Jedro

Iz določbe 297. člena ZPIZ ali drugih določb ZPIZ ne izhaja, da se denarna nadomestila odmerijo po uradni dolžnosti z upoštevanjem podatkov v času, ko je zavarovanec pridobil pravico do denarnega nadomestila še pred začetkom veljavnosti ZPIZ. To bi bilo tudi nelogično, saj je bilo pred veljavnostjo ZPIZ predvideno nadomestilo zaradi manjšega osebnega dohodka na drugem ustreznem delu, ki je bilo določeno z drugačnim preračunom – v razliki med osebnih dohodkom, ki ga je zavarovanec prejel v koledarskem letu pred nastankom invalidnosti in osebnim dohodkom, ki ga prejema na drugem ustreznem delu.

Ker tožnikov delodajalec nadurnega dela ni imel urejenega oziroma predvidenega v statutu oziroma samoupravnem sporazumu vse do samoupravnega sporazuma, ki je bil sprejet dne 23. 12. 1974, je sodišče že na tej podlagi lahko utemeljeno presodilo, da se tožnikovo nadurno delo od leta 1972 do začetka veljavnosti tega sporazuma ni moglo šteti za poseben delovni pogoj in upoštevati pri izračunu pokojninske osnove.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo zahtevku tožnika, odpravilo odločbi tožene stranke z dne 25. 8. 2008 in 20. 2. 2008 ter tožniku odmerilo nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu v znesku 140,19 EUR na mesec od 1. 11. 1997 dalje z vsemi uskladitvami in zakonskimi zamudnimi obrestmi, zavrnilo pa je zahtevek tožnika za odpravo odločb tožene stranke z dne 18. 6. 2008 in 13. 2. 2008 ter priznanje pravice do nadomestila plače zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu od 1. 4. 1992 dalje z upoštevanjem izplačanega osebnega dohodka iz naslova opravljenih nadur od leta 1972 do 1976 in dela na akord.

2. Med drugim je ugotovilo, da je bilo s pravnomočno sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Ps 367/1995 z dne 5. 7. 2005 tožniku določeno nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu za čas od 1. 1. 1985 do 31. 3. 1992, toženi stranki pa je bilo naloženo, da v roku dveh mesecev po pravnomočnosti te sodbe tožniku odmeri nadomestilo tudi za čas od 1. 4. 1992 dalje. Sodba sodišča prve stopnje je bila potrjena s sodba pritožbenega sodišča Psp 607/2005-4 z dne 27. 1. 2006. Tožena stranka je nato z odločbo z dne 13. 2. 2008 tožniku odmerila nadomestilo zaradi manjše plače od 1. 4. 1992 do

31. 10. 1997, pri čemer je upoštevala, da je bila izračunana pokojninska osnova tožnika na dan 1. 4. 1992 nižja kot tožnikova plača na drugem ustreznem delu. Zato je odločilo, da je tožnik še naprej upravičen do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, kot je bilo po citirani sodbi določeno na dan 31. 3. 1992, vendar z nadaljnjimi uskladitvami. Ker je bil tožnik z odločbo z dne 26. 9. 1997 ponovno razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, mu je tožena stranka ponovno odmerila nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu od 1. 11. 1997 dalje, in sicer v znesku 138,62 EUR s kasnejšimi uskladitvami, vse do 23. 12. 2004. Pri tem je upoštevala najugodnejšo pokojninsko obdobje od leta 1983 do 1992. Sodišče je presodilo, da je bila odmera nadomestilo od 1. 4. 1992 do 31. 10. 1997 pravilna, pri izračunu pokojninske osnove za odmero kasnejšega nadomestila pa tožena stranka ni upoštevala razlike v plači, ki je bila tožniku priznana z odločbo Sodišča združenega dela v Novi Gorici S 145/91, in sicer za leti 1989 in 1990. Pravilen znesek nadomestila (ob upoštevanju prisojene razlike plače) na dan 1. 11. 1997 je tako znašal 140,19 EUR in ne 138,62 EUR, kot ga je odmerila tožena stranka.

Sodišče je tudi ugotovilo, da so bile za obračun pokojninske osnove tožniku pravilno upoštevane prisojene razlike po pravnomočnih odločbah Sodišča združenega dela v Novi Gorici S 27/78 in S 165/78. Ker ni bilo ugotovljeno, ali je prišlo do izplačila po sodni poravnavi v zadevi S 30 z dne 24. 12. 1995 in v zadevi S 107/87 z dne 22. 10. 1987, teh izplačil ni upoštevalo. Nadalje je presodilo, da za izračun pokojninske osnove tožnika ni mogoče upoštevati izplačil iz naslova dela na akord in nadurnega dela v obdobju od leta 1972 do leta 1976, saj je šlo za redno obliko dela in ne za delo, ki bi se štelo za poseben delovni pogoj v skladu s takrat veljavnim Temeljnim zakonom o delovnih razmerjih (v nadaljevanju TZDR, Uradni list SFRJ, št. 63/66 in nadalj. oziroma št. 12/70 – prečiščeno besedilo) in Zakonom o medsebojnih razmerjih delavcev v združenem delu in o delovnih razmerjih med delavci in zasebnimi delodajalci (v nadaljevanju ZMRDZD, Uradni list SRS, št. 18/74). Pri svoji odločitvi se je oprlo na 407. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1, Uradni list RS, št. 106/99 in nadalj.) ter 94., 133., 134. in 297. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ, Uradni list RS, št. 12/92 in nadalj.).

3. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje. Izrecno je poudarilo, da delo na akord, ki ga je tožnik uveljavljal za povečanje pokojninske osnove, ni bilo izplačano kot gibljivi del plače za redno delo. Zavrnilo je pritožbene navedbe o upoštevanju takšnega dela v pokojninsko osnovo pri dveh drugih delavcih in zavrnilo pritožbeno stališče, da je sodišče prve stopnje napačno štelo, da je bil tožnik na drugo ustrezno delo razporejen 1. 4. 1992, saj je v zvezi s tem pravilno uporabilo določbo 297. člena ZPIZ, pri odmeri nadomestila pa pravilno upoštevalo plače, ki jih je tožnik prejel do konca zadnjega koledarskega leta pred odmero, torej vključno do 31. 12. 1991. Pri odmeri nadomestila od 1. 4. 1992 je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo osebne dohodke oziroma plačila na drugem ustreznem delu skupaj z variabilnem delom, dodatki za nočno delo, delo ob nedeljah in praznikih, za izmensko delo, itd. 4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, v kateri navaja, da tožena stranka in sodišči še vedno niso pravilno izračunali nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, ker niso pravilno uporabili določb 134. člena ZPIZ v zvezi z 297. členom istega zakona. Pri odmeri bi morali upoštevati stanje leta 1978, ko je tožnik pridobil pravico do denarnega nadomestila zaradi razporeditve po invalidski odločbi. Za leto 1978 izvedenka in sodišči niso opravili izračuna, sodba v tem delu pa je pomanjkljiva in nerazumljiva. V zvezi z odmero nadomestila od 1. 4. 1992 uveljavlja tudi zmotno uporabo materialnega prava zaradi neupoštevanja nadur in plače iz naslova dela na akord. Prereka ugotovitve sodišč, da naj bi šlo za redno obliko dela, kar utemeljuje z analizo izpovedi prič, številom nadur, ki so bile v mejah delovnopravne zakonodaje, sklepom delavskega sveta z dne 5. 4. 1985 in 51. členom samoupravnega sporazuma tožnikovega delodajalca z dne 23. 12. 1974. Nepravilno je tudi stališče sodišč, ki nista sprejeli dokaznega predloga za pridobitev oziroma pogled v spis o odmeri družinske pokojnine vdovi M. S. in S. Č. Ker je tožena stranka enim delavcem upoštevala nadure in akord pri obračunu pokojninske osnove, tožniku pa ne, je kršila načelo enakosti. Da je tožnikov delodajalec imel akt o nadurnem delu kot poseben delovni pogoj, izhaja tudi iz potrdila z dne 26. 1. 2009, o katerem se sodišči nista opredelili. Tožnik v nadaljevanju navaja, v katerih določbah sporazumov je bilo nadurno delo kot poseben pogoj opredeljeno od leta 1974 dalje. Napačno je izhodišče in zaključek, da plačilo za akord ne predstavlja plačila za redno delo - izvedenka in sodišče nista upoštevala podatkov iz evidence osebnih dohodkov. Ni mogoče pritrditi sodišču, da priznanje v drugih primerih ne more biti podlaga za priznavanje pravic v konkretnem primeru, sodišči prve in druge stopnje pa tudi nista upoštevali določbe 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1, Uradni list RS, št. 2/2004), saj v postopku pred socialnimi sodišči še vedno velja preiskovalno načelo. Z opustitvijo le-tega je sodišče kršilo določbe postopka.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj. in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Tožnikove revizijske navedbe o bistvenih kršitvah določb postopka so večinoma nekonkretizirane in jih zato ni mogoče upoštevati. Zadosti jasne in konkretne so le revizijske navedbe v zvezi z očitkom neupoštevanja 34. člena ZDSS-1 in neizjasnitve glede aktov njegovega delodajalca, v katerih naj bi bilo nadurno delo opredeljeno kot poseben delovni pogoj.

8. Vendar se tožnik neutemeljeno sklicuje na 34. člen ZDSS-1, saj gre za določbo, ki se nanaša na postopek v individualnih delovnih sporih. V tem sporu, ki je socialni spor, je preiskovalno načelo določeno v 62. členu ZDSS-1. To načelo ne pomeni, da je sodišče dolžno izvesti vse predlagane dokaze oziroma celo po uradni dolžnosti izvajati dokaze, ki jih stranke niso predlagale. Ta zahteva velja le za primer, če sodišče „ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev.“ Dejstvo, da se tožnik ne strinja z nekaterimi dokaznimi zaključki sodišč druge in prve stopnje, tudi ne pomeni, da sodišče takšnih dejstev ni ugotovilo.

9. Tožnik uveljavlja neizjasnitev oziroma neopredelitev do aktov njegovega delodajalca in se pri tem sklicuje na akte oziroma posamezne določbe v aktih, ki so veljale od leta 1979 dalje, sam pa se je glede nadur kot posebnega delovnega pogoja omejil le na obdobje od leta 1972 do 1976. Seveda po spornem obdobju, v katerem je uveljavljal plačilo nadurnega dela (za odmero pokojninske osnove, ki se upošteva pri določitvi nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu), opredelitev v kasneje veljavnih aktih za odločitev ne more biti pomembna, prav tako tudi sklep delavskega sveta tožnikovega delodajalca z dne 5. 4. 1985. Sodišči nižje stopnje sta se sicer opredelili tudi do akta tožnikovega delodajalca, ki je bil sprejet še v času spornega obdobja, 23. 12. 1974. 10. Tožnik v reviziji izpodbija dokazne zaključke sodišč druge in prve stopnje v zvezi z naravo njegovega nadurnega dela v letih 1972 do 1976 (pri tem izhaja iz povzetkov izpovedi prič in tožnika, števila nadur, seje delavskega sveta z dne 5. 4. 1985, itd.). Te navedbe predstavljajo nestrinjanje z dejanskimi ugotovitvami sodišč, kar pa je nedovoljen revizijski razlog, saj revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Enako velja za dokazni zaključek o plačilu dela na akord, saj ugotovitev, da to plačilo ni bilo gibljivi del plače, temveč je šlo za posebno obliko plačila nadurnega dela, predstavlja dejansko ugotovitev.

11. Materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno.

12. Po 391. členu ZPIZ-1 se v postopku za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja oziroma za ugotavljanje pokojninske dobe, ki se je začel pred uveljavitvijo tega zakona, uporabljajo predpisi, ki so veljali do uveljavitve tega zakona, torej (tudi v konkretnem primeru, ki se je začel pred ZPIZ-1 in se nanaša na obdobje po 1. 4. 1992) ZPIZ, ki med pravicami invalidov II. in III. kategorije določa tudi pravico do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu (94. člen, 133. do 137. člen), pri tem pa v prehodni in končni določbi 297. člena predpisuje, da se uživalcem denarnih nadomestil iz 94. člena tega zakona, ki so to pravico uveljavili po predpisih, ki so se uporabljali do 31. 3. 1992, denarno nadomestilo za čas od 1. 4. 1992 po uradni dolžnosti na novo odmerijo po določbah tega zakona (prvi odstavek). Če je na novo odmerjeno nadomestilo manjše od zneska, ki je uživalcu pripadal na dan 31. 3. 1992, se nadomestilo tudi po 1. 4. 1992 izplačuje v nezmanjšanem znesku, dokler je to zanj ugodnejše (drugi odstavek).

13. Sodišči druge in prve stopnje sta na podlagi te določbe pravilno presodili in upoštevali dejstvo, da je bilo tožniku pravnomočno odmerjeno nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu s sodbo sodišča prve stopnje Ps 367/95 z dne 5. 7. 2005, in sicer za čas od 1. 1. 1985 do 31. 3. 1992 (z upoštevanjem takrat veljavnih predpisov), za čas od 1. 4. 1992 pa je bilo toženi stranki naloženo, da ponovno odmeri tožnikovo nadomestilo. Iz določbe 297. člena ZPIZ ali drugih določb ZPIZ ne izhaja, da se denarna nadomestila odmerijo po uradni dolžnosti z upoštevanjem podatkov v času, ko je zavarovanec pridobil pravico do denarnega nadomestila še pred začetkom veljavnosti ZPIZ. To bi bilo tudi nelogično, saj je bilo pred veljavnostjo ZPIZ predvideno nadomestilo zaradi manjšega osebnega dohodka na drugem ustreznem delu, ki je bilo določeno z drugačnim preračunom – v razliki med osebnih dohodkom, ki ga je zavarovanec prejel v koledarskem letu pred nastankom invalidnosti in osebnim dohodkom, ki ga prejema na drugem ustreznem delu (47. člen Zakona o o pokojninskem in invalidskem zavarovanju – Uradni list SRS, št. 27/83 in nadalj.). Nadomestilo se je torej odmerilo drugače kot po 134. do 137. členu ZPIZ. Zaradi neprimerljivosti odmere nadomestila po prejšnjem zakonu, odmera po uradni dolžnosti na podlagi 297. člena ZPIZ ni mogla pomeniti odmere ob razporeditvi na drugo ustrezno delo še pred 1. 4. 1992 (še pred začetkom veljavnost ZPIZ). Ker je odmero nadomestila v višini razlike med pokojninsko osnovo in plačo prinesel šele ZPIZ, je neutemeljeno tudi tožnikovo sklicevanje na to, da bi bilo treba izhajati iz njegove pokojninske osnove, kot naj bi bila v letu 1978. 14. V zvezi z uporabo materialnega prava v obdobju od leta 1972 do 1976 sta se sodišči druge in prve stopnje pravilno sklicevali na določbe TZDR (45. do 48. člen) in ZMRDZD (27. do 29. člen). Iz 47. člena TZDR izhaja, v katerih primerih je sploh mogoče uvesti delo preko polnega delovnega časa, z dodatno omejitvijo, da sme takšno delo trajati samo toliko, kolikor je nujno potrebno, da se odvrnejo in preprečijo škodljive posledice. Izrecno je določeno tudi, da lahko delavna skupnost vpelje takšno delo samo v skladu s statutom. Podobno določa tudi 27. člen ZMRDZD, ki napotuje na ureditev v samoupravnem sporazumu o medsebojnih razmerjih – v posameznih, konkretno določenih primerih in z omejitvijo, da sme takšno delo trajati samo toliko, kolikor je nujno potrebno, da se odvrnejo in preprečijo škodljive posledice. Ker tožnikov delodajalec takšnega dela ni imel urejenega oziroma predvidenega v statutu oziroma samoupravnem sporazumu vse do samoupravnega sporazuma, ki je bil sprejet dne 23. 12. 1974, je sodišče že na tej podlagi lahko utemeljeno presodilo, da se tožnikovo nadurno delo od leta 1972 do začetka veljavnosti tega sporazuma ni moglo šteti za poseben delovni pogoj in upoštevati pri izračunu pokojninske osnove. Enako velja za kasnejše obdobje, glede na ugotovitev sodišča, da ni šlo za delo, ki bi ga tožnik opravljal preko polnega delovnega časa zaradi nastopa nujnih, izjemnih ali nepredvidljivih okoliščin, temveč za redno obliko dela. Kot že pojasnjeno za presojo niso pomembni kasnejši akti tožnikovega delodajalca oziroma sklep delavskega sveta, saj se ne nanašajo na sporno obdobje.

15. Ker ostale revizijske navedbe niso pomembne za presojo, oziroma so splošne narave, se revizijsko sodišče do njih ni opredelilo. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.