Jedro

ZDen določa različne pogoje denacionalizacije po posameznem pravnem temelju, pa tudi upravičenci do denacionalizacije v konkretnem primeru glede na zaplembo oziroma arondacijo so različni.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, št. U 217/98-10 z dne 6.10.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 28.11.1997. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka ugodila pritožbi Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (prizadete stranke v tem upravnem sporu), ki ga zastopa Državno pravobranilstvo Republike Slovenije v Ljubljani, in odpravila odločbo Upravne enote G. z dne 20.3.1997 ter zadevo vrnila prvostopnemu organu v ponovno odločanje. S slednjo odločbo je bilo odločeno: da se vrne upravičencem A.H., roj. 1907, F.H., roj. 1907, I.H., por. S., roj. 1941, I.H., roj. 1936 in C.H., roj. 1945, v last in posest parc. št. 459, 466/1, vpisane pri vl. št. 590 k.o. P. vas in parc. št. 1198, vpisana pri vl. št. 582 iste k.o., in sicer prvemu do deleža 2/6-tin, preostalim pa v deležu, vsakemu do 1/6-tine (1. točka izreka); da se vzpostavi lastninska pravica na parc. št. 1231 in 1411, vl. št. 582 k.o. P. vas, v korist istih upravičencev in v enakih deležih, vse v 15 dneh po pravnomočnosti odločbe, v posest pa se parceli vračata upravičencem najkasneje po 7.12.1998 (2. točka izreka); da je zavezanec za vrnitev lastninske pravice na obravnavanih zemljiščih Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, zavezanec za vračilo v posest pa so L.m., d.o.o., L. (3. točka izreka); da je vrednost nepremičnin ob podržavljenju znašala 26.672 DEM, v času vračanja pa je njihova vrednost 49.704,59 DEM (4. točka izreka); da se nepremičnine dajo v začasno upravljanje skrbniku za poseben primer I.H. (tožniku) iz P. vasi, G., do izvedbe postopka dedovanja (5. in 6. točka izreka); da se ustavi postopek denacionalizacije zaradi umika zahtevka za parc. št. 1140 in 1285 (8. točka izreka); da se zavrne zahteva L.m. za vračilo izplačane odškodnine za arondirane parcele (9. točka izreka); da se s to odločbo nadomesti delna odločba z dne 21.12.1994 (10. točka izreka); da se zavrne zahtevo vlagatelja za denacionalizacijo parc. št. 788/4, 801, 863, 574 in 592/14 k.o. P. vas, ker se denacionalizacija za navedene parcele vodi v odškodninskem delu zahtevka, ki ga je vložil pok. oče vlagatelja (11. točka izreka) ter da stroški postopka niso zaznamovani (12. točka izreka). V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje menilo, da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita, da ima oporo v materialnih in procesnih predpisih ter da izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Tožena stranka je prvostopno odločbo odpravila iz razlogov kršitve Zakona o denacionalizaciji (ZDen) in kršitve pravil postopka. ZDen naj bi prvostopni upravni organ kršil s tem, ko je v istem postopku odločal o denacionalizaciji premoženja, ki je bilo podržavljeno po dveh različnih pravnih temeljih, in sicer del nepremičnin po Zakonu o zaplembi premoženja in o izvrševanju zaplembe (19. točka 3. člena ZDen), del nepremičnin pa po Temeljnem zakonu o izkoriščanju kmetijskega zemljišča (29. točka 3. člena ZDen). Po mnenju prvostopnega sodišča ima zato tožena stranka prav, ko v svoji odločbi navaja, da bi bilo potrebno v postopku denacionalizacije na prvi stopnji vsak akt o podržavljenju obravnavati ločeno in za vsakega posebej ugotavljati, ali so osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno sploh upravičeni do denacionalizacije glede na to, da vsebuje ZDen tudi omejitve. Po 29. točki 3. člena ZDen, torej kadar gre za arondacijo, so upravičeni do denacionalizacije le prejšnji lastniki podržavljenih zemljišč, če niso dobili ustreznih nadomestnih zemljišč. Prvostopno sodišče ugotavlja, da iz prvostopne odločbe izhaja, kar potrjujejo tudi podatki iz upravnih spisov, da gre tudi v spornem primeru za dejanski stan iz navedene določbe ZDen, saj so bile nepremičnine podržavljene po Temeljnem zakonu o izkoriščanju kmetijskih zemljišč in tudi prejšnji lastniki so tudi dobili nadomestne nepremičnine. V konkretnem primeru je torej potrebno vrednostno ugotoviti, ali so prejšnji lastniki dobili "ustrezna nadomestna zemljišča", pri čemer je irelevantno, da so kot nadomestna zemljišča dobili tudi ali predvsem zemljišča, ki so bila pred tem podržavljena enemu izmed upravi čencev, kateremu so bile nepremičnine podržavljene po drugem pravnem temelju. Tožena stranka ima po mnenju prvostopnega sodišča tudi prav, ko navaja, da je potrebno denacionalizacijske postopke voditi ločeno, glede na to, da je bilo premoženje podržavljeno po različnih pravnih temeljih, saj ZDen določa tudi različne pogoje denacionalizacije po posameznem pravnem temelju, pa tudi upravičenci do denacionalizacije glede na zaplembo oziroma arondacijo so potrditvi tožene stranke različni. Poleg tega, da v posameznem postopku lahko nastopajo različni upravičenci, se utegne zgoditi, da bodo v postopku sodelovali tudi različni zavezanci, že v primeru, če katere izmed zahtevanih nepremičnin ne bo mogoče vračati v naravi. Prvostopno sodišče se prav tako strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da so bila v konkretnem primeru kršena pravila upravnega postopka, saj je bilo nepravilno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, hkrati pa je prvostopni upravni organ odpravil svojo pravnomočno odločbo na način, ki nima podlage v postopkovnem predpisu. Prvostopno sodišče ugotavlja, da tožnik ugotovitvam tožene stranke v bistvu ne nasprotuje. Smiselno navaja le, da bodo zaradi tega, ker je bila prvostopna odločba odpravljena, upravičenci oškodovani. Tako stališče tožnika je po mnenju prvostopnega sodišča zmotno. Po ZDen se podržavljene nepremičnine upravičencem prvenstveno vračajo v naravi. Šele v primeru, če podržavljenih stvari ni mogoče vračati v naravi zaradi ovir iz ZDen (npr. zemljišče je pozidano, v lasti druge fizične osebe, itd.), gre upravičencem odškodnina v eni izmed oblik, ki jih predvideva ZDen. Zato, po mnenju prvostopnega sodišča, ugovor tožnika, da bodo zaradi odločitve tožene stranke upravičenci oškodovani, ni utemeljen, tudi ne zaradi napotila prvostopnemu upravnemu organu, da je dolžan postopke denacionalizacije voditi ločeno glede na različen temelj podržavljenja premoženja.

V pritožbi zoper izpodbijano sodbo tožnik ponavlja tožbene navedbe. Navaja, da so v konkretnem primeru upravičenci v končni fazi v obeh postopkih isti, ne glede na to, da gre za denacionalizacijo po dveh različnih pravnih temeljih. Po njegovem mnenju ima prav izpodbijana sodba, ko določa, da se po ZDen podržavljene nepremičnine upravičencem prvenstveno vračajo v naravi. V danem primeru je prav obravnavanje obeh zahtevkov za denacionalizacijo skupaj omogočilo, da se ta namen tudi uresniči. Meni, da v primeru, da bi se vsak od zahtevkov obravnaval popolnoma ločeno, neodvisno od drugega zahtevka, bi to pomenilo uporabo ZDen v nasprotju z njegovim namenom. Še posebej poudarja, da je zavezanka za vrnitev lastninske pravice na nepremičninah soglašala z denacionalizacijo le-teh, kar je razvidno iz njenih izjav volje z dne 7.12.1994 in 9.1.1997. To, da je zavezanka Republika Slovenija, Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, naknadno umaknila svoje soglasje oziroma vložila pritožbo zoper odločbo z dne 21.12.1994, pa po njegovem mnenju pomeni zlorabo pravic. Taka zloraba pravic pa pomeni zavlačevanje denacionalizacijskih postopkov ter neizpolnjevanje pogojev, ki jih je Republika Slovenija sprejela z namenom vstopa v Evropsko skupnost. Postopek denacionalizacije bi po njegovem mnenju moral v danem primeru teči enovito, ne glede na dva različna pravna temelja, saj gre za iste upravičence v obeh postopkih. Meni še, da je njegova zahteva za vrnitev zemljišč upravičena, ker se je njegova žena doslej ukvarjala in preživljala izključno le s kmetijstvom, pa čeprav le na istih najetih zemljiščih. Pričakuje torej vrnitev zemljišč oziroma nadomestilo za preživljanje v obliki pokojnine. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbi, odpravi odločbo tožene stranke, ki naj v nadaljnjem postopku zavrne pritožbo zavezanke Republike Slovenije, Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov v Ljubljani.

Tožena stranka, prizadeti stranki L.m., d.d. in Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije ter Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, kot zastopnik javnega interesa, na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev prvostopnega sodišča, ki je zavrnilo tožnikovo oziroma pritožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 28.11.1997, je pravilna in temelji na ZDen ter na listinah in podatkih v upravnih spisih.

Tudi po mnenju pritožbenega sodišča, v primeru, da gre za dve različni pravni podlagi po ZDen (po Zakonu o zaplembi premoženja in o izvrševanju zaplembe - 19. točka 3. člena in po Temeljnem zakonu o izkoriščanju kmetijskega zemljišča - 29. točka 3. člena), je pravilno stališče prvostopnega sodišča, da ima tožena stranka prav, ko v svoji odločbi navaja, da bi bilo potrebno v postopku denacionalizacije na prvi stopnji vsak akt o podržavljenju obravnavati ločeno in za vsakega posebej ugotavljati, ali so osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno, sploh upravičeni do denacionalizacije, glede na to, da vsebuje ZDen tudi omejitve. ZDen namreč določa tudi različne pogoje denacionalizacije po posameznem pravnem temelju, pa tudi upravičenci do denacionalizacije glede na zaplembo oziroma arondacijo so različni.

Pravilno je tudi stališče prvostopnega sodišča, da je prvostopni organ nadomestil oziroma odpravil svojo pravnomočno odločbo z dne 21.12.1994 na način, ki nima podlage v postopkovnem predpisu.

Glede na navedeno so tožnikove pritožbene navedbe neutemeljene in je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000) pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.