Jedro

Ker po krivdi toženih strank ni prišlo do sklenitve kupoprodajne pogodbe oziroma do uresničitve pogoja, pod katerim je bil sklenjen sporazum o brezplačni uporabi spornih nepremičnin, je prišlo do neupravičene pridobitve na strani toženih strank oziroma prikrajšanja na strani tožnikov.

Pri vračanju neupravičeno pridobljenega, je potrebno po določbi 193. člena OZ vrniti plodove in plačati zamudne obresti in sicer, če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke zoper sodbo z dne 2.2.2010 se delno ugodi in se sodba spremeni tako, da se po spremembi izrek sodbe glasi:

I. 1. Ugotovi se, da obstoji terjatev tožečih strank DJ in DM v višini 14.231,10 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo: - za znesek 2.082,50 EUR od 1.5.2006 dalje do plačila, - za znesek 347.000,00 EUR od 1.6.2006 dalje do plačila, - za znesek 347,00 EUR od 1.7.2006 dalje do plačila, - za znesek 347,00 EUR od 1.8.2006 dalje do plačila, - za znesek 347,00 EUR od 1.9.2006 dalje do plačila, - za znesek 347,00 EUR od 1.10.2006 dalje do plačila, - za znesek 327,00 EUR od 1.11.2006 dalje do plačila, - za znesek 347,00 EUR od 1.12.2006 dalje do plačila, - za znesek 347,00 EUR od 1.1.2007 dalje do plačila, - za znesek 347,00 EUR od 1.2.2007 dalje do plačila, - za znesek 347,00 EUR od. 1.3.2007 dalje do plačila, - za znesek 347,00 EUR od 1.4.2007 dalje do plačila, - za znesek 347,00 EUR od 1.5.2007 dalje do plačila, - za znesek 347,00 EUR od 1.6.2007 dalje do plačila, - za znesek 347,00 EUR od 1.7.2007 dalje do plačila, - za znesek 347,00 EUR od 1.8.2007 dalje do plačila, - za znesek 347,00 EUR od 1.9.2007 dalje do plačila, - za znesek 347,00 EUR od 1.10.2007 dalje do plačila, - za znesek 347,00 EUR od 1.11.2007 dalje do plačila, - za znesek 347,00 EUR od 1.12.2007 dalje do plačila, - za znesek 347,00 EUR od 1.1.2008 dalje do plačila, - za znesek 347,00 EUR od 1.2.2008 dalje do plačila, - za znesek 347,00 EUR od 1.3.2008 dalje do plačila, - za znesek 347,00 EUR od. 1.4.2008 dalje do plačila, - za znesek 347,00 EUR od 1.5.2008 dalje do plačila, - za znesek 347,00 EUR od 1.6.2008 dalje do plačila, - za znesek 347,00 EUR od 1.7.2008 dalje do plačila, - za znesek 347,00 EUR od 1.8.2008 dalje do plačila, - za znesek 347,00 EUR od 1.9.2008 dalje do plačila, - za znesek 347,00 EUR od 1.10.2008 dalje do plačila, - za znesek 347,00 EUR od 1.11.2008 dalje do plačila, - za znesek 347,00 EUR od 1.12.2008 dalje do plačila, - za znesek 347,00 EUR od 1.1.2009 dalje do plačila, - za znesek 347,00 EUR od 1.2.2009 dalje do plačila, - za znesek 347,00 EUR od 1.3.2009 dalje do plačila, - za znesek 347,00 EUR od 1.4.2009 dalje do plačila.

2. Ugotovi se, da ne obstojita v pobot uveljavljani terjatvi toženih strank v višini 5.772,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.1.2009 do plačila in v višini 1.443,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2006 dalje do plačila.

3. Toženi stranki DR in BR sta dolžna plačati tožečim strankam v točki I izreka navedeno terjatev (glavnico z obrestmi), v roku 15 dni, v presežku pa se tožbeni zahtevek zavrne.

II. Toženca sta dolžna tožnikom povrniti pravdne stroške v znesku 1.096,36 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku 15-dnevnega roka do plačila.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožba tožnikov zoper dopolnilno sodbo z dne 15.3.2010 se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Toženi stranki sta dolžni tožnikom nerazdelno povrniti 63,70 EUR stroškov pritožbenega postopka, v 15. dneh v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obstoji terjatev tožečih strank v višini 12.495,60 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ugotovilo, da ne obstoji v pobot uveljavljana terjatev toženih strank v višini 5.772,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.1.2009 do plačila in v višini 1.443,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2006 dalje do plačila ter toženima strankama naložilo v plačilo v točki 1/I izreka navedeno terjatev v roku 15 dni, v presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo, toženima strankama pa je še naložilo, da tožnikom povrneta njihove pravdne stroške v višini 796,73 EUR.

Tožniki vlagajo zoper zavrnilni del sodbe ter zoper odločitev o stroških postopka pritožbo. Uveljavljajo vse pritožbene razloge po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter pritožbenemu sodišču predlagajo spremembo sodbe oziroma njeno razveljavitev. Navajajo, da je nepravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je uporaba nepremičnin vse do 1.4.2006 temeljila na sporazumu med pravdnima strankama, šele po 1.4.2006 pa sporazuma oziroma dovoljenja za brezplačno uporabo ni bilo več. Toženima strankama je bilo bivanje v teh nepremičninah dovoljeno, vendar pod pogojem, da bosta to nepremičnino do 1.4.2006 odkupila. Ker toženi stranki nepremičnine nista odkupila, je jasno, da ni bilo pravne podlage za bivanje toženih strank v spornih nepremičninah oziroma je ta podlaga kasneje odpadla. Tožniki pa se tudi ne strinjajo z višino uporabnine v znesku 347,00 EUR. Tožniki so po prejemu izvedeniškega mnenja podali pripombe, katere so tudi ustrezno obrazložili ter argumentirano navedli, zakaj se z računom višine uporabnine ne morejo strinjati in da je ta prenizka. Izvedenec je svoje mnenje dopolnil, vendar pa v mnenju ni odgovoril na vse pripombe tožnikov. Tožniki se ne strinjajo z opredelitvijo izvedenca, da je pri določanju višine najemnine upošteval zgolj dve etaži, čeprav je bilo ugotovljeno, da obsega stanovanjska površina objekta 225,13 m2 in se nahaja v treh etažah, prav tako pa tudi ni bila upoštevana realna tržna vrednost najemnine za m2, ki v povprečju v naseljih izven strogih mestnih središč dosega vrednosti 3,50 do 4,00 EUR. Izvedenec se tudi ni opredelil do višine uporabnine dvorišča kot funkcionalnega dela k sami stanovanjski hiši in tudi k vsem drugim gospodarskim poslopjem. Sodišče pa tudi ni priznalo uporabnine za kletni prostor v stari hiši, čeprav je izvedenec izračunal znesek mesečne uporabnine za navedeni prostor v višini 35,60 EUR. Sodišče tožnikom tudi ni priznalo vseh priglašenih stroškov, ob tem, da je stroške tudi nepravilno odmerilo. Pooblaščenec tožnikov je bil prisoten na ogledu nepremičnine z dne 3.11.2009, vendar pa sodišče tega sploh ni upoštevalo. Sodišče tožnikom ni priznalo stroškov za vlogo z dne 31.1.2010 ter stroškov 5. pripravljalne vloge.

Z dopolnilnim sklepom in dopolnilno sodbo z dne 15.3.2010 je sodišče prve stopnje dovolilo spremembe tožbe ter razsodilo, da morata toženi stranki tožnikom plačati znesek 3.470,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper dopolnilno sodbo v zavrnilnem delu so se pritožili tožniki iz vseh pritožbenih razlogov in predlagali, da se dopolnilna sodba spremeni tako, da se zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da se sodba razveljavi ter vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje. Tožniki se pritožujejo zoper višino uporabnine iz enakih razlogov kot v pritožbi zoper sodbo.

Pritožba zoper sodbo z dne 2.2.2010 je delno utemeljena, pritožba zoper dopolnilno sodbo z dne 15.3.2010 pa ni utemeljena.

Tožniki so od tožencev zahtevali plačilo uporabnine za uporabo nepremičnin za obdobje od 1.11.2005 dalje, ker naj bi nepremičnine uporabljali brez pravnega naslova.

Splošna pravna norma iz 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ) nalaga tistemu, ki je brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, da mora prejeto vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Obveznost toženih strank je nastala zato, ker so od tožnikov prejeli izpolnitev iz podlage, ki je ni bilo oziroma se ni uresničila (3 odst. 190. člena OZ). Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbenim zaključkom, da je uporaba nepremičnin vse do 1.4.2006 res temeljila na sporazumu med pravdnima strankama, vendar pod pogojem, da bosta toženca te nepremičnine do 1.4.2006 odkupila. Ker po krivdi toženih strank ni prišlo do sklenitve kupoprodajne pogodbe oziroma do uresničitve pogoja, pod katerim je bil sklenjen sporazum o brezplačni uporabi spornih nepremičnin, je prišlo do neupravičene pridobitve na strani toženih strank ozroma prikrajšanja na strani tožnikov. Zaključek sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ni mogoče ugotoviti, da bi bili tožniki tudi v obdobju od 1.11.2005 do 1.4.2006 nedopustno prikrajšani, ni pravilen. Tožeča stranka je privolila v lastno neuporabo predmetne nepremičnine le pod pogojem, da bo do 1.4.2006 sklenjena kupoprodajna pogodba. Ker kupoprodajna pogodba iz razlogov na strani toženih strank ni bila sklenjena, je pravna podlaga navedenega sporazuma o brezplačni uporabi nepremičnine odpadla, zato je tožena stranka tožnikom dolžna povrniti uporabnino tudi za obdobje od 1.11.2005 do 1.4.2006. Niso pa tožniki upravičeni do povrnitve zakonitih zamudnih obresti v navedenem obdobju. Pri vračanju neupravičeno pridobljenega, je potrebno po določbi 193. člena OZ vrniti plodove in plačati zamudne obresti in sicer, če je bil pridobitelj pošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka. Glede obsega vrnitve obresti je torej potrebno presojati dobrovernost oziroma nedobrovernost pridobitelja. Ker tožniki niso zatrjevali, da bi bili toženi stranki nepošteni že od same sklenitve predpogodbe dalje, so upravičeni do plačila zakonitih zamudnih obresti le od 1.4.2006 dalje, ko so tožniki toženi stranki pozvali na izselitev.

Brez upoštevne teže pa je pritožbeni razlog tožnikov zoper napačno ugotovljeno uporabnino za sporno nepremičnino. Prvostopenjsko sodišče je utemeljenost višine uporabnine za sporno nepremičnino oprlo na izvedensko mnenje sodnega izvedenca gradbene stroke BS, ki je tudi po mnenju pritožbenega sodišča strokovno, popolno in izdelano v skladu s pravili znanosti in stroke. Tožniki tudi s pritožbenimi navedbami navedenega mnenja niso v ničemer izpodbili. Izpodbijana sodba ima v tej smeri tudi vse razloge in je zato ta pritožbeni razlog neutemeljen. Kot izhaja iz izvedeniškega mnenja je izvedenec vrednost mesečne najemnine izračunal na osnovi primerjalnih podatkov za oddajo nepremičnin v N, DT in M, saj primerljivih podatkov v neposredni bližini predmetne nepremičnine ni. Izvedenec je v mnenju upošteval omenjene primerjave z upoštevanjem lokacije, velikosti, opremljenosti in kvalitete predmetne nepremičnine. Najemnine za stanovanja oziroma hiše izven mestnih področij so zaradi oddaljenosti in manjšega povpraševanja bistveno nižje, kot najemnine za stanovanja ali hiše v mestih. Sodišče prve stopnje je pritožnikom tudi pojasnilo, zakaj izvedenec pri izračunu uporabnine ni upošteval zgornje etaže, saj etaža predstavlja neizdelano podstrešje, ki ni uporabno za stanovanjsko ali kakršnokoli drugo rabo. Najemnina se namreč plačuje le od uporabljene stanovanjske površine. Iz slednjega razloga pa izvedenec tudi ni obračunal najemnine za uporabo dvorišča kot funkcionalnega dela k sami hiši in h gospodarskim objektom. Sodišče prve stopnje pa tudi pravilno ni upoštevalo uporabnine za kletni prostor (bivši hlev) v stari hiši, (čeprav je izvedenec uporabnino za navedeni prostor izračunal), saj med pravdnimi strankami ni bilo sporno, da toženca objekta stare hiše nista uporabljala, kar pomeni, da v zvezi s tem objektom na njuni strani ni prišlo do okoriščenja, kar je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje. Iz smiselno enakih razlogov glede višine uporabnine, je Višje sodišče zavrnilo tudi pritožbo tožnikov zoper dopolnilno sodbo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje z dne 2.2.2010 zaradi napačne uporabe materialnega prava ustrezno spremenilo (4. alineja 358. člena ZPP). V preostalem delu je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje z dne 2.2.2010 in dopolnilno sodbo z dne 15.3.2010 (353. člen ZPP). Izpodbijani sodbi je preizkusilo tudi iz vidika procesnih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), vendar teh ni ugotovilo.

V skladu z določbo 2. odst. 165. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v primeru, ko spremeni odločbo zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odločiti tudi o stroških vsega postopka. O stroških postopka je pritožbeno sodišče odločilo na podlagi uspeha v pravdi (154. člen ZPP). Stroške pravdnega postopka je pritožbeno sodišče odmerilo upoštevajoč vrednost spornega predmeta, odvetniško tarifo in vrednost odvetniške točke. Tožnikom je priznalo za sestavo tožbe 600 točk, za prvo pripravljalno vlogo 600 točk, za drugo pripravljalno vlogo 450 točk, za narok z dne 4.6.2009 600 točk, za trajanje naroka 100 točk, za tretjo pripravljalno vlogo 300 točk, za četrto pripravljalno vlogo 300 točk, poročilo stranki 50 točk,za udeležbo na naroku 2.2.2010 300 točk, materialne stroške, za odsotnost iz pisarne 80 točk in za potne stroške odvetnika v višini 29,28 EUR, 20 % DDV, 20% za zastopanje treh strank, izvedenino v znesku 370,30 EUR in sodno takso za postopek na prvi stopnji v znesku 675,00 EUR. Pritožbeno sodišče odvetniku ni priznalo nagrade za posvet s stranko in pregleda listin, ker je vsebovana že v drugih priznanih postavkah, niti nagrade za peto pripravljalno vlogo, torej z vlogo za dne 2.2.2010, saj bi lahko navedbe iz pripravljalne vloge št. 5 z dne 2.2.2010 navedel že v 4. pripravljalni vlogi z dne 31.1.2010. Prav tako pa mu pritožbeno sodišče tudi ni priznalo priglašenih stroškov udeležbe na ogledu z izvedencem, saj iz izvedeniškega mnenja ne izhaja, da bi bil pooblaščenec na ogledu prisoten, zoper navedeno mnenje v tej smeri, pa pooblaščenec ni ugovarjal. Pritožbeno sodišče je tako tožeči stranki priznalo pravdne stroške v višini 3.375,00 EUR, upoštevajoč njen uspeh v pravdi (56 %) se odmerijo pravdni stroški v višini 1.869,00 EUR .Napačno je v pritožbi izraženo naziranje tožnikov, da se njihov uspeh v pravdi deli glede na uspeh po tožbi in na uspeh po pobotnem ugovoru. Pobotni ugovor ni nasprotni tožbeni zahtevek, njegov namen je, da tožena stranka doseže zavrnitev tožbenega zahtevka in ga zato v stroškovnem smislu tudi ni mogoče upoštevati pri ugotavljanju deleža pravdnega uspeha. Toženi stranki je pritožbeno sodišče priznalo pravdne stroške za odgovor na tožbo v višini 600 točk, za prvo pripravljalno vlogo 600 točk, za drugo pripravljalno vlogo 450 točk, za poravnalni narok 150 točk, za prvi narok za glavno obravnavo 600 točk za trajanje 100 točk, za drugi narok za glavno obravnavo 300 točk, za poročilo stranki 50 točk, 2 % materialnih stroškov, za zastopanje dveh strank 10 %, 20 % DDV, kar skupaj znese 1.756,00 EUR. Upoštevajoč njen uspeh v pravdi, se toženi stranki odmerijo pravdni stroški v višini 772,64 EUR. Po pobotanju pravdnih strank je tožeča stranka upravičena do povrnitve pravdnih stroškov v višini 1.096,36 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odst. 165. člena v povezavi s 1. odst. 154. člena ZPP. Glede na to, da so tožniki s pritožbo zoper sodbo z dne 2.2.2010 delno uspeli, sta toženca dolžna povrniti njihove pritožbene stroške. Kot potrebne stroške je pritožbeno sodišče tožnikom v skladu z Odvetniško tarifo priznalo odvetniške stroške za sestavo pritožbe zoper sodbo z dne 2.2.2010 950 točk, za poročilo stranki 50 točk, 2 % materialnih stroškov, 20 % DDV in 20 % za zastopanje treh strank, kar skupaj znaša 455,00 EUR. Upoštevaje uspeh pritožbenega postopka (14%) znašajo stroški pritožbenega postopka tožnikov 63,70 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi obrestmi.