Jedro

Določila pogodbe in s tem tudi splošne pogoje je potrebno uporabljati tako kot se glasijo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanih delih, to je v točki I in III izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, mora pa tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti 345,50 EUR pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo P 514/2014 z dne 13. 7. 2015 razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči v roku 15 dni plačati 2.650,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 2.000,00 EUR od 14 . 5. 2014 dalje do plačila in od zneska 650,34 EUR od 9. 4. 2014 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. O pravdnih stroških je odločilo na podlagi uspeha v pravdi. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da obstoji zavarovalno kritje po Splošnih pogojih in je nato odločilo še o višini odškodnine in tudi odločilo o utemeljenosti obogatitvenega zahtevka. Ugotovilo je, da je tožeča stranka te zahtevke proti toženi stranki uperila na podlagi sklenjene pogodbe o AO plus zavarovanju. Ugovor tožene stranke, da je tožnica izgubila kritne pravice oziroma da ni podano zavarovalno jamstvo, pa po zaključku sodišča prve stopnje ni utemeljen in je tako tožena stranka dolžna tožnici povrniti škodo, ki jo je ta v prometni nesreči utrpela (1. točka prvega odstavka 1. člena Splošnih pogojev). Sodišče prve stopnje je namreč zaključilo, da so določila splošnih pogojev tudi v določbi 6. točke prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev, ki jih je kot pravno podlago uporabilo sodišče prve stopnje jasna in da je v njih nedvomno izražena pogodbena volja strank, da se za dogovorjeno izgubo kritnih pravic zavarovanca zaradi tehnično brezhibnega vozila šteje le situacija, če vozilo v času prometne nesreče ni imelo veljavnega tehničnega pregleda. Tožnica je z vozilom opravila tehnični pregled dne 26. 10. 2012 in je to veljalo do dne 23. 10. 2014, torej vozilo je v času prometne nesreče dne 18. 1. 2014 imelo opravljen tehnični pregled. O višini nepremoženjske škode je odločilo na podlagi izvedenih dokazov in je ugotovilo, da je tožnica bila poškodovana tako, da je utrpela udarnino prsnega koša, zlom 10. in 11. rebra levo, zlom prsnice in udarnino levega stegna. Trpela je številne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem in ji je sodišče zato na podlagi določbe člena 179 OZ iz tega naslova prisodilo odškodnino v znesku 2.000,00 EUR. Ker pa je tožnica toženki plačala 650,34 EUR, ki jih je ta regresirala od nje, je sodišče zaključilo, da ker tožeča stranka ni izgubila kritnih pravic, je tožena stranka za navedeni znesek neupravičeno obogatena, saj ga je prejela brez pravnega temelja, zato je prejeto dolžna vrniti. Odločilo je še o teku zakonskih zamudnih obresti od posameznih zneskov glavnice. O pravdnih stroških je odločilo na podlagi uspeha v pravdi.

2. Zoper odločitev vsebovano v točki I in III izreka se pritožuje tožena stranka. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Mnenja je, da je sodišče prve stopnje napačno interpretiralo določbe Splošnih pogojev za zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb (AO plus), PG-aop-07-6, ki v svojem 4. členu določajo, da zavarovanec izgubi svoje pravice iz zavarovanja v primerih, ki so določeni v prvem odstavku 3. člena pogojev osnovnega zavarovanja. Splošni pogoji osnovnega zavarovanja Pg-aod/11-7 pa v 6. točki prvega odstavka 3. člena, ki obravnava izgubo zavarovalnih pravic, določajo, da zavarovanec in sozavarovane osebe izgubijo pravice iz zavarovanja v primeru, če vozilo, ki ga je voznik vozil, ni bilo tehnično brezhibno, v novem dostavku pa določajo, da se šteje, da vozilo ni bilo tehnično brezhibno v primeru, če ni imelo veljavnega tehničnega pregleda. V zadnjem primeru se tako vozilo, tudi če bi bilo dejansko tehnično brezhibno, pa ni imel opravljenega tehničnega pregleda, kljub temu šteje, da ni bilo tehnično brezhibno, kar pa ni edini primer, kot po mnenju tožene stranke napačno zaključuje sodišče v razlogih sodbe. Tudi v ostalih primerih, ko vozilo ni bilo tehnično brezhibno, gre za izgubo zavarovalnih pravic, kar jasno izhaja iz navedenega določila splošnih pogojev (ti primeri pa niso eksplicitno navedeni). V konkretnem primeru gre za izgubo zavarovalnih pravic po sklenjenem prostovoljnem zavarovanju voznika za škodo zaradi telesnih poškodb iz razloga, ki je ugotovljen v policijskem zapisniku kot javni listini, to je iz razloga, ker so bile na vozilu nameščene neizpravne pnevmatike. Slednje sicer sodišče povzema in zaključuje, da ni dvoma, da vozilo v času nesreče ni imelo nameščenih ustreznih pnevmatik, vendar po mnenju prvostopnega sodišča slednje ne pomeni razloga za tehnično hibnost vozila. Sodba Višjega sodišča v Celju, opr. št. I Cp 597/2012, na katero se sklicuje prvostopno sodišče, ne predstavlja judikata, ter tudi ne predstavlja primerljive situacije v konkretni zadevi. Tožena stranka je mnenja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo tudi pri odločanju o plačilu zneska 650,34 EUR iz naslova neupravičene obogatitve. Slednje bi bila tožnica dolžna povrniti na podlagi določil zavarovalne pogodbe in že citiranih splošnih pogojev iz razloga, ker je izgubila zavarovalne pravice iz zavarovalne pogodbe. Zato določila člena 190 OZ v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti, ker je za premik premoženja obstajal pravni temelj, to je citirana zavarovalna pogodba. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. Tožeča stranka je mnenja, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da gre za primerljiv primer kot se je obravnaval v zvezi s sodbo VSC Cp 597/2012. Ker zavarovalni pogoji toženke določajo le en primer izgube zavarovalnega kritja iz razlogov tehnične nebrezhibnosti vozila, je pritožbena trditev o ostalih primerih napačna. Zato so razlogi sodišča prve stopnje povsem pravilni. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da ni možna razlaga mimo vsebina zapisa v 6. točki člena 3/I splošnih zavarovalnih pogojev PG-aod/07-6. Toženka je tudi v pritožbeni zmoti glede trditev, da ni šlo za nikakršen neupravičen prehod premoženja na strani tožeče stranke k toženi, glede prisojenega zneska 650,34 EUR. Toženka je ta znesek pridobila brez pravne podlage, saj tožnica ni izgubila zavarovalnih pravic in je zato takšen prehod premoženja šteti za neupravičen. Vsled pravnega dejstva, da tožnica ni izgubila zavarovalnega kritja, je odločitev sodišča pravilna in ima podlago v členu 193 OZ. Predlaga, da se pritožba zavrne, tožena pa naj tožeči povrne njene pritožbene stroške v znesku 283,20 EUR skupaj z 22 % DDV, vse po tar. št. 3210 ZOdvT.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ob obravnavanju pritožbe tožene stranke se sodišče druge stopnje v celoti pridružuje stališču in obrazložitvi sodišča prve stopnje, sprejetih v točki 9 in 11 obrazložitve, da tožeča stranka ni izgubila kritnih pravic in ji je zato tožena stranka dolžna plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo ter povrniti neupravičeno pridobljen znesek, katerega je le-tej plačala, čeprav ni izgubila kritnih pravic. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo vso materialno pravo, katerega je navedlo v točki 6 obrazložitve. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je pri odločitvi upoštevalo dosedanjo sodno prakso in sicer stališče, sprejeto v sodbi VSC Cp 597/2012, saj se je v tej zadevi obravnavalo primerljivo pravno vprašanje in sicer so se presojala določila splošnih pogojev o izgubi kritnih pravic. Tudi v tej zadevi je bil zaključek takšen, da v okviru avtonomije strank pogodbeni stranki lahko svobodno določita tudi pogoje za izgubo zavarovalnih pravic zavarovanca. Iz splošnih pogojev pa izhaja, da sta pogodbeni stranki zapisali, da zavarovanec izgubi pravice iz zavarovanja, če vozilo, ki ga je voznik vozil, ni tehnično brezhibno, nadalje pa se šteje, da vozilo ni bilo tehnično brezhibno, če ni imelo veljavnega tehničnega pregleda. Po določbi prvega odstavka 82. člena OZ se določila pogodbe uporabljajo tako kot se glasijo. Takšno stališče je zavzelo tudi sodišče prve stopnje v sedaj izpodbijani sodbi in je v točki 11 pravilno zaključilo, da je skladno z 82. členom OZ potrebno uporabljati določila pogodbe tako, kot se glasijo. Upoštevaje 6. točko prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev, ki določa, da se šteje, da vozilo ni bilo tehnično brezhibno, če ni imelo veljavnega tehničnega pregleda in ob upoštevanju načela, da je potrebno izjeme interpretirati ozko, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo tožničino vozilo tehnično brezhibno, čeprav ni imela v času nesreče nameščenih ustreznih pnevmatik, kar pa ne pomeni tehnične hibnosti vozila v smislu prej citiranih pogojev. Vsebina zapisa dogovora pravnih strank v 6. točki prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev je jasna in izraža nedvomno voljo pogodbenih strank, da se za dogovorjeno izgubo kritnih pravic zavarovanca zaradi tehnično hibnega vozila šteje le situacija, če vozilo v času prometne nesreče ni imelo veljavnega tehničnega pregleda. Za takšen primer pa ne gre, saj je tožnica vozila vozilo, ki je imelo veljaven tehnični pregled v času prometne nezgode, to je dne 18. 1. 2014. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo ugovor tožene stranke, da naj bi tožnica izgubila kritne pravice oziroma da ni podano zavarovalno jamstvo, zato je tožena stranka tožnici dolžna povrniti zavarovano škodo, ki jo je le-ta v prometni nesreči utrpela (1. točka prvega odstavka 1. člena Splošnih pogojev). Uraden preizkus uporabe materialnega prava o določitvi višine prisojene pravične denarne odškodnine pa pokaže, da je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo pravično denarno odškodnino iz prvega odstavka 179. člena OZ. Tožnica je utrpela številne poškodbe, utrpela je telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem in zato odškodnina v znesku 2.000,00 EUR predstavlja pravično denarno odškodnino iz 179. člena OZ.

6. Ker toženka ni izgubila kritnih pravic, se tako izkaže za materialnopravno pravilna odločitev sprejeta glede zneska 650,34 EUR, ki jih je tožena stranka predhodno regresirala od tožeče stranke, ker je bilo podano zavarovalno kritje po splošnih pogojih in je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka navedeni znesek prejela brez pravnega temelja in je zato za navedeni znesek neupravičeno obogatena in je prejeto dolžna vrniti. Pri tem je pravilno uporabilo določbe člena 190 in 193 OZ.

7. Glede na obrazloženo, je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanih delih, to je v točki I in III potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo prej citirano materialno pravo, niso se mu pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

8. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP). Mora pa tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške, katere je le-ta utemeljeno priglasila za odgovor na pritožbo, saj je obrazloženo predlagala zavrnitev pritožbe. Tožeči stranki tako pripada nagrada za pritožbo po tar. št. 9210 ZOdvT v znesku 283,20 EUR povečano za 22 % DDV. Te stroške v skupnem znesku 345,50 EUR je dolžna plačati tožeči stranki na način kot je to odločeno v stroškovnem izreku sodišča druge stopnje.