Jedro

S tem ko je pritožbeno sodišče kot okoliščino, ki je (med drugim) narekovala zvišanje kazni, upoštevalo dejstvo, da zoper obsojenca teče še en kazenski postopek, je storilo kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP v zvezi z 2. odstavkom 41. člena KZ. Ne samo da navedena okoliščina po vsebini ni takšna, da bi se smela upoštevati, ampak njeno upoštevanje predstavlja tudi kršitev domneve nedolžnosti.

Izrek

Zahtevi zagovornika obsojenega J.B. za varstvo zakonitosti se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo odločitev.

Obrazložitev

S sodbo z dne 18.11.1998 je Okrožno sodišče na Ptuju spoznalo obtoženega J.B. za krivega storitve kaznivega dejanja ropa po 3. v zvezi s 1. odstavkom 213. člena KZ. Ob uporabi omilitvenih določil mu je izreklo kazen enega leta zapora, plačila stroškov kazenskega postopka pa ga je oprostilo. Višje sodišče v Mariboru pa je z izpodbijano sodbo pritožbi okrožnega državnega tožilca ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v odločbi o kazenski sankciji tako, da je obsojencu (tedaj obtoženemu) J.B. kazen, izrečeno s strani sodišča prve stopnje, zvišalo na dve leti zapora. Prav tako kot sodišče prve stopnje pa je obsojenca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

V roku treh mesecev od dneva, ko je obsojenec prejel pravnomočno sodno odločbo, pa je dne 04.10.1999 vložil zagovornik obsojenca zoper sodbo Višjega sodišča v Mariboru zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve materialnega zakona (razlog iz 1. točke 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku - v nadaljevanju ZKP) in bistvenih kršitev določb ZKP iz 1. odstavka 371. člena ZKP (razlog iz 2. točke 1. odstavka 420. člena ZKP). Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi ugodi, sodbo Višjega sodišča v Mariboru spremeni tako, da potrdi sodbo sodišča prve stopnje, oziroma jo razveljavi in vrne višjemu sodišču v novo odločanje.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem po 2. odstavku 423. člena ZKP, menil, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, saj zagovornik izpodbija le višino izrečene kazni, s čimer izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa ne more biti predmet presoje v tem postopku.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Po mnenju zagovornika v zahtevi je pritožbeno sodišče kršilo Kazenski zakonik (v nadaljevanju KZ) s tem, da je kot okoliščino, ki je narekovala zvišanje kazni, upoštevalo dejstvo, da je obsojenec (tedanji obtoženec) še v enem kazenskem postopku, kjer je zoper njega že vložena pravnomočna obtožnica (pri čemer v zvezi s to okoliščino opozarja tudi na kršitev določb iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, saj podatka o tem v spisu ni). Slednjo kršitev določb ZKP oziroma protispisnost pa očita zagovornik tudi glede nadaljnje okoliščine, ki jo je upoštevalo pritožbeno sodišče pri odmeri kazni, to je, da je obsojenec z uporabo lesenega kola povzročil oškodovancu hudo telesno poškodbo, pri čemer opozarja zagovornik na dejstvo, da je okrožno državno tožilstvo zoper njega obtožbo v smeri kaznivega dejanja hude telesne poškodbe umaknilo.

Izpodbijanje pravnomočne sodne odločbe glede izrečene kazenske sankcije je mogoče, če je bil kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je bila z odločbo o kazni prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu (5. točka 372. člena v zvezi s 1. točko 1. odstavka 420. člena ZKP). V obravnavanem primeru Vrhovno sodišče ugotavlja, da je pritožbeno sodišče s tem, ko je kot okoliščino, ki je (med drugim) narekovala zvišanje kazni, upoštevalo dejstvo, da zoper obsojenca teče še en kazenski postopek, kršilo navedeno določilo v zvezi z 2. odstavkom 41. člena KZ. 2. odstavek 41. člena KZ sicer določa okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen večja ali manjša (olajševalne in obteževalne okoliščine), samo primeroma, vendar pa upoštevanje te okoliščine, ki je poleg ostalih vplivala na zvišanje kazni, predstavlja kršitev domneve nedolžnosti oziroma kršitev 3. člena ZKP in 27. člena Ustave (kdor je obdolžen kaznivega dejanja, velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo). Ker navedena okoliščina torej po vsebini ni takšna, da bi se smela upoštevati, celo nasprotno, njeno upoštevanje predstavlja ne samo kršitev zakona, temveč tudi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin - domneve nedolžnosti, ki jo zagotavlja Ustava, Vrhovno sodišče kot rečeno ugotavlja, da je pritožbeno sodišče s tem, ko je upoštevalo to okoliščino, kršilo materialni zakon, kot to pravilno uveljavlja zagovornik v zahtevi.

Utemeljena pa je tudi njegova nadaljnja navedba, da je pritožbeno sodišče pri ugotavljanju okoliščin, pomembnih za odmero kazni, kršilo določbo 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Kot obteževalno okoliščino je namreč pri obsojencu upoštevalo tudi hudo telesno poškodbo oškodovanca, katera naj bi bila posledica skupnega delovanja obsojenca in mladoletnika, čeprav je okrožni državni tožilec na glavni obravnavi dne 18.11.1998 zoper obsojenca glede tega kaznivega dejanja umaknil obtožbo in je posledično sodišče prve stopnje izdalo zavrnilno sodbo. Torej gre za nasprotje glede odločilnih dejstev med podatki v spisu in razlogi izpodbijane sodbe, kar kot rečeno predstavlja kršitev določb 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

V takšni procesni situaciji, ko je pritožbeno sodišče upoštevalo kot obteževalno okoliščino dejstvo, da je obsojenec v drugem kazenskem postopku (kar je v nasprotju z domnevo nedolžnosti) in ker iz razlogov izpodbijane sodbe ni razvidno, kolikšno težo je pripisalo tej okoliščini (koliko je zaradi te okoliščine kazen višja, kot bi bila sicer), Vrhovnemu sodišču glede na navedeno in glede na podano kršitev določb ZKP (11. točka 1. odstavka 371. člena ZKP) ni preostalo drugega, kot izpodbijano sodbo razveljaviti in vrniti zadevo pritožbenemu sodišču v ponovno odločitev.

V ponovljenem postopku naj pritožbeno sodišče pri odmeri kazni ponovno presodi olajševalne in obteževalne okoliščine, pri čemer seveda ne bo moglo upoštevati okoliščin, glede katerih je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo.