Jedro

Vložitve rednega pravnega sredstva (četudi je to nepopolno) ni mogoče šteti za očitno zavlačevanje kazenskega postopka.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep v točki III. razveljavi.

Obrazložitev

1. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom V Kp 24252/2012 z dne 15. 2. 2013 v točki I. zavrnilo pritožbe zagovornikov obtožencev zoper sklep Okrožnega sodišča v Kranju I K 24252/2012 z dne 21. 1. 2013; pod točko II. je obtoženim R. B., Z. M., S. P. in D. R. naložilo plačilo sodne takse; pod točko III. pa je odločilo, da se odvetnik M. P. iz Kranja kaznuje s 700 EUR denarne kazni.

2. Zoper točko III. sklepa je odvetnik M. P. vložil pritožbo zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču je predlagal, naj pritožbi ugodi in sklep višjega sodišča v izpodbijanem delu „v celoti odpravi“.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je zagovornika obtoženega Z. M. po uradni dolžnosti odvetnika M. P. na podlagi določbe prvega odstavka 140. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) kaznovalo s 700 EUR denarne kazni. Ocenilo je, da zagovornikovo ravnanje z vložitvijo pritožbe zoper sklep sodišča prve stopnje, ki ni vsebovala obrazložitve, očitno meri na zavlačevanje kazenskega postopka, saj gre za obsežno kazensko zadevo.

5. Po določbi prvega odstavka 369. člena ZKP, ki se uporablja tudi za pritožbo zoper sklep (prvi odstavek 403. člena ZKP), mora pritožba obsegati: navedbo sodbe (sklepa), zoper katerega se podaja pritožba (točka 1); razlog za izpodbijanje (370. člen) (točka 2); obrazložitev pritožbe (točka 3); predlog, da se izpodbijana sodba (sklep) popolnoma ali deloma razveljavi ali spremeni (točka 4); podpis osebe, ki se pritožuje (točka 5). Da pritožba, ki jo je vložil dne 1. 2. 2013 zagovornik, odvetnik M. P., ni obsegala vseh predpisanih sestavin, saj ni bila obrazložena, je pritožbeno sodišče v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovilo. Določba 369. člena ZKP predpisuje postopek s pritožbo, ki vseh sestavin nima. Drugi odstavek navedenega člena predpisuje postopek s tako imenovanimi laičnimi pritožbami, to je pritožbami pritožnikov, ki nimajo strokovne pomoči pri sestavi pritožbe. V tretjem odstavku pa je predpisan postopek s pritožbami, ki jih vložijo tako imenovane prava vešče osebe (oškodovanec, oškodovanec kot tožilec ali zasebni tožilec, ki ima pooblaščenca ali državni tožilec). Če pritožba ne vsebuje podatkov iz 2., 3. (obrazložitev) ali 5. točke prvega odstavka navedenega člena in se da dognati, na katero sodbo se nanaša, jo prvostopenjsko sodišče pošlje drugostopenjskemu sodišču, če pa se ne da dognati, na katero sodbo se nanaša, jo sodišče zavrže. V 369. členu ZKP zagovornik ni naveden ne v drugem ne v tretjem odstavku v zvezi s postopkom s pritožbo. Zagovornik ne more biti v najslabšem položaju od vseh pritožnikov in je ob smiselni uporabi zakona, zagovornika potrebno uvrstiti med prava vešče osebe, torej tiste, katerih pritožbo pritožbeno sodišče, četudi nima vseh sestavin iz 2., 3. ali 5. točke prvega odstavka 369. člena ZKP, obravnava, če se da dognati, na katero sodbo (sklep) se nanaša. V tem primeru bo pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano odločbo le v mejah, ki se nanaša na preizkus po uradni dolžnosti (mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, strani 781 in 782, komentar k 369. členu). Pritožbo, ki ne vsebuje vseh sestavin, je vložil zagovornik. Sodišče prve stopnje jo je poslalo sodišču druge stopnje v obravnavo. Pritožba ni vsebovala podatka iz 3. točke prvega odstavka 369. člena ZKP in se je dalo dognati, na kateri sklep se nanaša. 6. Od zagovornika se pričakuje, da pri zagovarjanju obtoženca ravna v skladu s skrbnostjo dobrega strokovnjaka ter pri vlaganju pravnih sredstev uporabi svoje profesionalno znanje in vloži popolno pravno sredstvo, ki vsebuje obrazložitev, v kateri z argumenti izpodbija odločbo, zoper katero je vložil pravno sredstvo. K takšnemu ravnanju ga zavezuje določba drugega odstavka 11. člena Zakona o odvetništvu, da je pri zastopanju stranke odvetnik dolžan ravnati vestno, pošteno, skrbno ter po načelih odvetniške poklicne etike. K opisanem ravnanju ga pri zastopanju strank na primer zavezuje tudi 20. člen Kodeksa odvetniške poklicne etike. Ravnanje, ki odstopa od skrbnosti dobrega strokovnjaka, je lahko sankcionirano z razrešitvijo zagovornika po uradni dolžnosti. Zagovornik oziroma odvetnik lahko zaradi neskrbnega ravnanja odgovarja disciplinsko (na primer disciplinska kršitev iz 4. točke 77. a člena Statuta Odvetniške zbornice). V primeru povzročitve škode, je lahko podana tudi njegova odškodninska odgovornost. 7. Ni pa mogoče zagovorniku, ki je vložil nepopolno pritožbo, naložiti denarne kazni, da je z vložitvijo pritožbe očitno meril na zavlačevanje postopka, kar v pritožbi utemeljeno uveljavlja pritožnik. Pritožba zoper sodno odločbo je dovoljeno pravno sredstvo, pravica do pritožbe sodi med temeljne človekove pravice (prvi odstavek 25. člena Ustave Republike Slovenije). ZKP, kot je bilo že poudarjeno, predvideva postopek tudi z nepopolno pritožbo. Zagovornik zato utemeljeno navaja, da je vložitev pritožbe zoper sklep o izločitvi dokazov legitimno in legalno pravno sredstvo. Strinjati se je tako mogoče z zagovornikom, da vložitev pritožbe, čeprav nepopolne, ne pomeni zavlačevanja kazenskega postopka. Pritožnik tudi utemeljeno poudarja, da njegova pritožba ni bila edina pritožba v tej zadevi, ampak da je bila ena od štirih, ki jih je pritožbeno sodišče obravnavalo. Pritožbeno sodišče je v obrazložitvi sklepa v točkah 7. in 8. navedlo razloge za zavrnitev pritožbe in opravilo preizkus po uradni dolžnosti po petem odstavku 402. člena ZKP. Vložitve rednega pravnega sredstva tako ni mogoče šteti za očitno zavlačevanje kazenskega postopka. Dejanje stranke, ki pomeni zlorabo procesne pravice, mora biti storjeno v popolnem nasprotju z namenom uresničevanja te pravice in mora biti takšno, da se lahko nedvomno ugotovi, da očitno meri na zavlačevanje postopka. Uporaba dovoljene pritožbe, ki ne vsebuje ene od predpisanih sestavin, za katero zakon predvideva postopek z njo in napotuje na njeno obravnavo pred pritožbenim sodiščem, pa ne more biti podlaga za disciplinsko kaznovanje procesnega subjekta, četudi bi takšna pritožba objektivno lahko pomenila zavlačevanje kazenskega postopka (že citirani ZKP s komentarjem, komentar k 140. členu, stran 293).

8. Po navedenem je Vrhovno sodišče ugodilo pritožbi odvetnika M. P. ter izpodbijani sklep na podlagi določbe tretjega odstavka 402. člena ZKP razveljavilo, saj novo odločanje, ker za kaznovanje zagovornika po določbi prvega odstavka 140. člena ZKP niso bili izpolnjeni pogoji, ni potrebno.