Jedro

Tožena stranka se svoje odgovornosti tudi ne more razbremeniti s pritožbenimi navedbami, da je vgradila mehanske lopute prav zaradi okvar avtomatskega sistema in z namenom nadaljnjega varnega ter zdravega opravljanja dela. Že opisani mehanski način odpiranja loput z vsemi spremljajočimi okoliščinami je delavce izpostavljal potencialni nevarnosti zdrsa ali poškodbe, zato je sodišče prve stopnje pravilno sklenilo, da običajno vzdrževanje stroja in izvedba sprejetih zaščitnih ukrepov nista zadoščali. Navedlo je, katere ukrepe bi tožena stranka za zagotovitev varnega dela morala sprejeti in ugotovilo, da bi škodni dohodek lahko preprečila. S tem pa se je kot utemeljen izkazal očitek tožeče stranke toženi stranki, da je opustila dolžnost delavcem zagotoviti brezhibno delovno opremo oziroma ni izvedla vseh ukrepov, da bi se nevarnost znižala na najmanjšo možno mero (prvi odstavek 4. člena in tretji odstavek 8. člena Pravilnika o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme). Delodajalec mora zagotavljati varnost in zdravje pri delu tako, da zagotavlja varno delovno okolje in uporabo varne delovne opreme (prvim in tretji odstavek 5. člena ter 7. točka 19. člena ZVZD-1), tej zahtevi pa tožena stranka ni zadostila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da tožeči stranki v roku 15 dni plača znesek 5.687,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 7. 2015 do plačila (I. točka izreka) in ji v roku 15 dni povrne pravdne stroške v znesku 285,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP) pritožuje tožena stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, podrejeno pa pritožbi ugodi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila in predlagala, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Predmet obravnavane zadeve je regresni zahtevek Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, s katerim od tožene stranke (delodajalca) terja povrnitev nadomestila plače ter stroškov zdravljenja za delavca P. P. (zavarovanca tožeče stranke), ki se je dne 5. 2. 2014 poškodoval pri opravljanju dela. Podlago za zahtevek predstavlja prvi odstavek 87. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju: ZZVZZ), po katerem ima Zavod pravico zahtevati, da povzročeno škodo povrne delodajalec, če je bolezen, poškodba ali smrt zavarovane osebe posledica tega, ker niso bili izvedeni ustrezni higiensko-sanitarni ukrepi, ukrepi varstva pri delu ali drugi ukrepi, predpisani ali odrejeni za varnost ljudi.

6. Sodišče prve stopnje je zahtevku v celoti ugodilo. Ugotovilo je, da se je delavec P. P. poškodoval dne 5. 2. 2014 pri ročnem odpiranju loput turbin na starejšem peskalnem stroju Pangborn, ki so se občasno zatikale. Delavec jih je moral po običajnem delovnem postopku odpreti ročno, pri čemer je bilo za odpiranje potrebno uporabiti silo oziroma vzvod s palico, zaradi česar je izgubil ravnotežje. Pri odpiranju loput turbine je bil osredotočen na delo in tudi ni ravnal v nasprotju z delodajalčevimi navodili in običaji. Delavec je pri odpiranju loput stal na pohodni površini samega stroja ter je v izogib padcu v odprte motorne dele stroja odskočil na tla. Pred posegom je sicer počistil pohodno površino okrog stroja, kljub temu pa mu je pri doskoku na tla spodrsnilo na granuliranem pesku, ki ga je peskalni stroj med delovnim procesom zaradi slabega tesnenja loput stalno prepuščal v okolico. Zaradi padca je delavec utrpel izvin in natega koratelarne vezi kolena. Tožeča stranka je plačala zdravljenje delavca v višini 3.450,97 EUR in nadomestilo plače za čas zadržanosti v višini 2.236,08 EUR.

7. Sodišče prve stopnje je presodilo, da vzrok za poškodbo izvira iz sfere tožene stranke, saj delavcu ni zagotovila takšne delovne opreme, ki bi mu omogočala varno delo brez nepotrebnih tveganj. Prehod na mehanski način odpiranja loput je namreč terjal ročno odpiranje loput turbine, občasno tudi z uporabo sile oziroma vzvoda s palico. V kombinaciji z okoliščino, da je delavec pri tem stal na površini samega stroja, brez možnosti dobre opore v primeru zdrsa oziroma izgube ravnotežja ter ob prisotnosti problema izmeta peska na same strojne dele oziroma v okolico stroja, se je znatno povečala nevarnost za padec delavca. Menilo je, da bi morala tožena stranka izvesti investicijsko vzdrževanje delovne opreme ali sprejeti ustrezne konstrukcijske rešitve, ki bi preprečevale predvidljive možnosti padcev, s čimer je bila tožena stranka seznanjena, vendar pa do tedaj ni ničesar ukrenila. Sodišče prve stopnje je zato sledilo očitkom tožeče stranke, da običajno vzdrževanje stroja ni zmanjšalo tveganja za poškodbe delavcev na najmanjšo možno mero. Peskalni stroj kot delovna oprema ni ustrezal zahtevam po varni delovni opremi, zaradi česar tožena stranka ni ravnala v skladu s Zakona o varnosti in zdravju pri delu (v nadaljevanju ZVZD-1). Sodišče prve stopnje torej ni sledilo navedbam tožene stranke, da je delavec namesto sestopanja po stopnicah samovoljno izbral krajšo pot, pri čemur mu je spodrsnilo. Sodišče prve stopnje je tudi sklenilo, da delavcu ni mogoče pripisati nikakršnega soprispevka za škodni dogodek, saj je pri delu ravnal s potrebno skrbnostjo in pozornostjo.

8. Tožena stranka v pritožbi navaja, da naj bi sodišče svojo odločitev oprlo na nezatrjevana dejstva ter tako ravnalo v nasprotju z razpravnim načelom. Pri tem meri na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je delavcu zaradi peska spodrsnilo na tleh (kot izhaja iz izpovedbe delavca) in ne na samem stroju ob ročnem odpiranju lopute (kot je navajala tožeča stranka). Tožeča stranka je v zvezi s škodnim dohodkom trdila, da je delavec izgubil ravnotežje pri strojnem odpiranju loput na peskalnem stroju, zaradi česar je odskočil na tla, pri doskoku padel in se poškodoval. Prav tako je navajala, da je stroj zaradi slabega tesnenja loput v okolico prepuščal pesek. Po presoji pritožbenega sodišča navedeni pritožbeni očitek glede na navedeno ni utemeljen, saj je tožeča stranka zatrjevala vsa pravno odločilna dejstva za presojo tožbenega zahtevka na podlagi 87. člena ZZVZZ. Stranka pa ni dolžna navesti vseh podrobnosti dejanskega dogajanja, saj tudi teorija substanciranja od nje ne zahteva „fotografskega posnetka“ dejanskega dogajanja.1 Ugotovitev, da je delavcu na pesku spodrsnilo šele pri doskoku na tleh, ne pa na strojnih delih, zato predstavlja zgolj konkretizacijo navedb tožeče stranke. Po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ni ravnalo v nasprotju z razpravnim načelom, saj je tožeča stranka navedla vsa pravno odločilna dejstva in jih ustrezno konkretizirala, toženi stranki pa je bila tako tudi dana možnost, da se o njih izjavi. Pritožbeni očitki procesnih kršitev, po presoji pritožbenega sodišča, zato niso utemeljeni.

9. Tožena stranka v pritožbi nadalje izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, saj meni, da priči B. S. in M. Š. ne moreta potrditi izpovedbe poškodovanega delavca, saj dogodka nista videla. Po presoji pritožbenega sodišča sicer drži trditev tožene stranke, da navedeni priči dogodka nista videli, vendar pa sta priči izpovedali o tem, kaj jima je o padcu povedal delavec. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje tako skladno z navedenim izhaja, da ti priči samega padca nista videli (kot tudi nihče drug, razen poškodovanega delavca), vendar pa sta potrdili, da jima je poškodovani delavec takoj po dogodku v bistvenem opisal tak potek dogodka, kot izhaja iz izpovedbe poškodovanega delavca v sodnem postopku. Prav tako ne drži očitek tožene stranke v pritožbi, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedbe prič B. S. in M. Š., saj se je sodišče prve stopnje do izpovedbe teh priče izčrpno opredelilo in presodilo, da sta njuni izpovedbi verodostojni ter se skladata z izpovedbo poškodovanega delavca (12. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Pojasnilo je tudi, da ni sledilo predloženim pisnim dokazilom tožene stranke (izjava očividca z dne 8. 7. 2015, zapisniku z dne 6. 2. 2014), saj na nobeni od predloženih pisnih listin ni podpisa priče S. prav tako pa našlo utemeljenega pomisleka za dvom v trditev, da se je v bližini kraja škodnega dogodka nahajala tudi priča Š. Tožena stranka zato tudi s pritožbeno trditvijo, da priči prilagajata svoji izjavi, prepričljive dokazne ocene sodišča prve stopnje ni uspela omajati.

10. Tožena stranka se svoje odgovornosti tudi ne more razbremeniti s pritožbenimi navedbami, da je vgradila mehanske lopute prav zaradi okvar avtomatskega sistema in z namenom nadaljnjega varnega ter zdravega opravljanja dela. Že opisani mehanski način odpiranja loput z vsemi spremljajočimi okoliščinami je delavce izpostavljal potencialni nevarnosti zdrsa ali poškodbe, zato je sodišče prve stopnje pravilno sklenilo, da običajno vzdrževanje stroja in izvedba sprejetih zaščitnih ukrepov nista zadoščali. Navedlo je, katere ukrepe bi tožena stranka za zagotovitev varnega dela morala sprejeti in ugotovilo, da bi škodni dohodek lahko preprečila. S tem pa se je kot utemeljen izkazal očitek tožeče stranke toženi stranki, da je opustila dolžnost delavcem zagotoviti brezhibno delovno opremo oziroma ni izvedla vseh ukrepov, da bi se nevarnost znižala na najmanjšo možno mero (prvi odstavek 4. člena in tretji odstavek 8. člena Pravilnika o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme). Delodajalec mora zagotavljati varnost in zdravje pri delu tako, da zagotavlja varno delovno okolje in uporabo varne delovne opreme (prvim in tretji odstavek 5. člena ter 7. točka 19. člena ZVZD-1), tej zahtevi pa tožena stranka ni zadostila.

11. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje, da je imel peskalni stroj obratovalno dovoljenje in je bil tehnično brezhiben ter vseskozi pravilno in redno vzdrževan. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je bilo potrdilo o pregledu delovne opreme izdano dne 18. 11. 2010 ter da je veljalo zgolj do dne 8. 11. 2013. Tožena stranka drugega tovrstnega potrdila, ki bi veljalo v času škodnega dogodka dne 5. 2. 2014, ni predložila. Tožena stranka te ugotovitve sodišča prve stopnje ni prerekala, prav tako pa ni odgovorila na očitke sodišča, da se je zavedala povečane nevarnosti zaradi spremembe delovnega procesa, pa kljub temu ni izvedla primernih ukrepov, ki bi preprečevali predvidljive možnosti padcev zaradi mehanskega odpiranja loput. Glede na to pavšalne trditve tožene stranke o tem, da je bil stroj tehnično brezhiben ter pravilno in redno vzdrževan, na odločitev sodišča ne morejo uspešno vplivati. Sodišče prve stopnje je zato zaslišanje predlaganih prič M. R. in T. A. Č., po presoji pritožbenega sodišča, utemeljeno zavrnilo.

12. Nazadnje pa tudi ni mogoče pritrditi pritožbenemu očitku, da delavec pred posegom na stroju ni očistil peska na in okoli stroja, zaradi česar meni, da ni zadosti skrbel za lastno varnost in zdravje pri delu ter da dela ni opravljal s potrebno skrbnostjo. Tudi po presoji pritožbenega sodišča delavcu ni mogoče očitati soodgovornosti za nastalo škodo (171. člen Obligacijskega zakonika). Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, da je sledilo izpovedbi poškodovanega delavca, da je redno vzdrževal čistočo na stroju in njegovi okolici ter da je to storil tudi neposredno pred škodnim dogodkom. Ker je hkrati ugotovilo, da je stroj pesek med obratovanjem vseskozi spuščal v okolico, ni mogoče sleditvi pritožbeni navedbi tožene stranke, da že sama prisotnost peska potrjuje njeno trditev, da ga delavec pred posegom ni očistil. Prav tako tožena stranka ne more uspeti s sklicevanjem na izpovedbo priče M. J., ki je izpovedal, da je za zdrs potrebna nekoliko večja in strnjena količina granulata. Gre zgolj za mnenje te priče, ki dogodka ni videla in je hkrati izpovedala, da se ni posebej ugotavljalo, koliko izmetanega peska je bilo na tleh v konkretnem primeru. Prav tako ni jasno ali se nanaša na možnost zdrsa pri hoji ali na verjetnost zdrsa pri padcu (doskoku) na površino, na kateri se nahaja pesek. S sklicevanjem na izpovedbo te priče tožena stranka sprejete dokazne ocene prav tako ni uspela omajati, zato je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da delavcu ni mogoče pripisati nikakršnega soprispevka za škodni dogodek.

13. Ker uveljavljeni in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožeča stranka svojih stroškov z odgovorom na pritožbo ni priglasila, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).

1 Tako dr. Mile Dolenc: O vlogi informativnega dokaza v pravdnem postopka, Podjetje in delo – 2011, št. 6-7, str. 1467.