Jedro

V vsakem posamičnem primeru je treba natančno ugotavljati, v kakšnem obsegu oziroma kateri element avtorske pravice je zavarovan, kajti v primeru, če gre za avtorsko pravico, ki je bila v določenem elementu pravno veljavno prenesena na tretjo osebo, potem se taka informacija lahko posreduje ne samo na vpogled, ampak je možno tudi fotokopiranje oziroma reprodukcija tega dela v drugi obliki.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba tožene stranke št. 090-68/2010/9 z dne 12.8.2010 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da je tožeča stranka (v upravnem postopku: organ) prosilcu, društvu A., v roku 30 dni od vročitve odločbe dolžna „v okviru svojih tehničnih zmožnosti posredovati“ določene informacije javnega značaja iz projektne dokumentacije »...«. V preostalem delu je bila zahteva prosilca zavrnjena, tožena stranka pa je tudi odločila, da v postopku reševanja pritožbe niso nastali posebni stroški. Iz obrazložitve izhaja, da je prosilec potem, ko mu je bil že dovoljen vpogled v zahtevane informacije javnega značaja, dne 6.2.2010 zaprosil še za kopije zadevnih dokumentov. Dne 15.3.2010 je organ z odločbo št. 090-3/2010 zahtevo zavrnil iz razloga, da gre pri zadevnih dokumentih za gradivo, zaščiteno na podlagi Zakona o avtorski in sorodnih pravicah, zaradi česar je lahko prosilcu v skladu z 2. odstavkom 25. člena ZDIJZ omogočen le vpogled v zadevno dokumentacijo. Prosilec je zoper odločbo vložil pritožbo, kjer je navedel, da zaradi pomembnosti projektne dokumentacije zahteva kopije dokumentov, saj je ob vpogledu ugotovil neskladje z dokumenti, ki so bili predstavljeni v javni razgrnitvi in so bili predstavljeni javnosti kot dejstvo. Navedel je, da deluje v javnem interesu prebivalcev, ki jim bo obvoznica spremenila bivalno okolje in je interes prebivalcev nad pravicami avtorjev, ki so projekt zasnovali.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da ni sporno, da so zahtevane informacije glede projektne dokumentacije glede obvoznice informacije javnega značaja, sporen je zgolj način njihovega posredovanja. Navedeno je, da v predmetni zadevi ni bil relevanten test javnega interesa, na katerega se je smiselno skliceval prosilec, saj ga je mogoče uporabiti le v zvezi z izjemami iz 1. odstavka 6. člena ZDIJZ in ne v primeru omejitve izbire načina dostopa do informacij iz 2. odstavka 25. člena ZDIJZ. Predmetna projektna dokumentacija po presoji tožene stranke izpolnjuje kriterije iz 5. člena ZASP glede avtorskega dela. Na podlagi pogodbe o naročilu izdelave projektne dokumentacije in aneksov je razvidno, da je projektno dokumentacijo izdelalo podjetje B. d.o.o. Pogodbe niso bile sklenjene v obliki avtorske pogodbe med organom in avtorji del v smislu 99. člena ZASP, temveč je šlo za storitve, ki jih je v okviru vsebine pogodb organu nudilo izbrano podjetje. Ker storitve v izbranem podjetju opravljajo tam zaposleni, je očitno, da so avtorji svoje materialne avtorske pravice prenesli na podjetje v skladu s 101. členom ZASP (izključen prenos materialnih avtorskih pravic na delodajalca za 10 let od dokončanja dela, kadar avtorsko delo ustvari delojemalec pri izpolnjevanju svojih obveznosti ali po navodilih delodajalca). V pogodbi o izdelavi projektne dokumentacije vprašanje prenosa materialnih avtorskih pravic (tudi distribuiranja) ni rešeno, zato se v skladu z domnevo iz 99. člena ZASP šteje, da je bila na naročenih avtorskih delih na organ prenesena le materialna avtorska pravica distribuiranja izvodov projektne dokumentacije. V skladu s 75. členom ZASP se šteje, da je bil dogovorjen le neizključni prenos pravice distribuiranja. Z materialnimi avtorskimi pravicami na celotni projektni dokumentaciji torej razpolaga podjetje B. d.o.o. in ga je tožena stranka zato v skladu s 44. členom ZUP dne 15.6.2010 pozvala, naj se, v kolikor ima interes, vključi v pritožbeni postopek kot stranski udeleženec ter naj se opredeli do zahtev prosilca glede fotokopiranja dokumentov, ki so predmet njegovih materialnih avtorskih pravic. S tem je tožena stranka tudi odpravila bistveno kršitev postopka v postopku na prvi stopnji pred organom. V odgovoru z dne 28.6.2010 je podjetje B. d.o.o. navedlo, da nima interesa vključiti se v pritožbeni postopek kot stranski udeleženec. Ker je namen izjeme glede načina dostopa do informacije javnega značaja varovanje avtorja dela oziroma imetnika materialnih avtorskih pravic, je očitno, da v predmetni zadevi podjetje B. d.o.o. nima več interesa na izdelanem avtorskem delu in ne potrebuje niti ne pričakuje varstva svojih pravic. Tožena stranka je zato zaključila, da je s tem odpadel namen, ki ga zasleduje določba 2. odstavka 25. člena ZDIJZ, zaradi česar je v predmetni zadevi poleg vpogleda prosilcu dovoljeno tudi fotokopiranje zahtevanih dokumentov. V izpodbijani odločbi je obrazloženo še, da na podlagi Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja (16. člen v zvezi s 3. odstavkom 18. člena Uredbe) organ ni dolžan zagotoviti kopiranja zahtevane dokumentacije, če ne razpolaga s tehnično opremo, ki bi takšno fotokopiranje omogočila. Navedeno je, da zahtevana dokumentacija obsega 47 dokumentov v formatu A4, 4 dokumente v formatu A2, 24 dokumentov v formatu A1 in 71 dokumentov v formatu A0. Kot je Informacijskemu pooblaščencu znano, organ ne razpolaga s fotokopirnim strojem, ki bi omogočal kopiranje dokumentov večjih formatov (A0, A1, A2), zato je dolžan prosilcu zagotoviti zgolj fotokopije tistih dokumentov, ki jih v skladu s svojimi tehničnimi možnostmi lahko zagotovi. V slučaju, da to pomeni tudi fotokopiranje dokumentov večjega formata, je organ na stroške prosilca dolžan fotokopirati tudi te.

Tožeča stranka v tožbi najprej navaja, da pritožba zoper odločbo v primeru, ko gre za informacijo javnega značaja, ki je zavarovana z zakonom, ki ureja avtorsko pravico, in informacija ni bila posredovana v obliki, ki jo je zahteval prosilec, sploh ni dopustna. Tožena stranka je zato v tem delu napačno uporabila ZDIJZ. Nato navaja, da je tožena stranka tudi napačno uporabila materialno pravo s tem, ko je sklepala, da podjetje B. d.o.o. iz razloga, ker se kot stranski udeleženec ni želelo vključiti v pritožbeni postopek, nima interesa po varovanju svojih materialnih avtorskih pravic in da zato tožeča stranka lahko prosto fotokopira (reproducira) predmetno projektno dokumentacijo. ZASP v 80. členu določa, da morajo biti pravni posli, s katerimi se prenašajo materialne avtorske pravice ali druge pravice avtorja v pisni obliki. Za pravno veljavni prenos materialnih avtorskih pravic je torej potrebna posebna obličnost in ni mogoče šteti, da so bile te prenesene, ko se avtor ne odzove na pobude ali vabila nekega organa. Sklepanje je napačno, saj podjetje B. d.o.o. s tem, da se ni želelo vključiti v postopek, ni na organ molče preneslo materialnih avtorskih pravic. Tožena stranka ne more s tem, ko nekomu ponudi položaj stranskega udeleženca, nadomestiti pogodbene volje stranke za sklepanje pogodb o prenosu materialne avtorske pravice reproduciranja. Tožeča stranka še opozarja na 75. člen ZASP, ki določa, da se v primeru, če ni določeno, katere posamične pravice ali kakšen obseg določene pravice se prenaša, šteje, da so prenesene tiste pravice in v takem obsegu, kot je bistven za dosego namena pogodbe (in favorem autoris). Za dosego namena pogodbe, tj. uspešno izgradnjo projekta, je bilo potrebno na tožečo stranko prenesti le pravico distribuiranja. Tožena stranke je poleg tega nepopolno ugotovila dejansko stanje, s tem, ko je ugotovila, da je avtor projektne dokumentacije zaposlen v podjetju B. d.o.o. in da je ta avtor svoje materialne avtorske pravice prenesel na to podjetje. Ni namreč nujno, da so avtorji pri projektantskem podjetju tudi v delovnem razmerju, ampak so svoje delo lahko opravljali tudi na podlagi podjemne, avtorske ali kakšne druge pogodbe. Ni izkazano, da bi na kakšni podlagi avtorji vse materialne avtorske pravice prenesli na B. d.o.o. Sklep, da B. d.o.o. razpolaga z vsemi materialnimi avtorskimi pravicami, je zato neutemeljen. Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti vztraja pri navedbah iz izpodbijane odločbe. Najprej ugovarja aktivni legitimaciji tožeče stranke, ker v postopku nima pravovarstvene potrebe. Iz njenih tožbenih navedb namreč ni mogoče ugotoviti, katere svoje pravice varuje. Kot državni organ je tožeča stranka dolžna varovati javni interes in ne domnevnega interesa imetnika avtorskih pravic. Imetnik avtorskih pravic se je izrecno izjasnil, da v postopek, v katerem bi lahko varoval svoje pravice, ne želi vstopiti. Primarno zato tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo zavrže. Nato navaja, da pravico pritožbe, ko prosilec ne prejme informacije v obliki, v kateri jo je zahteval, izrecno opredeljuje 2. odstavek 27. člena ZDIJZ, zato so tožbeni očitki o nedopustnosti pritožbe neutemeljeni. V konkretnem primeru je očitno, da je dejanski imetnik avtorskih pravic na informaciji, ki jo je zahteval prosilec, tožeča stranka, ki pa se posredovanju te informacije v obliki fotokopije izogiba, pri čemer se sklicuje na varstvo pravic tretjih. Da B. d.o.o. ne šteje, da bi imel na zahtevani informaciji še kakršne koli materialne avtorske pravice izhaja iz dejstva, da se na poziv tožene stranke B. d.o.o. ni vključil v pritožbeni postopek. Prav tako ni navedel, da zahtevano informacijo šteje za varovano avtorsko delo oziroma da fotokopiranju te informacije nasprotuje, čeprav je bil s strani tožene stranke izrecno opozorjen na to možnost. Tudi če bil B. d.o.o. dejanski imetnik materialnih avtorskih pravic, pa ta fotokopiranju zahtevane informacije ne nasprotuje, tožeča stranka v javnem interesu nima pravne podlage, da bi sama zavrnila zahtevo prosilca po fotokopiranju. Ni mogoče slediti razlagi tožeče stranke, da je pridobila samo pravico distribucije, ker je bil namen zadevne pogodbe samo uspešna izgradnja objekta. Objekt je obvoznica, prosilec pa temu posegu v prostor nasprotuje. Tožeča stranka bi se ob sklenitvi pogodbe morala zavedati, da gre pri izdelavi projektne dokumentacije za projekt, ki ureja za javnost pomemben poseg v prostor, pri tem pa je sodelovanje javnosti bistvenega pomena. Namen pogodbe je tudi v tem, da se javnost popolno in celovito seznani z dokumentacijo ter v postopku sodeluje. Zgolj vpogled v to dokumentacijo tega ne zagotavlja. Tožeča stranka bi se morala zavedati obveznosti po ZDIJZ. Njeno ravnanje je v očitno v nasprotju z načelom transparentnosti ter načelom gospodarne porabe javnih sredstev, saj je sklenila pogodbo za izdelavo projektne dokumentacije, iz katere pa ni jasno, kakšne materialne avtorske pravice je pridobila na nastalem avtorskem delu in to za proračunski denar. V zvezi s tem so tako povsem brezpredmetne tožbene navedbe o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, ker je tožena stranka sklepala, da je podjetje B. d.o.o. izvorni imetnik avtorskih pravic oziroma da so zadevno dokumentacijo izdelali tam zaposleni. Pogodba je bila sklenjena z navedenim podjetjem, da slednje za tožnika pripravi zahtevano dokumentacijo. Kako je nato podjetje naprej uredilo svoj pogodbeni odnos z dejanskim pripravljavcem, pravzaprav ni bistveno. Tožena stranka ponovno opozarja, da mora imeti javnost pravico sodelovati v postopkih poseganja v prostor v vseh fazah postopka in da samo vpogled ne zagotavlja učinkovitega uresničevanja te pravice. Sodišču tožena stranka predlaga, da tožbo v celoti zavrne.

Tožeča stranka v pripravljalni vlogi dodatno navaja, da v postopku v celoti zasleduje svoj pravni interes, ki je v tem, da se z izdajo zakonite odločbe o dostopu do informacij javnega značaja, v celoti izogne morebitni odškodninski in kazenski odgovornosti zaradi kršitve avtorskih pravic. Tožeča stranka ne razpolaga z materialno avtorsko pravico reproduciranja in bi jo kršila, če bi dopustila fotokopiranje zadevne projektne dokumentacije. Tožeča stranka je imetnik le materialne avtorske pravice distribuiranja. Za dosego namena zadevne pogodbe je bilo na tožečo stranko potrebno prenesti le to pravico, kar je bilo nedvomno tudi gospodarno ravnanje. Tožeča stranka je skladno z ZDIJZ računala lahko le na to, da bo morala dati informacije javnega značaja na vpogled, kot to izhaja iz pravilne razlage 2. odstavka 25. člena ZDIJZ. Ker se je zavedala, da pri svojem delu potrebuje le prenos materialne avtorske pravice distribuiranja, ni bilo smiselno oziroma potrebno urejati še preostalih materialnih avtorskih pravic, zaradi česar bi bila pogodbena vrednost verjetno višja. Tožeča stranka navaja, da je ravnala skrajno gospodarno, saj ni »kupovala« takih materialnih avtorskih pravic, ki jih ne potrebuje. Poudarja, da je celoten postopek glede projektiranja, umestitve v prostor in gradnje potekal in še poteka transparentno in v skladu z veljavno zakonodajo. Javnost je bila v vseh fazah postopka vključena ter ji je bila dana možnost podajanja pobud, mnenj in pritožb. Tožeča stranka ne skriva nobenih informacij in za zainteresirane lahko v vsakem trenutku zagotovi vpogled v projektno dokumentacijo. Žal pa je edino ne more kopirati, saj bi s tem kršila avtorske pravice avtorja in posledično tvegala svojo odškodninsko in celo kazensko odgovornost. Tožba je utemeljena.

Sodišče najprej ugotavlja, da je ugovor tožene stranke glede aktivne legitimacije neutemeljen. Tožeča stranka mora glede na subjektivno koncepcijo upravnega spora po ZUS-1 ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo. To pomeni, da mora izpodbijani upravni akt posegati v pravni položaj tožnika oziroma mora obstajati možnost, da tožnik svoj pravni položaj s tožbenim zahtevkom izboljša. V predmetni zadevi tožeča stranka trdi, da zahtevanih informacij javnega značaja nima pravice reproducirati, izpodbijana odločba pa ji v okviru tehničnih zmožnosti smiselno nalaga prav to. Pravica reproduciranja je glede na 23. člen ZASP v povezavi z 21. in 15. členom ZASP ena od materialnih avtorskih pravic. Tožeča stranka tako s tožbo varuje (javno) pravni interes, da s svojimi ravnanji ne krši avtorske pravice drugih oseb do reproduciranja zahtevanih dokumentov. Brez tožbe bi bil lahko njen pravni položaj poslabšan, upoštevajoč določilo 164. člena ZASP, ki vzpostavlja civilno odgovornost zoper kršilca pravic iz ZASP, ter določilo 1. točke 1. odstavka 184. člena ZASP, ki reprodukcijo avtorskega dela ali primerka dela brez prenosa ustrezne materialne avtorske pravice s strani pravne osebe določa za prekršek. S tožbenim zahtevkom tožeča stranka torej zasleduje legitimen (javno) pravni interes in ne zastopa interesa imetnika avtorskih pravic, kot navaja tožena stranka. Zato je sodišče sprejelo tožbo v obravnavo.

Med strankama očitno ni spora o tem, da gre pri zahtevanih informacijah za avtorsko delo v smislu 9. točke 2. odstavka 5. člena ZASP. Med strankam tudi ni spora o tem, da gre pri zahtevanih informacijah iz zadevne PGD in PZI dokumentacije za ..., s katero razpolaga tožeča stranka in jo je zanjo pripravila družba B., d.o.o., za informacije javnega značaja v smislu 4. člena ZDIJZ.

V predmetni zadevi je med strankama sporen način seznanitve z zahtevanimi informacijami javnega značaja v zadevni PGD in PZI dokumentaciji, kajti prosilec je z vlogo z dne 6. 2. 2010 zaprosil za fotokopije zahtevanih dokumentov, kar z vidika ZASP pomeni reproduciranje avtorskega dela (23. člen ZASP). Z vidika ZDIJZ so za obravnavani primer relevantne določbe, ki urejajo načine seznanitve z informacijami, in sicer gre za določili 2. odstavka 5. člena ZDIJZ oziroma 2. točko 2. odstavka 17. člena ZDIJZ. Prosilec lahko po tem določilu informacijo dobi na vpogled, lahko pridobi njen prepis, fotokopijo ali njen elektronski zapis. Ker določilo 48. člena ZASP za obravnavani primer ne pride v poštev, je relevantno določilo 2. odstavka 25. člena ZDIJZ, ki je za obravnavani primer specialna določba. Določilo 2. odstavka 25. člena ZDIJZ pravi, če je zahtevana informacija zavarovana skladno z zakonom, ki ureja avtorsko pravico, organ prosilcu omogoči seznanitev z informacijo tako, da mu jo da na vpogled. Vendar pa je treba v vsakem posamičnem primeru natančno ugotavljati, v kakšnem obsegu oziroma kateri element avtorske pravice je zavarovan, kajti v primeru, če gre za avtorsko pravico, ki pa je bila v določenem elementu (na primer: reprodukcija dela oziroma fotokopiranje) pravno veljavno prenesena na tretjo osebo, potem se taka informacija lahko posreduje ne samo na vpogled, ampak je možno tudi fotokopiranje oziroma reprodukcija tega dela v drugi obliki. ZASP namreč določa, da če ni z ZASP drugače določeno, je uporaba avtorskega dela dopustna le, če je avtor v skladu z ZASP in pod pogoji, ki jih je določil, prenesel ustrezno materialno avtorsko pravico (2. odstavek 21. člena ZASP). Uporaba dela v telesni obliki obsega zlasti pravico reproduciranja (1. odstavek 22. člena ZASP), tj. izključno pravico, da se delo fiksira na materialnem nosilcu, zlasti v obliki grafičnega razmnoževanja ter shranitve v elektronski obliki (23. člen ZASP). Zato je treba v vsakem posamičnem primeru presoditi, ali je imetnik avtorskih pravic morebiti pravilno razpolagal s pravico reproduciranja. Če jo je skladno z 2. odstavkom 70. člena ZASP namreč prenesel na organ, potem organ zahteve prosilca po prepisu, fotokopiji ali elektronskem zapisu, ki v skladu s 23. členom ZASP smiselno pomenijo reproduciranje, ne more zavrniti s sklicevanjem na določilo 2. odstavka 25. člena ZDIJZ. Kajti v takem primeru uporaba določila 2. odstavka 25. člena ZDIJZ ne pride v poštev, ker ne gre za situacijo, ko bi bila konkretna avtorska pravica zavarovana. Glede pravne veljavnosti prenašanja materialne avtorske pravice do reproduciranja je relevantno tudi določilo 80. člena ZASP. To določilo pravi, da morajo biti pravni posli, s katerimi se prenašajo materialne avtorske pravice ali druge pravice avtorja ali dajejo dovoljenja, v pisni obliki, če ni z zakonom drugače določeno.

Pri presoji zakonitosti in popolnosti ugotovitve dejanskega stanja v izpodbijani odločbi glede na zgoraj navedeno pravno podlago pa sodišče ugotavlja naslednje: Sodišče lahko sledi izpodbijani odločbi v delu obrazložitve, da pogodba o izdelavi projektne dokumentacije med tožečo stranko in družbo B. d.o.o. št. 2415-03-000521/0 z dne 28.6.2003 ni klasična pogodba o naročilu avtorskega dela glede na 99. člen ZASP in da v njej ni bilo urejeno vprašanje materialnih avtorskih pravic. Zato je mogoče ugotoviti, da je bila na tožečo stranko neizključno prenesena le pravica distribuiranja na naročenih izvodih zadevne projektne dokumentacije (del 2. odstavka na str. 5 izpodbijane odločbe). Vendar pa pri ugotavljanju, kdo je imetnik avtorskih pravic na zadevni projektni dokumentaciji v smislu 10. in 11. člena ZASP, sodišče ugotavlja, da dejansko stanje v tem delu ni bilo popolno ugotovljeno, kar utemeljeno navaja tožeča stranka. Nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v tem delu je lahko vplivalo tudi na pravilnost postopka glede udeležbe oseb, na katerih pravice ali pravne koristi bi lahko vplivala odločba (44. člen ZUP in 1. odstavek 138. člena ZUP). Ker zadevna pogodba o izdelavi projektne dokumentacije ni pogodba o naročilu avtorskega dela, na podlagi katere bi bilo mogoče šteti, da je B. d.o.o. avtor in torej imetnik vseh avtorskih pravic, ne le pravice distribucije, ki jo je prenesel na tožečo stranko, bi morala tožena stranka obseg materialnih avtorskih pravic družbe B. d.o.o. ugotavljati v skladu z 8. členom ZUP in 1. odstavkom 138. člena ZUP. V izpodbijani odločbi ni obrazložitve glede dokazov, na podlagi katerih je bilo ugotovljeno, da so zadevno projektno dokumentacijo ustvarili zaposleni v B. d.o.o. in bi bil na podlagi 1. odstavka 101. člena ZASP utemeljen zaključek, da so bile materialne avtorske pravice avtorja/ avtorjev izključno prenesene na delodajalca, torej B. d.o.o. Tožeča stranka namreč utemeljeno navaja, da je splošno znano za področje projektiranja, da razmerje med avtorjem in projektantskim podjetjem ne temelji vedno na pogodbi o zaposlitvi oziroma delovnem razmerju. Poleg tega je iz ureditve v ZASP razvidno, da načeloma velja, da avtorske pravice v čim večji meri ostajajo avtorju (domneva glede obsega prenosa – 75. člen ZASP, pravilo ločenih prenosov – 76. člen ZASP, nadaljnji prenos – 78. člen ZASP). Prav tako pa iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi tožena stranka avtorja ugotavljala z ugotavljanjem imena, psevdonima ali znaka, navedenega na delu, kot to določa 1. odstavek 11. člena ZASP, in bi bilo na tej podlagi mogoče ugotoviti, da je imetnik materialne avtorske pravice reprodukcije B. d.o.o. Zaradi tako pomanjkljivega dejanskega stanja sodišče tudi ne more presoditi, ali je tožena stranka poslala poziv z dne 15. 6. 2010 za morebitno udeležbo v postopku pravi osebi. V predmetni zadevi bi bilo zato potrebno ugotavljati, ali je imetnik pravice reproduciranja to pravico morebiti prenesel; iz določila 2. odstavka 70. člena ZASP izhaja, da je dopusten tako pogodbeni prenos, kot tudi prenos na podlagi npr. enostranskega pravnega posla. Pa tudi v primeru, če je morda tožena stranka v konkretnem primeru poslala poziv pravi osebi – torej imetniku avtorske pravice, da se izreče o morebitnem sodelovanju v postopku, je tožena stranka zmotno uporabila materialno pravo, ko je štela, da se je družba B. d.o.o., z izjavo o neudeležbi v pritožbenem postopku odpovedala tudi pravici reproduciranja zadevne projektne dokumentacije. Tožena stranka je namreč v obsežnem pozivu z dne 15. 6. 2010 navedla med drugim, da „edino omejitev, ki vpliva na obliko informacije predstavlja določba 2. odstavka 25. člena ZDIJZ, po kateri lahko prosilec dobi samo vpogled v informacijo, ki je zavarovana skladno z zakonom, ki ureja avtorsko pravico.“ Navedeni del poziva je tožena stranka tudi podčrtala, vendar vprašanje omogočanja vpogleda ali onemogočanja vpogleda v predmetni zadevi ni bilo relevantno, ker je tožeča stranka že omogočila vpogled, ni pa dovolila fotokopiranja. V tem delu poziv ni bil pravno in dejansko ustrezen. Nadalje je tožena stranka družbo B. d.o.o. pozvala, da se „v kolikor ima interes, vključi v pritožbeni postopek kot stranki udeleženec“. V tem delu, ga je torej tožena stranka pozvala, da se „vključi v pritožbeni postopek“, ne pa, da naj pojasni, ali je prenesel oziroma ali želi prenesti materialno avtorsko pravico do reproduciranja na tožečo stranko. V predzadnjem odstavku poziva pa je tožena stranka prizadeto stranko še enkrat pozvala, da „prijavi stransko udeležbo v postopku ter da poda izjavo, zlasti da se opredeli do njenih zahtev glede materialnih avtorskih pravic in da navede svoje stališče glede fotokopiranja zgoraj navedenih dokumentov“. V odgovoru z dne 24. 6. 2010 je družba B. d.o.o. Odgovorila: „Skladno z /.../ „dopisom vas obveščamo, da nimamo interesa vključiti se v pritožbeni postopek kot stranski udeleženec.“ Iz tega odgovora sledi, da je prizadeta stranka odgovorila le na tisti del poziva tožene stranke, kjer je tožena stranka pozvala prizadeto stranko, da se izreče o morebitni udeležbi v pritožbenem postopku, ni pa prizadeta stranka podala nobene izjave glede materialnih avtorskih pravic in fotokopiranja. Ker mora biti dovoljenje za prenos materialne avtorske pravice pisno, kar pomeni tudi, da mora biti izrecno in povsem določno, tožena stranka na podlagi odgovora prizadete stranke ni imela podlage za odločitev, ki jo je sprejela. Ob določilih ZASP o avtorski pravici v pravnem prometu (68. – 84. člen ZASP) je potrebno upoštevati še splošna pravila obligacijskega prava iz Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 97/2007, OZ-UPB1; v nadaljevanju: OZ). Avtor lahko s pogodbo ali drugim pravnim poslom prenese na druge osebe posamične materialne avtorske pravice (2. odstavek 70. člena ZASP), v skladu s splošnim pravilom iz 15. člena OZ pa je pogodba sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah. Ena od ključnih predpostavk za sklenitev pogodbe je volja zanjo, ki se lahko izjavi z besedami, z običajnimi znaki ali z drugačnim ravnanjem, iz katerega se da zanesljivo sklepati, da obstoji (1. odstavek 18. člena OZ). V predmetni zadevi sodišče na podlagi jezikovne metode razlage poziva tožene stranke družbi B. d.o.o. z dne 15.6.2010 in odgovora družbe B. d.o.o., da nima interesa vključiti se v pritožbeni postopek kot stranski udeleženec, ne more razlagati kot izjave volje za sklenitev pogodbe o prenosu pravice reproduciranja. Niti jezikovni okvir ne more biti presežen z namensko metodo razlage, saj je bil odgovor družbe B. d.o.o. dan v upravnem postopku s področja dostopa do informacij javnega značaja, v katerem je bil pozvan kot stranki udeleženec – torej s pravico in ne dolžnostjo sodelovanja v postopku. Iz vsebine zadevnega poziva ni razvidno dogovarjanje o prenosu pravice reproduciranja, tako da ni mogoče domnevati, da je družba B. d.o.o. soglašala glede prenosa z odgovorom, da »nima interesa vključiti se v pritožbeni postopek kot stranski udeleženec«. Imetnik avtorskih pravic se na podlagi 60. člena Ustave RS in ZASP lahko upravičeno zanaša, da so njegove avtorske pravice varovane in se za zagotavljanje njihovega varstva ni dolžan vsakič posebej izjavljati, da želi varstvo oziroma mora biti taka izjava o prenosu materialnih avtorskih pravic pisna, jasna in nedvoumna. V predmetni zadevi tudi ni drugih okoliščin, ki bi kazale, da je bil sklenjen veljavni pravni posel o prenosu pravice reproduciranja. Tako ni mogoče sklepati niti o vsebini bistvenih sestavin pravnega posla (npr. vsebinski, časovni obseg prenosa pravice, (ne)odplačnost), niti ni izpolnjena posebna obličnostna zahteva iz 80. člena ZASP. Na podlagi obrazloženega je nepravilen zaključek, da v predmetni zadevi zahtevane informacije niso bile zavarovane v skladu z ZASP, zaradi česar določilo 2. odstavka 25. člena ZDIJZ ne bi bilo pravno relevantno. Drugačnega zaključka ne utemeljuje niti Zakon o varstvu okolja (Ur. l. RS, št. 41/2004 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami), ki ureja pravico javnosti do sodelovanja pri posegih v okolje, na kar se sicer posplošeno sklicuje tožena stranka. Izpodbijana odločba v tem delu temelji na zmotni uporabi materialnega prava (2. odstavek 70. člena ZASP, 23. člen ZASP v zvezi z 2. odstavkom 25. člena ZDIJZ ter 80. člen ZASP).

Poleg navedenega sodišče ugotavlja tudi, da je izrek izpodbijane odločbe premalo določen z vidika standardov iz določila 213. člena ZUP v zvezi s 4. odstavkom 27. člena ZDIJZ. Izrek, da je tožeča stranka dolžna „posredovati“ določene dokumente „v okviru svojih tehničnih zmožnosti“, ni dovolj določen (6. odstavek 213. člena ZUP), ker obveznost tožeče stranke ni dovolj jasno opredeljena oziroma ker o zahtevku prizadete stranke ni dovolj jasno odločeno (1. odstavek 213. člena ZUP). Pojem „posredovati“, ki ga je v izreku uporabila tožena stranka, je splošen pojem (2. odstavek 5. člena ZDIJZ, 2. točka 2. odstavka 17. člena ZDIJZ, 1. in 16. člen Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja) za vse oblike posredovanja informacij (vpogled, prepis, fotokopija, elektronski zapis), čeprav je bistvo spora v tej zadevi vprašanje, ali gre prosilcu zgolj pravica do vpogleda ali tudi do fotokopiranja dokumentov. Poleg tega iz odločbe izhaja, da se je tožena stranka v ugotovitvenem postopku ukvarjala tudi z vprašanjem, kakšne so tehnične zmogljivosti tožene stranke za fotokopiranje določenih dokumentov izmed zahtevanih (zadnja stran izpodbijane odločbe), vendar pa se njene ugotovitve glede zmožnosti fotokopiranja določenih dokumentov in zakonske zahteve po določnosti upravne odločbe ne odražajo v izreku izpodbijane odločbe. V tem delu je prišlo do kršitve določb 1. in 6. odstavka 213. člena ZUP, zaradi česar odločbe niti ni mogoče v celoti preizkusiti (7. točka 3. odstavka 237. člena ZUP). Na tej podlagi je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (2., 3. in 4. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1). Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30-ih dneh od prejema sodbe. Pri tem je vezana na pravno mnenje sodišča, ki zadeva vodenje postopka in materialno pravo (4. odstavek 64. člena ZUS-1).