Jedro

Dejstvo, da tožniki zaradi neprestanega hrupa, vibracij in onesnaženega ozračja, ki je posledica bistveno povečanega prometa po ulici, ob kateri živijo, trpijo zaradi nespečnosti, utrujenosti in motenj duševnega ravnovesja, utemeljuje prisojo odškodnine za duševne bolečine za kršitev osebnostne pravice do zdravega življenjskega okolja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožečim strankam plačati odškodnino v skupni višini 35.469,87 EUR, in sicer prvemu tožniku in drugi tožnici v višini vsakemu 7.511,27 EUR, tretjemu tožniku v višini 5.842,10 EUR, četrtemu tožniku v višini 6.259,39 EUR in peti tožnici v višini 8.345,85 EUR, vsem s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo povrnitev ustreznega dela stroškov postopka.

Sodišče druge stopnje je pritožbi vseh pravdnih strank zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, glede stroškov pa odločilo, da vsaka od strank nosi svoje stroške pritožbe.

Tožena stranka je iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka vložila revizijo proti tistemu delu sodbe sodišča druge stopnje, s katerim je bila potrjena sodba sodišča prve stopnje o ugoditvi zahtevku. V reviziji se "v izogib ponavljanju" sklicuje na svoje navedbe v postopku pred sodiščem prve stopnje in v pritožbi. Navaja še, da je sodišče tožečim strankam prisodilo previsoko odškodnino, ki ni ustrezno objektivizirana. V praksi se odškodnina v taki višini prisoja za smrt bližnjega. Poleg tega živimo v času, ko se človeku v urbanem okolju imisije vseh vrst povečujejo, tako da je to tudi usoda drugih mest v Sloveniji. Sodišče ni upoštevalo, da ima stanovanjska hiša, v kateri živijo tožniki, na C. ulico obrnjene le kuhinjski prostor in spalnice, bivalne prostore pa imajo na drugi strani hiše. Prav tako ni upoštevalo, da je prvi tožnik, ki je obrtnik, odsoten več kot dvanajst ur dnevno. Prisojena odškodnina nasploh ne upošteva v zadostni meri časa, ki ga je vsak od tožnikov dejansko preživel v bližini ceste s povečanim prometom. Odškodnina je pretirana tudi v primerjavi z drugimi tožniki, o zahtevkih katerih je revizijsko sodišče že odločalo. Tožena stranka predlaga, naj revizijsko sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni, tako da tožbeni zahtevek zavrne in ji prizna stroške postopka, podrejeno pa, naj sodbi nižjih sodišč razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožečim strankam, ki so na revizijo odgovorile.

Revizija ni utemeljena.

Zatrjevane bistvene kršitve določb postopka tožena stranka ni obrazložila. Ker revizijsko sodišče o morebitnem obstoju takih kršitev ne odloča po uradni dolžnosti, utemeljenosti te trditve ni preizkusilo. Revizijsko sodišče tudi ni upoštevalo revidentkinih navedb, podanih v postopku pred sodiščem prve stopnje in v pritožbi, na katere se v reviziji le "sklicuje". Revizijski razlogi morajo biti namreč v reviziji izrecno in obrazloženo navedeni, po uradni dolžnosti pa sodišče pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 73/07 – UPB3 in 45/08; ZPP).

Očitek zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen. Tožniki so proti toženi stranki vložili tožbo za plačilo odškodnine zaradi večletnih duševnih bolečin, ki so jih trpeli zaradi kršitve osebnostne pravice do zdravega življenjskega in bivalnega okolja. O temelju odškodninske odgovornosti je bilo odločeno s pravnomočno vmesno sodbo. Predmet izpodbijane sodbe je odločitev o višini zahtevkov tožečih strank. Odločitev o škodi je sodišče utemeljilo z ugotovitvijo, da tožniki zaradi neprestanega hrupa, vibracij in onesnaženega ozračja, ki je posledica bistveno povečanega prometa po ulici, ob kateri živijo, trpijo zaradi nespečnosti, utrujenosti in motenj duševnega ravnovesja. Ugotovljeno škodo je pravilno opredelilo kot duševne bolečine zaradi kršitve osebnostne pravice do zdravega življenjskega okolja, določeno v 200. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; Uradni list SFRJ, št. 57/89 in nasl.), ki se na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Uradni list RS, št. (Uradni list RS, št. 83/01, 32/04, 28/06 – odl. US in 40/07) uporablja v obravnavani zadevi (tako že II Ips 813/2007 in druge). Sodišče je pri prisoji odškodnine posameznim izmed tožnikov ustrezno upoštevalo dejanski čas, ki so ga preživeli na naslovu bivanja. Pri odškodnini prvemu tožniku je upoštevalo, da se je povprečno zadrževal doma od 12 do 14 ur. Z drugačnimi navedbami tožena stranka izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar ne more biti predmet revizijske presoje (tretji odstavek 370. člena ZPP). Ugovora v zvezi z neupoštevanjem dejstva, da ima stanovanjska hiša, v kateri živijo tožniki, na C. ulico obrnjene le kuhinjski prostor in spalnice, bivalne prostore pa imajo na drugi strani hiše, tožena stranka v pritožbi ni uveljavljala in ga že iz tega razloga ne more uspešno uveljavljati v reviziji. Pri tem revizijsko sodišče dodaja, da gre spričo desetletne izpostavljenosti ugotovljenim imisijam za okoliščino, ki je za prisojo odškodnine, določeno za celotno obdobje skupaj, obrobnega pomena. Izpodbijana sodba tudi ne daje opore za sklep, da sodišče pri odmeri odškodnine ne bi upoštevalo le škode, ki je presegala normalne meje, tožena stranka pa tudi ne zatrjuje, da bi sodišče ne presodilo njenih substanciranih trditev, podprtih z ustreznimi dokaznimi predlogi, o tem, da škoda, ki jo zatrjujejo tožniki in jo je sodišče upoštevalo pri odmeri odškodnine, ni le prekomerna škoda v smislu tretjega odstavka 156. člena ZOR.

Prav tako ni utemeljen očitek, da so odškodnine, prisojene v obravnavani zadevi, pretirane v primerjavi z odškodninami, ki jih sodišča prisojajo v podobnih primerih. V več kot desetih podobnih primerih, v katerih je doslej odločilo Vrhovno sodišče, se je ustalilo stališče o višini odškodnine v odvisnosti predvsem od oddaljenosti mesta bivanja od C. ulice in dejanskega časa bivanja na tem naslovu. Odškodnine, prisojene v obravnavanem primeru, ne odstopajo od odškodnin, prisojenih v teh zadevah, konkretnih zadev, v katerih bi revizijsko sodišče odločilo drugače, pa tudi tožena stranka ni navedla.

Ker niti razlogi, ki jih je uveljavljala tožena stranka, niti razlogi, ki jih je treba upoštevati po uradni dolžnosti, niso podani, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 73/07 - preč. bes. - v nadaljevanju ZPP).

Odločba o reviziji vključuje zavrnitev predloga tožene stranke za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).