Jedro

Medsebojna razmerja med razvezanima zakoncema ureja zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), ki določa v 83. členu, da preživninska obveznost razvezanega zakonca do drugega razvezanega zakonca preneha, če ta pridobi premoženje ali svoje dohodke, s katerimi se lahko preživlja ali če sklene novo zakonsko zvezo. Če pride do spremenjenih razmer na strani razvezanih zakoncev, se lahko njuno preživninsko razmerje na novo uredi v skladu z določilom petega odstavka 132. člena ZZZDR. Ta določila so po svoji naravi predvsem socialnega pomena, ki zagotavljajo ob izpolnjevanju določenih predpostavk pravico do določenih sredstev preživljanja, kadar si jih razvezani zakonec sam ne more zagotoviti.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek, da naj se ukine njegova preživninska obveznost do razvezane žene - toženke, ker je ocenilo, da v sporu uveljavljeni razlogi ne utemeljujejo ukinitve preživnine po določilu 83. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih.

Tožnikovo pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in prvostopno sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagal, da naj se pobijana sodba spremeni tako, da se ugodi njegovemu zahtevku ali pa naj se obe sodbi nižjih sodišč razveljavita. Po revizijskih izvajanjih je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ker da je sodba sodišča prve stopnje zaradi pomanjkljivosti nesposobna za preizkus. Poleg tega pa sodišče ni izvedlo vseh dokazov, nekatere pa je izvedlo brez vnaprejšnjega dokaznega sklepa. Toženka ima nedvomno možnost, da se sama preživlja in skupni otrok pravdnih strank ni ovira za njeno zaposlitev. Sicer pa je sam pripravljen skrbeti za sina v času, ko bi toženka delala v popoldanski izmeni. Očitno toženka noče zaposlitve. Ob takem stanju pa bi sodišče moralo po pravilni uporabi materialnega prava ugoditi tožbenemu zahtevku.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo, toženka pa na revizijo ni odgovorila (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

O tem, katera dejstva je treba dokazati in s katerimi dokazi, odloča sodišče (drugi odstavek 220. člena ZPP), ki na svoj prejšnji dokazni sklep ni vezano (četrti odstavek 300. člena ZPP), izvedene dokaze pa sodišče prosto presoja (8. člen ZPP). Teh postopkovnih pravil sodišče prve stopnje po pravilni oceni sodišča druge stopnje ni kršilo. Ne drži pa niti revizijska trditev, da sodišče prve stopnje ni odredilo zaslišanja prič D. F. in M. Č. z dokaznim sklepom (listovna št. 59). Revizijsko sodišče dalje ugotavlja, da sta sodišči prve in druge stopnje v razlogih svojih sodb jasno in izčrpno pojasnili dejansko in pravno podlago za svoji odločitvi ter zato ne drži niti revizijski očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. V postopkih pa tudi ni bila zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP).

Po revizijskih izvajanjih je sporna tudi pravna presoja spora.

Tožnikova preživninska obveznost do toženke kot bivše, razvezane žene je bila določena z razvezno sodbo 20.12.1990; pozneje je bila s sodbo 22.10.1993 znižana na 8.000,00 SIT (za več kot polovico, medtem ko je bil zahtevek za ukinitev preživnine zavrnjen) in je znašala ob sprožitvi tega spora 20.11.1995 10.776,00 SIT mesečno. Medsebojna razmerja med razvezanima zakoncema ureja zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), ki določa v 83. členu, da preživninska obveznost razvezanega zakonca do drugega razvezanega zakonca preneha, če ta pridobi premoženje ali svoje dohodke, s katerimi se lahko preživlja ali če sklene novo zakonsko zvezo. Če pride do spremenjenih razmer na strani razvezanih zakoncev, se lahko njuno preživninsko razmerje na novo uredi v skladu z določilom petega odstavka 132. člena ZZZDR. Ta določila so po svoji naravi predvsem socialnega pomena, ki zagotavljajo ob izpolnjevanju določenih predpostavk pravico do določenih sredstev preživljanja, kadar si jih razvezani zakonec sam ne more zagotoviti. Glede na tako naravo navedene pravice je pravilen tožnikov revizijski pristop, da z razvezno sodbo priznana preživninska obveznost preneha v primeru, če preživninski upravičenec brez utemeljenih razlogov odklanja ustrezno zaposlitev, ki bi mu omogočila ekonomsko samostojnost. Namreč prejemanje preživnine v takih razmerah bi predstavljalo zlorabo pravice do preživnine (enako kot lahko tudi kalkulacija o tem, kaj se bolj splača in kot jo navaja sodišče prve stopnje v zadnjem odstavku na 3. strani svoje sodbe in v nadaljevanju na 4. strani). Toda v tem primeru na obeh nižjih sodnih stopnjah ugotovljeno dejansko stanje tudi po presoji revizijskega sodišča ne utemeljuje ukinitve tožnikove preživninske obveznosti do toženke. Ugotovljeno je bilo namreč, da toženka dela zgolj v dopoldanskem času ni uspela dobiti, da pa dvoizmenska zaposlitev zanjo ne prihaja v poštev, ker mora v popoldanskem času varovati svojega in tožnikovega sina, ki je od rojstva duševno in telesno prizadet in ki zaradi takega svojega stanja ne more biti v popoldanskem času brez nadzorstva (medtem ko je v dopoldanskem času v ustreznem zavodu). S tožbo uveljavljena podlaga za prenehanje preživninske obveznosti tožnika na podlagi 83. člena ZZZDR tako ni podana in sta tako sodišči nižjih stopenj pravilno uporabili materialno pravo, ko sta tožnikov tožbeni zahtevek zavrnili.

V skladu z zgoraj navedenimi razlogi, iz katerih izhaja, da niso podane v reviziji uveljavljene ali uradoma upoštevne kršitve, je moralo revizijsko sodišče zavrniti tožnikovo revizijo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).