Jedro

Zaradi fizičnega in verbalnega obračuna s sodelavci in delodajalcem je tožena stranka tožniku zakonito podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od 5. 6. 2009 do 24. 6. 2009 priznati in izplačati mesečno plačo in dodatke po pogodbi o zaposlitvi ter mu za ta čas priznati in izplačati vse pravice, ki mu gredo iz naslova zaposlitve, vse v roku 15-ih dneh, da ne bo izvršbe (1. točka izreka). V preostalem delu je tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepa o izredni odpovedi delovnega razmerja z dne 4. 6. 2009, na poziv nazaj na delo ter priznanju vseh pravic iz delovnega razmerja od prenehanja pogodbe o zaposlitvi ter povrnitev stroškov postopka zavrnilo (2. točka izreka). S sklepom ni dovolilo spremembe tožbe (3. točka izreka) in odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (4. točka izreka).

Zoper sodbo (v zavrnilnem delu) se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi v celoti, podrejeno, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Navaja, da sodišče prve stopnje ni ocenjevalo vseh razlogov, ki jih je kot odpovedne navedla tožena stranka. Trdi, da se je tožena stranka tožnika preprosto želela znebiti, nekritično navajajoč vse odpovedne razloge. Odpovedni razlog mora biti jasno naveden in tudi utemeljen. S tem ko delodajalec navede vse mogoče razloge, jih v odpovedi ne obrazloži in delavcu ne ponudi možnosti zagovora, delavcu ni dana možnost argumentirati svoje trditve in predlagati dokaze. Tožnik bi lahko predlagal v dokaz za svoje trditve pričo, svojo izvenzakonsko partnerko, a jo glede na potek obravnave ni mogel. Poleg tega mu ni bila dana možnost, da prisostvuje na naroku 19. 4. 2010, ki je bil kasneje preklican in določen na novo. Ker pooblaščenec tožniku, ker je bil njegov telefon v okvari, ni mogel sporočiti novega naroka, se ga zaradi objektivnih razlogov ni mogel udeležiti. S tem je podana bistvena kršitev določb postopka. Izpostavlja, da je pričevanje L.Š. očitno prilagojeno potrebam te pravde, saj je ves spor nastal zaradi njenega vmešavanja v delovni proces pri toženi stranki. Ker si je pristojnost, da se vpleta v delovni proces vzela in do tožnika nastopila tudi brez potrebe osorno, ji je tožnik povedal svoje. S tem pa nikakor ni kršil svoje delovne obveznosti. Tudi priča M.T. ne more veljati za povsem verodostojno, saj je še vedno v delovnem razmerju s toženo stranko. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe v pritožbi in predlaga, da se pritožba zavrne kot neutemeljena.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob navedenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da bistvenih kršitev določb postopka, na katere opozarja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, sodišče prve stopnje ni zagrešilo, dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovljeno ter materialno pravo pravilno uporabljeno.

Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da je tožena stranka tožniku zakonito izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, zaradi česar je njegov tožbeni zahtevek za razveljavitev odpovedi zavrnilo. V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa pritožbeno sodišče še dodaja: Tožniku, zaposlenemu na delovnem mestu kuhar, je bila dne 4. 6. 2009 pogodba o zaposlitvi izredno odpovedana na podlagi 1. in 2. alinee 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji) ter 31., 32., 33. in 35. člena ZDR. V skladu s 1. odstavkom 110. člena ZDR lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožena stranka z dne 4. 6. 2009 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožniku iz razloga, določenega v 1. in 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, ker je dne 3. 6. 2009 fizično in verbalno obračunaval s svojim delodajalcem in sodelavci. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje. Zakaj je sodišče prve stopnje sprejelo tako dokazno oceno, je tudi utemeljilo. Izhajalo je iz izpovedi prič, ki so izpovedale, kako je prišlo do obravnavanega incidenta, ko je tožnik z grdim ravnanjem (verbalno in fizično) ogrozil varnost zaposlenih pri toženi stranki, izpovedi tožnika pa ni v celoti sledilo, saj izpoved tožnika ni štelo za popolnoma verodostojno. Ugotovilo je, da je ravnanje tožnika imelo vse znake kaznivega dejanja ogrožanje varnosti (135. člen Kazenskega zakonika - KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 in naslednji), kot tudi hujše kršitve pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja.

Neutemeljeno pritožba očita, da tožniku ni bilo omogočeno, da predlaga kot pričo svojo izvenzakonsko partnerko ter da mu ni bila dana možnost prisostvovati na naroku dne 20. 5. 2009, ko je bila zaslišana priča L.Š.. Po določbi 286. člena ZPP mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Tožnik predlaganega dokaza za zaslišanje priče ni predlagal, v pritožbi pa tudi ne navaja, da ga brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 4. odstavka 286. člena ZPP (1. odstavek 337. člena ZPP).

Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja, da tožniku ni bila dana možnost, da pristopi na narok 20. 5. 2009. Tožnik je bil prisoten na naroku 4. 2. 2010, na katerem je bilo sklenjeno, da se nadaljevanje glavne obravnave preloži na 19. 4. 2010. Narok je bil kasneje preklican, o novem naroku pa sta bila obveščena pooblaščenec tožnika in pooblaščenec tožene stranke, kakor tudi tožnik. Tožniku je bilo vabilo vročeno v skladu z določbo 4. odstavka 142. člena ZPP, iz navedb pooblaščenca tožnika pa tudi izhaja, da je poskušal tožnika obvestiti o preklicu naroka in novem naroku, vendar ni uspel vzpostaviti kontakta z njim. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo vabilo vročeno pooblaščencu tožnika in da se v skladu z določbo 7. odstavka 142. člena ZPP šteje, da je vročitev opravljena osebno stranki, če je pisanje vročeno zakonitemu zastopniku ali pooblaščencu, prav tako pa je bilo vabilo pravilno vročeno tožniku, zato je razlog, da ni bil prisoten na naroku, na njegovi strani.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje do bistvenih dejstev v zvezi s kršitvijo z dne 3. 6. 2009 ter s težo kršitev v zadostni meri opredelilo. Zakonski pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi je namreč resen in utemeljen odpovedni razlog, ki onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja. Materialni ukrep presoje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v sodnem postopku je presoja zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v okviru odpovednih razlogov in obrazložitve ter razlogov v izredni odpovedi. Iz določbe 2. odstavka 86. člena ZDR, ki določa formalne zahteve, ki jih mora vsebovati odpoved v povezavi z 2. alineo 1. odstavka 111. člena ZDR, izhaja, da mora delodajalec očitano kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja opredeliti tako, da iz te opredelitve oziroma opisa izhaja konkretna kršitev. Tej formalni zahtevi pa je tožena stranka zadostila. Zato so neutemeljene povsem pavšalne pritožbene navedbe v zvezi z opredelitvijo kršitev delovnih dolžnosti v izredni odpovedi.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbe, ker s pritožbo ni uspel.