Jedro

Pritožba pravilno opozarja, da se zaščita blagovnih znamk presoja po ZIL, izdajanje javnih glasil pa po Zakonu o javnih glasilih. Prav tako pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbenemu stališču, da ima prizadeti imetnik pravice do uporabe blagovne znamke pravico uveljavljati kršitev svoje zavarovane blagovne znamke vse do izdaje pravnomočne odločbe, ki bi mu to pravico oporekala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je določilo, da se zavarovanje ne dovoli (1. tč.

izreka) in predlog za izdajo začasne odredbe, da se toženkama prepoveduje izdajanje in dajanje v promet glasila z uporabo blagovne in storitvene zname "Vzajemnost", kot neutemeljen zavrnilo (2. tč.

izreka). Kljub nesporni ugotovitvi, da je prvi tožnik nosilec registrirene blagovne znamke "Vzajemnost", je ocenilo, da terjatev tožeče stranke ni verjetno izkazana. Ta ocena temelji na nespornem dejstvu, da tožeča stranka pred začetkom izdajanja glasila "Vzajemnost" ni priglasila pri pristojnem Ministrstvu za kulturo, nasprotno pa je prva tožena stranka za svoje istoimensko glasilo to storila. Ker je predmet tega spora kršitev zavarovane blagovne in storitvene znamke za glasilo, je menilo, da je Zakon o javnih glasilih glede na ZIL specialnejši predpis.

Proti sklepu je pooblaščenec obeh tožnikov vložil pravočasno pritožbo. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava iz 2. in 3. tč. 1. odst. 338. čl. ZPP/99 in predlaga spremembo izpodbijanega sklepa, podrejeno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno povzelo pogoje za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve iz 272. čl. ZIZ in pojasnilo, da mora upnik za izdajo začasne odredbe poleg verjetno izkazanega (lahko tudi bodočega) zahtevka izkazati še enega od pogojev iz 2. odst. 272. čl. ZIZ.

S tožbenim zahtevkom tožeča stranka med drugim terja ugotovitev kršitve zavarovane blagovne in storitvene znamke "Vzajemnost" in prepoved nadaljnjih kršitev.

Ob neizpodbijani ugotovitvi, da ima prvi tožnik za razred 41 (ki po mednarodni klasifikaciji obsega med drugim tudi objavljanje in izdajanje revij) pri Uradu RS za intelektualno lastnino registrirano blagovno znamko "Vzajemnost", tožena stranka, ki je julija 1999 izdala revijo pod istim imenom, pa ne, se pritožbeno sodišče ne strinja z zaključkom prvostopnega sodišča, da vtoževana terjatev, vsaj za enega od tožnikov (tožeča stranka ni izkazala, da je bila pravica do blagovne znamke od 1. tožnika prenešena na 2. tožnika), ni verjetno izkazana. Po določilu 1. odst. 94. čl. ZIL se za kršitev pravic, s katerimi so zavarovani znaki razlikovanja, šteje vsaka neupravičena uporaba zavarovane blagovne znamke. Po določilu 1. odst. 34. čl. istega zakona ima nosilec znamke izključno pravico zavarovano znamko uporabljati v blagovnem prometu, oziroma jo prenesti na drugega (106. čl. in sl. ZIL). Pritožba pravilno opozarja, da se zaščita blagovnih znamk presoja po ZIL, izdajanje javnih glasil pa po Zakonu o javnih glasilih. Prav tako pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbenemu stališču, da ima prizadeti imetnik pravice do uporabe blagovne znamke pravico uveljavljati kršitev svoje zavarovane blagovne znamke vse do izdaje pravnomočne odločbe, ki bi mu to pravico oporekala. Med strakama ni spora, da je v teku že postopek po 100. čl. ZILa na razglasitev prve tožene stranke za nosilca sporne blagovne znamke.

Tožeča stranka utemeljuje nujnost izdaje začasne odredbe s pretečo nenadomestljivo škodo, ki jo bo kot nosilka zavarovane blagovne znake "Vzajemnost" utrpela, če bosta toženi stranki svoje glasilo "Vzajemnost" izdajali še naprej. Zaradi časovne dimenzije postopka bo uveljavitev denarne odškodnine otežena ali celo onemogočena, saj se revija "Vzajemnost" na trgu pojavlja v več tisoč izvodih.

Ob neizpodbijanem odločilnem pravnem dejstvu, da tožeča stranka, ki je nosilec blagovne znamke "Vzajemnost", pred začetkom izdajanja istoimenskega javnega glasila "Vzajemnost" ni priglasila Ministrstvu za kulturo, kar bi bila po določilu 1. odst. 5. čl. Zakona o javnih glasilih morala storiti, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da nastanka težko nadomestljive škode tožeča stranka ni verjetno izkazala. Dveh istoimenskih revij najbrže pristojni organ ne bi registriral. Pred registriranjem glasila pa tožeča stranka ne sme izdajati revije "Vzajemnost". Zato ji iz naslova izdajanja glasila s tem imenom pred registriranjem ne more nastajati niti nastati nikakršna protipravna škoda. Zato predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen.

Ker je kljub napačni uporabi materialnega prava odločitev prvostopnega sodišča pravilna, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. odst. 365. čl. ZPP/99), saj ob uradmen prizkusu izpodbijanega sklepa (2. odst. 350. čl., v zvezi s 366. čl. ZPP) ni zasledilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.