Jedro

Tožena stranka je tožniku zaradi hujših kršitve pogodbenih oz. drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki so bile v tem, da tožnik na gradbišču ni nosil čelade in da je izostajal s svojega delovnega mesta, po predhodnem pisnem opominu utemeljeno podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 17. 6. 2011 (točka I/1 izreka). Nadalje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo s potekom 30 dnevnega odpovednega roka po vročitvi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi temveč traja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja (točka I/2 izreka) in zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožnika pozove nazaj na delo, ki ga je opravljal pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, z vsemi pravicami iz delovnega razmerja (točka I/3 izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožnika za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prijavi v zdravstveno, invalidsko in pokojninsko zavarovanje, ter mu za čas, ko ni bil v delovnem razmerju, obračuna plačo, ki bi jo prejemal, če bi delal, skladno s pogodbo o zaposlitvi z dne 27. 3. 2008 v višini ... EUR mesečno in mu po odvedbi prispevkov in davkov, ki se plačujejo od plače, plača neto zneske plač, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznega mesečnega zneska, od 18. dne v mesecu za pretekli mesec (točka I/4 izreka). Odločilo je, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka (točka II izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da je pri gradbiščih potrebno razlikovati med gradbenimi delavci, za katere velja poseben režim in med varnostniki, ki opravljajo varovanje gradbišč. Delo, ki ga na gradbišču opravljajo varnostniki tožene stranke ni delo na gradbišču kot takem, ampak so na samem gradbišču zaposleni drugi varnostniki, varnostniki tožene stranke pa opravljajo pretežno naloge varovanja gradbišča v zunanjem delu, kar pomeni izven ograje, pri tem opravljajo naloge zunanjega varovanja vhoda in izhoda na gradbišče. Varnostniki tožene stranke so nadzirali le kdo prihaja na gradbišče in z gradbišča ter opravljali obhode okoli gradbišča, kar je potrdila tudi zaslišana priča A..A.. Obvestilo o obvezni uporabi zaščitne opreme ne more biti upošteven dokument, saj ni ne podpisano in tudi ni izkazano, da bi bilo delavcem vročeno oz. da bi bilo kdaj objavljeno ali razobešeno. Tožnik tega obvestila ni prejel, sicer pa je zapis glede nošenja čelade tudi nejasen. Tudi kontrolor A.B. je zaslišan kot priča izpovedal, da je kontroliral le, ali varnostniki nosijo kape z našitkom firme. V kolikor bi varnostniki tožene stranke res delali na gradbišču bi tožena stranka morala imeti jasna navodila o uporabi čelad, pri čemer bi morali biti določeni prostori ali delovišča, kjer ni potrebno njeno nošenje. Pritožba opozarja na neverodostojnost izpovedb prič, ki so odvisne od tožene stranke in ki so izpovedovale, da naj bi bilo nošenje čelad obveznost kjerkoli na gradbišču. Tožena stranka ni izvršila svojih obveznosti, ki so razvidne iz dopisa Direktorata za delovna razmerja in pravice iz dela v zvezi z imenovanjem koordinatorja za varnost in zdravje pri delu, ki bi moral izdelati varnostni načrt. Tudi zaradi navedenega ni podlage za ugotavljanje obstoja tožniku očitanih kršitev. V 61. členu Zakona o zasebnem varovanju je določeno zgolj to, da varnostniki nosijo službeno obleko, na pa da jo morajo, saj zakon dopušča tudi nošenje civilne obleke. Pogodba o zaposlitvi, ki je edini dokument, ki ga je tožnik podpisal pri toženi stranki, tudi ne vsebuje izrecne zahteve po nošenju službene obleke. V odločbi z dne 27. 12. 2010, inšpektor za delo ugotavlja, da tožena stranka v izjavi o varnosti nima natančnega seznama osebne varovalne opreme, ki jo delavci morajo uporabljati pri delu. Navedeno pa pomeni, da ni bilo podlage za očitek o nenošenju čelade. Tožniku se očita, da ni nosil hlač z logotipom tožene stranke, čeprav službene hlače tega logotipa nimajo. Tožnik je predlagal zaslišanje priče A.C., vendar je sodišče prve stopnje zavrnilo izvedbo tega dokaza, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Tožena stranka je delavcem namenila le po dva kosa službenih oblek, kar ne zadošča za osnovne higienske razmere. Tožena stranka od tožnika ne more zahtevati, da bi bil oblečen v mokre hlače in majico. Izmišljeni je očitek, da tožnika 50 minut ni bilo na delovnem mestu. Tožnik je pojasnil, da je bil na gradbišču in lahko, da je šel na malico ali wc. V odpovedi pogodbe o zaposlitvi so neustrezno povzeti odgovori tožnikove pooblaščenke na obdolžitve, ti napačni zapisi pa so zagotovo vplivali na odločitev sodišča prve stopnje. Tožena stranka je pri vročanju pisanj prezrla tožnikovo pooblaščenko, saj je pisanje vročala le tožniku. Očitki o neobritosti in neurejenosti (glede katere se sodišče prve stopnje sicer ni opredelilo), ne bi smeli biti sestavni del izpodbijane sodbe, saj jih ne vsebuje niti odpoved. Tožnik se pri toženi stranki ni zadolžil za telefon, zato mu ni mogoče naprtiti nejavljanja na osebni telefon. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovemu zahtevku v celoti ugodi.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo v celoti nasprotovala pritožbenim navedbam in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP na pravilno uporabo materialnega prava.

Zgolj zato, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo priče A.C. ni podana nobena bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Sicer pa tožnik niti ne pojasni, katero določbo ZPP naj bi sodišče prve stopnje kršilo s tem, da priče ni zaslišalo. Zaradi neizvedbe predlaganega dokaza je lahko podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 287. člena ZPP. Slednji določa, da senat zavrne predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo in v sklepu navede, zakaj jih je zavrnil. Sodišče prve stopnje je ravnalo v skladu s to določbo, saj je senat na zadnjem naroku za glavno obravnavo sprejel sklep, da se drugi predlagani dokazi zavrnejo kot nepotrebni. Tudi sicer izpoved tožnikove matere o tem, kaj je opazila v zvezi s tožnikovimi oblačili, ne more biti odločilno dejstvo v tem sporu, zato neizvedba tega dokaza ni mogla vplivati na pravilnost oz. popolnost ugotovljenega dejanskega stanja.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Ta pa so naslednja: - tožnik, ki je opravljal delo varnostnika na objektu ŠRC ... je bil ob kontroli dne 13. 11. 2010 oblečen v zasebne hlače, namesto v predpisane službene hlače, zaradi česar mu je tožena stranka 19. 11. 2010 izdala pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja; - pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti dne 19. 11. 2010 je tožnik prejel 3. 12. 2010; - ob kontroli 4. 5. 2011 je bilo ugotovljeno, da se tožnik ni nahajal na svojem delovnem mestu, da ga je zapustil brez nadzora in dovoljenja nadrejenih in da se na delovno mesto ni vrnil niti po 50 minutah, ko ga je tam čakal kontrolor; - tožnik 10. 5. 2011 ob kontroli na delovnem mestu na objektu ŠRC ... ni nosil varnostne čelade in tudi ne predpisane majice; - tožena stranka je tožnika z dopisom z dne 13. 5. 2011 povabila na zagovor in mu podala pisno obdolžitev v postopku redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi; - dne 6. 6. 2011 je tožnik pred direktorjem tožene stranke podal zagovor; - tožena stranka je tožniku 17. 6. 2011 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Zmotno je tožnikovo prepričanje, da bi bil dolžan nositi čelado na gradbišču le v primeru, če bi tožena stranka izkazala, da mu je bilo vročeno obvestilo, ki se v spisu nahaja kot priloga B7. V tem obvestilu operativni vodja varovanja A.A. obvešča vse varnostnike, ki varujejo gradbišča, da je na varovanem območju obvezna uporaba zaščitne opreme, ki so jo zadolžili. Sicer pa je tožnik, zaslišan kot stranka sam izpovedal, da „če si šel okoli gradbišča, si nujno moral imeti čelado“, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se je tožnik zavedal svoje dolžnosti, da bi moral nositi čelado. Pritožbene navedbe o tem, da tožnik ni bil dolžan nositi čelade, ker dela ni opravljal na gradbišču, so povsem neprepričljive tudi glede na to, da je bilo ugotovljeno, da se je tožnik ob kontroli nahajal na obhodu po gradbišču in ne v kontejnerju pred vhodom. Sicer pa so te pritožbene navedbe tudi v nasprotju z navedbami tožnika v laični tožbi, v kateri je navajal, da je čelado le za trenutek odložil, ker gradbišče ni obratovalo in ni bilo nevarnosti za poškodbo glave.

Protispisna je pritožbena navedba, da naj bi iz izpovedbe priče A.A. izhajalo, da so varnostniki pri toženi stranki obhode izvajali le okoli gradbišča, ne pa po gradbišču. Priča je namreč na izrecno vprašanje tožnikovega pooblaščenca odgovorila, da se obhodi gradbišča niso opravljali izven ograje gradbišča. Neutemeljene so pritožbene navedbe o neverodostojnosti izpovedb prič o tem, da je na gradbišču potrebno nositi čelado. Zavedanje o tem, da je na gradbišču potrebno nositi čelado se pričakuje od vsakega povprečnega človeka, ne le od tistega, ki na gradbišču opravlja delo. Sicer pa tožnik neutemeljeno poskuša prikazati, da takrat, ko ga je priča A.B. dobil brez čelade na glavi, ni bil na gradbišču. Ne le, da je priča A.B. prepričljivo izpovedal, da je tožnik takrat prihajal z gradbišča in da mu je tudi sam rekel, da prihaja z obhoda po gradbišču, temveč je tožnik tudi v tožbi navajal, da je tistega dne na delovnem mestu nosil čelado in da jo je le za trenutek odložil. Pri tem ni pomembno, ali je gradbišče takrat obratovalo, to je ali so na njem bili gradbeni delavci. Izpovedbe prič o tem, da je na gradbišču potrebno nositi čelado so tudi povsem v skladu s predpisi, ki urejajo delo na gradbiščih. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje, da tožnik ni bil dolžan nositi čelade, ker tožena stranka ni izdelala varnostnega načrta v skladu z določbami Uredbe o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih premičnih gradbiščih (Ur. l. RS, št. 83/2005). Tožnik je čelado dobil zaradi dela na gradbišču, zato bi jo takrat, ko je opravljal obhod po gradbišču, tudi moral nositi.

Za odločitev v tem sporu je povsem nebistveno, ali je na službenih hlačah logotip tožene stranke ali ne. Tožnik je dobil službene hlače in vanje ob kontroli ni bil oblečen. Tožnik je šele kasneje med sodnim postopkom začel zatrjevati, da naj bi bile službene hlače zamazane zaradi driske. V pisnem zagovoru (priloga A5) je tožnik glede kršitve z dne 13. 11. 2010 navajal zgolj to, da je bil oblečen v ustrezne hlače, češ da se na hlačah ne nosi oznaka oz. logotip tožene stranke. Protispisna je pritožbena navedba, da pogodba ni vsebovala zahteve po nošenju službene obleke. Nasprotno 27. točka 1. odstavka točke IV pogodbe o zaposlitvi, ki jo je sodišču predložil tožnik (priloga A2) kot kršitev delovne obveznosti, za katero delodajalec lahko vedno odpove pogodbo o zaposlitvi, navaja opuščanje službene obleke na delovnem mestu ter malomarno uporabo le-te, če jo je (delavec) dolžan nositi. Obveznost nositi delovno obleko izhaja tudi iz določbe 51. člena Zakona o zasebnem varovanju (ZZasV, Ur. l. RS, št. 126/2003) in 61. člena Zakona o zasebnem varovanju (ZZasV-1, Ur. l. RS, št. 17/2011), ki sta veljala v spornem obdobju.

Povsem neprepričljive so tudi tožnikovi razlog, zakaj 10. 5. 2011 ni nosil službene majice. Nenazadnje tožnik glede tega tudi spreminja svoje navedbe. Najprej je trdil, da je bil brez službene majice le za tisti čas, ko se je ta sušila, kasneje pa je zatrjeval, da je imel na sebi svojo majico in čez njo službeno majico, kar pa je priča A.D., ki je tistega dne opravljal kontrolo, odločno zanikal. Povsem neprepričljiv je tožnikov zagovor glede tega, zakaj je bil 4. 5. 2011 odsoten z delovnega mesta. Vendar pa razlogi, ki jih navaja tožnik niti niso bistveni, bistveno je, da tožnik delovnega mesta ne bi smel zapustiti, ne da bi svoje nadrejene o tem obvestil, da bi ti zagotovili nadomestilo, saj varovano območje ne sme ostati brez varovanja. V 9. členu navodila za delo (priloga B1) je izrecno določeno, da delavec delovnega mesta ne sme zapustiti brez ustreznega dovoljenja pristojnega vodje in da delovno mesto lahko zapusti šele, ko dobi zamenjavo.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je bil izpolnjen v 1. odstavku 83. člena ZDR določeni pogoj za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. V skladu s to določbo je redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga možno podati le, če je bil delavec največ eno leto pred tem pisno opozorjen na izpolnjevanje obveznosti in možnosti odpovedi, če bo ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Ob ugotovitvi, da je tožnik 3. 12. 2010 prejel pisno opozorilo iz 1. odstavka 83. člena ZDR, da je dejansko storil kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ki se mu je v tem opozorilu očitala ter, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga podana 17. 6. 2011, je potrebno ugotoviti, da je tožena stranka pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi v celoti ravnala tako, kot od nje to zahteva 1. odstavek 83. člena ZDR.

Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka izpolnila svoje obveznosti iz 2. in 3. odstavka 83. člena ZDR glede zagotovitve pravice do zagovora pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je tožniku omogočila zagovor v razumnem roku, tožnik se je tega zagovora tudi udeležil, podal pa je tudi pisni zagovor (priloga A5). V pisnem vabilu na zagovor je bil naveden obrazložen razlog, zaradi katerega delodajalec namerava odpovedati pogodbo o zaposlitvi, ter datum, ura in kraj zagovora.

Nadalje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da zgoraj ugotovljene kršitve delovnih obveznosti (odsotnost z delovnega mesta dne 4. 5. 2011, nenošenje čelade in delovnega oblačila dne 10. 5. 2011) pomenijo kršenje pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja v smislu določbe 3. alineje 1. odstavka 88. člena ZDR. Ta določa, da je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca s strani delodajalca kršenje pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (v nadaljevanju: krivdni razlog). Da je nošenje delovne obleke (tak izraz uporablja zakon) oz. službene obleke (tak izraz uporablja pogodba o zaposlitvi) na delovnem mestu pogodbena obveznost povsem jasno izhaja iz določbe že zgoraj citirane 28. točke 1. odstavka točke IV pogodbe o zaposlitvi. Prav tako je kot delovno obveznost in tudi kot pogodbeno obveznost potrebno opredeliti dolžnost nošenja čelade na gradbišču, saj je delavec dolžan izpolnjevati navodila delodajalca glede varnosti na delu. Obvestilo tožene stranke glede uporabe zaščitne opreme (priloga B8) je glede tega povsem jasno in nedvoumno. Da se je tožnik zavedal dolžnosti nošenja čelade pa je razvidno tudi iz njegovega zagovora, kakor je že razloženo zgoraj. Kot kršitev pogodbene obveznosti je potrebno opredeliti tudi tožnikovo odsotnost z delovnega mesta dne 4. 5. 2011. Tudi glede tega je navodilo za delo na ŠRC ... (priloga B6) povsem jasno, v pogodbi o zaposlitvi pa je neopravičeno zapuščanje delovnega mesta med delovnim časom opredeljeno kot kršitev pogodbene obveznosti, za kar delodajalec lahko vedno poda odpoved pogodbe o zaposlitvi (49. točka 1. odstavka točke IV pogodbe o zaposlitvi). Ugotovljene kršitve pogodbene oz. druge obveznosti iz delovnega razmerja so resen in utemeljen razlog, zaradi katerega je tožena stranka tožniku lahko zakonito podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je zato pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožnikov zahtevek v celoti zavrnilo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.