Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

UPRS Sodba I U 699/2024-13

ECLI:SI:UPRS:2024:I.U.699.2024.13 Upravni oddelek

mednarodna zaščita očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito ekonomski razlog
Upravno sodišče
16. april 2024
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Po presoji sodišča je toženka pravilno ocenila, da tožnik kljub temu, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Tožnik Prošnjo utemeljuje z razlogi ekonomske narave (revščina) in osebnimi okoliščinami (končanje šolanja). Pravilna je ugotovitev toženke, da tožnikovi razlogi za prošnjo mednarodno zaščito, niso razlogi, ki bi predstavljali utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

O izpodbijani odločbi

1.Z izpodbijano odločbo je toženka na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. v zvezi s prvo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka). Tožniku je določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (2. točka izreka). Če tožnik v roku iz 2. točke izreka tega ne bo storil, bo s teh območij odstranjen (3. točka izreka). Toženka je tožniku določila tudi prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, in sicer za obdobje enega leta, ki pa se ne bo izvršila, če bo ta območja zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka (4. točka izreka).

2.Iz obrazložitve izhaja, da je tožnika 3. 2. 2023 zaradi nezakonitega vstopa obravnavala slovenska policija. Toženka je ugotovila, da tožnik svoje istovetnosti ni nesporno izkazal, je pa verjela, da prihaja iz Maroka in da je državljan te države. Tožnik je v prošnji za mednarodno zaščito, vloženi 6. 2. 2024 (v nadaljevanju Prošnja), v bistvenem navedel, da je arabske narodnosti in muslimanske veroizpovedi, da vojaškega roka ni služil, ni član politične stranke ali organizacije in ni prestajal zaporne kazni. Izvorno državo je zapustil 25. 12. 2023 zaradi revščine in dela. Toženka je povzela osebni razgovor, da je celo življenje živel v Maroku, v stanovanju v manjšem bloku, skupaj s starši, sestro in bratoma, da je v šolo hodil pet let, da šolanja ni nadaljeval zaradi očetove poškodbe hrbta, zaradi katere je moral začeti z delom. Opravljal je različna priložnostna dela, predvsem v gradbeništvu. Družino je pred poškodbo preživljal oče. Iz Maroka je odšel zaradi revščine in dejstva, da ni končal šolanja, ni imel ciljne države, hotel je le zapustiti Maroko. Povedal je še, da je v Maroku zelo malo priložnosti za delo in zelo malo denarja, posledično pa vlada revščina. Delal je na gradbiščih, gradbena dela, kot krojač, električar, na tržnici, prodajal je plastične izdelke in mesečno zaslužil do 250 evrov, kar pa ni zadostovalo za preživetje. Po poškodbi je oče delal kot varnostnik in pomagal. Ko oče ni delal, so si morali denar za preživetje sposoditi. Drugih težav, razen revščine, v Maroku ni imel. Poskušal si je poiskati tudi drugo zaposlitev, vendar ni bil uspešen. Prav tako je delo iskal v drugih krajih (Marakeš, Agadir, El Jadida), a ga ni našel. Iz Maroka je z letalom odšel v Turčijo. Za pot do Slovenije je porabil več kot 4.000 evrov, ki si jih je sposodil od prijateljev in družine. Za mednarodno zaščito ni zaprosil v nobeni izmed držav, ki jih je na svoji poti prečkal. V Bolgariji in na Hrvaškem ga niso prijeli, zato tudi ni zaprosil za mednarodno zaščito. Če bi ostal v Maroku, se ne bi nič zgodilo, saj tam nima problemov, prav tako se nič ne bi zgodilo, če bi se moral vrniti v izvorno državo. Od Slovenije ne pričakuje ničesar, le razmišlja o boljšem življenju oziroma spremembi življenja. Povedal je še, da Maroko ne pomaga ljudem, ki se znajdejo v stiski. Če bi država pomagala, je ne bi zapustil. Družini je zmanjkalo denarja za osnovne stvari, včasih tudi za položnice ni bilo dovolj. Za normalno preživetje v Maroku potrebuješ od 400 do 500 evrov mesečno.

3.Toženka je povzela, da tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje z revščino in nedokončanim šolanjem. Ugotovila je, da je treba Prošnjo šteti za očitno neutemeljeno, saj tožnik očitno ne izpolnjuje zakonsko določenih pogojev za podelitev ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Tožnikovih razlogov za Prošnjo in sicer revščino oziroma ekonomsko stisko, po mnenju toženke ni moč povezati s preganjanjem na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja. Tožnikove ekonomske stiske niso povzročili tretji akterji (npr. država sama, gospodarske družbe itd). Izpostavila je, da je tožnik v Maroku delal, vendar po svoji lastni subjektivni presoji ni zaslužil dovolj za preživetje. V Maroku se mu ni zgodilo nič konkretnega, iz države je odšel zaradi želje po boljšem življenju. Toženka je ugotovila, da tožnikovih navedb o ekonomski stiski, slabem življenju ter nezmožnosti dobro plačane zaposlitev, ne gre povezati s preganjanjem niti niso take, ki bi predstavljale trajno in sistematično kršenje človekovih pravic. Toženka je ugotovil, da tožnik niti ni navajal, da bi imel v Maroku težave zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Tožnik je navedel ekonomske (ni zaslužil dovolj) in osebne (ni dokončal šolanja) težave, ki ne opravičujejo mednarodne zaščite, zato je tožnikove navedbe toženka ocenila kot nepomembne za presojo upravičenosti do mednarodne zaščite in Prošnjo na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1 zavrnila kot očitno neutemeljeno.

4.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe še izhaja, da je toženka na podlagi desetega odstavka 49. člena ZMZ-1 določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ker ni zaznala okoliščin, ki bi utemeljevale določitev daljšega roka. Toženka je na podlagi trinajstega odstavka 49. člena ZMZ-1 upoštevajoč, da ni izkazano, da bi tožnik imel veljavni pravni naslov za zakonito bivanje v Republiki Sloveniji, odločila, da se tožnika v primeru, da ne bo zapustil območja Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 v 10 dnevnem roku, odstrani. Toženka je tožniku določila prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 za obdobje enega leta, ki pa se ne izvrši, če tožnik zapusti ta območja v roku, določenem za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka izpodbijane odločbe.

Povzetek navedb tožnika

5.Tožnik predlaga, da sodišče zaradi bistvene kršitve določb postopka, neuporabe/nepravilne uporabe materialnega prava ter nepravilno/nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, izpodbijano odločbo odpravi in vrne toženki v ponoven postopek.

6.Meni, da toženka ni pravilo upoštevala njegovih navedb v upravnem postopku, iz katerih po njegovem mnenju izhaja, da so razmere v njegovi izvorni državi takšne, da kljub temu, da se je trudil, tam preživetje ni bilo mogoče. Države ni zapustil, zato, da bi bolje živel ampak zato, da bi preživel.

7.Tožnik povzema svoj razgovor in poudarja, da so se njegove težave začele že leta 2009, ko si je njegov oče pri delu (padel je iz gradbenega odra) poškodoval hrbet. Do takrat so nekako še shajali z njegovo plačo, a od tega dogodka dalje oče ni več mogel preživljati družine. Tožnik, ki je takrat zaključil zgolj 5 razredov osnovne šole, je moral šolo pustiti in začeti z delom. Tožnikov najvišji mesečni zaslužek je bil 250 eur in to ni bilo dovolj za preživetje. Za preživetje so imeli dovolj le, če je še oče, kljub poškodbi, občasno delal kot varnostnik. Večinoma so si zato morali denar izposojati. Denarja jim je zmanjkalo že za osnovne stvari. Skušali so odplačati položnice, a včasih tudi za položnice ni bilo dovolj. Za normalno preživetje je v Maroku potrebnih 400 do 500 eur mesečno. Tako, da ne drži trditev toženke, da tožnik "po lastni subjektivni presoji" ni zaslužil dovolj za preživetje. Tožnik je iskal rešitev tudi v iskanju dela v drugih krajih znotraj države npr. Marakešu, Agadirju in El Jadidi, ampak ga ni našel, čeprav bi delal karkoli npr. kot natakar, v gradbeništvu ... Čeprav drugih težav v Maroku ni imel, je bila revščina tako huda, da ni videl druge rešitve kot odhod iz države. Pri tem si je še denar za pot moral izposoditi od prijateljev in družine. V kolikor bi obstajala ustrezna zaposlitev, družine ne bi zapustil. Državi Maroko pa je vseeno za svoje državljane in ljudem, ki se znajdejo v stiski ne pomaga, kljub temu, da je kot država bogata z različnimi naravnimi viri. Zato po mnenju tožnika ne drži trditev toženke, da tožniku ni bil "onemogočen dostop do socialnih storitev".

8.Meni, da zavrnitev njegove prošnje s sklicevanjem na 1. alinejo 52. člena ZMZ-1 ni pravilna.

Povzetek navedb toženke

9.V odgovoru na tožbo se toženka sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

10.Poudarja, da je natančno presodila izjave, ki jih je podal tožnik na prošnji in na osebnem razgovoru in ugotovila, da so razlogi za to, da je zapustil izvorno državo, izključno ekonomske narave. Poudarja, da je razlog tožnikove Prošnje izključno ekonomski (ni zaslužil dovolj, revščina) in v tem, da ni dokončal šolanja, čemur pa mednarodna zaščita ni namenjena. Tožnik ni navedel, da bi imel težave zaradi katerega od razlogov, ki so navedeni v Ženevski konvenciji in ZMZ-1. Toženka izpostavlja, da tožnik ni navedel nič takega, na podlagi česar bi bilo mogoče sklepati, da bi bil v izvorni državi preganjan oz. da bi ob vrnitvi utrpel resno škodo.

O sodni presoji

11.Sodišče je v dokaznem postopku izvedlo vse predlagane dokaze in sicer prebralo listine, ki so v sodnem spisu označene kot priloga A1, A2, B1, v soglasju z obema strankama štelo za prebrane vse listine spisa toženke št. 2142-776/2024 ter tožnika zaslišalo.

Tožba ni utemeljena.

12.Po presoji sodišča je toženka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite, zato se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijane odločbe.

13.S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri tem pa izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa. Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je razvidno, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani s prosilčevimi navedbami. Organ o prošnji za mednarodno zaščito namreč odloča v okviru izjave prosilca (prvi odstavek 125. člena v zvezi z drugim odstavkom 207. člena ZUP), ki mora navesti vsa dejstva in okoliščine v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo (26. - 28. člen ZMZ-1 in prvi odstavek 140. člena ZUP) in za utemeljitev svojih navedb predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze (drugi odstavek 21. člena ZMZ-1). Vrhovno sodišče RS je sprejelo stališče, da se predpostavlja prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom.

14.Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. do 28. člen ZMZ-1). Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člen ZMZ-1 (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec torej izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Status subsidiarne zaščite pa se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ-1, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1.

15.Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1. V zvezi z obravnavanjem dejstev in okoliščin je tudi skladno s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) za predložitev dokazov v postopku priznanja mednarodne zaščite primarno odgovoren prosilec, na državi pa je, da ovrže dvome o njihovi avtentičnosti. Hkrati pa so tudi državni organi dolžni prevzeti pobudo pri pridobivanju objektivnih in zanesljivih informacij o razmerah v državah in utemeljenosti prošenj za mednarodno zaščito. Načelo nevračanja posamezniku namreč zagotavlja pravico dostopa do poštenega in učinkovitega postopka, v katerem pristojni organ presodi, ali bi bilo z odstranitvijo, izgonom ali izročitvijo prosilca to načelo lahko kršeno. Tudi z vidika pravil dokaznega bremena ESČP v zvezi z 3. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), ki po stališču Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) ustreza 15.b členu (Kvalifikacijske) Direktive 2004/83/ES in zato ustreza tudi drugi alineji 28. člena ZMZ-1 velja, da je v načelu odgovornost prosilca, da predloži ustrezne dokaze, da obstaja resno tveganje za kršitev 3. člena EKČP, in šele če so takšni dokazi v postopku predloženi, se dokazno breme prevali na državo, da ovrže vsak dvom glede omenjenega tveganja.

16.Ob upoštevanju povzete materialnopravne podlage, izpodbijana odločba pravilno temelji na prvi alineji 52. člena ZMZ-1, na podlagi katere se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu.

17.Po presoji sodišča je toženka pravilno ocenila, da tožnik kljub temu, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Tožnik Prošnjo utemeljuje z razlogi ekonomske narave (revščina) in osebnimi okoliščinami (končanje šolanja). Pravilna je ugotovitev toženke, da tožnikovi razlogi za prošnjo mednarodno zaščito, niso razlogi, ki bi predstavljali utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Toženka je pravilno ugotovila, da tožnikovih navedb ni možno povezati z nobenim od zakonsko določenih razlogov preganjanja, da težav ni povzročila država ali drugi v ZMZ-1 določeni tretji akterji, da je tožnik imel dostop do trga dela in da tožnikovih težav ni mogoče povezati z raso, vero, narodnostjo, političnim prepričanjem ali pripadnostjo določeni družbeni skupini. Teh ugotovitev toženke tožnik v tožbi v bistvenem niti ne prereka in tudi v tožbi (le) ponavlja in povzema tožnikovo izjavo iz osebnega razgovora, ki pa razlogov preganjanja v smislu 27. člena ZMZ-1 in lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1, ne dokazuje, kar vse je pravilno ugotovila toženka. Tožnik v tožbi celo navede, kot je mogoče smiselno povzeti, da so razlogi za njegovo slabo ekonomski situacijo v poškodbi očeta, ko navede, da so se njegove težave začele že leta 2009, ko si je njegov oče pri delu (padel je iz gradbenega odra) poškodoval hrbet, da pa so do takrat nekako še shajali z njegovo plačo, od poškodbe dalje pa oče ni več mogel preživljati družine.

18.Sodišče ugotavlja, da tožnik ne konkretizira tožbenih razlogov, ki jih uveljavlja v tožbi, zaradi preizkus ni mogoč in so že zato neutemeljeni. Sodišče poudarja, da tožnikovo nestrinjanje z izpodbijano odločbo seveda ne pomeni, da je izpodbijana odločba nezakonita in tožba utemeljena. Nekonkretiziran je tudi tožbeni očitek o neupoštevanju tožnikovih navedb, saj tožnik ne pojasni, katerih navedb naj toženka ne bi upoštevala. Do vseh navedb tožnika se je v celoti in obrazloženo opredelila toženka v izpodbijani odločbi, zato se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe. Sodišče še pripominja, da ni utemeljeno tožbeno pričakovanje, kot ga je mogoče povzeti, da je Prošnja utemeljena zato, ker dostojno življenje v Maroku, kljub temu, da se je tožnik za to trudil, ni mogoče. Pravilno je toženka pojasnila, da mednarodna zaščita ni namenjena reševanju eksistencialnih težav posameznikov, ampak osebam, ki imajo utemeljen strah pred preganjanjem zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Tožnik pa ni navedel, da za mednarodno zaščito zaproša zaradi razlogov, ki jih Ženevska konvencija in ZMZ-1 določajo kot take, ki opravičujejo dodelitev mednarodne zaščite. Po presoji sodišča je zato pravilna odločitev toženke, da tožnik v postopku navaja samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po ZMZ-1, zato je toženka Prošnjo na podlagi prve alineje prvega odstavka 52. člena ZMZ-1 pravilno zavrnila kot očitno neutemeljeno.

19.Sodišče je na podlagi obrazloženega po ugotovitvi, da je po pravilnem postopku izdana izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

-------------------------------

1Vrhovno sodišče RS, sodba I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017, 8. točka obrazložitve.

2Vrhovno sodišče RS, sodba I Up 173/2018 z dne 5. 2. 2019, 25. točka obrazložitve.

3Zagorc, Stare, Razlaga instituta subsidiarne zaščite v evropskem azilnem sistemu, Pravnik št. 11-12/2019, stran 797 v zvezi z opombo 26.

4Ibidem, stran 798 v zvezi z opombo 27.

5Glej 25. uvodno izjavo Procesne direktive II. Primerjaj tudi z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-189/14-13, Up-663/14 (26. točka).

6Sodba SEU v zadevi C-465/07 z dne 17. 2. 2009, Elgafaji, 28. točka obrazložitve.

7Sodba ESČP v zadevi N.A. proti Združenemu kraljestvu, 111. točka obrazložitve .

Zveza

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 52, 52/1, 52/-1

Pridruženi dokumenti

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia