Jedro

Navedba vrednosti spornega predmeta s strani revidenta ne spremeni dejstva, da v zadevi tožbe zaradi molka organa in izreka ničnosti upravnega akta ne gre za spor, v katerem je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti. Po ustaljeni upravnosodni praksi mora revident v reviziji natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo kršeno, okoliščine, ki izkazujejo njegovo pomembnost, ter obrazložiti, zakaj naj bi sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Zoper pravnomočno sodbo (1. točko izreka sodbe in sklepa) je tožeča stranka po odvetniku dne 1. 10. 2008 vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z določbami vseh treh točk drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06).

Revizija ni dovoljena.

S pravnomočno sodbo, ki se izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper sklep tožene stranke z dne 27. 9. 2006. S tem sklepom je tožena stranka zavrgla vlogo tožeče stranke "pritožba zoper molk organa, zahteva za vstop stranke z izkazanim pravnim interesom ter zahteva za izrek ničnosti upravnega akta inšpekcijskega organa Tržnega inšpektorata Republike Slovenije, Enote K. z dne 11. 7. 2006".

Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovolitev. Po ustaljeni upravno-sodni praksi vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovolitev revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v sklepu, št. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

Revidentka najprej uveljavlja pogoj iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki je podan, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Navaja, da je zaradi številnih ukrepov inšpekcijskih organov tožene stranke, ki izvajajo inšpekcijske preglede po trgovinah na obali v mesecu juliju, edinem mesecu, ko se napihljivi obroči in rokavčki prodajajo, in prepoveduje prodajo proizvodov, ki jih je dobavila tožeča stranka, na robu obstoja. Ker pa revidentka zatrjevanega slabega ekonomskega položaja ni konkretizirala oziroma obrazložila, po presoji revizijskega sodišča ni izkazala, da bi bil pogoj iz določbe 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 izpolnjen. Zato revizija po tej določbi ni dovoljena.

Po presoji vrhovnega sodišča revizija tudi ni dovoljena po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po tej določbi je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je treba presojati glede na vsebino zadeve, zato bi za pomembno pravno vprašanje lahko šlo v primeru, če bi bilo mogoče od njegove rešitve pričakovati razvoj prava preko sodne prakse glede takega vprašanja, če bi bilo pomembno za zagotovitev pravne varnosti ali za enotno uporabo prava na področju, na katerega se nanaša vsebina zadeve. Revidentka navaja, da se pomembno pravno vprašanje nanaša na nezakonito prepoved prodaje proizvodov, ki so bili pregledovani v postopkih inšpekcijskega nadzora, kar vse pomeni poseg v pravice do zasebne lastnine, do varstva konkurence in do svobodne trgovine, kot jih zagotavljajo določbe 33. in 74. člena Ustave RS, ter poseg v pravice proizvajalca do prostega pretoka blaga na notranjem trgu EU, kot je določeno z ratificirano mednarodno pogodbo, katere podpisnica je tudi Slovenija. S to navedbo pa revidentka ni konkretizirala pomembnega pravnega vprašanja, saj bi morala glede na ustaljeno upravno sodno-prakso vrhovnega sodišča v reviziji natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo kršeno, okoliščine, ki izkazujejo njegovo pomembnost, ter obrazložiti, zakaj naj bi sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito. Ker revidentka tega ni storila, pogoja za dovolitev revizije iz razlogov po 2. točki drugega ostavka 83. člena ZUS-1 ni izkazala.

Revidentka z navedbami, da je vrednost spornega predmeta več kot 20.000,00 EUR in da je zaradi prepovedi prodaje napihljivih proizvodov, ki jih uvaža in distribuira, oškodovana za bistveno več kot 20.000,00 EUR, uveljavlja tudi dovoljenost revizije po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po citirani določbi je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR. Ker v obravnavani zadevi ne gre za spor, v katerem je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, revizija niti iz tega razloga ni dovoljena. Samo navajanje vrednosti spornega predmeta s strani revidentke tega dejstva ne more spremeniti.

Glede na to da revidentka ni izkazala nobenega od zatrjevanih pogojev za dovolitev revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je vrhovno sodišče revizijo v obravnavanem primeru zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.