Jedro

Dolžnik, nad katerim je bila uvedena prisilna poravnava, se na to dejstvo v sodnem spisu z upnikom ni bil dolžan sklicevati. Pač pa učinkujejo materialnopravne posledice sklepa o potrditvi prisilne poravnave tudi na upnikovo terjatev, čeprav se upnik postopka prisilne poravnave ni udeležil.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo dolžnikov delni ugovor proti sklepu o izvršbi. Ocenilo je, da bi se dolžnik na sklenjeno prisilno poravnavo mogel in moral sklicevati že v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov.

Dolžnik se je proti navedenemu sklepu pravočasno pritožil. Uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in ugovarjanega dela sklepa o izvršbi ter ustavitev izvršbe.

Navaja, da obe terjatvi, ki ju uveljavlja upnik, izvirata iz časa pred uvedbo prisilne poravnave. Sklep o potrditvi prisilne poravnave je postal pravnomočen dne 17.4.2002, medtem ko je bila sodba, ki predstavlja izvršilni naslov, izdana dne 28.2.2002. Do pravnomočnosti sklepa o potrditvi prisilne poravnave se torej dolžnik ni mogel sklicevati na navedeno sodbo, sicer pa mu tega ne nalaga noben predpis. Izpodbijani sklep ne upošteva pravnomočnosti sklepa o potrditvi prisilne poravnave in s tem nedopustno favorizira upnika v primerjavi z ostalimi upniki. Dolžniku bi lahko naložilo plačilo upnikove terjatve le skladno s pogoji prisilne poravnave. Drugačna razlaga sodišča prve stopnje nasprotuje jasni določbi 3. odst. 64. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL, Ur.

l. RS, 67/93 - 58/03) in dosedanji sodni praksi.

Pritožba je utemeljena.

Dolžnik se lahko na podlagi 8. točke 1. odst. 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98, 75/02, 16/04 in 132/04) uspešno upre izvršbi, če je terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe ali pred tem, toda v času, ko dolžnik tega ni mogel uveljavljati v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov. V obravnavanem primeru se dolžnik sklicuje na prisilno poravnavo, ki je bila uvedena nad dolžnikom v letu 2001, sklep o njeni potrditvi pa je bil izdan dne 26.3.2002. Prisilna poravnava ni imela nikakršnih postopkovnih posledic v delovnem sporu, iz katerega izvira izvršilni naslov. Očitek sodišča prve stopnje dolžniku, da bi moral uveljavljati "tek" prisilne poravnave že v delovnem sporu z upnikom, nima opore v ZPPSL. Pač pa učinkujejo materialnopravne posledice sklepa o potrditvi prisilne poravnave tudi na sporni dve upnikovi terjatvi, čeprav se upnik postopka prisilne poravnave ni udeležil. Po 2. odst. 64. člena ZPPSL se namreč izvršilni naslovi, ki se nanašajo na terjatve takega upnika, smejo izvršiti nasproti dolžniku samo ob pogojih iz potrjene prisilne poravnave. Če upnik še ni pridobil izvršilnega naslova, pa lahko sodišče po 3. odst. 64. člena istega zakona naloži dolžniku plačilo samo v skladu s pogoji iz potrjene prisilne poravnave.

Zgrešeno je stališče sodišča prve stopnje, da bi se moral dolžnik sklicevati na sklenitev prisilne poravnave že v delovnem sporu z upnikom. Iz razlogov izpodbijanega sklepa sicer ni jasno razvidno, kdaj je postala sodba v delovnem sporu pravnomočna in izvršljiva.

Sklepati pa je mogoče, da je bila glavna obravnava končana dne

28.2.2002, ko je bila izdana sodba prve stopnje. Ker je bil sklep o potrditvi prisilne poravnave izdan šele mesec dni kasneje, je jasno, da se dolžnik v delovnem sporu nanj ni mogel sklicevati. Sklep o potrditvi prisilne poravnave je postal pravnomočen dne 17.4.2002, sodeč po dolžnikovih pritožbenih trditvah, le dan pred iztekom roka, v katerem bi se dolžnik še lahko pritožil proti sodbi sodišča prve stopnje, s katero je bilo v delovnem sporu odločeno o spornih upnikovih terjatvah. Ker pa objektivne meje pravnomočnosti sodbe zajemajo le dejstva, ki nastanejo do konca glavne obravnave, okoliščina, da je bil pozneje izdan sklep o potrditvi prisilne poravnave nad dolžnikom, ne bi mogla vplivati na odločitev pritožbenega sodišča o pritožbi proti sodbi. Potemtakem dolžnik, tudi če bi se pritožil, s svojo pritožbo ne bi uspel. Glede na navedeno dolžniku ni mogoče odrekati pravice, da v izvršbi uveljavlja omejitev svoje obveznosti do upnika, skladno s potrjeno prisilno poravnavo. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, do kolikšnega plačila bi bil upnik v tem primeru upravičen. Ker je ostalo dejansko stanje zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovljeno, je sodišče druge stopnje dolžnikovi pritožbi ugodilo in na podlagi 3. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.

l. RS, št. 26/99, 96/02 in 2/04) v zvezi s 15. členom ZIZ izpodbijani sklep razveljavilo.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, do kakšne višine se upnik glede na pogoje iz potrjene prisilne poravnave lahko poplača, nato pa ponovno odločiti o dolžnikovem delnem ugovoru proti sklepu o izvršbi.

Odločitev o dolžnikovih stroških za pritožbo je sodišče pridržalo za končno odločbo na podlagi 3. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.