Jedro

Sodišče prve stopnje ni kršilo kazenskega zakona, ker obdolženca ni oprostilo obtožbe bodisi z uporabo milejšega predpisa na podlagi določbe 2. odstavka 4. člena KZ SFRJ ali ker njegovega ravnanja ni ocenilo kot dejanje neznatne družbene nevarnosti (2. odstavek 8. člena KZ SFRJ).

Ustavno in zakonsko načelo o retroaktivni uporabi milejšega zakona se uporablja le v primeru, ko gre za spremembo kazenskih predpisov, v tem primeru pa se določba 1. odstavka 186. člena KZ RS, na podlagi katere je bil obdolženec spoznan za krivega, ni spremenila. Citirana kazenska določba tudi ni blanketna določba. Podlaga za določitev protipravnosti kot enega od zakonskih znakov obravnavanega kaznivega dejanja ni prejšnji zakon o davkih občanov, pač pa obdolženčevo poseganje v listine (račune), ki bi bilo nepooblaščeno oziroma protipravno tudi v primeru, če obdolženec računov ne bi bil dolžan predložiti upravi za družbene prihodke v registracijo. Glede na to, da se je obdolženec na opisan način izmikal plačevanju davkov, njegovega premišljenega in motiviranega dejanja tudi ni mogoče označiti kot dejanja neznatne družbene nevarnosti, kljub obdolženčevi nekaznovanosti, priznanju in časovni odmaknjenosti kaznivih dejanj. Zato je bila pritožba zagovornice zavrnjena kot neutemeljena.

Izrek

Pritožba zagovornice obd. B. R. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec je dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka povprečnino v znesku 10.000,00 SIT.

Obrazložitev

Obd. B. R. je bil z izpodbijano sodbo (tč. I.) spoznan za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja ponarejanja listin po 1. odstavku 186. člena KZ RS. Za to dejanje mu je bila izrečena pogojna obsodba ter na podlagi navedene zakonske določbe določena kazen 1 mesec zapora s preizkusno dobo enega leta. Obdolžencu so bili naloženi v plačilo tudi stroški kazenskega postopka.

Proti navedeni sodbi se je pritožila zagovornica zaradi kršitve kazenskega zakona in predlagala, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni in obdolženca oprosti obtožbe ali pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Po navedbah pritožnice naj bi bilo obdolženčevo ravnanje kaznivo zgolj zato, ker je bil obdolženec kot obrtnik po zakonu dolžan evidentirati račune pri upravi za družbene prihodke. Po določbah Zakona o dohodnini, ki je razveljavil Zakon o davkih občanov in ki velja od 1.1.1991 dalje, pa obrtniki niso več dolžni registrirati računov pri davčni upravi. Zato bi po mnenju pritožbe sodišče prve stopnje moralo obdolženca oprostiti obtožbe, bodisi v skladu z načelom o uporabi milejšega predpisa (2. odstavek 4. člena kazen SFRJ) ali pa zaradi neznatne družbene nevarnosti storjenega kaznivega dejanja (2. odstavek 8. člena KZ SFRJ). Po mnenju sodišča druge stopnje pritožničino pravno stališče ni pravilno.

Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je obdolženec potem, ko je pri upravi za družbene prihodke že registriral tri račune, na teh računih s pisalnim strojem neupravičeno dopisal, da naj se posamezni zneski plačajo na njegov žiro račun pri banki I, čeprav bi se plačilo moralo izvršiti na njegov žiro račun pri banki II, kot je bilo odtisnjeno na obrazcih računov. Obdolženec je s takšno nepooblaščeno vsebinsko spremembo (dodajanjem besedila) predrugačil listino in to z namenom, da se taka listina uporabi kot prava. S tem je tudi po mnenju pritožbenega sodišča uresničil vse znake kaznivega dejanja ponarejanja listin po 1. odstavku 186. člena KZ RS.

Ustavno in zakonsko načelo o retroaktivni uporabi milejšega zakona (2. odst. 4. člena KZ SFRJ) se uporablja le v primeru, ko gre za spremembo kazenskih predpisov, v obravnavanem primeru pa se kazenska določba, na podlagi katere je bil obdolženec spoznan za krivega, ni spremenila. Določba 1. odstavk 186. člena KZ RS tudi ni blanketna določba; podlaga za določitev protipravnosti kot enega od zakonskih znakov obravnavanega kaznivega dejanja ni prejšni zakon o davkih občanov, kot zmotno sodi pritožnica, pač pa obdolženčevo poseganje v listine (račune), ki bi bilo nepooblaščeno oziroma protipravno tudi v primeru, če ne bi obstajala obdolženčeva obveznost predložitve računov upravi za družbene prihodke. Po navedenem torej predlog za uporabo določbe 2. odstavka 4. člena KZ SFRJ ni utemeljen.

Glede na to, da se je obdolženec na opisan način izmikal plačevanju davkov, njegovega premišljenega in motiviranega ravnanja tudi ni moč označiti kot družbeno manj nevarno dejanje, kljub obdolženčevi nekaznovanosti, priznanju dejanja in njegovi časovni odmaknjenosti.

Sodišče prve stopnje je obdolženca upravičeno spoznalo za krivega kaznivega dejanja pod obtožbo in mu glede na ugotovljene okoliščine izreklo tudi primerno kazensko sankcijo.

Po navedenem je sodišče druge stopnje pritožbo zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilih 1. odstavka 89. člena in 101. člena ZKP; povprečnina je bila odmerjena po enakih kriterijih kot na prvi stopnji.

Pravna podlaga za uporabo pravnih predpisov bivše SFRJ (ZKP, KZ SFRJ) je podana v 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91/I z dne 25.6.1991).