Jedro

Višje sodišče pritrjuje pritožbi, da ravnanja drugotoženca v zvezi s prodajo sporne nepremičnine ni mogoče opredeliti kot "povsem transparentnega", saj ni ravnal v skladu z dogovorom o vpisu hipoteke na spornih nepremičninah v zemljiško knjigo, poleg tega je sam, brez sodelovanja s tožečo stranko, sklenil kupoprodajno pogodbo za eno od (treh) nepremičnin.

Vendar pa višje sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da iz komunikacije tožeče stranke z drugotožencem prek SMS sporočili ne izhaja namera drugotoženca, da bi razpolagal z nepremičnino tako, da bi bila uveljavitev terjatve tožeče stranke otežena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje: (I.) zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, ki se glasi: "Drugotoženi stranki se prepove odtujiti in obremeniti njegove do celote lastne nepremičnine ID znak: parcela 001 in ID znak: parcela 002. Zaznamba prepovedi odtujitve in obremenitve iz prejšnjega odstavka te začasne odredbe se v korist tožeče stranke izvrši v zemljiški knjigi pri nepremičninah ID znak: parcela 001 in ID znak: parcela 002, ki sta v izključni zemljiškoknjižni lasti drugotožene stranke, po uradni dolžnosti na podlagi odredbe naslovnega sodišča. Ta začasna odredba velja do pravnomočnosti sodne odločbe, izdane v pravdnem postopku pravdnih strank zaradi plačila zneska 56.604,54 EUR s pripadki.

Morebitno pravno sredstvo, vloženo zoper sklep o začasni odredbi, ne zadrži izvršitve le-te.“, in (II.) odločilo, da tožeča stranka sama nosi stroške postopka zavarovanja z začasno odredbo.

2. Zoper navedeni sklep se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi predlogu tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, oziroma da izpodbijani sklep razveljavi in ga vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na stališče, da je tožeča stranka sicer uspela z zadostno stopnjo verjetnosti izkazati, da njena denarna terjatev zoper toženo stranko obstoji, in je verjetno izkazala, da je nameraval drugotoženec prodati del svojega premoženja, vendar pa ni uspela izkazati za verjetno, da bi ji ta prodaja onemogočala oziroma oteževala poplačilo njenih terjatev.

5. Pritožnica navaja, da se je drugotoženec kot solidarni porok in plačnik zavezal poravnati dolg prvotožene stranke (Pogodba o solidarnem poroštvu in hipoteki, A 94) in je v zavarovanje svoje obveznosti dovolil pri svojih nepremičninah (navedenih v izreku sklepa) vpis zastavne pravice. Vpis hipoteke v zemljiško knjigo je bil dogovorjen, ker je drugotoženec tožeči stranki omenil možnost prodaje navedenih nepremičnin in poplačilo tožeče stranke iz kupnine zanje, tožeča stranka pa je zahtevala, da se prodaja, če bi drugotoženec našel kupca, opravi z njenim sodelovanjem, da bo varovana njena pravica do poplačila iz tega premoženja. Trdi, da drugotoženec svoje obveznosti glede zastave nepremičnin kljub večkratnim pozivom ni izpolnil, saj ni želel overiti svojega podpisa na pogodbi in izročiti tožeči stranki pravno perfektne pogodbe zaradi vpisa hipoteke v njeno korist v zemljiško knjigo.

6. Pritožbene navedbe o tem, da je drugotoženec sam našel kupca, sklenil prodajno pogodbo in prevzel ne samo aro, temveč tudi kupnino, ki je ni niti delno nakazal tožeči stranki; da je drugotoženec tožečo stranko s prodajo seznanil šele, ko je ugotovil, da prodajne pogodbe ne more realizirati v zemljiški knjigi zaradi vpisane predznambe zastavne pravice, tudi po tem pa ji na njeno zahtevo ni poslal sklenjene kupoprodajne pogodbe ali je kako drugače seznanil s kupcem in pogoji prodaje, temveč je zahteval le „izbris hipoteke“ na parceli ID znak 001; so nedovoljene pritožbene novote, zato jih višje sodišče pri odločanju ni smelo upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

7. Višje sodišče pritrjuje pritožbi, da ravnanja drugotoženca v zvezi s prodajo sporne nepremičnine ni mogoče opredeliti kot „povsem transparentno“, saj ni ravnal v skladu z dogovorom o vpisu hipoteke na spornih nepremičninah v zemljiško knjigo, poleg tega je sam, brez sodelovanja s tožečo stranko, sklenil kupoprodajno pogodbo za eno od (treh) nepremičnin.

8. Vendar pa višje sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da iz komunikacije tožeče stranke z drugotožencem s SMS sporočili (Priloga A99) ne izhaja namera drugotoženca, da bi razpolagal z nepremičnino tako, da bi bila uveljavitev terjatve tožeče stranke otežena.

9. Drugotoženec je v (SMS) sporočilu zapisal: „... ker ste že vpisali hipoteko na parcelo, za katero sem vam in tožeči stranki povedal, da je prodana in imam sedaj odstop od pogodbe in vračilo kupnine in dvojne are....“. Ne glede na to, da tožeča stranka tega ne trdi (in za to seveda tudi ne predloži dokazov), po oceni višjega sodišča navedeno sporočilo potrjuje pravilnost stališča sodišča prve stopnje, da je drugotoženec že pred tem sporočilom obvestil tožečo stranko, da je omenjena parcela prodana. Drugotoženec v začetku istega sporočila pravi: „plačilo še ni urejeno, ker nisem vedel, da se šteje ...“ nato pa pove, da „ima problem“ (očitno s poplačilom tožeče stranke), „... ker ste že vpisali hipoteko na parcelo ...“ in potem prosi, če lahko tožeča stranka uredi izbris te hipoteke, „hipoteka (v resnici je šlo le za zaznambo hipoteke) pa lahko ostane na drugi parceli“. Na obstoj tovrstnega obvestila kaže tudi to, da je v naslednjem sporočilu odvetnica tožeče stranke zapisala: „glede prodajne pogodbe, ki jo omenjate, sva se dogovorila, da se kupnina (ali del te) nakaže moji stranki za poplačilo dolga.“

10. Navedeno se sklada tudi z predloženo izjavo priče A. A. (Priloga A100): „Drugotoženec kljub pozivom ni uredil vpisa hipoteke v zemljiško knjigo, ni overil svojega podpisa pri notarju. Trdil je, da ima eno parcelo prodano, vendar ko smo ga pozvali, naj pošlje na vpogled kupoprodajno pogodbo, tega ni storil.“

11. Kot je izčrpno pojasnilo sodišče prve stopnje, to, da drugotoženec ni overil podpisa na Pogodbi, sicer pomeni, da ni omogočil tožeči stranki vpisa hipoteke v zemljiško knjigo, kar pa ne pomeni, da je že samo s tem onemogočil oziroma otežil uveljavitev njene terjatve. Vpis hipoteke v zemljiško knjigo bi sicer predstavljal dodatno varstvo terjatve tožeče stranke, ki bi se lahko v primeru neplačila poplačala iz zneska kupnine od prodanih nepremičnin, vendar je sodišče prve stopnje pri odločanju pravilno upoštevalo, da iz SMS sporočil izhaja dogovor (sklenjen že pred drugotoženčevim poskusom prodaje nepremičnine), da naj bi se v primeru prodaje nepremičnine (parcela ID znak 001) tožeča stranka poplačala iz zneska prejete kupnine in to ne glede na vpis hipoteke v zemljiško knjigo. Utemeljeno je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi dejstvo, da je drugotoženec s pisno pogodbo tožeči stranki dal (solidarno) poroštvo za dolg prvotožene stranke. Višje sodišče ocenjuje, da takšna zaveza, ne glede ne preostalo drugotoženčevo ravnanje, ne kaže na to, da bi drugotoženec želel svoje premoženje (kupnino od prodaje nepremičnine) skriti pred tožečo stranko. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tudi to, da je tožeča stranka zatrjevala, da naj bi edino premoženje drugotoženca predstavljale tri nepremičnine, pri tem pa ni trdila, da preostali dve (neprodani) nepremičnini ne predstavljata zadostnega premoženja za poplačilo dolga.

12. Brez dvoma bi tožeča stranka lahko prišla do podatkov o vrednosti teh nepremičnin, sploh glede na to, da je na njih zahtevala vpis zastavne pravice in na dveh od njih predlagala izdajo začasne odredbe. Višje sodišče pritrjuje tudi ugotovitvam sodišča prve stopnje, da so le pavšalne trditve tožeče stranke o dolgovih prvotožene stranke do drugih oseb.

13. Utemeljene so sicer pritožbene navedbe o tem, da ima drugotoženec tudi še druge upnike (izpiski iz zemljiške knjige, A 96 - A 98), vendar to za odločitev v zadevi ni odločilnega pomena.

14. Tožeča stranka ne zatrjuje nastanka neznatne škode, le to bi bilo upoštevno pri odločanju o izdaji začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve. V predlogu za izdajo začasne odredbe je navedla le: da je potrebno upoštevati dejstvo, da v primeru izdaje predlagane začasne odredbe, če bi se kasneje izkazala za neutemeljeno, drugotoženec ne bo utrpel hujših posledic, kot bi jih utrpela tožeča stranka, če ta začasna odredbe ne bi bila izdana (3. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ). V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno zapisalo, da se navedena določba nanaša na izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarnih terjatev in zato zatrjevanje izpolnitve pogoja iz tega člena ni relevantno.

15. Glede na navedeno pritožba tožeče stranke ni utemeljena, zato jo je bilo treba zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

16. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).