves čas skrbeti za ustrezno zlaganje vozičkov po uporabi, kar pomeni, da si delavec sam naredi prostor za delo, - da tožnica ni dokazala, kako je pri prevozu kovinskega transportnega vozička zadela med vrati hladilnice z drugim transportnim vozičkom, ki ga je nato odbilo v voz, poln transportnih košar, in v podboj vrat, in da glede na njeno izpovedbo, da je voziček vlekla za seboj precej hitro in da sama ne ve čisto točno, kako je bilo, ni imela rokovanja vozička v vidnem polju, - da toženkin zavarovanec ni izdelal in tožnici ni predal pisnih navodil za delo s transportnimi vozički, vendar tožničino delo ni tako, da bi zahtevalo pisna navodila o tem, kako rokovati z vozički in kako jih zlagati, ker gre za enostaven delovni proces.

7. Pritožba utemeljeno uveljavlja zmotnost zaključka sodbe, da tožnica ni dokazala nedopustnosti toženkinega ravnanja.

8. Po Zakonu o varnosti in zdravju delavcev (ZVZD), veljavnem v času škodnega dogodka, je bil delodajalec dolžan delo organizirati tako, da sta zagotovljena varnost in zdravje delavcev, ki ga opravljajo. V ta namen je delodajalec dolžan – v pisno sprejeti izjavi o varnosti – predvideti tveganja za varnost in zdravje delavcev pri opravljanju dela na posameznih delovnih mestih, sprejeti ukrepe za obvladovanje tveganj (in s tem preprečitev škodnih dogodkov) in dati delavcem navodila, potrebna za uresničitev teh ukrepov.(1)

9. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da toženkin zavarovanec ni izdelal in predal tožnici pisnih navodil za delo s transportnimi vozički, a je po stališču sodbe ročno potiskanje vozičkov ugotovljene teže in dimenzij ter njihovo sortiranje tako enostavno opravilo, da ni zahtevalo posebnih navodil delodajalca.(2) Pritožba utemeljeno opozarja na zmotnost navedenega zaključka.

10. Izvedenec je v mnenju navedel, da morajo biti sledeč izjavi o varnosti in podzakonskemu predpisu(3) poti za hojo in transportne poti proste in lahko dostopne – jasno prepoznavne, predpisano označene ter dovolj široke, da omogočajo prosto gibanje (kar v obravnavanem primeru niso bile). Delodajalcu res ni treba ves čas bdeti nad pravilnim zlaganjem vozičkov, vendar pa bi moral izdelati navodila za delo s transportnimi vozički, v katerih bi bili opredeljeni njihovo zlaganje, hramba in transportiranje, in z njimi seznaniti delavce, da bi jih mogli in morali upoštevati. Nadaljnje mnenje izvedenca o pomanjkljivosti izjave o varnosti, ker toženkin zavarovanec v njej ni opredelil tožničinega delovnega mesta, niti predvidel dela s kovinskimi vozički, s kakršnim je opravljala delo tožnica, je v okviru odločanja o obstoju nedopustnega ravnanja in vzročne zveze med njim in zatrjevano škodo povezano z odločilnim vprašanjem, ali bi moral delodajalec dati delavcem navodila glede zlaganja in odlaganja vozičkov v prostorih, skozi katere je potekala transportna pot. Same po sebi zato niso odločilne ugotovitve sodbe, da je bilo v izjavi o varnosti opredeljeno delovno mesto, ki je bilo podobno tožničinemu in ki je vključevalo nalogo potiskanja bremen ter možnost trka pri prevažanju bremen, ki zastirajo pogled naprej. Bistvene za presojo o nedopustnosti ravnanja so ugotovitve, da je transportna pot tekla skozi prostora, v katerih je bilo odloženih večje število transportnih vozičkov, da je istovrstno delo v teh prostorih opravljalo hkrati več ljudi in da toženkin zavarovanec ni dal navodil za zlaganje in hrambo vozičkov v teh prostorih niti za njihovo transportiranje skozi navedena prostora. Pritožba utemeljeno uveljavlja, da toženkinemu zavarovancu ni očitana opustitev navodil v posamičnem primeru in opustitev stalnega nadzora nad pravilnim odlaganjem neuporabljenih vozičkov v prostoru, skozi katerega je potekala transportna pot, ampak opustitev izvedbe organizacijskih ukrepov, ki bi predstavljala okvir za ravnanje delavcev pri vsakodnevnem opravljanju dela.(4)

11. Za presojo, ali je bil toženkin zavarovanec dolžan poskrbeti za navodila, je pomembno, ali je obstajalo pomembno tveganje za nastanek škode pri delu s kovinskimi vozički, ki bi ga bilo mogoče z ustrezno organiziranostjo delovnega procesa zmanjšati. Po splošnih življenjskih izkušnjah je pri sprotnem iskanju transportne poti za kovinski voziček (četudi prazen), ki ga je delavec bodisi potiskal pred seboj bodisi vlekel za seboj in ki mu je omejeval pregled nad prostorom, podano povečano tveganje za poškodovanje delavcev. Niti od povprečno skrbnega delavca namreč ni mogoče pričakovati, da bo v vsakem trenutku delovnika pozoren na vse ovire na transportni poti in se jim pravočasno izognil. Vnaprej predviden način zlaganja, hrambe in transporta vozičkov bi tveganje za nastanek škode pomembno zmanjšal. Neobstoj navodil delavcem o načinu zlaganja, hrambe in transportiranja vozičkov zato predstavlja nedopustno opustitev toženkinega zavarovanca.

12. Ker je zaradi zmotne presoje, da ni dokazana nedopustnost ravnanja toženkinega zavarovanca, dejansko stanje glede ostalih predpostavk odškodninske odgovornosti ostalo neugotovljeno, je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje (355. člen ZPP). V novem sojenju se bo moralo sodišče izreči o obstoju ostalih predpostavk odškodninske odgovornosti. Glede na ugotovitev sodbe, da tožnica ni znala natančno opisati, ob kakšnem premiku vozičkov je prišlo do trčenja enega od njih vanjo, pritožbeno sodišče dodaja, da bo za zaključek, da tožničina poškodba predstavlja uresničitev tveganja za nastanek škode, ki bi se mu bilo mogoče z ustreznimi organizacijskimi ukrepi (in posledičnimi navodili delavcem) izogniti, zadostovala ugotovitev, da je do poškodbe prišlo zaradi zadetja v vozičke na transportni poti. Ob taki ugotovitvi za zaključek o obstoju vzročne zveze med ugotovljeno opustitvijo toženkinega zavarovanca in zatrjevano škodo ne bo pomembno, da tožnica ni znala natančno opisati, zaradi kakšnih premikov vozičkov je eden od njih trčil vanjo.

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Člen 14: (1) Vsak delodajalec mora izdelati in sprejeti izjavo o varnosti v pisni obliki, s katero določi način in ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu ter jo dopolnjevati ob vsaki novi nevarnosti in spremembi ravni tveganja. (2) Izjava o varnosti temelji na ugotovitvi možnih vrst nevarnosti in škodljivosti na delovnem mestu in v delovnem okolju ter oceni tveganja za nastanek poškodb in zdravstvenih okvar.

Op. št. (2): Sodba se sklicuje je na stališče sodbe VS RS II Ips 961/2007 z dne 12. 11. 2009. Podobno tudi sodba VSL II Cp 2034/2012 z dne 9. 1. 2013. Op. št. (3): Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih.

Op. št. (4): V tem je obravnavani primer drugačen od primerov, obravnavanih v sodbah VS RS II Ips 961/2007 in VSL II Cp 2034/2012.