Jedro

V skladu z 2. odstavkom 228. člena ZPIZ je osnova za obračun davkov in prispevkov za delavce, ki so v delovnem razmerju pri domačem izplačevalcu plače in so razporejeni na delo v tujino, plača, od katere se po posebnem zakonu plačuje davek od osebnih prejemkov. Zakon o dohodnini (ZDoh) v 2. alinei 16. člena določa, da je osnova za davek od osebnih prejemkov plača, dosežena z delom v tujini na podlagi delovnega razmerja, sklenjenega v državi, v višini plače za enaka dela v državi, zmanjšana za plačane obvezne prispevke za socialno varnost, če ni s sporazumom o izogibanju dvojnemu obdavčevanju določeno drugače. Zato je tožena stranka davke in prispevke za tožnika pravilno odvajala od bruto osnove plače za primerljiva dela v Sloveniji.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika za plačilo zneska 1.131.913,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.5.1997 dalje (1. točka izreka). Tožniku je naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v znesku 133.011,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13.6.2001 dalje (2. točka izreka).

Zoper takšno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal prikrajšanja pri nadomestilu plače za čas bolniškega staleža. Trdi, da je tekom postopka dokazal, da tožena stranka zanj ni plačevala prispevkov v ustrezni višini, zato je prejemal prenizko nadomestilo plače za čas bolniškega staleža. Tožena stranka namreč ni obračunala in odvedla davkov in prispevkov od dogovorjene plače v višini, določeni s pogodbo o zaposltvi, ampak od bruto plače v višini 85.284,00 SIT. Glede na to, da je predložil dokumentacijo, iz katere je razvidno, kolikšna je bila njegova v pogodbi o zaposlitvi določena plača in od kolikšne osnove je tožena stranka zanj odvajala davke in prispevke, tožnik zaključuje, da je utemeljenost svojega zahtevka dokazal. Navaja, da je bila v nemškem jeziku zgolj dokumentacija, ki se je nanašala na bolniški stalež v Nemčiji, sodišče pa v sodbi ni navedlo, katere dokaze je izvedlo in zakaj je tožnikov zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je zgolj to, da je tožnik za čas bolniškega staleža v Nemčiji upravičen do nadomestila plače, skladno s 1. odstavkom 97. člena Kolektivne pogodbe za gradbene dejavnosti (v nadaljevanju: panožna KP, Ur. l. RS št. 79/94), po prihodu v Slovenijo pa do nadomestila plače skladno s 3. odstavkom panožne KP in zaključilo, da mu je bilo nadomestilo skladno s citiranimi predpisi tudi izplačano. Pri tem se do njegovih navedb, da je tožena stranka nepravilno obračunavala davke in prispevke, ni opredelilo, zato tožnik zaključuje, da je odločitev sodišča prve stopnje zmotna.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99 in 96/2002) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Z navedbo, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je tožnikov zahtevek zavrnilo, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP. Ta je vselej podana, če sodba nima razlogov ali pa, če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, to je o tem, da je tožnik v spornem obdobju nadomestilo za čas bolniškega staleža prejemal v skladu s predpisi in da tožnik prikrajšanja z ničemer ni dokazal. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi navedlo, na katere dokaze je oprlo svojo odločitev, kar je v skladu z določbo četrtega odstavka 324. čl. ZPP, zato ne gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker v obrazložitvi ni naštelo vseh izvedenih dokazov, temveč je le navedlo, da je vpogledalo listine v spisu, te listine pa je v zapisniku naroka za glavno obravnavo taksativno naštelo.

Tožbeni zahtevek temelji na domnevi, da je tožena stranka tožniku za čas dela v Nemčiji nepravilno obračunavala prispevke za zdravstveno zavarovanje, zaradi česar je tožnik potem prejemal prenizko nadomestilo plače za čas bolniškega staleža. V skladu z 2. odstavkom 228. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ - Ur. l. RS št. 12/92 - 7/98) je osnova za obračun davkov in prispevkov za delavce, ki so v delovnem razmerju pri domačem izplačevalcu plače in so razporejeni na delo v tujino plača, od katere se po posebnem zakonu plačuje davek od osebnih prejemkov. Zakon o dohodnini (ZDoh - Ur. l. RS št. 71/93 - 19/2002) v 2. alinei 16. člena določa, da je osnova za davek od osebnih prejemkov plača, dosežena z delom v tujini na podlagi delovnega razmerja, sklenjenega v državi, v višini plače za enaka dela v državi, zmanjšana za plačane obvezne prispevke za socialno varnost, če ni s sporazumom o izogibanju dvojnemu obdavčevanju določeno drugače. Glede na citirana zakonska določila je zato tožena stranka davke in prispevke za tožnika pravilno odvajala od bruto osnove plače za primerljiva dela v Sloveniji in je tak pravilen način obračuna davkov in prispevkov določen tudi že v 6. točki same pogodbe o zaposlitvi. Glede na navedeno so brezpredmetne pritožbene navedbe, da tožena stranka ni pravilno obračunavala prispevkov in davkov za tožnika, saj izhajajo iz domneve, da bi davki in prispevki morali biti obračunani od osnove, ki je bila tožniku dejansko izplačana na delu v Nemčiji. Na podlagi splošnih navedb tožnika o nepravilnem obračunu nadomestila, pri čemer tožnik izhaja iz zmotne interpretacije predpisov, sodišče prve stopnje res ni moglo šteti, da je tožnik dokazal, da mu je bilo nadomestilo za čas začasne zadržanosti iz dela zaradi poškodbe nepravilno obračunano.

V skladu s prvim in drugim odstavkom 97. člena Kolektivne pogodbe za gradbene dejavnosti Slovenije (Ur. l. RS št. 79/94, v nadaljevanju panožna kolektivna pogodba), je bil tožnik le za 10 dni upravičen do nadomestila za čas bolezni in zdravljenja v tujini v višini 80 % povprečne plače, dosežene v preteklem mesecu za polni delovni čas, kar pomeni, da mu je samo za to obdobje pripadalo nadomestilo, obračunano od plače, ki jo je po pogodbi prejemal za delo v tujini. Sodišče prve stopnje je utemeljeno štelo, da je tožnik za navedeno obdobje takšno nadomestilo tudi prejemal, čeprav to sploh ni predmet tega spora, saj je tožnik s tožbo zahteval plačilo razlike med izplačanim in pripadajočim nadomestilom le za obdobje sedmih mesecev, to je za čas od 1.10.1996 do 30.4.1997. Navedeno pomeni, da tožnik zahteva razliko le za obdobje, ko ni bil več na zdravljenju v tujini, saj sta stranki na naroku za glavno obravnavo 13.6.2001, kot nesporno ugotovili, da je bil tožnik do 18.9.1996 v bolniškem staležu v Nemčiji, da pa se je po tem datumu vrnil v Slovenijo in bil poslej v bolniškem staležu v Sloveniji. Za čas odsotnosti z dela, ko je delavec zaradi bolezni v domovini, pa je v skladu s tretjim odstavkom 97. čl. panožne kolektivne pogodbe upravičen do nadomestila v višini, ki velja v domovini. Navedeno pomeni, da je Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije kot osnovo za obračun nadomestila tožniku utemeljeno upošteval osnovo za plačilo prispevkov v obdobju od 16.8.1995 do 31.12.1995, kakor je to razvidno iz dopisa zavoda z dne 29.9.1997 (priloga A 5). Dejansko izplačana plača delavca, ki je začasno napoten na izvajanje del v tujino, se kot osnova za obračun nadomestila plače v času bolniškega staleža upošteva le v času dejanskega zdravljenja v tujini, pa še to največ deset dni. Po tem obdobju pa se kot osnova upošteva plača, kakršno bi tožnik prejemal v Sloveniji, za kakršno so bili plačani tudi prispevki in davki. Sodišče prve stopnje je zato pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožnikov zahtevek zavrnilo, saj tožnik v spornem obdobju ni bil upravičen do nadomestila, ki bi kot osnovo upošteval tožnikove dejanske prejemke na delu v tujini. Sicer pa tožnik sploh ni izkazoval, kakšne prejemke je imel v tistem obdobju leta 1995, ko je bil zaposlen. Tožnik ni izkazal niti tega, da je bil takrat sploh zaposlen pri toženi stranki. V skladu s takrat veljavnimi predpisi se je kot osnova za nadomestilo upoštevala plača oz. osnova za plačilo prispevkov v koledarskem letu pred nastopom bolniškega staleža, ki se potem valorizira. Sicer pa tožnik tudi ni predložil nobenih izračunov o tem, kakšno nadomestilo bi moral prejemati v času bolniškega staleža in tudi ni predlagal izvedbe dokazov (npr. dokaza z izvedencem), na podlagi katerih bi sodišče prve stopnje lahko prišlo do zaključka, da je tožena stranka za tožnika napačno obračunavala nadomestilo plače za čas bolniškega staleža. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. čl. ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

V skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. čl. ZPP, tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel.