Jedro

Anuitete zastarajo v treh letih.

Če toženka ni ugovarjala opominom (izpiskom), to še ne pomeni, da je molče priznala dolg, zato ni prišlo do pretrganja zastaranja.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v zvezi s popravnim sklepom z dne 4. 6. 2008 razsodilo, da je tožena stranka dolžna nerazdelno plačati skupaj s porokom J. K. tožeči stranki 12.576,03 EUR in od 1. 1. 2002 dalje letne pogodbene 17% (kreditne in zamudne) obresti vse do plačila in vse pod izvršbo. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti nerazdelno s porokom J. K. 430,81 EUR pravdnih stroškov in sama nadaljnje pravdne stroške v znesku 934,32 EUR, vse v roku 15 dni pod izvršbo, v primeru zamude z izpolnitvijo pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne zamude dalje do plačila. Zoper J. K. je bila namreč izdana delna zamudna sodba 22.4.2008, ki je postala pravnomočna 20.9.2008 (red. št. 29).

Zoper izpodbijano sodbo se je pravočasno pritožila toženka. Sodbo sodišča prve stopnje izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer naj se pritožbeni stroški štejejo kot nadaljnji pravdni stroški. Meni, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določila postopka. Sodišče je odločitev oprlo na dokaz (Splošne pogoje), ki ni bil predlagan kot dokaz s strani pravdnih strank, in se toženka z njimi ni seznanila. Sodišče je toženko materialnopravno napačno obvezalo na plačilo pogodbenih obresti v višini 17% kot kreditnih in zamudnih obresti. Vprašanje je, kdaj prenehajo teči pogodbene obresti. Po 20. 4. 2000 pogodba ni več veljala in je dogovor glede pogodbenih obresti odpadel. Po tem datumu tožeča stranka ni imela več pravice zaračunavati pogodbenih obresti, zato višina glavnice ni pravilna in izračun tožeče stranke ni točen. Ne sprejema razlage sodišča, da pride v poštev 30 letni zastaralni rok, skladno določbi 1478 paragrafa ODZ. Opomin ne zadostuje za prekinitev zastaranja. Tožeča stranka ni dokazala, da je toženko opominjala. Meni, da posojilna pogodba, ki vsebuje obročni način odplačevanja, sodi v pravilo 1480 paragrafa ODZ. Višina pravdnih stroškov ni utemeljeno in upravičeno prisojena.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, s stroškovno posledico. Priglasila je stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi sta tožeča stranka kot tuja pravna oseba in toženka kot domača fizična oseba dne 17. 5. 1996 sklenili Pogodbo za obročni kredit (priloga A2; v nadaljevanju kreditna pogodba).

Gre torej za materialnopravno razmerje z mednarodnim elementom v smislu prvega odstavka 1. člena Zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (1), ki se je uporabljal v času nastanka pogodbenega razmerja. Ob uporabi 19. in 20. člena ZUKZ je sodišče prve stopnje za razsojo pravilno uporabilo avstrijsko pravo. Sicer pa v obravnavani zadevi odkazuje na uporabo avstrijskega prava tudi veljavni Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (2), ki je pričel veljati 28. 7. 1999 (primerjaj 19. in 20. člen ZMZPP).

Po avstrijskem pravu je treba za presojo obravnavane zadeve uporabiti Obči državljanski zakonik (ODZ; nemško ABGB), katerega pravna pravila so se uporabljala tudi na našem ozemlju vse do uveljavitve Zakona o obligacijskih razmerjih (3).

Sodišče prve stopnje je pri presoji utemeljenosti toženkinega ugovora zastaranja napačno uporabilo materialnopravne določbe ODZ.

Utemeljenost toženkinega ugovora zastaranja je odvisna od narave vtoževane terjatve. Pravdni stranki sta sklenili kreditno pogodbo za znesek 73.000,00 ATS. V pogodbi sta se dogovorili, da bo toženka kredit odplačevala v mesečnih anuitetah (4) (46 krat po 2.000,00 ATS); prvi obrok je zapadel v plačilo 20. 6. 1996, zadnji 20. 4. 2000; ob rednem odplačevanju bi toženka morala odplačati 93.874,00 ATS; tožeča stranka je trdila, da je toženka plačala le en obrok, in sicer dne 19. 6. 1999 v znesku 2.003,00 ATS. Iz kreditne pogodbe (poglavje »Določitev zapadlosti«) nadalje izhaja, da je tožeča stranka upravičena določiti takojšnjo zapadlost in plačljivost kredita tudi, če kreditojemalec (toženka) ne izpolnjuje svojih obveznosti po pogodbi, podrobneje navedenih v tej določbi pogodbe (točka d). Določeno je torej, da ima kreditodajalec v takem primeru pravico zahtevati vračilo celotnega dolga z obrestmi in stroški pred pogodbenim rokom (kasatorična klavzula). To je bilo torej dogovorjeno kot upravičenje tožeče stranke.

Določitev datuma zapadlosti celotnega dolga spremeni naravo upnikove terjatve. Če izkoristi to upravičenje, zapade celotna obveznost v plačilo, torej celoten preostanek terjatve (vse še ne zapadle anuitete). Od tedaj dalje glede izpolnitve obveznosti za vse nezapadle anuitete prične teči tridesetletni zastaralni rok iz paragrafa 1478 ODZ.

Tožeča stranka je trdila, da je toženki skladno s točko d. kreditne pogodbe 19. 3. 2002 poslala opomin. To pomeni, da svojega upravičenja, ki ga je imela na podlagi navedenega določila kreditne pogodbe, ni izkoristila pred zapadlostjo anuitet (zadnja anuiteta je zapadla v plačilo dne 20. 4. 2000). Smisel kasatorične klavzule je anticipiranje zapadlosti dolga. Ko so anuitete že zapadle v plačilo, takšna pravica upnika izgubi smisel, zaradi katerega je dogovorjena. Ne more več iti za takojšnjo zapadlost in plačljivost v smislu pogodbe. Narava terjatve tožeče stranke se tako ni spremenila. Vtožuje plačilo seštevka neplačanih in zapadlih anuitet, zato je pri presoji toženkinega ugovora zastaranja potrebno uporabiti triletni zastaralni rok iz paragrafa 1480 ODZ.

Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo tudi pravilo paragrafa 1497 ODZ. Zmotno je namreč stališče, da je bilo v obravnavani zadevi zastaranje pretrgano zaradi neugovarjanja toženke na poslani izpisek o letnem zaključku konta. Če toženka ni ugovarjala opominom (izpiskom), to še ne pomeni, da je molče priznala dolg, zato ni prišlo do pretrganja zastaranja.

Zaradi navedenega je ugovor zastaranja toženke delno utemeljen. Glede na to, da je tožeča stranka pretrgala zastaranje anuitet šele z vložitvijo tožbe (10. 10. 2002), so zastarale vse tiste anuitete, ki so zapadle v plačilo več kot tri leta pred vložitvijo tožbe. Zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, katere zneske in v kakšni višini je tožeča stranka od toženke upravičena terjati, kar pomeni, da je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato je bilo potrebno sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zaradi vsega navedenega je sodišče druge stopnje, v skladu z določbo 355. člena Zakona o pravdnem postopku (5) v zvezi z 130. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah ZPP (6), pritožbi ugodilo, sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje upoštevaje zgoraj navedena izhodišča pravilno ugotoviti vsa pravnorelavantna dejstva in nato o tožbenem zahtevku ponovno odločiti. Glede na to, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialnopravne določbe in da je tako ugovor zastaranja terjatve toženke delno utemeljen, bo treba tožeči stranki v novem sojenju dopustiti, da navede nove okoliščine, s katerimi bo utemeljila svoj zahtevek po višini. Sodišče druge stopnje opozarja tudi na samo vprašanje uporabe Splošnih poslovnih pogojev avstrijskih kreditnih podjetij, katerih v obravnavani zadevi pravdni stranki nista predložili, pri odločanju v obrestnem delu pa na vprašanje uporabe prepovedi ne ultra alterum tantum po avstrijskem pravu. Po potrebi naj opravi ustrezne poizvedbe o vsebini tujega prava. Razveljavitev stroškovne odločitve je posledica razveljavitve odločitve o glavni stvari.

V posledici razveljavitve izpodbijane sodbe iz navedenih razlogov, se sodišče druge stopnje ni ukvarjalo s presojo ostalih pritožbenih očitkov.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.

(1) Uradni list SFRJ, št. 43/82 in spremembe, ZUKZ.

(2) Uradni list RS, št. 56/1999 in spremembe, ZMZPP.

(3)

Uradni list SFRJ, št. 29/78 in spremembe, ZOR.

(4) Anuitete so odplačila, pri katerih se v enakih, vnaprej določenih občasnih zneskih odplačujejo glavnica in obresti (primerjaj II Ips 573/2003).

(5) Uradni list RS, št. 26/99 in spremembe, ZPP.

(6) Uradni list RS, št. 45/08, ZPP-D.