Jedro

O tožbenem zahtevku je odločalo sodišče okrožne pristojnosti, ki je za zahtevek stvarno pristojno, pri čemer je nepomembno, ali gre za gospodarski ali za pravdni oddelek oziroma, kot v danem primeru zatrjuje pritožba, za gospodarski spor.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo v plačilo znesek 28.573,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.5.2007 dalje do plačila, obresti za čas od 9.1.2007 do 21.5.2007 pa zavrnilo. Toženi je tudi naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 671,029,00 EUR.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka in uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče pri določanju višine materialne škode ni upoštevalo načela „compenzatio lucri cum damno“. Sodišče ni ugotovilo, koliko so vredni rešeni deli poškodovane stvari in posledično, kakšna je dejanska škoda. Sodišče je ugotovilo, da je zavarovalnica iz naslova zavarovanja izplačala škodo v višini 31.581,00 EUR, kar je sodišče očitno spregledalo. Navedbe in dokazi, ki jih ponuja tožeča stranka, pa kažejo na dejstvo, da je škoda zaradi izliva vode oziroma škodnega dogodka nižja kot je tožbeni zahtevek. Neskladje med navedbami v tožbi ter dokazi je tudi v tem, da tožeča zatrjuje, da naj bi bil instrument uničen, iz izjave proizvajalca pa tega ni moč zaslediti. Zaključek sodišča, ki se nanaša na lastništvo spornega poškodovanega instrumenta, nima podlage v tožbi, pavšalne tožbene navedbe pa nimajo dokazov. Zaključek sodišča o dogovarjanju o testiranju instrumenta nima podlage v tožbi niti ni pravno relevantnih dokazov. Posledično temu je zmoten zaključek, da je škoda nastala družbi T. d.o.o. oziroma posledično tožeči stranki. Sodišče je zagrešilo tudi kršitev 4. točke 339. člena ZPP, saj sodi spor med gospodarske spore.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo toženi stranki naložilo plačilo škode v znesku 28.573,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.5.2007 dalje do plačila, kar zahteva tožeča stranka več, in sicer plačilo zakonskih zamudnih obresti za čas od 19.1.2007 do 21.5.2007, pa je sodišče s sodbo tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so v konkretnem primeru izpolnjeni vsi pogoji za izdajo take sodbe v skladu s 318. členom Zakona o pravdnem postopku. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema ugotovitve in zaključke prvostopnega sodišča in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Pritožba sodišču neutemeljeno očita, da ni upoštevalo, koliko so vredni rešeni deli poškodovanih stvari in kolikšna je dejanska škoda ter da tožeča stranka zatrjuje, da je sporni instrument zaradi škodnega dogodka uničen, iz predloženih dokazov pa tega ni moč zaslediti. Na podlagi navedb v tožbi je prvostopno sodišče ugotavljalo višino škode na podlagi dokazov, ki so se nahajali v spisu, in sicer je tožeča stranka po izstavljenem računu družbi T. d.o.o. plačala znesek 60.145,94 EUR (prej 14.415.528,96 SIT). Zavarovalnica T. je povrnila znesek 31.581,00 EUR, tako da je tožeča stranka oškodovana še za znesek glavnice 28.573,94 EUR in za ta znesek je sodišče tožbenemu zahtevku tudi ugodilo in za to imelo trditveno podlago v tožbi ter listinske dokaze v spisu. Tožena stranka se v pritožbi ne more uspešno sklicevati na to, da sodišče ni ugotavljalo, koliko so vredni posamezni rešeni deli poškodovane stvari, oziroma da tožeča zgolj zatrjuje, da je sporni instrument zaradi škodnega dogodka uničen, iz predloženih dokazov predvsem iz izjave proizvajalca pa ni mogoče zaslediti, da je temu tako, saj to predstavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki v danem primeru, ko je izdana zamudna sodba, ne pride v poštev. Sodišče je imelo v trditveni podlagi tožbe ter v dokazih vso podporo za ugotovitev temelja zatrjevane škode in vtoževano višino. Pritožba je prav tako neutemeljena v delu, ko sodišču očita zaključek, da je škoda nastala družbi T. d.o.o. oziroma posledično tožeči stranki. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da izhaja iz tožbenih navedb, da je instrument M. MPRT 8430 družba T. d.o.o. prodala E. M. V., pred izročitvijo pa ga je prepustila tožeči stranki zaradi testiranja. Prvo sodišče je materialno pravo pravilno uporabilo, ko je štelo, da je lastninska pravica na podlagi pravnega posla na spornem predmetu v skladu z določbo 1. odstavka 60. člena SPZ prešla šele z njeno izročitvijo v posest pridobitelju (upoštevaje določbo 1. odstavka 436. člena OZ). Sodišče je zato štelo, da je škoda nastala na predmetu, ki je bil v času uničenja oziroma poškodovanja še vedno last prodajalca družbe, to je T. d.o.o.. Pritožbeni očitki o tem, da škoda ni nastala družbi T. d.o.o. so s tem neutemeljeni. Prav tako pritožba neutemeljeno očita sodišču, da zaključek sodišča, ki se nanaša na lastništvo spornega instrumenta, nima podlage v tožbi in da tožeča ne zatrjuje, kdaj je riziko uničenja stvari prešel od kupca na prodajalca. Pritožba tudi neutemeljen očita sodišču, da je zagrešilo kršitev 4. točke 339. člena ZPP, saj spor sodi med gospodarske spore. V danem primeru je o tožbenem zahtevku odločalo sodišče okrožne pristojnosti in sicer Okrožno sodišče v Ljubljani, pravdni oddelek. O zahtevku je torej odločalo sodišče, ki je za zahtevek stvarno pristojno, pri čemer je nepomembno ali gre za gospodarski ali za pravdni oddelek, oziroma kot v danem primeru zatrjuje pritožba za gospodarski spor. Pomembno je, da je o zahtevku odločilo sodišče, ki je zanj stvarno pristojno, to pa je v danem primeru Okrožno sodišče v Ljubljani, ki je o zahtevku tudi odločilo. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).