Jedro

Določba 4. alinee 44. člena panožne Kolektivne pogodbe celulozne, papirne in papirnopredelovalne industrije (Ur. l. RS, št. 27/91), po kateri so osnovni osebni dohodki lahko nižji od izhodiščnih, če znašajo tuji viri več kot 50% vseh virov poslovnih sredstev, je neustavna in nezakonita, ker zgolj delež tujih virov, neodvisno od poslovnih rezultatov, ni razlog za znižanje osnovnih osebnih dohodkov, ker ni v nobeni povezavi z določbo, da je plača odvisna od delavčevega prispevka k ustvarjenemu dohodku, niti z določbami o dopustnem znižanju plač zaradi slabših poslovnih rezultatov oz. finančnih težav delodajalca.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, ki se je glasil: "Tožena stranka je dolžna izplačati tožniku razliko v bruto plači po pogodbi o zaposlitvi z dne 26.8.1991 in dejansko prejeto bruto plačo po plačilnih listih za obdobje od 16.6.1991 do 31.12.1993 v skupnem znesku 443.551,00 SIT, in sicer za leto 1991 znesek 38.058,00 SIT (junij 3.615,00 SIT, julij 1.774,00 SIT, avgust 2.632,00 SIT, september 3.779,00 SIT, oktober 5.210,00 SIT, novembra 7.383,00 SIT, december 13.665,00 SIT); za leto 1992 znesek 216.985,00 SIT (januar 17.528,00 SIT, februar 26.448,00 SIT, marec 15.301,00 SIT, april 16.439,00 SIT, maj 14.484,00 SIT, junij 12.290,00 SIT, julij 25.085,00 SIT, avgust 14.494,00 SIT, september 11.684,00 SIT, oktober 20.461,00 SIT, november 19.129,00 SIT, december 23.642,00 SIT); za leto 1993 znesek 188.508,00 SIT (januar 10.663,00 SIT, februar 17.516,00 SIT, marec 9.244,00 SIT, april 12.407,00 SIT, maj 12.705,00 SIT, junij 9.916,00 SIT, julij 14.533,00 SIT, avgust 32.204,00 SIT, september 15.153,00 SIT, oktober 15.967,00 SIT, november 7.835,00 SIT, december 27.365,00 SIT), vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi, po 1. odst. 277. člena ZOR, od dospetja v izplačilo vsakokratnega mesečnega zneska razlike, to je od 16. v mesecu za pretekli mesec do plačila, ter mu povrniti povzročene stroške, skupaj z zakonitimi zamudnimi obresmi, od sprejetja prvostopenjske sodbe do izplačila, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe". Hkrati je naložilo tožniku, da je dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 104.893,00 SIT, v 8-ih dneh, da ne bo izvršbe.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da Višje delovno in socialno sodišče pritožbi ugodi in sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje, oz. da sodbo spremeni in v celoti ali delno (glede pravnega temelja) ugodi tožbenemu zahtevku ter glede višine obveznosti sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Meni, da je sodba sprejeta na podlagi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je delavski svet tožene stranke na seji dne 31.7.1991 sprejel sklep, da se s 1.7.1991 uveljavi panožna kolektivna pogodba, pri čemer v sklepu ni izrecno navedeno, da se znižajo izhodiščne bruto plače. Ne zadostuje, da se delavski svet v svojem sklepu sklicuje na seznam oz. predlog sklepov, ki jih je pripravila strokovna služba. Sklepi morajo biti jasno definirani in sprejeti. Tudi v primeru, če bi delavski svet sprejel sklep in znižal izhodiščne plače, to nikakor ne pomeni, da podjetje lahko odtegne procent dogovorjene plače brez povračila. Odtegnjeni zneski se morajo priznati v obliki zadolžnic ali lastninskih certifikatov. Odločitev o znižanju se mora preverjati v krajših intervalih in ob obveznem mnenju sindikata. Tudi če bi obstajala odločitev delavskega sveta iz julija 1991, ta ne more imeti neomejene veljave. Nesprejemljiv je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je bil delež tujih poslovnih sredstev pri toženi stranki večji od 50 %. Na podlagi bilance stanja za leto 1991, 1992 in 1993 sodišče ni ugotovilo, kakšen je bil delež tujih poslovnih sredstev in bo treba zato dokazni postopek v tej smeri dopolniti.

Pritožba je utemeljena.

Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu zahteval razliko med že prejeto bruto plačo z dodatki in bruto plačo, ki bi mu šla z vsemi dodatki za obdobje od 16.6.1991 do 31.12.1993, ker meni, da tožena stranka ni zakonito znižala izhodiščnih osebnih dohodkov.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o zavrnitvi tožnikovega zahtevka oprlo na zaključek, da je tožena stranka dne 1.7.1991 uveljavila kolektivno pogodbo celulozne, papirne in papirnopredelovalne industrije (Ur. l. RS, št. 27/91) in da je delavski svet dal soglasje, da se na predlog generalnega direktorja osnovni osebni dohodki delavcev znižajo za 15 %.

Sodišče prve stopnje je tudi štelo, da je tožena stranka izpolnjevala celotno sporno obdobje enega od pogojev za znižanje osebnih dohodkov po 44. členu panožne kolektivne pogodbe in sicer, da so v tem obdobju tuji viri znašali več kot 50 % vseh virov poslovnih sredstev, za leto 1993, pa tudi da je podjetje ugotovilo izgubo v preteklem poslovnem obdobju.

Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbenimi razlogovanji, da dejansko stanje v tem individualnem delovnem sporu še ni popolno ugotovljeno. Iz doslej izvedenega dokaznega postopka, namreč z gotovostjo ni mogoče ugotoviti, ali je delavski svet na seji dne 31.7.1991 sprejel sklep o znižanju izhodiščnih osebnih dohodkov.

Iz zapisnika seje delavskega sveta z dne 31.7.1991 izhaja, da je tožena stranka pod tč. 3 dnevnega reda obravnavala in potrdila fizične in finančne rezultate poslovanja za obdobje 1-6/91 ter pod tč. 5 odločala o uveljavitvi Kolektivne pogodbe celulozne, papirne in papirnopredelovalne dejavnosti. Pod obravnavo tč. 3 o finančnih rezultatih je ugotovljeno, da je finančni rezultat rahlo pozitiven, da tožena stranka tekoče pokriva vse obveznosti, osebne dohodke redno izplačuje, da narašča produktivnost in ekonomičnost, da je potrebno zmanjšati izmet in znižati stroške proizvodnje. Pod tč. 5 pa je bil sprejet sklep, da se s 1.7.1991 uveljavi panožna kolektivna pogodba, katere določbe se uporabljajo neposredno. V skladu s 82. členom panožne kolektivne pogodbe se uporabljajo vse določbe splošnih aktov podjetja, ki so ugodnejše od kolektivne pogodbe, razen če iz tolmačenja k panožni kolektivni pogodbi ne bo izhajala drugačna ureditev. Pregled ugodnejših določb in ustrezni sklepi iz področja delovnih razmerij in osebnih dohodkov in področja organiziranosti je razviden iz priloženega gradiva. Iz navedenih sklepov ne izhaja, da bi delavski svet sprejel na navedeni seji sklep o znižanju izhodiščnih osebnih dohodkov. Tožena stranka se sicer sklicuje na Pregled posameznih določb aktov s področja delovnih razmerij, ki so za delavce ugodnejši in torej z uveljavitvijo panožne kolektivne pogodbe ostanejo v veljavi, ki ga je pripravila dne 11.7.1991 P. A. in je bil sprejet pod tč. 5 dnevnega reda seje delavskega sveta 31.7.1991. V navedenem pregledu pa je le na strani 7, med sedmimi sklepi, ki se nanašajo na urejanje osebnih dohodkov pod tč. 1 predlagan sklep: "V skladu s 33. členom Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo in 44. členom panožne pogodbe delavski svet daje soglasje, da se na predlog generalnega direktorja osnovni osebni dohodki delavcev, ki so določeni po panožni pogodbi znižajo za 15 % od izhodiščnih, ker bi izplačilo ogrozilo poslovanje podjetja in so zato podani razlogi 44. člena panožne pogodbe". Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje preuranjeno štelo, da navedeni sklep pomeni že odločitev o znižanju izhodiščnih osebnih dohodkov. Tako predlagani sklep, kot določbe 33. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo in panožne kolektivne pogodbe so določale, da odločitev sprejme poslovodni organ oz. v konkretnem primeru generalni direktor, ob soglasju delavskega sveta. Predloga generalnega direktorja tožena stranka ni predložila in iz do sedaj izvedenega dokaznega postopka tudi ni razvidno, da ga je le-ta podal in da je bil obravnavan na delavskem svetu. Pri tem pritožbeno sodišče opozarja še na 7. tč. navedenega sklepa, ki določa, da se osebni dohodki delavcev do prve razvrstitve in tudi po njej izplačujejo v višini določeni z Zakonom o izplačevanju osebnih dohodkov in nekaterih drugih prejemkov delavcev za leto 1991 (Ur. l. RS, št. 48/90), ki omejuje dovoljeno maso za izplačilo OD in ima višjo veljavo kot kolektivna pogodba.

Sodišče prve stopnje je torej preuranjeno zaključilo, da je tožena stranka sprejela sklepe o znižanju izhodiščnega osebnega dohodka. V ponovljenem postopku bo moralo zato razčistiti, ali je poslovodni organ tožene stranke v soglasju z delavskim svetom dejansko sprejel sklep o 15 % znižanju izhodiščnih osebnih dohodkov. V kolikor bo ugotovilo, da je bil tak sklep sprejet, bo nato ocenjevalo, ali so bili celotno obdobje izpolnjeni pogoji za izplačevanje tako znižanih osebnih dohodkov. Pri tem pritožbeno sodišče opozarja, da je določba 4. alinee 44. člena Panožne kolektivne pogodbe, po kateri so osnovni osebni dohodki lahko nižji od izhodiščnih osebnih dohodkov, že samo iz razloga, če znašajo tuji viri več kot 50 % vseh virov poslovnih sredstev, neustavna in nezakonita. Navedena določba predstavlja poseben primer, ko je dovoljeno znižanje osnovnih osebnih dohodkov le na podlagi virov poslovnih sredstev in ne glede na poslovne rezultate. 44. člen Panožne kolektivne pogodbe določa, da je znižanje možno, če je podjetje pri poslovnih rezultatih bistveno pod povprečjem gospodarstva Republike Slovenije, in posebej določa primere, med katerimi pa primer iz 4. alinee izstopa iz okvira slabših poslovnih rezultatov in spravlja zaposlene v družbah, v katerih tuji viri znašajo več kot 50 % vseh poslovnih virov v neenakopraven položaj z drugimi zaposlenimi. Zgolj delež tujih virov, ne more biti razlog za znižanje osnovnih osebnih dohodkov, neodvisno od poslovnih rezultatov (tako stališče je že zavzelo Višje delovno in socialno sodišče v sklepu Pdp 1187/98).

Obseg tujih virov poslovnih sredstev v pravni osebi ne predstavlja stvarnega in utemeljenega razloga za možno znižanje plač, saj ni v nobeni povezavi z določbo, da je plača odvisna od delavčevega prispevka k ustvarjenemu dohodku, niti v zvezi z dopustnim znižanjem plač, v povezavi s slabšimi poslovnimi rezultati oz. finančnimi težavami delodajalca. Znižanje izhodiščnih osebnih dohodkov na tej podlagi torej ni zakonito, kar pa ne pomeni, da tožena stranka ni smela znižati izhodiščnih osebnih dohodkov iz drugih razlogov določenih v 44. členu panožne kolektivne pogodbe.

Zato bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ugotoviti, seveda če so bili sklepi o znižanju izhodiščnih osebnih dohodkov sprejeti, ali so obstajali drugi razlogi za njihovo znižanje.

Pri odločanju o tožnikovem zahtevku pa bo moralo sodišče upoštevati tudi omejitveno zakonodajo, ki je veljala na področju plač v spornem obdobju, in sicer Zakon o izplačevanju osebnih dohodkov in nekaterih drugih prejemkov delavcev za leto 1991 in prvo tromesečje 1992 (Ur. l. RS, št. 48/90, 26/91, 13/92) in Zakon o načinu obračunavanja in izplačevanja plač (Ur. l. RS, št. 13/93, 17/93), ki sta omejevala maso sredstev za plače. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Ker je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, je odločitev o stroških postopka pridržalo za končno odločbo.