Jedro

Toženka svojo pasivno legitimacijo v tej pravdi zanika s sklicevanjem na nepravilno ugotovitev sodišča prve stopnje o obstoju pravnega razmerja med pravdnima strankama. Trdi namreč, da ni naročila storitve pri tožniku, temveč je to storil njen zastopnik kot fizična oseba v svojem imenu in za svoj račun. Navedeno je dejansko vprašanje obstoja soglasja o pravnem poslu med pravdnima strankama, zato izpodbijanje ugotovitve sodišča prve stopnje glede takšnega dejstva v pritožbenem postopku ni dopustno.

Protispisnost je podana zgolj, če obstaja nasprotje med razlogi sodbe o vsebini listin in vsebino teh listin. Gre torej za napako tehnične narave, ko sodišče napačno prenese v obrazložitev sodbe tisto, kar je zapisano v listini ali v zapisniku o izvedbi dokazov. Ugotovitev sodišča, da je del pogodbe v nasprotju s strankinimi trditvami, pa ne pomeni takšnega napačnega prenosa vsebine listine v razloge.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške v postopku s pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ohranilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 88961/2011 z dne 23. 6. 2011 v 1. in 3. odstavku tako, da je toženka dolžna plačati tožniku znesek 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 11. 2010 dalje do plačila in izvršilne stroške v višini 100,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 7. 2011 do plačila (1. točka izreka izpodbijane sodbe). Toženki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožnika v višini 510,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dneva zamude do plačila (2. točka izreka izpodbijane sodbe).

2. Zoper takšno odločitev se iz vseh razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) (1) pritožuje toženka. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Izpodbijani sodbi očita nejasnost in nasprotje med razlogi. Meni, da toženka ni pasivno legitimirana v tej pravdi. Pravdni stranki namreč nista bili v nobenem poslovnem odnosu, zato tožnik nima pravne podlage za vtoževani zahtevek. Meni, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih listinskih dokazov in izjave tožnika zmotno zaključilo, da je tožnik utemeljeno sklepal, da je sklenil pravni posel za opravo sečnje dreves s toženko in ne z lastnikoma gozda, tj. J. A. in njegovo ženo J. J.. Toženka kot pravna oseba nima nobene pravice in tudi nobene pristojnosti v zvezi z gozdom, ki je last J. B. in njegove žene. Tožnik je dobro vedel, da mu je posek lesa naročil J. B. kot fizična oseba, saj mu je izročil tudi odločbo o odobritvi poseka z dne 14. 10. 2009, iz katere je razvidno, komu je odobren posek in čigava je parcela, na kateri rase gozd. Tožnik bi moral kot samostojni podjetnik vedeti, da mu mora pravna oseba v primeru naročila izdati naročilnico, saj je ta podlaga za izdajo fakture, ki je osnova za plačilo. To so osnove knjigovodskega poslovanja. Tožnik ni dokazal svojih trditev, da mu je J. B. kot lastnik gozda v enem primeru že naročil posek dreves in da je takrat naslovil račun za opravljene storitve na toženko, ki mu je račun tudi plačala. To enostavno ni res in je ta izjava tožnika prirejena potrebam te pravde. Sicer pa je sam tožnik izpovedal, da ni vedel, v kakšni funkciji mu je J. B. naročil posek dreves, ali kot lastnik gozdne parcele ali kot direktor toženke. Iz navedenega zaključuje, da so razlogi sodišča med seboj v nasprotju. Prav tako ni resnična navedba, da mu je J. B. dejal, da ima prazna skladišča in da zato potrebuje les, saj je šlo za drva in ne za hlodovino, ki je bila namenjena nadaljnji predelavi. Sodba je v nasprotju z listinskimi dokazi tudi glede količine posekanega lesa. Iz odločbe o odobritvi poseka lesa je razvidno, da gre skupaj za 134 m3 dreves in ne za 250 m3 lesa, kot ga je zaračunal tožnik. Razlogi sodbe so tako tudi v tem delu v nasprotju med seboj. Priglaša stroške s pritožbo.

3. Tožnik na vročeno pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. V konkretnem gospodarskem sporu vtoževana denarna terjatev ne presega zneska 4.000,00 EUR, zato se skladno s prvim odstavkom 495. člena ZPP postopek vodi po posebnih pravilih, ki veljajo za spore majhne vrednosti in ki zaradi bagatelnosti takšnih sporov racionalizirajo oziroma reducirajo posamezne faze postopka. Za pritožbeni postopek to med drugim pomeni, da je sodišče druge stopnje vezano na dejstveni substrat zadeve, kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. V skladu s prvim odstavkom 458. člena ZPP je namreč sodbo in sklep, s katerim je končan postopek v sporih majhne vrednosti, mogoče izpodbijati le zaradi absolutne bistvene kršitve pravil postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Izjemo predstavlja le položaj, ko je sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje (drugi odstavek 458. člena ZPP). V takšnem primeru namreč sodišče druge stopnje razveljavi sodbo oziroma sklep sodišča prve stopnje in zadevo vrne v ponovno sojenje.

6. Toženec v pritožbi sicer deklarira izpodbijanje odločitve sodišča prve stopnje iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitev postopka (nasprotja oziroma nejasnosti med razlogi ter protispisnosti – 14. in 15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Vendar iz konkretizacije teh razlogov izhaja, da izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o obstoju pogodbenega razmerja med pravdnima strankama. Meni namreč, da iz navedenega razloga ni pasivno legitimiran v tej pravdi, kar predstavlja vprašanje materialnega prava. Da predstavlja zaključek o stvarni legitimaciji materialnopravni silogistični sklep, sicer drži. Vendar je spodnja premisa, na kateri takšen silogistični sklep temelji, dejanske narave. Ravno tega pa izpodbija toženec v pritožbi.

7. Pasivna legitimacija pomeni, da je toženka nosilka obveznosti iz materialnopravnega razmerja s tožnikom kot nosilcem pravic iz istega razmerja. Zaključek o obstoju pasivne legitimacije je torej posledica materialnopravne subsumpcije, kar pomeni, da temelji na dejanskih ugotovitvah o obstoju določenega pravnega razmerja in njegovi vsebini ter materialnopravni subsumpciji takšne ugotovitve pod ustrezno pravno normo. Posledica takšnega silogizma je ugoditev ali zavrnitev zahtevka. V konkretnem primeru toženka svojo pasivno legitimacijo v tej pravdi zanika s sklicevanjem na nepravilno ugotovitev sodišča prve stopnje o obstoju pravnega razmerja med pravdnima strankama. Trdi namreč, da ni naročila storitve pri tožniku, temveč je to storil njen zastopnik kot fizična oseba v svojem imenu in za svoj račun. Navedeno je dejansko vprašanje obstoja soglasja o pravnem poslu med pravdnima strankama, zato izpodbijanje ugotovitve sodišča prve stopnje glede takšnega dejstva v pritožbenem postopku ni dopustno.

8. Neutemeljen je tudi očitek o protispisnosti. Le-ta je namreč podan zgolj, če obstaja nasprotje med razlogi sodbe o vsebini listin in vsebino teh listin. Gre torej za napako tehnične narave, ko sodišče napačno prenese v obrazložitev sodbe tisto, kar je zapisano v listini ali v zapisniku o izvedbi dokazov. Ugotovitev sodišča, da je del pogodbe v nasprotju s strankinimi trditvami, pa ne pomeni takšnega napačnega prenosa vsebine listine v razloge, ampak le presojo sodišča v smislu 4. točke 318. člena ZPP. Takšna ocena zato ne more biti predmet pritožbenega preizkusa v sporu majhne vrednosti.

9. Toženka sodišču prve stopnje očita tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar pri tem zgolj pavšalno navaja formalno opredelitev takšne kršitve in kot vsebinsko neprepričljivo graja dokazno oceno sodišča, na kateri temelji ugotovitev o obstoju soglasja volj med pravdnima strankama za opravo spornega posla. Ker izpodbijanje dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje v tem sporu ni dopustno, sodišče druge stopnje pa je v okviru uradnega preizkusa ugotovilo, da kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kakor tudi druge uradno upoštevne kršitve iz drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s prvim in drugim odstavkom 485. člena ZPP, niso podane, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Toženka s pritožbo ni uspela, zato mora stroške v postopku s pritožbo kriti sáma (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

11. O pritožbi je v skladu s petim odstavkom 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica.

(1) Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl..