Jedro

Terjatve upravnika za povračilo obratovalnih stroškov, ki jih je za etažne lastnike poravnal iz lastnih sredstev, zastarajo v enem letu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu II. točka sodbe, IV. (pravilno III. točka) sodbe potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da sklep o izvršbi ostane delno v veljavi (za glavnico v višini 1.300,27 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroške izvršilnega postopka v višini 67,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) (I. točka izreka), v preostalem delu, v I. točki izreka za znesek 273,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 71,06 EUR od 27.10.2009 dalje, od zneska 106,52 EUR od 26.11.2009 dalje ter od zneska 96,12 EUR od 26.12.2009 dalje, je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Hkrati je toženi stranki naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 394,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka, pravilno III. točka izreka).

2. Tožeča stranka se pritožuje zoper II. in IV. (pravilno III.) točko sodbe, smiselno iz pritožbenega razloga nepravilne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje je delno pritrdilo ugovoru zastaranja tožene stranke, ki je temeljil na trditvi toženke o uporabi določbe 6. točke prvega odstavka 355. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), kjer je določen zastaralni rok za terjatve upravnikov večstanovanjskih stavb za storitve opravljanja in druge njihove terjatve. Hkrati je zavzelo stališče, da pravno podlago za vtoževane zneske predstavlja prvi odstavek 190. člena OZ, to je neupravičena obogatitev – verzija. Po stališču sodne prakse se je treba pri terjatvah, ki imajo temelj v neopravičeni obogatitvi – verziji, upoštevati splošni zastaralni rok, rok petih let, kot to določa 346. člen OZ. Sodišče prve stopnje je zato pri presoji ugovora zastaranja nepravilno upoštevalo krajši zastaralni rok po 6. točki prvega odstavka 365. člena OZ. Nobena od vtoževanih terjatev ni zastarala. Posledično je zato nepravilna tudi stroškovna odločitev in bi bila tožeča stranka, glede na uspeh upravičena do povrnitve vseh stroškov. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da dosodi vse zneske s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki so bili zavrnjeni oziroma podrejeno, da sodbo v II. točki razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico.

3. Tožena stranka je na pritožbo tožeče stranke odgovorila in priglasila stroške. Pritrjuje pravilnosti stališča sodbe, ki je bilo zavzeto že v sodbi Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1498/2013, izhaja pa tudi iz drugih sodb pritožbenih sodišč.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Predmet pritožbenega preizkusa pa je le zavrnilni (in stroškovni) te odločitve, ker se tožena stranka ni pritožila.

6. V pritožbenem postopku je sporno, ali je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo enoletni zastaralni rok na podlagi 6. točke prvega odstavka 355. člena OZ, ali pa bi moralo, kot trdi pritožba, upoštevati splošni zastaralni rok petih let na podlagi določbe 346. člena OZ, ker pravno podlago za vtoževane zneske predstavlja prvi odstavek 190. člena OZ, to je neupravičena obogatitev.

7. Sodišče prve stopnje je ob ugotovitvi, da tožeča stranka vtožuje obratovalne stroške vzdrževanja stavbe, za katere se vsakomesečno izdajajo obračuni oziroma razdelilniki, zastaranje terjatev (tožena stranka je trdila, da so terjatve, ki so v plačilo zapadle v letu 2009 zastarale) oprlo na določbo 6. točke prvega odstavka 355. člena OZ. Na njeni podlagi zastarajo terjatve upravnikov večstanovanjske hiš za storitve upravljanja in druge njihove terjatve, ki se plačujejo v trimesečnih ali krajših rokih, v enem letu. Zavzelo je stališče, da pravno podlago za vtoževane stroške v zvezi z obratovanjem in vzdrževanjem stavbe predstavlja prvi odstavek 190. člena OZ, glede na to, da je tožeča stranka dobaviteljem izdane račune poravnala.

8. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da so terjatve, ki so zapadle v plačilo 26.10.2009, 25.11.2009 in 25.12.2009, glede na to, da je bil predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine vložen 24.10.2011, zastarale.

9. Vrhovno sodišče, ki je glede (v pritožbi) spornega vprašanja dopustilo revizijo VS RS sklepa III Dor 77/2013 z dne 15.10.2013)(1) zavzelo stališče, da je treba upoštevati enoletni zastaralni rok in na uporabo zastaralnega roka ne vpliva pravna podlaga obligacijskega razmerja. V odločbi III Ips 23/2014 z dne 2.9.2014 je zapisalo, da terjatev za povračilo obratovalnih stroškov, ki jih je upravnik založil za etažnega lastnika, zastara v enem letu, saj gre za terjatve, ki dospevajo trimesečno oziroma v krajših rokih. Slednje je edina razlikovalna okoliščina, ki vpliva na uporabo posebnega, krajšega zastaralnega roka, namesto splošnega petletnega zastaralnega roka. Na uporabo zastaralnega roka ne vpliva pravna podlaga obligacijskega razmerja, saj zato ni v zakonu najti podlage. Namen določbe 6. točke prvega odstavka 355. člena OZ je izenačiti pravni položaj etažnih lastnikov, ki dolgujejo plačilo upravnikom, s tistimi etažnimi lastniki, ki plačila za enako storitev dolgujejo neposredno dobavitelju. Za ta namreč pride v poštev enoletni zastaralni rok na podlagi 1. točke prvega odstavka 355. člena OZ. Skupna značilnost obeh terjatev je, da zapadeta periodično v kratkih časovnih intervalih. V obeh primerih upnika (upravnik in dobavitelj) opravljata svojo dejavnost kot pridobitno dejavnost, zato se od obeh pričakuje višja skrbnost pri izterjavi terjatev.

10. Po povedanem je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in pritožba glede zavrnjenega dela sodbe ni utemeljena.

11. Neutemeljena je tudi pritožbena graja stroškovne odločitve, ki jo pritožba veže na nepravilno odločitev o glavni stvari.

12. Ker ni bilo procesnih in materialnih kršitev, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožeča stranka ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov, ker s pritožbo ni uspela (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Toženkin odgovor na pritožbo k odločitvi o pritožbi ni prispeval, ne gre za potreben strošek (155. člen ZPP). Sodišče druge stopnje je zato odločilo, da vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.

Op. št. (1): Dopustilo je revizijo glede vprašanja ali je pravilno stališče drugostopenjskega sodišča, da terjatve upravnika za povračilo (obratovalnih) stroškov, ki jih je za etažne lastnike poravnal iz lastnih sredstev, zastarajo v enem letu.