Jedro

Ker gre pri kaznivem dejanju nasilništva po čl. 299 KZ za sestavljeno kaznivo dejanje, v katerem so konzumirana kazniva dejanja po čl. 142, 146 in 169 KZ, bi moralo sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da glede nekaterih dejanj ni dokazana prestrašenost in zgražanje v javnosti ter v družini, opraviti presojo, ali niso v ravnanju obtoženca podani znaki katerih od navedenih kaznivih dejanj, še posebej, ker je oškodovanka vsa ravnanja obtoženca na policiji prijavila v roku iz

52. čl. ZKP.

Izrek

Pritožbi okrožne državne tožilke se ugodi ter se izpodbijana sodba glede kaznivega dejanja nasilništva razveljavi v celoti, glede kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksplozivov pa le glede odločbe o kazni in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjeni senat.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obt. V. N. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksplozivov po čl. 310/I KZ in kaznivega dejanja nasilništva po čl. 299/II KZ ter mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazni deset mesecev in štiri mesece zapora ter mu nato določilo enotno kazen eno leto zapora in preizkusno dobo tri leta. V tako določeno kazen mu je vštelo pripor ter mu odvzelo zaseženo orožje, v plačilo pa mu je naložilo tudi stroške kazenskega postopka in povprečnino.

Zoper sodbo se je pritožila okrožna državna tožilka in sicer glede kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksplozivov zaradi odločbe o kazenski sankciji, glede kaznivega dejanja nasilništva pa zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona in zaradi odločbe o kazenski sankciji in predlagala, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Višji državni tožilec svetnik J. S. iz Vrhovnega tožilstva Republike Slovenije je v pisnem mnenju predlagal ugoditev pritožbi.

Pritožba je utemeljena.

Pritožnica glede kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksplozivov po čl. 310/I KZ utemeljeno navaja, da bi predvsem ob drugačni pravni presoji obtožencu drugoočitanega kaznivega dejanja moralo sodišče prve stopnje izreči obtožencu mnogo strožjo kazensko sankcijo (kazen), še posebej, ker je obtoženec povsem nekritičen do tega, da je imel orožje doma in z njim oškodovanki celo grozil. Glede kaznivega dejanja nasilništva pa se sodišče druge stopnje prav tako strinja s pritožbenim razlogovanjem državne tožilke, da je sodišče prve stopnje z izpustitvijo nekaterih opisanih ravnanj obtoženca iz obtožnice kršilo določbe kazenskega zakona. Pravilno opozarja, da je oškodovanka ves čas postopka vztrajala pri svojih navedbah, da je bil zaradi dejanja po zabavi v Mengeški koči, opisanega pod tč. II/2 obtožbe, njen sin žalosten ter je očetu ob prihodu domov očital, da ga je lahko sram, ker z mamo tako ravna.

Prav tako iz izpovedbe oškodovanke izhaja, da je obtoženec tedaj fizično napadel tudi sina in zato ni pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da glede sina ni mogoče ugotoviti, da bi obtoženčevo ravnanje pri njem povzročilo občutke prestrašenosti, ogroženosti ali zgražanja. Na takšne ali tem podobne občutke je nedvomno utemeljeno mogoče sklepati, saj ni dvoma, da se je sin za svojo mater bal, se zanjo potegnil in bil zato s strani obtoženca celo fizično kaznovan. Prav tako se ni mogoče strinjati z ugotovitvami sodišča prve stopnje glede dejanja pod točko II/3, češ da občutki prestrašenosti oziroma zgražanja pri obeh sestrah niso nastali hkrati s storilčevim ravnanjem, neposredno za njim ali pa vsaj v krajšem časovnem obdobju za tem. Pri obravnavanem dogodku res ni bil nihče prisoten, vendar je oškodovanka o njem nekaj dni kasneje obvestila svojo sestro A. M., ta pa tretjo sestro M. M. Obe sta si bili skladni, da sta bili zaradi tega prestrašeni, saj sta se bali za oškodovanko, M. M. pa je celo povedala, da jo je bilo groza. Ker je takšno kaznivo dejanje lahko podano tudi takrat, ko tretje osebe za storilčevo ravnanje zvedo kasneje in jih to vznemiri v obliki navedenih posledic, le nekaj dni gotovo šteje za krajše časovno obdobje, zlasti ob dejstvu, da je oškodovanka tudi sicer o domačih razmerah, ki so trajale že dlje časa, iz sramu praviloma molčala.

Vsekakor pa je bistvena ugotovitev, da je do tovrstnih občutkov prišlo zaradi obtoženčevega ravnanja in je tako med njim in občutki prestrašenosti pri obeh sestrah podana vzročna zveza. Pravilna so tudi stališča pritožnice glede kaznivega dejanja pod tč. II/4, saj tudi sodišče druge stopnje ocenjuje, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da pri tem dejanju ni mogoče ugotoviti, kaj je obtoženčevo izvršitveno ravnanje, ker tega priča M. M., ki je po telefonu slišala prepir med obtožencem in oškodovanko, ni znala povedati, sama oškodovanka pa je dejala, da ji tedaj obtoženec fizično ni hotel storiti ničesar. Obtožba v tem delu obtožencu očita, da je oškodovanki ob prihodu domov dejal, da je pijanka, da se bo valjala po blatu, ko se je zaradi strahu pred njim tresla, saj ji je pred tem že grozil z orožjem, ji očital in grozil, da ji bo pokazal svoje, da bo priletela na mino in da bo sama kriva, če bodo otroci sirote. Iz takšnega opisa, ki ga je v svoji izpovedbi natančno in konsistentno potrdila tudi oškodovanka, pa po mnenju pritožbenega sodišča tudi jasno izhaja obtoženčevo izvršitveno ravnanje, ki je najmanj v tem, da je oškodovanko hudo žalil, ji grozil in s tem z njo grdo ravnal, saj se ga je očitno tudi zelo bala. Poleg tega pa sodišče druge stopnje zavrača ugotovitve sodišča prve stopnje, da pri tem dejanju ni podan element prestrašenosti, ogroženosti ali zgražanja v družini. Iz izpovedbe oškodovanke, ki jo je potrdila tudi priča M. M., ki se je v času prepira z A. pogovarjala po telefonu, jasno izhaja, da je bil A. zaradi dogodka prestrašen, poleg tega pa je takšne občutke mogoče pripisati tudi M. M., ki je na glavni obravnavni povedala, da jo je prepir, ki ga je slišala po telefonu, močno pretresel, zaradi slišanega je bila prestrašena in v šoku, bilo jo je groza, tudi njo pa je po telefonu obtoženec žalil. Pravilna je tudi ugotovitev okrožne državne tožilke v pritožbi, da je sodišče prve stopnje nepravilno iz obtožbe izpustilo del, ki se nanaša na zakonski znak prestrašenosti, ogroženosti oziroma zgražanja v družini, saj zaradi tega v izreku sodbe niso opisani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja nasilništva.

Tudi če bi bilo mogoče pritrditi pravnim stališčem sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da glede nekaterih opisanih ravnanj obtoženca ni mogoče govoriti o izvršitvenih oblikah kaznivega dejanja nasilništva po II. odst. 299. čl. KZ, sodišče prve stopnje ni ravnalo pravilno, ko je ravnanja obtoženca preprosto zanemarilo in jih iz celotnega opisa izpustilo. Sodišče je namreč dolžno v takšnem primeru presojati, ali opisana ravnanja pomenijo znake kakšnih drugih kaznivih dejanj. Pri kaznivem dejanju nasilništva gre namreč za sestavljeno kaznivo dejanje, v katerem so konzumirana kazniva dejanja po 169., 146. in 142. čl. KZ ter bi zato sodišče prve stopnje po predhodnem preizkusu, ali je obtožbo glede teh dejanj podal upravičeni tožilec oziroma, ali so bili predlogi za pregon podani v roku iz 52. čl. ZKP, moralo presojati, ali so takšna kazniva dejanja obtožencu dokazana in ali glede na časovno in krajevno povezanost ter isto oškodovanko le ne spadajo tudi ta kazniva dejanja v okvir nadaljevanega kaznivega dejanja nasilništva po II. odst. 299. čl. KZ, za kakršnega je državna tožilka tudi vložila obtožnico.

Iz naštetih razlogov je zato sodišče druge stopnje ugodilo utemeljeni pritožbi državne tožilke in izpodbijano sodbo razveljavilo.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ponoviti že izvedene dokaze ter odpraviti nepravilnosti, ugotovljene v tem sklepu. Ker je senat, ki je obravnaval zadevo v prvem postopku, kljub storjenim nepravilnostim že zavzel svoje stališče glede dejanskih in pravnih vprašanj, je pritožbeno sodišče odločilo, da bo v ponovljenem postopku zadevo obravnaval drug senat.