Jedro

Za dejanje majhnega pomena gre, kadar je njegova nevarnost neznatna zaradi (objektivni Kriteriji); (1) narave dejanja ali (2) teže dejanja ali (3) zaradi tega, ker so škodljive posledice neznatne ali jih ni ali (4) zaradi drugih okoliščin, v katerih je bilo dejanje storjeno in (subjektivni kriteriji) zaradi (1) nizke stopnje storilčeve krivde ali (2) storilčevih osebnih okoliščin. Skupni objektivnih in subjektivnih meril sta predpisani kumulativno, merila znotraj teh skupin pa so nastala alternativno. Uporaba določbe 5. točke 277. člena ZKP terja medsebojno in celovito tehtanje vseh naštetih okoliščin. V skladu s sistemsko razlago posamezna merila niso enakovredna, saj ni nujno, da se vsako od njih pojavlja pri presoji dejanja majhnega pomena. Tega instituta ni mogoče uporabiti, če nista izpolnjeni stalni merili teže dejanja in stopnje storilčeve kazenske odgovornosti, pri presoji pa je treba upoštevati tudi spremenljiva merila. Ocena o dejanju majhnega pomena je lahko povsem trdna pri enotnem sklepanju na podlagi vseh vrst meril, sprejemljiva pa je tudi, če manjka posamezno spremenljivo merilo subjektivne ali objektivne narave. Zakonskih določb si ni mogče razlagati tako, da mora sodišče institut dejanja majhnega pomena uporabiti takoj, ko ugotovi, da sta podana najmanj eden od objektivnih in eden od subjektivnih kriterijev.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva pošlje sodišču prve stopnje v novo odločitev.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Trbovljah je z izpodbijanim sklepom zavrglo zasebno tožbo zasebnega tožilca A. A. z 29. 6. 2023, da naj bi B. A. storila kaznivo dejanje razžalitve po prvem odstavku 158. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter potrebne izdatke obdolženke in potrebne izdatke in nagrado zagovornika nosi zasebni tožilec (drugi odstavek 96. člena ZKP).

2. Pooblaščenka zasebnega tožilca se pritožuje zaradi bistvene kršitve določb postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v odločanje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Prvostopno sodišče je svojo odločitev oprlo na ugotovitev, da so izpolnjeni kriteriji po 5. točki 277. člena ZKP, ki določa, da če je podana nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja ter posledicami, ki bi jih povzročil kazenski pregon, sodnik z obrazloženim sklepom zavrže zasebno tožbo

5. Prvi pogoj je torej, da je obravnavano kaznivo dejanje mogoče opredeliti kot dejanje majhnega pomena. Za takšno dejanja gre, kadar je njegova nevarnost neznatna zaradi (objektivni kriteriji): (1) narave dejanja ali (2) teže dejanja ali (3) zaradi tega, ker so škodljive posledice neznatne ali jih ni ali (4) zaradi drugih okoliščin, v katerih je bilo dejanje storjeno in (subjektivni kriteriji) zaradi (1) nizke stopnje storilčeve krivde ali (2) storilčevih osebnih okoliščin. Skupini objektivnih in subjektivnih meril sta predpisani kumulativno, merila znotraj teh skupin pa so našteta alternativno. Uporaba določbe 5. točke 277. člena ZKP terja medsebojno in celovito tehtanje vseh naštetih okoliščin. V skladu s sistemsko razlago posamezna merila niso enakovredna, saj ni nujno, da se vsako od njih pojavlja pri presoji dejanja majhnega pomena. Tega instituta ni mogoče uporabiti, če nista izpolnjeni stalni merili teže dejanja in stopnje storilčeve kazenske odgovornosti, pri presoji pa je treba upoštevati tudi spremenljiva merila. Ocena o dejanju majhnega pomena je lahko povsem trdna pri enotnem sklepanju na podlagi vseh vrst meril, sprejemljiva pa je tudi, če manjka posamezno spremenljivo merilo subjektivne ali objektivne narave. Zakonskih določb si ni mogoče razlagati tako, da mora sodišče institut dejanja majhnega pomena uporabiti takoj, ko ugotovi, da sta podana najmanj eden od objektivnih in eden od subjektivnih kriterijev. (sicer v zvezi s 14. členom Kazenskega zakonika (KZ), kar pa je glede na skoraj popolno enakost besedila uporabno tudi v zvezi s 5. točko 277. člena ZKP: Bele I., Kazenski zakonik s komentarjem, GV Založba, 2001, str. 128-137 (v nadaljevanju: Bele), enako VSRS sodbi Kp 8/2005 s 27. 9. 2005 in I Ips 68891/2010-164 s 27. 8. 2015).

6. Prvostopno sodišče je svojo presojo o izpolnjenosti zgoraj navedenih meril oprlo na več okoliščin. Glede merila narave očitanega kaznivega dejanja ni navedlo nobenih razlogov, glede njegove teže pa je navedlo, da predpisana kazen, ki je med najnižjimi v KZ-1 kaže na to, da je že zakonodajalec izhajal iz tega, da ravnanje, kot se očita obdolženki, vsebuje izredno majhno kriminalno količino.

7. Pri presoji teže dejanja je pomembna zlasti zanj predpisana kazen. Nizka predpisana kazen sama po sebi še ne utemeljuje uporabe instituta dejanja majhnega pomena, vendar pa velja pravilo, čim milejša je kazen, tem manjše so zahteve po tehtnosti in prepričljivosti ostalih okoliščin. Pritožnica pa utemeljeno graja argument prvostopnega sodišča, da je v zvezi s težo kaznivega dejanja treba upoštevati tudi vlogo kazenskega prava kot poslednjega sredstva za zaščito pravno varovanih dobrin. Načelo poslednjega sredstva (ultima ratio) je v prvi vrsti naslovljeno na zakonodajalca, ki je, kot navaja pritožnica, čast in dobro ime ocenil kot vrednoto, ki jo je treba ščititi tudi kazenskopravno. Na konkretni ravni torej s tem načelom ni mogoče utemeljevati, da gre za dejanje majhnega pomena, saj je to presojo treba opraviti z upoštevanjem že navedenih meril. V zvezi s tem se prvostopno sodišče tudi napačno sklicuje na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), ki je izrecno zavzelo stališče, da kazenskopravnega odziva na kazniva dejanja zoper čast in dobro ime ni mogoče šteti za nesorazmernega (Radio France in drugi proti Franciji, 30. 3. 2004 tč. 40 in Lindon, Otchakovsy-Laurens in July proti Franciji (VS), 22. 10. 2007, tč. 59), enako stališče je zavzelo VSRS (sodba I Ips 13079/2012-183 s 17. 9. 2013, tč. 17, ki izrecno opozarja na upoštevanje dejanskih okoliščin judikatov ESČP, v tč. 13 tudi glede zadeve Kubaszewski proti Poljski). V okviru tega merila je prvostopno sodišče upoštevalo tudi, da naj bi obdolženka očitano izjavo podala v zvezi z uveljavljanjem svojih pravno zavarovanih pravic v sodnem postopku in zaključilo, da to pomeni, da je teža njenega ravnanja majhna, škodljive posledice pa (zaenkrat) neznatne. Ta okoliščina sama po sebi na težo kaznivega dejanja ne vpliva, njeno upoštevanje v smislu tretjega odstavka 158. člena KZ-1 pa je pridržano kasnejšim fazam postopka.

8. Pritožnica utemeljeno graja sklicevanje prvostopnega sodišča na majhno število oseb, katerim so bile besede namenjene (sodišču in nasprotni stranki), saj za izpolnitev zakonskih znakov zadošča že, da je žaljiva izjava posredovana eni osebi.

9. Glede merila škodljivih posledic prvostopno sodišče kratko navaja, da so zaenkrat neznatne. Pritožnica to graja z navedbo, da se prepovedana posledica razžalitve izraža v razžaljenosti drugega oziroma v objektivni prizadetosti njegove časti in dobrega imena. Ker je to edina kazensko relevantna škodljiva posledica, ki jo lahko oškodovanec tovrstnega kaznivega dejanja utrpi, je zgrešeno naziranje sodišča prve stopnje o majhnem pomenu obdolženkinega ravnanja, ker zasebni tožilec ne bi utrpel škodljivih posledic, še zlasti v primeru, ko sodišče zasebnega tožilca še ni zaslišalo. To stališče podpre s sklicevanjem na sklepa VSM IV Kp 9808/2021 z 28, 9. 2021, tč. 8 in VSC II Kp 8274/2019 z 2. 7. 2019, tč. 7. Pojem »_škodljive posledice_« v smislu določbe 5. točke 277. člena ZKP ni enak pojmu »_prepovedane posledice_« kot tiste posledice, ki mora nastati, da je kaznivo dejanje dokončano, pač pa vsa materialna in nematerialna škoda, ki jo kdo pretrpi zaradi storjenega kaznivega dejanja (Bele, str. 132). Takšna škoda zaenkrat res ni izkazana in tudi pritožba jih navaja le pogojno.

10. Okoliščine, da so bile inkriminirane izjave podane v vlogi obdolženke v postopku določitve preživnine zakoncu v zadevi I P 488/2022 pri Okrožnem sodišču v Ljubljani in da je iz vsebine zasebni tožbi priloženih pripravljalnih vlog obeh strank v navedeni zadevi in podpisane izjave priče razvidno, da gre za postopek, v katerem so obravnavane izrazito intimne okoliščine na strani obeh strank, v vlogi obeh strank pa stranki druga zoper drugo naperjata očitke, ki so potencialno objektivno žaljivi, bi lahko bile upoštevne v okviru merila drugih okoliščin v katerih je bilo dejanje storjeno. Pri teh okoliščinah je sicer treba upoštevati vse objektivne okoliščine, ki niso zajete z opisom kaznivega dejanja, vendar le tiste, ki jih kazenski zakon že upošteva pri vrednotenju teže kaznivih dejanj (Bele, str. 132). Takšna bi lahko bila okoliščina, ki jo zakon upošteva v četrtem odstavku 158. člena KZ-1 (razžaljenčeva vrnitev razžalitve), ki pa je prvostopno sodišče ne konkretizira.

11. Iz dejstva, da obdolženka še nikoli ni bila obsojena zaradi storitve kaznivega dejanja ali prekrška prvostopno sodišče sklepa, da gre v obravnavanem primeru očitno za izjemo od siceršnjega življenja in ravnanja obdolženke. Nadalje navaja, da se iz razlogov varnosti obdolženka trenutno nahaja na lokaciji, ki zasebnemu tožilcu ni poznana in da naj bi imel zasebni tožilec pripoved približanja obdolženki. Gre za okoliščine, ki so upoštevne pri subjektivnem merilu storilčevih osebnih okoliščin, ki pa ni stalno merilo.

12. V zvezi s subjektivnim stalnim merilom stopnja kazenske odgovornosti izpodbijani sklep nima nobene ugotovitve, ali je podana v taki meri, ki bi utemeljevala uporabo instituta dejanja majhnega pomena.

13. Ker prvostopno sodišče svojega zaključka o majhnem pomenu obravnavanega kaznivega dejanja ni oprlo na ugotovitev o obstoju okoliščin, ki utemeljujejo izpolnitev obeh stalnih meril, je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo. Tudi spremenljiva merila ne kažejo vsa v isto smer oziroma niso podana.

14. Čeprav odločitev pritožbenega sodišča temelji že na zaključku glede izpolnjenosti meril majhnega pomena kaznivega dejanja, pa v enako smer kaže tudi presoja glede posledic, ki bi jih povzročil kazenski pregon. Prvostopno sodišče navaja posledice, ki da bi jih povzročil kazenski postopek, v katerem bi (lahko) prišlo do dodatnih, (pre)pogostih in, glede na okoliščine obdolženki očitanega kaznivega dejanja, nepotrebnih stikov med obdolženko in zasebnim tožilcem. Gre za posledico, ki v ničemer ne odstopa od običajnih, niti z vidika okoliščin, ki jih izpostavlja prvostopno sodišče, saj ni razloga za nepotrebne stike obdolženke in zasebnega tožilca, potrebni stiki bi potekali v nadzorovanem okolju sodne zgradbe, nenazadnje pa procesni zakon omogoča opravo predobravnavnega naroka in naroka glavne obravnave preko videokonference (304.a člen ZKP).