Jedro

Temeljno pravilo materialnega dokaznega bremena je, da ga nosi tisti, ki mu je dejstvo, ki ga je treba dokazati v korist, ter tisti, ki dejstvo zatrjuje in ne tisti, ki ga zanika. Pravilo o dokaznem bremenu določa, da sodišče odloči v škodo tiste stranke, ki se je sklicevala na nedokazano trditev in ki je zato tudi nosila dokazno breme za njeno resničnost.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 174535/2013 z dne 6.11.2013 vzdržalo v veljavi v 1. in 3. odstavku izreka tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 8.480,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.12.2013 ter izvršilne stroške v višini 44,00 EUR. Toženi stranki je tudi naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke.

2. Zoper navedeno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka. Predlagala je spremembo izpodbijane sodbe ter priglasila pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka na navedbe v pritožbi ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo z nosilnimi razlogi, da tožena stranka ni dokazala vračila posojila, ki ga je v nesporni višini prejela od tožeče stranke (prim. 569. člen Obligacijskega zakonika). To ugotovitev pritožnik izpodbija z navedbami, da je bilo dokazno breme o nevračilu posojila na tožeči stranki, ki svojega dokaznega bremena ni zmogla.

6. Pritožbene navedbe so zgrešene. V primeru zatrjevanega nevračila posojila gre za negativno dejstvo, ki ga tožeča stranka ne more dokazati. Za negativno dejstvo namreč praviloma že pojmovno ni mogoče ponuditi dokaza, zaradi česar so neutemeljene pritožbene navedbe, da tožeča stranka ni zmogla dokaznega bremena o tem, da tožena stranka posojila ni vrnila.

7. Temeljno pravilo materialnega dokaznega bremena je, da ga nosi tisti, ki mu je dejstvo, ki ga je treba dokazati v korist, ter tisti, ki dejstvo zatrjuje in ne tisti, ki ga zanika. Pravilo o dokaznem bremenu določa, da sodišče odloči v škodo tiste stranke, ki se je sklicevala na nedokazano trditev in ki je zato tudi nosila dokazno breme za njeno resničnost. Niti temelj niti višina vtoževane terjatve v tem sporu nista bila sporna, sporno pa je bilo, ali je tožena stranka posojilo vrnila 8.9.2011, kot je to trdila. Tožena stranka je v dokaz svojih navedb predložila zgolj nepodpisano kartico glavne knjige, ki v ničemer ne dokazuje njenih trditev o vračilu posojila, zaradi česar so pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala vračila posojila, ki je skupaj z obrestmi zapadlo 31.12.2011. 8. V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na dolžnost tožeče stranke, da predloži svojo kontno kartico, višje sodišče ugotavlja, da je že sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka to tudi storila. To pomeni, da ni bilo nobene potrebe, da bi sodišče prve stopnje tožeči stranki ponovno in izrecno nalagalo, da predloži sporno listino (prim. 227. člen ZPP). Pritožbene navedbe so torej tudi v tem delu neutemeljene.

9. Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so relevantne za presojo pravilnosti izpodbijane sodbe (1. odstavek 360. člena ZPP). Ker je ugotovilo, da izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, hkrati pa niso podane niti kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

10. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške.