Jedro

Tožena stranka tožnici (delavki pred upokojitvijo) ni ponudila v sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno zaposlitev, saj se za prejšnje delovno mesto, ki ga je zasedala tožnica in ponujeno delovno mesto ne zahteva enaka raven izobrazbe. Za ponujeno delovno meso se namreč zahteva ena stopnja nižje izobrazbe. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove ni zakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča in tožena stranka sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 1. 2015, ki jo je tožnici podala prvotna tožena stranka A. d.d., nezakonita in se razveljavi (I. točka izreka); tožnici pri prvotni toženi stranki delovno razmerje dne 31. 5. 2015 ni prenehalo in ji je pri toženi stranki trajalo do 27. 8. 2015 (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnico za obdobje od 31. 5. 2015 do 27. 8. 2015 prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco pri ZPIZ Slovenije, ji za isto obdobje obračunati bruto zneske mesečnih nadomestil plač, upoštevaje bruto plačo, ki bi bila tožnici obračunana, če bi v istem obdobju delala pri toženi stranki na delovnem mestu „vodja ...“, plačati od tako obračunanih zneskov predpisane davke in prispevke ter tožnici izplačati neto znesek mesečnih nadomestil plač, zmanjšane za neto zneske mesečnih nadomestil, ki jih je tožnica prejela iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 15 dne v mesecu za pretekli mesec, do plačila (III. točka izreka) ter ji je dolžna obračunati denarno povračilo v višini 70.948,10 EUR bruto, plačati od tako obračunanega zneska predpisane dajatve in tožnici izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva poteka roka za prostovoljno plačilo dalje, do plačila (IV. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna za obdobje od 31. 5. 2015 do 27. 8. 2015 na varčevalni račun tožnice iz naslova dodatnega pokojninskega varčevanja plačati znesek 25,04 EUR za vsak polni mesec tega obdobja oziroma sorazmerni del tega zneska za obdobje od 1. 8. 2015 do 27. 8. 2015, v 8 dneh pod izvršbo (V. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (VI. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške sodnega postopka in je dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 641,17 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitve dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo (VII. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje v ugodilnem delu se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ali jo razveljavi in zavrže tožbo, tožnici pa naloži povrnitev stroškov pritožbe.

Navaja, da je tožena stranka zaradi racionalizacije in optimizacije poslovanja, med drugim zaradi spremembe sistema upravljanja iz dvotirnega v enotirnega, zniževanja stroškov dela, ter učinkovitejše razdelitve del in nalog, sprejela odločitev za ukinitev delovnega mesta „vodja ...“. Tožnici je ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „strokovni sodelavec v prodaji in nabavi“, katero je tožnica zavrnila.

Tožena stranka se ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Navaja, da je bilo tožnici ponujeno, da sama predlaga rešitev in pove, katera dela bi želela opravljati. Izrazila je željo za zasedbo delovnega mesta računovodkinje B.B., za to delovno mesto se zahteva izobrazba VI/2 stopnje in ne VII. stopnja. To pomeni, da se je tožnica strinjala z zasedbo delovnega mesta z zahtevano izobrazbo VI/2. Ni mogoče pričakovati, da bo tožena stranka zaradi želje tožnice redno zaposleni delavki odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Prostih delovnih mest z zahtevano izobrazbo VII. stopnje pa ni imela, vsa delovna mesta s to stopnjo izobrazbe so bila zasedena, tožnica pa niti ni izpolnjevala vseh pogojev za njihovo zasedbo. Prosto je bilo le delovno mesto „strokovni delavec v prodaji in nabavi“ z zahtevano VI/2 stopnjo izobrazbe. Sodišče prve stopnje se do navedenih dejstev ni opredelilo in sodba nima o tem razlogov. Tožnica je na soočenju s pričo C.C. izpostavila, da je pred leti že postavila oddelek izterjave, za vzpostavitev katerega bi bila zadolžena na novem delovnem mestu „strokovni sodelavec v prodaji in nabavi“. Sklepati je, da to delo takrat ni bilo žaljivo, kot to zatrjuje sedaj in s čimer utemeljuje višino nadomestila.

Tožena stranka si zaradi ugotovljenih poslovnih razlogov (finančno) ne more privoščiti podvajanja funkcij, zato se je odločila za ukinitev delovnega mesta vodja .... Pri toženi stranki bo po dokončni ukinitvi delovnega mesta vodja ..., VII. stopnja izobrazbe zahtevana le za delovna mesta: odgovornega urednika, direktorja, pravnika, produktnega vodjo, likovnega oblikovalca, vodjo produkcije, lektorja in prevajalca. Pri presoji ustreznosti ponujene pogodbe o zaposlitvi se je sodišče prve stopnje ukvarjalo le z enim od štirih pogojev, navedenih v tretjem odstavku 90. člena ZDR, ki morajo biti podani zato, da se šteje ponujena zaposlitev za ustrezno. Glede izpolnjevanja ostalih pogojev za presojo ustreznosti nove zaposlitve, ki so nedvomno bili izpolnjeni, se sodišče prve stopnje ni opredelilo in izpodbijana sodba o teh dejstvih nima razlogov.

Ne drži, da tožena stranka ni nasprotovala zahtevku iz naslova dodatnega pokojninskega zavarovanja. Tožnica za tožbeni zahtevek ni podala trditvene podlage, niti ni predložila dokazov, kot npr. izplačilne liste.

V delu določitve denarnega povračila po 118. členu ZDR-1 se sodbe sodišča prve stopnje ne da preizkusiti. Po presoji tožene stranke je prisojeno povračilo previsoko glede na okoliščine konkretnega primera. Sodišče ni upoštevalo, da je od prenehanja delovnega razmerja do izdaje prvostopenjske sodbe preteklo le tri mesece, v vmesnem obdobju je bila tožnica prijavljena na Zavodu za zaposlovanje RS in prejemnica najvišjega možnega zneska denarnega nadomestila. Glede na višino plače, si je tožnica v obdobju 30 let zagotovo lahko ustvarila varno finančno prihodnost in prihranke. Navedba „možnosti za zaposlitev minimalna„ ni obrazloženo dejstvo, ki bi se ga dalo preveriti. Sodišče ni upoštevalo, da tožnica nima mladoletnih otrok in jih ne preživlja, ne preživlja nikogar. Ni navajala, da ima kredite, ki bi jih bila dolžna vračati, niti da ima zakonskega partnerja, ki je nezaposlen in bi ga mogla vzdrževati.

Z upoštevanjem 15 mesečnih plač, ki jih ji je dolžna plačati tožena stranka in dodatnih 3 mesečnih plač do prenehanja delovnega razmerja, z upoštevanjem dobe prejemanja nadomestila pri zavodu, je sodišče socialni status tožnice vsaj za 18 mesecev izboljšalo in gre torej za pretirano odmerjeno povračilo. Sklicuje se na ustaljeno sodno prakso glede odškodnine po 118. členu ZDR. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je dne 8. 12. 2015 in 11. 12. 2015 podala dopolnitvi pritožbe, ki ju pritožbeno sodišče ni upoštevalo, ker sta bili vloženi po izteku pritožbenega roka (343.člen ZPP).

4. Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani (ugodilni) del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

7. Predmet sodne presoje v tem individualnem delovnem sporu je zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe z dne 26. 1. 2015. 8. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je prvotna tožena stranka tožnici dne 26. 1. 2015 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in ji ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto „strokovni delavec v prodaji in nabavi„. Ugotovilo je, da je bila tožnica ob podani odpovedi pogodbe o zaposlitvi stara 57 let, ponujene pogodbe o zaposlitvi ni podpisala in ji je delovno razmerje prenehalo 31. 5. 2015. V odpovedi je tožena stranka navedla, da se je zaradi racionalizacije in modernizacije poslovanja družbe delo na delovnem mestu vodja ... zmanjšalo tako, da lahko ostali zaposleni na navedenem področju opravljajo delo brez zaposlene osebe na tem delovnem mestu. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je dejansko prenehala potreba po delu tožnice po pogodbi o zaposlitvi z dne 16. 12. 2013 ter da gre za poslovni razlog po 1. alineji 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013). Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je vzrok za nastanek poslovnega razloga lahko sprememba organizacije dela, ki jo izvede delodajalec, ter da gre za spremembo tudi, če delodajalec zaradi organizacije ukine posamezno delovno mesto in delo tega delovnega mesta prerazporedi med druge zaposlene. Organizacijske rešitve v zvezi z ekonomsko uspešnostjo poslovanja so v avtonomni sferi delodajalca in sodišče ni pristojno presojati ali je sprememba poslovanja smotrna oziroma potrebna.

9. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da tožena stranka tožnici, ki sicer ni bila absolutno varovana v skladu z določbo 114. člena ZDR-1, ni ponudila v sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno zaposlitev. Po določbi petega odstavka 91. člena ZDR-1 je ustrezna zaposlitev zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in raven izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katero je imel delavec sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi, in za delovni čas, kot je bil dogovorjen po prejšnji pogodbi o zaposlitvi, ter kraj opravljanja dela ni oddaljen več kot tri ure vožnje v obe smeri z javnim prevozom ali z organiziranim prevozom delodajalca od kraja bivanja. Pravilno je ugotovilo, da se za prejšnje delovno mesto in ponujeno delovno mesto ne zahteva enaka raven izobrazbe. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ostalih pogojev, ki določajo ustreznost zaposlitve, saj ni bil izpolnjen niti osnovni pogoj tj. raven izobrazbe. Tudi če so bili ostali pogoji izpolnjeni, je odločitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka tožnici ni ponudila pogodbe o zaposlitve za ustrezno zaposlitev, pravilna.

10. Tožnica je vtoževala tudi plačilo iz naslova dodatnega pokojninskega varčevanja. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku za čas od prenehanja pogodbe o zaposlitvi od 31. 5. 2015 do 27. 8. 2015 ugodilo. Tožena stranka v odgovoru na tožbo tožbenemu zahtevku na plačilo iz dodatnega pokojninskega varčevanja ni nasprotovala, zato je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku pravilno ugodilo in so neutemeljene pritožbene navedbe, da ne drži, da ni nasprotovala tožbenemu zahtevku.

11. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo previsoko denarno povračilo na podlagi 118. člena ZDR-1, ki določa, da če sodišče ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, lahko na predlog delavca ali delodajalca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno denarno povračilo, v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Kot določa drugi odstavek 118. člena ZDR-1 višino denarnega povračila sodišče določi glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavljal za čas do prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena več kot 30 let, da je stara več kot 57 let, ima ekonomsko izobrazbo in so njene možnosti za zaposlitev minimalne. Pritožbeno sodišče se strinja, da je denarno povračilo v višini 70.948,10 EUR bruto primerno, kar predstavlja 15 tožničinih mesečnih plač. Pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da tožnica nikogar ne preživlja, da nima posojil ter da ima urejen socialni status, pritožbeno sodišče pripominja, da te okoliščine ne vplivajo na odmero denarnega povračila.

12. Pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe ne odgovarja, saj niso odločilnega pomena za presojo utemeljenosti pritožbe (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353.člen ZPP).

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo tožnice pa ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da jih stranki krijeta sami (154. in 155. člen ZPP).