Jedro

Po ZDDO, ki je veljal v času odločanja tožene stranke, je vlada na predlog predstojnika res imenovala tudi višje upravne delavce (19. člen), vendar navedeni zakon med višjimi upravnimi delavci, ki so taksativno našteti (15. člen), ni navajal tudi predstojnika organa v sestavi ministrstva. Ob upoštevanju ZODPM, ZUpr, ZDDO, ZFDO in ZVRS se je v upravno sodni praksi izoblikovalo stališče, da se predstojnik organa v sestavi ministrstva tudi glede razrešitve s položaja šteje za funkcionarja v državnem organu. Za funkcionarje pa se ne uporabljajo določbe predpisov, ki veljajo za višje upravne delavce.

Izrek

1) Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba. 2) Tožnik sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Vrhovno sodišče Republike Slovenije, ki je v zadevi odločalo v upravnem sporu na prvi stopnji (2. točka 1. odstavka 10. člena ZUS), na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 18.7.2002. Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi določbe 2. odstavka 32. člena Zakona o upravi (ZUpr, Uradni list RS, št. 67/94, 29/95 in 80/99) v zvezi z določbami 5. odstavka 76. člena Zakona o državni upravi (ZDU-1, Uradni list RS, št. 52/2002) in 5. odstavka 21. člena Zakona o Vladi Republike Slovenije (ZVRS, Uradni list RS, št. 4/93, 23/96, 47/97, 118/2000, 30/2001), razrešila tožnika s funkcije direktorja Uprave Republike Slovenije za jedrsko varnost (v nadaljevanju Uprava).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe je navedeno, da je po določbi 11. člena Zakona o organizaciji in delovnem področju ministrstev (ZODPM, Uradni list RS, št. 71/94, 47/97, 60/99, 119/2000 in 30/2001), ki se po določbi 5. odstavka 76. člena ZDU-1 uporablja do uveljavitve uredbe vlade iz 21. člena ZDU-1, Uprava upravni organ v sestavi Ministrstva za okolje, prostor in energijo (v nadaljevanju ministrstvo). Organ v sestavi vodi in predstavlja po določbi 1. odstavka 31. člena ZUpr predstojnik, ki ga imenuje in razrešuje vlada na predlog pristojnega ministra (2. odstavek 32. člena ZUpr). Po presoji sodišča prve stopnje je imel tožnik v času odločanja tožene stranke kot predstojnik upravnega organa v sestavi ministrstva položaj funkcionarja. Na tak njegov pravni položaj kaže že določba 2. odstavka 32. člena ZUpr. Odločba o imenovanju oziroma razrešitvi predstojnika organa v sestavi je tudi po presoji sodišča prve stopnje posamični akt iz 21. člena ZVRS, ki jo vlada izda ob uporabi določbe 2. odstavka 32. člena ZUpr. Na njegov pravni položaj funkcionarja kaže tudi določba 2. odstavka 32. člena ZVRS, po kateri se za pravice predstojnikov organov v sestavi ministrstev do plače in nadomestil ter drugih osebnih prejemkov in povračil ter za pravice po prenehanju mandata, smiselno uporabljajo določbe Zakona o funkcionarjih v državnih organih (ZFDO, Uradni list RS, št. 30/90, 18/91, 22/91 in 2/91-I). Iz navedene ureditve položaja predstojnika organa v sestavi ministrstva, tožnik pa je bil takšen predstojnik, nedvoumno izhaja, da tožnik ni višji upravni delavec, temveč je lahko v konkretnem primeru opredeljen le kot funkcionar v državnem organu (v sestavi ministrstva). Ureditev imenovanja in razrešitve predstojnika organa v sestavi ministrstva ne zahteva ugotavljanja krivdnih razlogov za njegovo razrešitev. Zato tožnika po presoji sodišča ni bilo treba zaslišati pred njegovo razrešitvijo. Iz podatkov upravnih spisov pa je tudi razvidno, da je bil tožnik deležen pravic, ki gredo funkcionarju po njegovi razrešitvi. Zavrača tožbeni ugovor o nesistemski umestitvi Uprave v ministrstvo, pristojno za energetiko, saj presoja ustreznosti predpisov, ki urejajo delovna področja ministrstev in področje jedrske varnosti, ne more biti predmet v tem upravnem sporu.

Tožnik v pritožbi zoper izpodbijano sodbo uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. Po vsebini ponovi tožbene navedbe. Vztraja na svojem stališču, da ga je treba obravnavati kot višjega upravnega delavca in da bi bil lahko razrešen le iz krivdnih razlogov. Poudarja, da je funkcija predstojnika Uprave RS za jedrsko varnost izrazito strokovna in ne politična. Prav ta strokovnost pa zahteva sklep, da v njegovem primeru ni mogoča razrešitev brez razlogov, kot je to dopustno tedaj, kadar gre za funkcionarja, ki zaseda položaj na podlagi političnih kriterijev. V postopku razrešitve mu ni bila dana možnost, -da v dejanskem in pravnem pogledu navede okoliščine v svojo korist. Smiselno ponovi tudi tožbene navedbe, da je njegovo razrešitev predlagal minister, ki sploh ne bi smel biti njegov minister, saj v resor ministrstva za okolje in prostor v nobenem primeru ne bi smela biti vključena tudi energetika. Zatrjuje kršitev ustavnih pravic iz 22. in 23. člena Ustave RS in kršitve pravice do poštenega sojenja iz 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo in izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi. V dopolnitvi pritožbe z dne 31 12.2002 prijavlja še stroške pritožbenega postopka.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

K 1. točki izreka Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev senata prve stopnje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju sodišče prve stopnje) pravilna in zakonita.

V obravnavani zadevi gre za razrešitev predstojnika organa v sestavi ministrstva. Uprava Republike Slovenije za jedrsko varnost je bila v času odločanja tožene stranke organ v sestavi Ministrstva za okolje, prostor in energijo (2. člen ZODPM). ZUpr, na katerega je svojo odločitev oprla tožena stranka in se je uporabljal v času njene odločitve, je določal, da predstojnika organa v sestavi ministrstva imenuje in razrešuje vlada na predlog ministra ( 32. člen). Pritožbeno sodišče ne more pritrditi tožnikovemu ugovoru, da je treba predstojnika organa v sestavi ministrstva šteti za višjega upravnega delavca in ne za funkcionarja ter da ga je kot višjega upravnega delavca mogoče razrešiti le iz krivdnih razlogov. Po Zakona o delavcih v državnih organih (ZDDO, Uradni list RS, št. 15/90, 5/91, 18/91, 2/91-I, 4/93, 18/94, 70/97, 87/97 in 38/99), ki je veljal v času odločanja tožene stranke, je vlada na predlog predstojnika res imenovala tudi višje upravne delavce (19. člen), vendar navedeni zakon med višjimi upravnimi delavci, ki so taksativno našteti (15. člen), ni navajal tudi predstojnika organa v sestavi ministrstva. Glede na navedeno in ob upoštevanju določb zakonov, ki jih je prvostopno sodišče navedlo v svoji obrazložitvi, se je v upravno-sodni praksi (sodba VS RS, I Up 11/2002-2) izoblikovalo stališče, da se predstojnik organa v sestavi ministrstva tudi glede razrešitve s položaja šteje za funkcionarja v državnem organu. Za funkcionarje pa se ne uporabljajo določbe predpisov, ki veljajo za višje upravne delavce.

Po presoji pritožbenega sodišča ni utemeljeno tožnikovo zatrjevanje, da bi v izpodbijani odločbi razlog za razrešitev moral biti naveden in obrazložen. Glede na položaj tožnika kot funkcionarja in ureditev njegove razrešitve kot predstojnika organa v sestavi, izpodbijana odločba tožene stranke tudi po presoji pritožbenega sodišča ni nezakonita, ker ne navaja konkretnih razlogov, ki so toženo stranko vodili pri njeni odločitvi, izpodbijani v tem upravnem sporu, saj vsebuje vse, kar je v zvezi s pravno in dejansko podlago za sprejem odločitve o razrešitvi predstojnika organa v sestavi ministrstva določeno z ZUpr in ZVRS. Tudi pritožbeni ugovori, v katerih tožnik po vsebini ponavlja tožbene ugovore, katere je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo, na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne morejo vplivati.

Iz istih razlogov pritožbeno sodišče kot neutemeljene zavrača tudi tožnikove pritožbene ugovore, da so mu bile kršene ustavne pravice, ki jih navaja in določbe 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah.

Glede na to, da v obravnavani zadevi nista podana uveljavljana pritožbena razloga in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

K 2. točki izreka: Odločitev glede stroškov postopka temelji na 3. odstavku 23. člena ZUS. Po tej določbi v primeru, kadar sodišče presoja zgolj zakonitost izpodbijanega akta, kar je tudi v tem primeru, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.