Jedro

Ob ugotovitvi, da je bila sporna nepremičnina že ob uveljavitvi ZDen obremenjena z opisano služnostjo v javno korist, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da uporaba nepremičnine izven obratovanja transformatorske postaje ne bi bila mogoča. Ker slednja zaseda večino območja nepremičnine, bi bil tožnik pri uporabi nepremičnine v celoti omejen, njegova lastninska pravica pa povsem okrnjena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka drugi toženki naložilo odstranitev reklamnega panoja z navedbo imena in logotipa druge toženke, v II. točki izreka je dopustilo spremembo tožbe z 2. 2. 2016, nato pa v celoti zavrnilo primarni in podredni tožbeni zahtevek. Tožniku je na račun prvega toženca in druge toženke naložilo plačilo pravdnih stroškov, in sicer vsaki v višini 1.065,45 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Proti navedeni sodbi se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožnik. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je ugotovitev sodišča, da na parceli št. 710/2, k.o. X, obstaja služnostna pravica brezplačne postavitve uporabe in vzdrževanja elektro postaje v javno korist, protispisna. Navaja, da je bila zgoraj navedena nepremičnina denacionalizacijski upravičenki vrnjena s pravnim učinkom "ex nunc" in bremen prosta. Če bi pri vračanju obstajale pravne oziroma dejanske ovire, do vračila ne bi moglo priti, kar je sodišče v razlogih izpodbijane sodbe spregledalo. Meni, da je temelj zahtevka po drugem odstavku 72. člena Zakona o denacionalizaciji v celoti podan že po samem zakonu, v pravdnem postopku pa se ugotavlja le višina odškodnine oziroma obogatitve. Meni, da je od pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, potrebno ugotavljati zakonske predpostavke obogatitvenega zahtevka po OZ. Sodišče bi tako moralo ugotoviti, kdo je uporabljal nepremičnino brez pravne podlage in ali je bil s tem obogaten na škodo tožnika. Sodišču očita, da je izdalo sodbo preuranjeno.

3. Prvi toženec in druga toženka sta v odgovoru pritožbenim razlogom nasprotovala in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik v konkretnem primeru od tožene stranke med drugim zahteva plačilo odškodnine na podlagi drugega odstavka Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Gre za korist, ki bi jo upravičenec iz denacionalizacije lahko dosegel, če bi nepremičnino lahko uporabljal ali upravljal, pa je ob sami uveljavitvi ZDen še ni mogel. Iz trditev tožnika izhaja, da bi nepremičnino uporabljal za skladišče, za opravljanje dejavnosti, za oddajanje v najem drugi toženki ali za oddajanje v najem zaradi obešanja reklamnih panojev. Ob tem ni prerekal ugovorov toženke, da je na nepremičnini, ki je bila v postopku denacionalizacije vrnjena tožnikovi pravni prednici, stala transformatorska postaja že vsaj od leta 1933. Sodišče je zato navedbe toženke utemeljeno štelo kot priznane (drugi odstavek 214. člena ZPP). Nasprotoval ni niti navedbam, da je pred nacionalizacijo nepremičnine (najkasneje leta 1953) nastala služnostna pravica v javno korist, in sicer na podlagi priposestvovanja. Ob ugotovitvi, da je bila sporna nepremičnina že ob uveljavitvi ZDen obremenjena z opisano služnostjo v javno korist, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da uporaba nepremičnine izven obratovanja transformatorske postaje ne bi bila mogoča. Ker slednja zaseda večino območja nepremičnine, bi bil tožnik pri uporabi nepremičnine v celoti omejen, njegova lastninska pravica pa povsem okrnjena (t.i. gola lastninska pravica). Ob pavšalnih navedbah o domnevnem prikrajšanju zaradi neuporabe nepremičnine je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v tem delu utemeljeno zavrnilo. Tožnik namreč ni izkazal, da bi od nepremičnine v času od uveljavitve ZDen do izdaje odločbe o denacionalizaciji pridobil kakršnokoli korist. 6. Pravilna je tudi odločitev v zvezi s podrednim tožbenim zahtevkom, s katerim tožnik od druge toženke zahteva plačilo uporabnine v višini 3.000,00 EUR ter prenehanje uporabe ter vrnitev nepremičnine v posest. Ob ugotovitvi, da druga toženka nepremičnine ni uporabljala brez pravne podlage, temveč na podlagi priposestvovane brezplačne služnosti v javno korist, je bilo na strani tožnika trditveno in dokazno breme glede obogatitve in prikrajšanja, predvidenega v 190. in 198. členu OZ. Ker tožnik ni zatrjeval, da bi druga toženka nepremičnino uporabljala v večjem obsegu od dovoljenega ter (kljub opozorilu druge toženke) ni podal ustreznih trditev glede neupravičene obogatitve, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

7. Po navedenem in po ugotovitvi, da niso podane po uradni dolžnosti upoštevne kršitve materialnega in procesnega prava, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu, a nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP). Tožnik in prvi toženec povrnitve pritožbenih stroškov nista zahtevala, odgovor druge toženke pa v ničemer ni prispeval k predmetni odločitvi, zato stroške nosi sama (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).