Jedro

Tožena stranka v osnovo za odmero pokojnine ni vštela zneskov, ki jih je tožnica prejela kot del plače v obliki delnic. Tožnica se zoper odločbo ni pritožila, temveč je kasneje pri toženi stranki vložila zahtevo za ponovno odmero pokojnine. To zahtevo je tožena stranka ob sklicevanju na 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP utemeljeno zavrgla, saj je bilo o zadevi dokončno in pravnomočno odločeno, medtem ko ZPIZ-1 ponovne odmere ne ureja.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženke št. ... z dne 22. 4. 2010 ter odpravo sklepa toženke št. ... z dne 28. 1. 2010 ter na izdajo nove odločbe o odmeri starostne pokojnine in plačilo stroškov postopka, zavrne.

Tožnica krije stroške odgovora na pritožbo sama.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo sklep toženke z dne 28. 1. 2010 in odločbo toženke z dne 22. 4. 2010. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe izdati novo odločbo o odmeri starostne pokojnine ter ji povrniti stroške postopka v višini 206,30 EUR.

Zoper sodbo se pritožuje toženka zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne kot neutemeljen oz. podrejeno, da pritožbi ugodi, razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in mu zadevo vrne v novo sojenje. Meni, da je bilo o navedeni zadevi z odločbo z dne 14. 11. 2006, s katero je bila tožnici priznana pravica do starostne pokojnine v znesku 159.119,00 SIT na mesec od 17. 10. 2006 dalje že pravnomočno odločeno, saj se tožnica zoper to odločbo ni pritožila, niti ni uveljavljala izrednih pravnih sredstev. Z navedeno odločbo je bilo odločeno o priznanju pravice do pokojnine, ki vsebuje tudi odločitev o višini pokojnine, kar pomeni, da je s tem tudi pravnomočno priznana in izračunana pokojninska osnova. Stališče sodišča prve stopnje, da o zneskih, ki jih tožnica uveljavlja naknadno, še ni bilo pravnomočno odločeno, je zato zmotno. Ker je bila z odločbo z dne 14. 11. 2006 pravnomočno ugotovljena pokojninska osnova, bi bilo mogoče vanjo posegati le z izrednimi pravnimi sredstvi, pod pogoji in na način, kot ga skladno z določbo 249. člena ZPIZ-1 določa 4. odstavek 225. člena ZUP, vendar v zahtevi tožnica izrednih pravnih sredstev ni uveljavljala. Pri rešitvi zadeve tudi ni moč izhajati iz narave pravic zavarovanih oseb v sistemu pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter iz lastniških upravičenj, ker za takšno razlago v konkretnem primeru ni pravne podlage. Zavarovalniški princip namreč ne more prevladati nad načelom pravnomočnosti, ki pomeni nespremenljivost pravnih razmerjih in je garant pravne varnosti za stranke v postopku. Ob upoštevanju navedenega je tako v obravnavanem primeru izkazana situacija iz 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP, saj ni mogoče uspešno zahtevati ponovnega upravnega odločanje niti v primeru, če bi se spremenilo dejansko stanje, niti v primeru, če bi se spremenila pravna podlaga, na kateri je utemeljena prejšnja odločba. Za novo odmero pokojnine tudi z upoštevanjem naknadno ugotovljene plače ni pravne podlage v določbah ZPIZ-1. To je razvidno tudi iz nekaterih odločitev – sodb Višjega delovnega in socialnega sodišča (Psp 21/2006 z dne 6. 2. 2007; Psp 432/2005 z dne 28. 9. 2006 itd.), kjer je iz razlogov sodb razvidno, da za ponovno odmerjanje pravnomočno priznanih pokojnin zaradi upoštevanja naknadno ugotovljenih plač v veljavnem ZPIZ-1 ni nobene pravne podlage. Da tožnica ni upravičena do nove odmere pokojnine je razvidno tudi iz nekaterih odločitev Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v podobnih primerih. V zadevah opr. št. VIII Ips 433/2008 z dne 24. 5. 2010 in VIII Ips 230/2008 z dne 7. 9. 2010 je namreč to sodišče zavzelo stališče, da niti v ZPIZ-1 niti v ZUP ni podana pravna podlaga za to, da bi se pokojnina, ki je bila priznana in odmerjena s pravnomočno odločbo, ponovno odmerila. Vrhovno sodišče RS je s sodbo opr. št. VIII Ips 261/2009 z dne 25. 1. 2011 v identičnem primeru, kot je obravnavan odločilo, da je bilo „o tožnikovi starostni pokojnini že pravnomočno odločeno, ponovnega postopka na podlagi tožnikove zahteve za ponovno odmero pokojnine z upoštevanjem zneskov, ki so priznani že ob izdaji prve odločbe, ni mogoče začeti. Zato je tožena stranka tožnikovo vlogo utemeljeno zavrgla in posledično zavrnila njegovo pritožbo zoper sklep o zavrženju zahteve.“ Sklicevanje sodišča na morebitno drugačno odločanje toženke v posameznih primerih ne pomeni ustaljene prakse toženke in nepravilne odločitve ne morejo biti materialna podlaga za druge odločitve. Če je bilo odločanje v posamičnih primerih toženke napačno, je lahko edina posledica takšnega odločanja, da toženka popravi svojo nepravilno prakso in jo uskladi z zakonom.

V odgovoru na pritožbo tožnica prereka pritožbene navedbe toženke in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, toženki pa naložilo plačilo stroškov tega postopka. Meni, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da o zneskih, ki jih uveljavlja tožnica, še ni bilo pravnomočno odločeno. Med strankama ni sporno, da je toženec pokojnino odmeril na podlagi podatka iz matične evidence, ki jih je delodajalec na zahtevo toženca popravil tako, da so bili podatki o spornih izplačilih izločeni. Ker so bili sporni zneski izločeni že pred uvedbo samega postopka, niso mogli biti del obravnavanega dejanskega stanja, saj je toženka odločala na podlagi podatkov v matični evidenci. Po izdaji odločbe, ki je postala pravnomočna, je nastalo novo dejstvo (poprava podatkov v matični evidenci), ki ni sestavni del prejšnjega dejanskega stanja in je bila tako uvedba novega postopka utemeljena. Zavajajoča je tudi trditev toženke, da njenim pravnim stališčem pritrjuje veljavna sodna praksa. Sodba vrhovnega sodišča RS VIII Ips 261/2009 z dne 25. 1. 2011, ki naj bi bila sprejeta v identičnem primeru, vsebuje bistveno razliko v dejanskem stanju in s tem v pravilni uporabi materialnega prava. V odločbi po citirani sodbi je ZPIZ izrecno navedel, da pri ugotavljanju osnove za odmero ni upošteval zneskov, ki jih je tožnik v letih 1991 in 1992 namenil za notranji odkup podjetja, kjer je bil zaposlen. To pomeni, da je zavarovanec na podlagi podatkov oz. dejstev, ki so mu bili znani že ob izdaji odločbe, kasneje zahteval ponovno odmero. S tem je podan popolnoma drugačen dejanski stanj – ZPIZ je v svoje odločanje zaobjel vse zneske in napačno odločil o višini osnove. Po nasprotnem razlogovanju je potrebno citirano sodbo uporabiti v potrditev pravilne odločitve prvostopnega sodišča, ki je ugotovilo, da so bili podatki v konkretni zadevi v matično evidenco vneseni šele več let po odločbi in pri odločanju niso bili zaobjeti (ker za toženko formalnopravno niso obstajali). V konkretnem primeru je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo, da toženka o spornih zneskih sploh ni odločala, ker so bili podatki iz matične evidence prehodno izbrisani. Ključna razmejitev v tej zadevi je, ali je toženka o določenem delu zahtevka že odločala ali ne. Ker o zahtevku, ki ga uveljavlja tožnica še ni bilo odločeno, je sodba sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Podobno stališče je mogoče ob smiselni uporabi zaslediti tudi v sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča (Psp 121/2010 z dne 13. 5. 2010, Psp 145/2010 z dne 13. 5. 2010 in Psp 586/2008 z dne 24. 3. 2009) in Vrhovnega sodišča RS (VIII Ips 239/2007 z dne 9. 2. 2009 in VIII Ips 41/2009 z dne 21. 2. 2011). Tožnica priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti. Je pa glede na ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo toženke z dne 22. 4. 2010, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba, vložena zoper prvostopenjski sklep opr. št. ... z dne 18. 1. 2010, s katerim je prvostopenjski organ toženke na podlagi 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP; Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami) zavrgel tožničino zahtevo za ponovno odmero starostne pokojnine. ZUP v 4. točki 1. odstavka 129. člena določa, da organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže med drugim tudi v primeru, če je bilo o isti upravni stvari že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko ali pravno stanje, na katera se opira zahtevek, ni spremenilo.

Iz ugotovljenega dejanskega stanja pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je bila tožnici z odločbo z dne 14. 11. 2006 priznana pravica do starostne pokojnine v višini 159.119,17 SIT na mesec od 17. 10. 2006 dalje. Pokojninska osnova je bila izračunana na podlagi določb Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). Tožnica je 18. 1. 2010 vložila zahtevek za ponovni izračun pokojnine glede na zapisnik o opravljeni reviziji toženke z dne 24. 11. 2008. Pri izračunu pokojninske osnove ni bil upoštevan znesek, ki je bil izplačan v obliki delnic kot osebni dohodek. Sporna izplačila sredstev, ki so pripadali tožnici so bila izplačana skladno z osnovami in merili za delitev sredstev za plače in bi jih bilo potrebno upoštevati pri izračunu pokojninske osnove kar izhaja iz zapisnika o opravljeni reviziji pri delodajalcu tožnice št. ... z dne 4. 2. 2009 in ... z dne 4. 2. 2009. Tožnica je tako v okviru nove zahteve za ponovno odmero pokojnine zahtevala, da se ji pri izračunu pokojninske osnove upošteva tudi del plače, ki ga je tožnica prejela v letu 1992 iz naslova obveznic preračuni sorazmerno uram rednega dela v bruto znesku 1.591.102,83 SIT oz. 6.639,55 EUR, kakor izhaja iz tožbe.

Pritožbeno sodišče je v več zadevah (kot na primer Psp 21/2006 z dne 6. 2. 2007; Psp 171/2006 z dne 1. 3. 2007) zavzelo stališče, da za ponovno odmero pravnomočno priznanih pokojnin zaradi upoštevanja naknadno ugotovljenih plač v veljavnem ZPIZ-1 ni pravne podlage oz. ni specialne določbe, ki bi urejala ponovno odmero pokojnine. Tako določbo je vseboval Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92; Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami). Pritožbeno sodišče je v več zadevah (kot na primer Psp 243/2006 z dne 16. 5. 2007; Psp 276/2009 z dne 9. 7. 2009; Psp 594/2009 z dne 10. 2. 2010 itd.) zavzelo stališče, da v primeru, ko stranka zahteva novo odmero pokojnine za zneske, ki so bili v prvotnem postopku odločanja o pravici do pokojnine izločeni in o njih ni bilo posebej odločeno niti v izreku, niti niso bili omenjeni v obrazložitvi odločbe, gre za stanje, ko o spornih zneskih še ni bilo odločeno in je torej dopustno odločati o zahtevku na podlagi novega dejanskega stanja, ki še ni bilo zajeto z dokončnostjo in pravnomočnostjo odločbe.

Kasneje je v zvezi s tem prišlo do drugačnih odločitev Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. V sodbah opr. št. VIII Ips 101/2009 z dne 21. 6. 2011 in opr. št. VIII Ips 20/2010 z dne 21. 11. 2011 je Vrhovno sodišče RS poudarilo, da je zmotno stališče tako sodišča prve kot tudi druge stopnje, da je ponovna odmera možna zato, ker pri prvotni odločbi zneski, ki jih je stranka naknadno uveljavljala, niso bili priznani in da toženka o spornem delu plač ni odločila oz., da tožnica pravico do vštetja tega dela plač v pokojninsko osnovo ni uveljavljala ter zato v tem delu še ni pravnomočno odločeno. S pravnomočno odločbo o priznanju pravice do starostne pokojnine je bilo odločeno o višini pokojnine, ta pa je bila odmerjena od določene pokojninske osnove. ZPIZ, ki je veljal ob izdaji odločbe o odmeri pokojnine, je v 1. odstavku 43. člena določal, da se starostna pokojnina odmeri od mesečnega povprečja plač, ki jih je zavarovanec dobil v katerihkoli zaporednih 10 letih zavarovanja po 1. 1. 1970, ki so zanj najugodnejša, v 44. členu pa, da se za izračun pokojninske osnove po tem zakonu vzamejo plače oz. osnove, od katerih so bili plačani prispevki, zmanjšani za davke in prispevke, ki se obračunavajo in plačujejo od plače po povprečni stopnji v Republiki Sloveniji. Če je toženka pokojninsko osnovo izračunala v nasprotju s citiranimi zakonskimi določbami, brez upoštevanja vseh plač oz. osnov, od katerih so bili plačani prispevki, je po stališču Vrhovnega sodišča RS starostno pokojnino odmerila napačno. Odločba, ki temelji na napačni odmeri, je nezakonita. Odpravi nezakonitih odločb pa je namenjen sistem pravnih sredstev. Ker ni bilo vloženo niti redno niti izredno pravno sredstvo to pomeni, da je odločba o priznanju pravice do starostne pokojnine postala dokončna in pravnomočna.

Ob takšnem stališču Vrhovnega sodišča RS pritožbeno sodišče ugotavlja, da je toženka v spornem primeru zahtevo za ponovno odmero pokojnine ob sklicevanju na 4. točko 1. odstavka 129. člena ZUP utemeljeno zavrnila. O zadevi je bilo namreč dokončno in pravnomočno odločeno z odločbo toženke z dne 14. 11. 2006. Zmotno je stališče pritožbe, da je ponovna odmera možna zato, ker pri prvotni odločbi zneski, ki jih je tožnica uveljavljala naknadno, niso bili priznani. Tožnica je pravico do pokojnine pridobila z odločbo z dne 14. 11. 2006. Z njo je bilo odločeno o višini pokojnine, ki je bila odmerjena po 1. odstavku 39. člena ZPIZ-1 in po 4. odstavku istega člena. Če je toženka pokojninsko osnovo izračunala v nasprotju s citiranimi zakonskimi določbami, brez upoštevanja vseh plač oziroma osnov, od katerih so bili plačani prispevki, je starostno pokojnino odmerila napačno. Odločba, ki temelji na napačni odmeri, je nezakonita. Odpravi nezakonitih odločb pa je namenjen sistem pravnih sredstev. Pravnomočna odločba se odpravi, razveljavi ali spremeni samo na podlagi pravnih sredstev, določenih z zakonom (4. odstavek 225. člena ZUP). Izpodbijana odločba toženke z dne 28. 1. 2010 oz. 22. 4. 2010 je bila izdana na podlagi zahteve tožnice z dne 18. 1. 2010 za ponovni izračun pokojnine z upoštevanjem vseh izplačil dohodkov za leto 1992. Toženka je tako pravilno ravnala, ko je s sklepom z dne 28. 1. 2010 zavrnila tožničino zahtevo za ponovno odmero starostne pokojnine.

Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi toženke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi sklep toženke z dne 28. 1. 2010 in odločba z dne 22. 4. 2010 ter, da se toženki naloži izdajo nove odločbe o odmeri pokojnine. Ker je bil tožbeni zahtevek neutemeljen je pritožbeno sodišče upoštevajoč 2. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške postopka, kakor tudi stroške odgovora na pritožbo.