Jedro

Dokazovanje z novim (tretjim) izvedencem ni potrebno, kadar sodišče zaključi, da sta izvid in mnenje enega izvedenca popolna in v skladu z dejanskimi okoliščinami, potrjenimi z ostalimi podatki kazenskega spisa. Le če je zaradi ugotovljenih nasprotij med dvema izvedencema podan dvom v pravilnost obeh, je sodišče ugotovljena nasprotja dolžno odpraviti z angažiranjem novega izvedenca.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Obsojeni G. K. je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru II K 7331/2013 z dne 19. 11. 2013 spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja posilstva po prvem odstavku 170. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1, za katero mu je sodišče izreklo kazen 1 (eno) leto in 10 (deset) mesecev zapora. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo s sodbo III Kp 7331/2013 z dne 8. 5. 2014 kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišči sta obsojenca oprostili plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP).

2. Obsojenčevi zagovorniki so dne 20. 8. 2014 vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, ki da so vplivale na zakonitost sodne odločbe in predlagali, da Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi navajajo, da je bila obsojencu kršena pravica do obrambe, ker je prvostopenjsko sodišče, kljub obstoju dveh nasprotujočih si izvedenskih mnenj, zavrnilo dokazni predlog tožilstva in obrambe po pritegnitvi novega izvedenca psihiatrične stroke, ki bi podal stališče glede obsojenčeve prištevnosti. Zagovorniki se pri utemeljevanju te kršitve sklicujejo na odločbo Ustavnega sodišča Up-34/93 z dne 8. 6. 1995 in sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 14/2010 z dne 1. 4. 2010. 3. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem dne 17. 9. 2014 na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, ocenil, da zahteva ni utemeljena. Sodišče ni dolžno izvesti vsakega predlaganega dokaza, zavrnitev le-tega pa mora v sodbi obrazložiti, kar je v obravnavanem primeru tudi storilo. Povzelo je zaključke prof. dr. M. T., dr. med. in poudarilo, da je v celoti sledilo njenim ugotovitvam, katerim tudi mag. V. na glavni obravnavi ni nasprotoval, le dopuščal je možnost neprištevnosti, glede na znanstveno nezmožnost v celoti oceniti gibanje stanja zavesti. Stališče, da je bil obsojenec v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, po drugem izvedencu ni bilo izpodbito niti do stopnje dvoma, zato kršitev pravice do obrambe ni podana.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil dne 22. 9. 2014 vročen obsojencu in dne 19. 9. 2014 njegovim zagovornikom, vendar se o njem niso izjavili.

B.

5. V obravnavanem primeru je bila izpodbijana pravnomočna sodba izdana v ponovljenem postopku. V prvem sojenju je psihiatrično izvedensko mnenje izdelal mag. M. V., dr. med., v katerem je ugotovil, da so bile obsojenčeve sposobnosti obvladovanja in razumevanja svojega dejanja, zaradi kombiniranega vpliva alkohola in kokaina, najmanj bistveno zmanjšane, sposobnosti obvladovanja čustvenih vzgibov pa mestoma v celoti izključene. Prvostopenjska sodba je obsojenca spoznala za krivega storitve kaznivega dejanja posilstva po prvem odstavku 170. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 29. člena KZ-1 (neprištevnost storilca), v izreku sodbe pa je bil povzet opis iz obtožnice, da je bil obsojenec zaradi kombiniranega vpliva alkohola in kokaina v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti. Sodba je bila razveljavljena zaradi ugotovljene kršitve 11. točke 371. člena ZKP, sodišču pa je bil dan napotek, naj se v ponovljenem postopku razjasnijo nasprotja, ki izhajajo iz mnenja izvedenca psihiatrične stroke in če to ne bo mogoče z izvedencem, ki je že podal mnenje, naj se pritegne drugega izvedenca.

6. V ponovljenem postopku je bil na glavni obravnavi dne 14. 8. 2013 glede obsojenčeve prištevnost zaslišan mag. V. Sodišče z njegovim ponovnim zaslišanjem ni moglo odpraviti ugotovljenih nasprotij, zato je v postopek pritegnilo Komisijo za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti v Ljubljani. Izvedensko mnenje sta izdelala prof. dr. V. S., dr. med. in prof. dr. M. T., dr. med., na glavni obravnavi dne 19. 11. 2013 je bila zaslišana izvedenka prof. dr. T. in ponovno mag. V. Po njunem zaslišanju je okrožna državna tožilka predlagala pritegnitev še enega izvedenca, kar je utemeljila s tem, da se izvedenca nista uskladila o vprašanju obsojenčeve sposobnosti razumeti svoje dejanje in imeti v oblasti svoje ravnanje. Obramba se je z dokaznim predlogom tožilstva strinjala.

7. Sodišče je predlagan dokaz tožilstva in obrambe zavrnilo, razlogi za zavrnitev pa so navedeni na 10. in 11. strani prvostopenjske sodbe. Obrazložilo je, da je v celoti sledilo izvedenskemu mnenju prof. dr. T., ki je ugotovila, da pri obsojencu o popolni odsotnosti sposobnosti razumevanja svojega dejanja in obvladovanja ni mogoče govoriti ter da je moč oceniti, da so bile obsojenčeve sposobnosti razumevanja pomena svojega dejanja in obvladovanja svojega ravnanja, zaradi skupnega učinkovanja alkohola in kokaina, bistveno zmanjšane. Sodišče je ocenilo, da je izvedenka prepričljivo odgovorila na vsa zastavljena vprašanja, da je njeno mnenje argumentirano in temelji na izvedenkinih dolgoletnih izkušnjah na tem področju.

8. Dokazna situacija v obravnavani zadevi je primerljiva z zadevama I Ips 270/2003(1) in I Ips 75219/2010(2), ne pa tudi z zadevama, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicujejo obsojenčevi zagovorniki. V zgoraj citiranih zadevah je Vrhovno sodišče pojasnilo, da dokazovanje z novim (tretjim) izvedencem ni potrebno, kadar sodišče zaključi, da sta izvid in mnenje enega izvedenca popolna in v skladu z dejanskimi okoliščinami, potrjenimi z ostalimi podatki kazenskega spisa. Le če je zaradi ugotovljenih nasprotij med dvema izvedencema podan dvom v pravilnost obeh, je sodišče ugotovljena nasprotja dolžno odpraviti z angažiranjem novega izvedenca.

9. V obravnavani zadevi se je po ponovnem zaslišanju obeh izvedencev izkazalo, da izvedenec mag. V. pritrjuje ugotovitvam izvedenke prof. dr. T, le zaradi pomanjkanja kliničnih študij v zvezi z učinkovanjem kombinacije kokaina in alkohola, je dopuščal možnost, da je bil obsojenec v določenem trenutku v stanju neprištevnosti. Na drugi strani je izvedenka prof. dr. T., kot ugotavlja pravnomočna sodba, prepričljivo pojasnila, zakaj kljub hkratnemu učinku alkohola in kokaina pri obsojencu o popolni odsotnosti razumevanja svojega dejanja in obvladovanja svojega ravnanja ni mogoče govoriti. Obsojenec je bil namreč sposoben vidno-motorične koordinacije in prostorske orientiranosti, ki jo zahteva vožnja avtomobila, njegovo smiselno govorno izražanje je bilo usklajeno z dogajanjem, kot je povzeto iz izpovedb prič, ki so po telefonu spremljale slišni del dogajanja, prav tako je svoje ravnanje razumel kot nesprejemljivo, kar je pokazal z besedami po dejanju, ki so jih navajale priče. Glede učinkovanja kombinacije alkohola in kokaina se je izvedenka posvetovala s toksikologi, oprla pa se je tudi na svoje klinične izkušnje z osebami, ki so uživale take psihoaktivene snovi. Sodišče prve stopnje je zaslišalo in soočilo oba izvedenca glede razhajajočih si mnenj ter nato sprejelo mnenje izvedenke prof. dr. T., za katerega je ocenilo, da ga je prepričljivo podala in obrazložila in je skladno z ostalimi podatki spisa. V takšni dokazni situaciji dokazovanje z novim (tretjim) izvedencem ni potrebno, zato očitana kršitev pravice do obrambe po presoji Vrhovnega sodišča ni podana.

10. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljana kršitev ni podana, zato jo je, v skladu z določilom 425. člena ZKP, kot neutemeljeno zavrnilo.

11. Vrhovno sodišče je obsojenca, upoštevaje njegove premoženjske razmere, na podlagi četrtega odstavka 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP, oprostilo plačila sodne takse.

(1) Sodba z dne 13. 11. 2003

(2) Sodba z dne 28. 8. 2014