Jedro

Bistveno je, da je bil tožnik na misiji poveljnik oddelka in kot tak odgovoren za učinkovito vodenje oddelka in izvajanje prejetih nalog. V tem obsegu so ti jutranji sestanki pomenili opravljanje konkretnih nalog, ki so bile del tožnikove delovne obveznosti.

Tožnik je že s samim ugotovljenim nadzorom nad vsakodnevnim pokrivanjem in odkrivanjem orožja na ladji s cerado opravljal svoje delovne obveznosti, oprava katerih mu je enako kot vsakodnevni jutranji poveljniški sestanki onemogočila izrabo prostega dne tedenskega počitka.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se v izpodbijanem delu glasi: "II. Tožena stranka je dolžna tožniku v roku 8 dni plačati 968,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 1. 2016 dalje do plačila.

III. Tožena stranka je dolžna tožniku v roku 8 dni plačati stroške postopka v višini 879,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne dalje do plačila."

II. Tožena stranka je dolžna tožniku v roku 8 dni plačati stroške pritožbe v višini 183,00 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, naj tožniku plača 387,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 1. 2016 (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo 968,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 1. 2016 dalje (II. točka izreka) in tožniku naložilo, naj toženi stranki plača stroške v višini 16,26 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških se zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Predlaga njegovo spremembo tako, da se zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje s stroškovno posledico. Sklicuje se na ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je vsakodnevno udeleževal jutranjih sestankov pri zajtrku v častniški kabini ladje, ki so trajali približno 30 minut, torej bistveno dlje kot v zadevi Vrhovnega sodišča VIII Ips 31/2019. Graja stališče sodišča prve stopnje, da ti sestanki s poveljnikom ladje skladno s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (odločitvi št. VIII Ips 11/2019 in VIII Ips 18/2019) ne pomenijo opravljanja dela, zaradi katerega bi mu bila kratena pravica do tedenskega počitka v nepretrganem trajanju 24 ur. Navaja, da je bil poveljnik oddelka in kot tak odgovoren za uspešno opravo prevzetih nalog oddelka. Pove, da so se sestankov udeleževali le poveljujoči na ladji, vključno s tožnikom, na njih pa so bile izdane poveljnikove usmeritve, kar je ukaz v Slovenski vojski, njegova udeležba pa je bila ključnega pomena za učinkovito vodenje in opravo prevzetih nalog oddelka. Nasprotuje dokazni oceni v zvezi z večernimi sestanki, glede odsotnosti katerih je sodišče prve stopnje sledilo izpovedi A.A. Sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo, zakaj je verjelo navedeni priči in ne tožniku, ki je izpovedal, da so ob večerih morali poveljniku ladje poročati o tem, kaj se je dogajalo čez dan. Dalje se sklicuje na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je dnevno opravljal nadzor nad pokrivanjem in odkrivanjem cerade z orožja. Nasprotuje stališču, da 10-minutni vizualni nadzor nad odkrivanjem in pokrivanjem cerade za orožje ne pomeni opravljanja dela, zaradi katerega bi mu bil kraten tedenski počitek. Kot napačno graja ugotovitev, da je šlo le za vizualni nadzor, in se sklicuje na izpovedi B.B. in C.C., ki sta potrdila njegovo sodelovanje pri pokrivanju in odkrivanju cerade, to pa je potrdil tudi A.A. Trdi, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vprašanja, zakaj pomoč pri tem opravilu ne pomeni kršitve pravice do tedenskega počitka. Sodišču prve stopnje očita tudi, da se ni opredelilo do trditve, da je po vsakem odkritju orožja moral vsakodnevno pregledati funkcionalnost delovanja oborožitvenih sistemov ter poročati poveljniku oddelka o stanju oborožitvenih sistemov in drugih materialno tehničnih sredstev v oddelku. Zatrjuje tudi nepravilno uporabo materialnega prava. Meni, da že sam nadzor nad odkrivanjem in pokrivanjem cerade z orožja pomeni opravljanje delovnih obveznosti. Pove, da je bil kot poveljnik D. oddelka dolžan v vsakem trenutku vedeti, v kakšnem stanju so materialno tehnična sredstva oddelka, ter poskrbeti, da je oborožitev v vsakem trenutku varna in primerna za delo. Navaja, da je o stanju v oddelku moral vsakodnevno poročati poveljniku ladje A.A., do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Dalje nasprotuje ugotovitvi, da mu je bil omogočen počitek na dneve, ko je v evidencah označen počitek in 0 ur dela (25. 12. 2013, 6. 1. 2014, 12. 1. 2014, 18. 1. 2014 in 26. 1. 2014), saj na podlagi v spis vloženih evidenc ni mogoče ugotoviti, ali je bil med dvema tretjinama pripadnikov, ki naj bi jim bil zagotovljen tedenski počitek, prav tako pa oznaka 0 ur v evidencah ne pomeni, da je bil res prost vseh svojih delovnih obveznosti najmanj 24 ur nepretrgoma. Navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dejstva, da je bil tožnik poveljnik D. oddelka, kar je dolžnost, ki ga je zavezovala k delovnim obveznostim ves čas misije, ne glede na prosti čas oddelka, saj je bil odgovoren za 4 podrejene pripadnike in je o stanju oddelka moral po vsakem opravljenem delu in ob večerih poročati poveljniku ladje, ne glede na formalno označbo v evidencah obremenjenosti. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, vendar sprejeta odločitev v izpodbijanem delu ni materialno pravno pravilna.

5. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. To bistveno kršitev pritožnik uveljavlja zaradi nestrinjanja z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje, kar pomeni pritožbeni razlog nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, oziroma zaradi nestrinjanja z materialnopravnimi stališči sodišča prve stopnje, do česar se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

6. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o tožbenem zahtevku za plačilo odškodnine zaradi neizkoriščenega tedenskega počitka na misiji zunaj države v okviru dvostranskega sodelovanja Republike Slovenije in Slovenske vojske v operaciji italijanskih obrambnih in varnostnih sil "E." v času od 12. 12. 2013 do 2. 2. 2014, ko je bil razporejen na formacijsko dolžnost poveljnik in je opravljal dela in naloge kot poveljnik oddelka D. oddelka na F. Njegovemu tožbenemu zahtevku je delno ugodilo, v zvezi z dnevi 25. 12. 2013, 6. 1. 2014, 12. 1. 2014, 18. 1. 2014 in 26. 1. 2014 pa je zavzelo stališče, da je bil tožniku zagotovljen tedenski počitek skladno z določbo 156. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl. – ZDR-1), 97. f členom Zakona o obrambi (Ur. l. RS, št. 82/94 in nasl. – ZObr) ter 53. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (Ur. l. RS, št. 68/07 in nasl. – ZSSloV), čeprav je ugotovilo, da se je tudi na te dneve (enako kot vsak dan misije) udeležil jutranjega sestanka s poveljnikom ladje v častniški kabini, ki je trajal približno 30 minut, ter opravljal nadzor (vizualni pregled) odkrivanja in pokrivanja orožja s cerado.

7. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem delu sodbe zmotno uporabilo materialno pravo, kot izhaja iz odločitev Vrhovnega sodišča VIII Ips 11/2019, VIII Ips 18/2019 in VIII Ips 32/2019 ter drugih. Pri presoji tožnikove udeležbe na sestankih ni upoštevalo, da je bil tožnik poveljnik oddelka, zaradi česar je njegovo udeležbo na posebej organiziranem jutranjem sestanku pri nadrejenem v častniški kabini (v kateri so se skladno z ugotovitvami sodišča prve stopnje srečevali poveljniki) treba skladno z odločitvijo Vrhovnega sodišča VIII Ips 54/2019 z dne 8. 1. 2020 šteti za delo, opravljanje katerega pomeni nezagotovitev tedenskega počitka tožniku na ta dan. Bistveno je, da je bil tožnik na misiji poveljnik oddelka in kot tak odgovoren za učinkovito vodenje oddelka in izvajanje prejetih nalog. V tem obsegu so ti jutranji sestanki pomenili opravljanje konkretnih nalog, ki so bile del tožnikove delovne obveznosti.

8. Utemeljena je tudi pritožbena navedba, da je tožnik že s samim ugotovljenim nadzorom nad vsakodnevnim pokrivanjem in odkrivanjem orožja na ladji s cerado opravljal svoje delovne obveznosti, oprava katerih mu je enako kot vsakodnevni jutranji poveljniški sestanki onemogočila izrabo prostega dne tedenskega počitka. Sodišče prve stopnje je materialno pravo zmotno uporabilo s tem, da je štelo, da tožniku s tem delom ni bil kršen tedenski počitek, ker je bil ta nadzor zgolj vizualen in je trajal le 10 minut. Tožnik je bil kot poveljnik oddelka odgovoren za D. oddelek na F., kar pomeni, da je bila že naloga nadzora nad strelci, ki so vsak dan odkrivali in pokrivali orožje, kljub kratkemu trajanju po vsebini in odgovornosti njegova delovna obveznost. Zmotna je presoja, da zaradi kratkega trajanja te delovne naloge in dejstva, da je bilo tožnikovo delo nadzor na pokrivanjem in odkrivanjem orožja (in ne fizična oprava njegovega pokrivanja in odkrivanja ali pomoč pri tem), tožniku dan tedenskega počitka z njeno opravo ni bil kraten.

9. Glede na navedeno tožniku pripada odškodnina za tedenski počitek za 7 dni, ne zgolj za dva dni v višini 387,12 EUR, kot je odločilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila tožniku za čas mednarodne misije z odločbo z dne 11. 12. 2013 določena mesečna plača v naslednji višini: nominalni znesek plače 2.110,20 EUR, dodatek za nevarnost na območju delovanja 500,00 EUR, dodatek za nevarne naloge 500,00 EUR, dodatek za posebne pogoje in delovanja 600,00 EUR in dodatek za poveljevanje 500,00 EUR, skupaj torej 4.210,10 EUR. Ob upoštevanju, da je plača določena za 174 ur, je urna postavka znašala 24,20 EUR (4.210,10 EUR : 174 ur) in dnevna postavka 193,60 EUR (8 ur x 24,20 EUR). Za 7 dni tedenskega počitka tožniku torej pripada 1.355,20 EUR (7 x 193,60 EUR), pri čemer mu je sodišče prve stopnje v neizpodbijanem ugodilnem delu sodbe že prisodilo 387,12 EUR. Glede na to je bilo treba izpodbijani zavrnilni del sodbe (II. točka izreka) spremeniti in tožniku prisoditi še razliko v višini 968,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 1. 2016 dalje, posledično pa mu je tožena stranka dolžna povrniti potrebne stroške postopka (5. alineja 358. člena ZPP).

10. Zaradi spremenjenega uspeha (tožnik je s svojim tožbenim zahtevkom v celoti uspel), je pritožbeno sodišče skladno z določbo 154. člena ZPP spremenilo tudi odločitev o stroških postopka. Tožena stranka je tako dolžna tožniku povrniti njegove stroške postopka: 200 točk za tožbo, 150 točk za pripravljalno vlogo, 200 točk za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo, 150 točk za urnino, 80 točk za odsotnost iz pisarne ter 15,60 točk za materialne stroške (2 %), skupaj 795,60 točk oziroma 477,36 EUR, čemur je treba prišteti kilometrino za prihod pooblaščenca tožnika na sodišče v višini 98,64 EUR (2 x 133 km x 0,37 EUR), 22‑odstotni DDV v višini 126,72 EUR, pričnini v višini 16,56 EUR in 38,52 EUR, kilometrino za prihod tožnika na narok v višini 49,68 EUR (2 x 138 km x 0,18 EUR) in sodno takso v višini 72,00 EUR (100,00 EUR – 28,00 EUR, kolikor je bilo toženi stranki naloženo v plačilo s sklepom z dne 4. 12. 2020). Skupni stroški za postopek pred sodiščem prve stopnje, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožniku, tako znašajo 879,48 EUR. V primeru zamude mu tožena stranka dolguje tudi zakonske zamudne obresti.

11. Ker je tožnik s pritožbo uspel, mu mora skladno drugim odstavkom 165. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP tožena stranka povrniti stroške pritožbe v skupni višini 183,00 EUR (250 točk oziroma 150,00 EUR za sestavo pritožbe in 22-odstotni DDV).