Jedro

V konkretnem primeru za nepriznanje odbitka DDV zadošča že ugotovitev, da tovorno motorno vozilo dejansko ni bilo dobavljeno. Subjektivnega elementa tožnika, torej ali je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje v davčni utaji, davčnemu organu ni treba ugotavljati.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ zaradi nepravilnosti pri obračunavanju in plačevanju davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) za davčno obdobje junij 2006 dodatno odmeril DDV v višini 7.210,82 EUR s pripadki (točka I izreka); tožnik mora plačati odmerjen davek v roku 30 dni (točka II izreka); tožnik ni zahteval povrnitve stroškov postopka (točka III izreka); pritožba ne zadrži izvršitve (točka IV izreka). Pri tožniku je bil opravljen davčni inšpekcijski nadzor (v nadaljevanju DIN) na podlagi 135. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06 v nadaljevanju ZDavP-2) ter sestavljen zapisnik z dne 10. 3. 2008, na katerega je tožnik podal pripombe, ki so navedene v obrazložitvi izpodbijane odločbe na strani 6, odgovor na pripombe pa na strani 7 in 8. Tožnik je v knjigo prejetih računov evidentiral račun št. 699, ki ga je izdalo podjetje A. d.o.o. dne 5. 7. 2006 za tovorno motorno vozilo Daimlerchrysler Atego 1523 letnik 2003 v višini 8.640.000,00 SIT ter 1.728.000,00 SIT DDV (36.054,08 EUR). Račun je tožnik plačal dne 7. 7. 2006. Postopek homologacije je opravil tožnik pri podjetju B. d.o.o. Tožnik ima tudi evidentiran račun št. 296, ki ga je dne 14. 7. 2006 izdalo podjetje C. GmbH iz Achna, Nemčija v višini 5.000,00 EUR za nakup kabine, ki jo je po izjavi tožnika kupil isti dan kot tovorno vozilo in plačal z gotovino. Tožnik je navedel, da je od družbe A. d.o.o. kupil tovorno motorno vozilo MB Atego 1523 na podlagi oglasa v Oglasniku, prodajalca ne pozna in se tudi ne spomni imen kontaktnih oseb. Sam je odšel z osebnim vozilom po predmetno tovorno motorno vozilo v Aachen in brez dokumentov navedeno vozilo prevzel, nanj naložil osebno vozilo in kupljeno kabino in vse prepeljal v Slovenijo. Nakup tovornega motornega vozila pa lahko dokazuje le z računom in homologacijo.

Podjetju B. d.o.o., kjer je tožnik opravil homologacijo in podjetju D. d.d., kjer je tožnik opravil registracijo predmetnega tovornega motornega vozila, je bil predložen račun št. 008 41 z dne 12. 7. 2006, ki ga je podjetje E. GmbH iz Schwenenheima izdalo podjetju A. d.o.o. za prodajo tovornega vozila MB Artego 1523 v višini 15.000,00 EUR (kar je za 21.054,08 EUR nižji znesek od zneska, po kateri je tovorno vozilo od podjetja A. d.o.o. kupil tožnik). Kot kraj prodaje je na predhodno navedenem računu je Schwegenheim, tožnik pa je navedel, da je tovorno vozilo prevzel v Aachnu. Iz računa, ki ga je izdalo podjetje A. d.o.o. izhaja, da je bila prodaja opravljena dne 5. 7. 2006, torej isti dan ko je bil izdan račun. Iz računa ki ga je podjetje E. GmbH iz Schwegenheima izdalo podjetju A. d.o.o. pa izhaja, da je bilo tovorno motorno vozilo prodano podjetju A. d.o.o. šele dne 12. 7. 2006 in tako navedeno podjetje dne 5. 7. 2006, ko je prodalo tovorno motorno vozilo tožniku, sploh ni bilo lastnik navedenega vozila in ga tako tudi ni moglo prodati tožniku. Tožnik je pripeljal tovorno motorno vozilo iz Nemčije, za prevzem ni potreboval dokumentov. Tudi podpisa podjetja A. d.o.o. na obeh navedenih računih se razlikujeta. Tožnik ni pojasnil, zakaj je citirano vozilo kupil od slovenskega prodajalca po dosti višji ceni kot je bila v Nemčiji, ni pa tudi izkazal kje dejansko naj bi bilo to vozilo prevzeto.

Na podlagi določb 18. člena Zakona o davčni službi (Uradni list RS, št. 1/07) je bil pri družbi A. d.o.o. izveden DIN. Ugotovljeno je bilo, da navedeno podjetje nima dokumentacije, nima zaposlenih, je le izdajatelj računov, ne vodi poslovnih knjig, ne oddaja obračunov za davek, nima ne kadrovskih ne materialnih pogojev za sklepanje poslov, gre za t.i. neplačujoči gospodarski subjekt oz. „missing trader“ in za fiktivni račun. Navidezni pravni posli pa ne vplivajo na obdavčenje. Namen izdajatelja takšnega računa je zgolj utaja davka. Davčni organ navaja objektivne okoliščine, ki dokazujejo, da je tožnik vedel oz. moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, ki predstavljajo utajo DDV (tožnik ni poznal bonitete prodajalca, ni poznal kontaktnih oseb, neobičajen način nakupa tovornega vozila v Nemčiji brez dokumentov, tožnik je vedel, da je cena tovornega vozila v Nemčiji bistveno nižja, pa ga je vseeno kupil pri slovenskem prodajalcu za 15.000,00 EUR višjo ceno ter ga nato prevzel v Nemčiji, itd..).

Tožnik je tako neupravičeno odbijal vstopni DDV na podlagi računa, za katerega prvostopenjski organ ugotavlja, da ga je izdal neplačujoči gospodarski subjekt oz. „missing trader“, tožniku pa očita, da nima verodostojne poslovne dokumentacije. Iz objektivnih okoliščin bi tožnik moral vedeti, da sodeluje pri goljufivih transakcijah, katerih namen je pridobitev davčnih ugodnosti ter mu odbitek vstopnega DDV iz tega naslova ne gre, kar je skladno s prakso Sodišča ES (v združeni zadevi C-439/04 in C-440/04). Iz navedenega tudi izhaja, da sporni račun izdajatelja A. d.o.o. predstavlja neverodostojno listino, blago po spornem računu tudi dejansko ni bilo dobavljeno. Glede na navedeno tožniku tako ne gre pravica do odbitka DDV v znesku 1.728.000,00 SIT (7.210,82 EUR) na podlagi določbe 40. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 89/98, 17/00 odl. US, 30/01, 67/02, 30/03 odl. US, 101/03, 45/04, 75/04 odl. US, 114/04 in 108/05, v nadaljevanju ZDDV.

Pritožbeni organ v odločbi št. DT-499-16-224/2008-2 z dne 11. 10. 2010 navaja, da gre v predmetni zadevi za nepriznanje odbitka vstopnega DDV na podlagi računa št. 699, ki ga je dne 5. 7. 2006 izdalo podjetje A. d.o.o. Gre za neplačujoči gospodarski subjekt oz. „missing trader“ za katerega je davčni organ ugotovil, da tožniku ni dobavil na računu zaračunano tovorno motorno vozilo Daimlerchrysler Atego 1523. Iz listin upravnega spisa izhaja, da naj bi nemški prodajalec prodal navedeno vozilo podjetju A. d.o.o. šele dne 12. 7. 2006, ta pa ga je tožniku prodal s spornim računom že dne 5. 7. 2006, ko še sploh ni bil lastnik. Na računu nemškega prodajalca tudi ni navedeno, da naj bi se predmetno vozilo nahajalo v Aachnu, kjer naj bi ga tožnik prevzel. Na podlagi določb 138. člena ZDavP-2 mora davčni zavezanec sodelovati pri ugotavljanju dejanskega stanja ter dajati podatke in listine. Na podlagi 77. člena ZDavP-2 zavezanec dokazuje svoje trditve v davčnem postopku s pisno dokumentacijo ter poslovnimi knjigami. Ker predmetni račun ne predstavlja verodostojne listine, ker ne izkazuje dobave tovornega motornega vozila tožniku, tožnik ne izpolnjuje pogojev za uveljavljanje pravice do vstopnega DDV. V nadaljevanju navaja prakso Sodišča ES v zadevah C-342/87 in C-255/02. Na podlagi 1. odstavka 40. člena ZDDV ima davčni zavezanec pravico do odbitka vstopnega DDV šele v davčnem obdobju, v katerem je prejel račun za njemu izvedeno dobavo blaga. Čeprav obveznost obračuna izstopnega DDV pri dobavitelju nastane že z izdajo računa in načeloma takrat nastane tudi pravica do odbitka DDV, pa sme davčni zavezanec uveljavljati odbitek DDV šele, ko prejme tako listino, ki odraža resnično opravljeno dobavo. Takšno stališče je sprejelo tudi Sodišče ES v zadevi C-152/02. Tožnik pa ni predložil dokumentacije iz katere bi izhajalo, da je bila konkretna dobava tudi izvedena s strani izdajatelja računa. Le verodostojna listina pa lahko izkazuje, da se je poslovni dogodek resnično zgodil. Glede na navedeno prvostopenjski organ tožniku utemeljeno ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV.

Tožnik je se z odločitvijo davčnih organov ne strinja in v tožbi navaja, da je v danem primeru bistveno vprašanje ali je družba A. d.o.o. tožniku prodala predmetno vozilo in ali so izpolnjeni vsi zakonski pogoji za uveljavljanje pravice do odbitka DDV. Navaja, da je kabino za predmetno tovorno vozilo kupil v Aachnu, tovornjak pa od družbe A. d.o.o., ki ga je sam pripeljal iz Schwegenheima (Nemčija). Napačna je tudi ugotovitev, da gre za fiktiven posel in da bi tožnik moral vedeti, da posluje z „missing traderjem“. Tako se od tožnika zahteva, da bi moral na navedeno sklepati na podlagi indicev, ki so bili objavljeni šele v letu 2008. V času, ko je tožnik posloval z družbo A. d.o.o. še ni bilo splošno znano, da gre za „missing traderja“. Tudi davčni organ ni v obravnavanem obdobju storil ničesar, da bi preprečil davčne utaje. Napačna je tudi presoja prvostopenjskega davčnega organa glede skrbnosti tožnika glede na objektivne kriterije, navedene v izpodbijani odloči. Pojasnilo davčnega organa z navedbo objektivnih kriterijev je bilo objavljeno na spletni strani DURS šele dne 11. 1. 2008 in tako ne more imeti retroaktivne veljave. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in tožniku tudi prisodi stroške tega postopka.

V odgovoru na tožbo drugostopenjski organ navaja, da so ugovori iz tožbe in pritožbe enaki, vztraja pri zavrnitvi tožbe in se sklicuje na razloge iz obrazložitve drugostopenjske odločbe.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Prvostopenjski in drugostopenjski organ sta za svojo odločitev navedla tudi prave in utemeljene razloge. Zato se sodišče glede tožbenih ugovorov, ki so enaki pritožbenim sklicuje nanje in jih v sodbi ne ponavlja, v skladu z določbo 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1).

Med strankama je sporno ali ima tožnik pravico, da v danem primeru odbije vstopni DDV na podlagi računa št. 699, ki ga je izdalo podjetje A. d.o.o. dne 5. 7. 2006 za tovorno motorno vozilo Daimlerchrysler Atego 1523. Res je, da tožnik opravlja prevozniško dejavnost in da ima navedeno tovorno motorno vozilo zavedeno v svojih poslovnih knjigah. Vozilo naj bi tožnik kupil od podjetja A. d.o.o. iz evidence VIES za dobave podjetju A. d.o.o. iz Nemčije pa ne izhaja, da bi navedeno podjetje kupilo predmetno vozilo v Nemčiji. Tožnik sam je za potrebe homologacije in registracije citiranega vozila predložil račun št. 008 41 z dne 12. 7. 2006, ki ga je podjetje E. GmbH iz Schwegenheima izdalo podjetju A. d.o.o. za prodajo tovornega vozila MB Artego 1523 v višini 15.000,00 EUR. Iz navedenega izhaja, da dne 5. 7. 2006 (datum posla iz spornega računa) družba A. d.o.o. niti ni mogla prodati tožniku citirano vozilo, saj niti ni bila lastnica. Da ne gre za dejansko dobavo tovornega motornega vozila poleg razlike v ceni in neobičajnega načina dobave blaga (tožnik naj bi pripeljal predmetno tovorno vozilo sam iz Nemčije in se za prevzem ni izkazal z dokumenti, pa tudi ni pojasni, od katere osebe naj bi blago prevzel) kažejo številni indici in neskladnosti, navedeni v obrazložitvi izpodbijane odločbe, ki jih tožnik v davčnem postopku ni pojasnil ali listinsko ovrgel. Subjektivni elementi, ki jih navajata oba davčna organa na strani tožnika, niso v obravnavanem primeru odločilni za odločitev, čeprav sodišče ocenjuje, da gre res za neobičajno poslovno prakso, kljub zatrjevanju tožnika, da temu ni tako. Oba davčna organa pa sta natančno pojasnila, kako je potekal posel z družbo A. d.o.o. Tožnik tudi nima sklenjene nobene prodajne pogodbe za nakup predmetnega tovornega vozila. Iz navedenih okoliščin tudi po presoji sodišča izhaja, da gre v danem primeru za navidezen (fiktivni) posel in da je izdajatelj spornega računa neplačujoči gospodarski subjekt oz. „missing trader“. Tožnik razen računa v postopku ni predložil listinske dokumentacije, s katero bi dokazal dejansko izvedbo prodaje navedenega tovornega motornega vozila. Če izdan račun temelji na neresnični transakciji, če promet blaga ni bil opravljen, zavezanec, ki prejme tak račun, na njegovi podlagi ne more uveljavljati pravice do odbitka vstopnega DDV.

Davčni zavezanci so dolžni voditi poslovne knjige in evidence v skladu z Zakonom o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, 125/08, 110/09, 1/10, 43/10 in 97/10, v nadaljevanju ZDavP-2) ali na njegovi podlagi izdanim predpisom, drugim zakonom ali SRS. V obravnavanem primeru ni bila predložena verodostojna dokumentacija, ki izkazuje, da je tožnik od prodajalcu podjetja A. d.o.o. res kupil tovorno motorno vozilo Daimlerchrysler Atego 1523, kar je bilo ugotovljeno z davčno inšpekcijo. Na podlagi 76. člena in 77. člen ZDavP-2 je dokazno breme na stani zavezanca za davek. Tožnik razen prejetega računa ne razpolaga z drugo verodostojno dokumentacijo, ki bi dokazovala nastanek poslovnega dogodka.

Navedeno je skladno tudi z stališčem Sodišča ES v zadevi Halifax Plc. (C-255/02), po katerem je Šesto direktivo treba razlagati tako, da nasprotuje pravici davčnega zavezanca, da odbije vstopni DDV, kadar transakcije na katerih temelji ta pravica, pomenijo zlorabo ter se v skladu z ustaljeno sodno prakso ni mogoče sklicevati na pravo Skupnosti z namenom goljufije ali zlorab. Načelo prepovedi zlorabe se po navedenem uporablja tudi na področju DDV. Za ugotovitev obstoja zlorabe se zahteva, da je rezultat spornih transakcij pridobitev davčne ugodnosti, katere dodelitev bi nasprotovala cilju, ki mu sledijo določbe Šeste direktive, čeprav so bili pogoji formalno izpolnjeni. Iz sodbe Sodišča ES v zadevi Genius Holding BV (C-342/87) pa izhaja, da pravica do odbitka DDV ne nastane samo zato, ker je DDV na računu naveden, temveč mora biti na računu zaračunana dejanska transakcija. Če izdan račun temelji na neresnični transakciji oz. če promet blaga in storitev še ni bil opravljen, zavezanec, ki prejme tak račun, na njegovi podlagi ne more uveljavljati pravice do odbitka vstopnega DDV.

Ker v danem primeru tožnik z verodostojnimi listinami ni dokazal, da obstoja resnična dobava tovornega motornega vozila Daimlerchrysler Atego 1523 in s tem dejanskega prodajnega posla med izdajateljem računa in tožnikom, gre tudi po presoji sodišča za navidezen posel oz. fiktivni račun. Na podlagi določbe 3. odstavka 74. člena ZDavP-2 navidezni pravni posli ne vplivajo na obdavčenje. Sodišče pa tudi ne vidi razloga, da ne bi sledilo ugotovitvam davčnega organa, da gre za navidezne posle, tožnik drugega tudi ni dokazal. Kot pa je bilo že navedeno je podlagi 76. člena in 77. člen ZDavP-2 dokazno breme na stani zavezanca za davek.

V zadevi pa je bistveno, da tožnik ni predložil verodostojnih listin, s katerimi bi izkazal, da je predmetno tovorno motorno vozilo dejanski res kupil od prodajalca, družbe A. d.o.o. Glede na to, da v predmetni zadevi za odločitev davčnega organa o nepriznanju odbitka DDV zadošča že ugotovitev, da tovorno motorno vozilo Daimlerchrysler Atego 1523 letnik 2003, ki naj bi ga je tožnik kupil od izdajatelja računa št. 699, podjetja A. d.o.o. dejansko ni bilo dobavljeno, davčni organ niti ni bil dolžan ugotavljati ali je tožnik vedel oz. bi moral vedeti, da sodeluje pri davčni utaji. Ker obstoj subjektivnega elementa tožnika v predmetni zadevi ni odločilen, se tudi sodišče ni posebej opredeljevalo do tožbenih ugovorov, da se tožniku neupravičeno očita, da je vedel oz. bi moral vedeti, da z nakupi sodeluje pri transakcijah, ki predstavljajo utajo DDV.

Glede na navedeno tožniku tudi po presoji sodišča ni mogoče priznati pravice do odbitka vstopnega DDV na podlagi določbe 40. člena ZDDV.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je na podlagi 59. člena ZUS-1 v zadevi odločalo izven glavne obravnave.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Pravni pouk temelji na določbi 73. člena ZUS-1.