Jedro

V upravnem postopku je tožnica ugovarjala pogoju iz 5. člena Pravilnika o institucijah za izdajanje poročil o preizkusu igralne naprave, t.j. da je kontaktna oseba pri instituciji zaposlena vsaj dve leti oziroma izpolnjevanju tega pogoja v konkretnem primeru. Upravni organ je v izpodbijani odločbi zavzel stališče, da se ta pogoj razlaga, upoštevajoč delovnopravno zakonodajo, kot delovno razmerje kontaktne osebe pri instituciji. Sodišče se s tako razlago pogoja dveletne zaposlitve kontaktne osebe strinja. Nadzorni organ namreč z institucijo, ki ji podeli predpisani status, sodeluje predvsem preko kontaktne osebe, zato mora obstajati določena vez med institucijo in kontaktno osebo, ki zagotavlja visoko stopnjo verjetnosti, da ima kontaktna oseba potrebno znanje in izkušnje na predmetnem delovnem področju. Pogoj je sorazmeren s ciljem predmeta urejanja, zato sodišče ne sprejema predloga tožnice po ohlapnejši razlagi tega pogoja, t.j. kot opravljanje del na drugi civilnopravni podlagi. Glede na navedeno je po presoji sodišča 5. člen Pravilnika skladen z Ustavo RS in z ZIS. Očitati pa mu tudi ni mogoče, da predstavlja kršitev določb PEU, ki se nanašajo na nediskriminacijo, pravico do ustanavljanja in svobodo opravljanja storitev.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za finance je z izpodbijano odločbo zavrnilo zahtevo tožnice za njeno imenovanje za institucijo za izdajanje poročil o preizkusu igralne naprave z dne 6. 9. 2010. V obrazložitvi navaja, da je tožnica vložila zahtevo za opravljanje nalog, ki se nanašajo na preverjanje izpolnjevanja tehničnih zahtev, ki jim mora ustrezati igralna naprava in na izdajanje poročil o preizkusu igralne naprave. Zahteve, ki jih morajo izpolnjevati institucije za izdajanje poročil o preizkusu igralne naprave, so določene v Pravilniku o institucijah za izdajanje poročil o preizkusu igralne naprave (v nadaljevanju Pravilnik). Tožnica je v izkaz izpolnjevanja predpisanih zahtev: opredelila splošne podatke o družbi z opisom organizacijske strukture; podala opis profila družbe; poslala Navodilo za ocenjevanje in potrjevanje družbe A. Europe BV; interni akt o postopku kontrole igralnih naprav za Slovenijo; Priročnih splošnih postopkov preskušanja, prilagojen slovenski zakonodaji, interni akt o varovanju poslovne skrivnosti; priročnik postopkov preizkušanja za Slovenijo; polico za zavarovanje poklicne odgovornosti za dejavnost preskušanja, certificiranja in kontrole igralnih naprav; akreditacijsko listino za certifikacijski organ, za kontrolni organ in za preskusni laboratorij; dokumentacijo, ki se nanaša na kontrolno osebo (Neizčrpen seznam projektov, na katerih je deloval gospod B.B. v okviru opraljanja storitev za družbo A. Europe BV); izjavo, da je kontaktna oseba opravila interno izobraževanje s področja predpisov, ki urejajo igre na srečo; potrdilo o opravljenem izpitu iz splošnega upravnega postopka; izjavo, da je kontrolna oseba opravila izobraževanje s področja internih postopkov, ki se nanašajo na izdajanje poročil o preizkusu igralne naprave, certificiranje in preizkušanje; pogodbo o zaposlitvi kontaktne osebe; izjavo družbe o sposobnosti za izvedbo nalog v okviru zahtevanih nadzornih časov in komunikacijo z nadzornim organom ter cenik storitev. Po pozivu upravnega organa je tožnica predložila dodatne listine in obrazložila relacijo do podpogodbenika, s čemer je dokazala izpolnjevanje zahteve iz drugega odstavka 8. člena Pravilnika. V dopisu z dne 2. 3. 2011 je podala pojasnila glede veljavne police za zavarovanje poklicne odgovornosti, ki je sklenjena 20. 5. 2010 za eno leto z družbo A. LLC, v vrednosti omejitve odgovornosti (vključno s stroški za obrambo) v vrednosti 5.000.000 $, in ne s tožnico. Tožnica je navedla, da je v zavarovalno polico vključeno 7 družb firme A. LLC, med njimi tudi tožnica in da s tem zneskom zavarovalna polica pokriva tudi zavarovanje tožnice v zahtevanem znesku. Ni pa predložila dokazil, s katerimi bi nedvoumno dokazala izpolnjevanje zahteve iz 13. člena Pravilnika. Za izkazovanje dveletne delovne dobe kontaktne osebe B.B. pri tožnici je predložila pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 16. 8. 2010 do 16. 8. 2011, za obdobje preteklih dveh let pa primere elektronske korespondence med tožnico in Jezikovno agencijo C., ki jo kot samostojni podjetnik vodi B.B., primere elektronske korespondence med tožnico in B.B., primere opravljanja določenih storitev B.B. za družbo A. Europe BV, (vsebovano v dokumentu „Neizčrpen seznam projektov, na katerih je deloval B.B. v okviru opravljanja storitev za družbo A. Europe BV“) ter dodatno še kopijo računa z dne 27. 10. 2008, ki ga je vložniku izstavila Jezikovna agencija C. in potrdilo Abanke o prejemu računa 840 EUR z dne 24. 11. 2008. Upravni organ meni, da je glede izpolnjevanja pogoja zaposlitve in delovne dobe treba upoštevati celotno delovnopravno zakonodajo in na tej podlagi šteti, da mora biti kontaktna oseba v delovnem razmerju pri tožnici na podlagi pogodbe o zaposlitvi in ne na podlagi pogodb civilnega prava. V Sloveniji se delovno dobo dokazuje preko evidenc ZPIZ, s kopijo delovne knjižice, podobno pa tudi v drugih državah članicah EU. Tožnica je izpolnitev pogoja zaposlitve dokazovala s pogodbo o zaposlitvi za določen čas tj. od 16. 8. 2010 do 16. 8. 2011, ko naj bi B.B. zanjo opravljal dela štiri ure na teden, za obdobje preteklih let pa zgolj s korespondenco in občasnim opravljanjem storitev. Predložena pogodba o zaposlitvi sicer navaja, da se sklepa ob upoštevanju, da je kontaktna oseba delala pri tožnici že od oktobra 2008, vendar sama po sebi taka deklaratorna določba ne dokazuje izpolnjevanja pogoja dveletne zaposlitve oziroma delovne dobe. S predloženimi dokazili je izkazano le medsebojno poslovno sodelovanje. Zaradi neizpolnjevanja pogoja iz 13. člena in 5. člena v povezavi s predzadnjo alinejo 15. člena Pravilnika je upravni organ zahtevo zavrnil. 2. Tožnica vlaga tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev pravil postopka. V zvezi z izpolnjevanjem pogoja zavarovanja poklicne odgovornosti navaja, da je 2. 3. 2011 dala pojasnilo glede veljavne police za zavarovanje poklicne odgovornosti, ki je bila predložena v sodno overjenem prevodu. Polica ni bila sklenjena s tožnico temveč z njeno matično družbo A. LLC, zato je očitek, da ni sklenitelj zavarovanja, brezpredmeten. Iz police jasno izhaja, da zavarovanje velja za opravljanje internih ali terenskih cenitev, testiranje, preverjanje, revizije, preizkave, storitve svetovanja in certificiranja, ki se tiče izdelkov, sistemov, določb in tehnologije znotraj sektorja iger na srečo, uporabe programske opreme za preverjanje medijev podjetja A. in zavarovanja oznake ... v povezavi z igralnimi izdelki. Torej je pogoj glede dejavnosti, za katero mora imeti institucija sklenjeno zavarovanje poklicne odgovornosti, izpolnjen. Enako velja za višino zavarovalne vsote, saj iz police jasno izhaja, da je posamična družba individualno zavarovana za zavarovalno vsoto 5.000.000 $, torej 3.458.869,58 EUR. Sicer pa je bila tožnica, ki je v okviru postopka sodelovala z upravnim organom, pripravljena nemudoma pridobiti dodatno dokumentacijo, ki bi dokazovala, da je bila tožnica individualno zavarovana za 5.000.000,00 $ in izpolnjuje pogoje iz 13. člena Pravilnika. Tožnica ni bila seznanjena z dvomom upravnega organa v zvezi s samo višino zavarovalnega zneska, kar pomeni, da je upravni organ kršil načelo materialne resnice in načelo zaslišanja stranke po 8. in 9. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Gre za bistvene kršitev pravil postopka, ki so vplivale na zakonitost odločitve. Tožnica tožbi prilaga nov dokaz, Certificate of Liability Insurance oziroma Potrdilo o zavarovanju z dne 17. 3. 2011, ki potrjuje, da je zavarovalna polica sklenjena v imenu tožnice in za zavarovalno vsoto 5.000.000,00 $ ter da velja za obdobje 20. 5. 2010 do 20. 5. 2011. V zvezi z neizpolnitvijo pogoja dveletne delovne dobe pa tožnica meni, da je 5. člen Pravilnika, ki določa ta pogoj, nezakonit. Pravilnik je bil izdan na podlagi 3.b člena Zakona o igrah na srečo (v nadaljevanju ZIS). ZIS, razen v 3.b členu, glede pogojev za imenovanje institucije za izdajanje poročil o preizkusu igralnih naprav, ne določa ničesar, zato sta tako 3.b člen in Pravilnik v nasprotju z Ustavo RS, ki v 87. členu določa, da lahko pravice in obveznosti državljanov ter drugih oseb Državni zbor določa samo z zakonom. Glede uresničitve te določbe se tožnica sklicuje odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-58/98. Po njenem mnenju Pravilnik krši tudi temeljna načela evropske skupnosti in sicer prosto gibanje delavcev ter svobodo ustanovitve sedeža in opravljanja storitev. Posredno diskriminira tuje institucije, posredno otežuje položaj tujcev. Ker se izpit iz ZUP, kar je eden od pogojev, ki jih mora izpolnjevati kontaktna oseba, opravlja izključno v slovenskem jeziku, to onemogoča, da se za kontaktno osebo predlaga tujca, ki je zaposlen pri tuji instituciji. Tudi zaradi pogoja zaposlitve kontaktne osebe pri instituciji najmanj za dve leti je dostop tujim podjetjem na slovensko tržišče znatno omejen. Tožnica je želela opravljati gospodarske aktivnosti v Republiki Sloveniji za nedoločen čas iz stalnega sedeža v drugi državi članici in je v njenem primeru kršen 49. člen PDEU. Ker je namen, da je kontaktna oseba v nemoteni strokovni korespondenci z upravnim organom, ni videti nobene utemeljene podlage za njeno zaposlitev pri instituciji. Pogoja zaposlitve in izpita iz ZUP nista sorazmerna z namenom in predstavljata indirektno diskriminacijo. Z namenom ublažitve negativnih učinkov tožnica predlaga, da se zaposlitev v smislu 5. člena Pravilnika tolmači kot širši pogoj zaposlitve, torej opravljanje dela pri instituciji na podlagi civilnopravne ali delovnopravne podlage. Tak pogoj pa kontaktna oseba B.B. glede na predložene dokaze izpolnjuje. Tožnica predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči tako, da se ugodi imenovanju družbe A. Europe BV za institucijo za izdajanje poročil o preizkusu igralne naprave, podrejeno pa, da odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne upravnemu organu v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da iz priloženega Potrdila o zavarovanju odgovornosti ni mogoče ugotoviti izpolnjevanja pogoja iz 13. člena Pravilnika, ker je vseh 7 družb za poklicno odgovornost zavarovano v znesku 5.000.000 $, skupni limit pa znaša prav tako 5.000.000 $, kar teoretično pomeni, da lahko katerakoli družba koristi kritje iz police in zniža naveden znesek pod določenega s Pravilnikom, na kar je opozorjeno tudi v samem dokumentu „zavarovalna kritja so morda že znižana zaradi izplačila zahtevkov“. V skladu s Pravilnikom pa se mora zavarovalna polica glasiti na institucijo oziroma vložnika zahteve, iz nje pa mora biti tudi razvidno, da zavarovanje pokriva dejavnosti imenovane institucije preskušanja, certificiranja in kontrole igralnih naprav, torej rizičnost vsebin poklicne odgovornosti, ki bi jih morala tožnica zavarovati, ko bo z odločbo o imenovanju v Republiki Sloveniji pričela z izvajanjem novih nalog. Zanika, da tožnica ni bila obveščena o pomanjkljivostih in da ji ni bila dana možnost izjave v postopku. Glede neizpolnjevanja pogoja zaposlitve kontaktne osebe ponavlja svoje stališče iz odločbe. Navaja, da je bil ta pogoj določen zaradi tehnične zahtevnosti. Ne strinja se, da je Pravilnik diskriminatoren do tujih institucij in nasproten s pravom EU. Pri tem se sklicuje še na Pravilnik o tehničnih zahtevah za igralne naprave za izvajanje iger na srečo in postopku ugotavljanja skladnosti, po katerem se priznava preveritev, ki jo je opravil drug akreditiran laboratorij. Zaključuje, da je Pravilnik skladen z Ustavo RS in pravom EU.

4. V pripravljalni vlogi tožnica poudarja, da iz zavarovalne police, ki jo je priložila tožbi, jasno izhaja, da ima sklenjeno zavarovanje poklicne odgovornosti za dejavnost za vsoto, ki je skoraj 4-kratnik zahtevanega zneska. Vztraja, da o spornosti dejstev v zvezi z višino zavarovalne vsote v upravnem postopku ni bila obveščena. Nadalje meni, da tožnica napačno tolmači splošne določbe, ki se nanašajo na zavarovanje poklicne odgovornosti. V konkretnem primeru je vsaka posamična družba, ki pripada isti matični družbi, za poklicno odgovornost zavarovana v znesku 5.000.000 $. Če tožnica koristi kritje, se ta ne zniža pod zneskom, ki je posebej določen v zakonu. Vztraja pri svojih trditvah, da 5. člen Pravilnika predstavlja kršitev temeljnih načel prava EU. Onemogočanje zaposlitve tujca kot kontaktne osebe zaradi zahteve, da opravi izpit iz ZUP v slovenskem jeziku, je kršitev 39. člena Pogodbe ES. V zvezi z nediskriminacijo delavcev članic EU se tožnica sklicuje na sodbo SEU št. C 212/05. Zaradi rigoroznih pogojev za zaposlitev tujca kot kontaktne osebe je posredno onemogočena ustanovitev sedeža in opravljanja storitev v drugi državi. V zvezi s tem se tožnica sklicuje na sodbo Sodišča EU št. C 169/07. Pravilnik dejansko onemogoča imenovanje tujih podjetij. Glede sklicevanja toženke, da je prirejanje iger na srečo specifična dejavnost z veliko negativnimi učinki, tožnica meni, da je to stališče, ki ga sicer sprejema, vzeto iz konteksta. Judikatura Sodišča SEU kaže, da se posebno zakonsko urejanje nanaša na prireditelje iger na srečo, ki morajo za nudenje svojih storitev izpolnjevati pogoje, ki jih predpiše posamezna država članica. Po praksi tega sodišča se tujim pravnim osebam ne bi smelo naložiti omejitev, ki niso nujno potrebne. Pogoja dvoletne zaposlitve in opravljen izpit iz ZUP nista sorazmerna s svojim namenom.

5. Toženka v odgovoru na pripravljalno vlogo vztraja pri svojih navedbah in podrobneje opisuje, kako je urejeno preverjanje tehničnih zahtev za igralne naprave v Republiki Sloveniji.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Zahtevo tožnice za imenovanje institucije za izdajanje poročil o preizkusu igralne naprave je upravni organ zavrnil zaradi neizpolnjevanja pogojev iz 5. in 13. člena Pravilnika. Ta pogoja morata biti, ob drugih pogojih iz Pravilnika, izpolnjena kumulativno.

8. Pravilnik v 5. členu določa, da mora institucija imeti takšno upravno in organizacijsko strukturo, ki ji omogoča hitro odzivnost in intenzivno, vsaj tedensko delovno sodelovanje z Uradom RS za nadzor prirejanja iger na srečo (nadzorni organ) pri reševanju vseh zadev s področja izvajanja nadzora tehničnih lastnosti igralnih naprav. Institucija mora na vsako pisno zahtevo nadzornega organa zagotoviti odzivnost takoj oziroma najkasneje v 24 urah po prejemu pisne zahteve. Za stalno komunikacijo z nadzornim organom mora institucija imenovati kontaktno osebo, ki je zaposlena pri instituciji. Kontaktna oseba mora biti pri vlagatelju zaposlena vsaj dve leti in mora poznati predpise, ki urejajo igre na srečo, splošni upravni postopek in interne postopke, ki se nanašajo na izdajanje poročil o preizkusu igralne naprave, certificiranje, preskušanje in kontrolo igralnih naprav.

9. Po določbi 13. člena mora imeti institucija sklenjeno zavarovanje poklicne odgovornosti za dejavnost preskušanja, certificiranja in kontrole igralnih naprav. Zavarovalna vsota mora znašati vsaj 1.000.000 EUR.

10. Presojo izpolnjevanja pogoja iz 5. člena Pravilnika tožnica izpodbija zato, ker naj bi bila oprta na določbo, ki ni ustavno skladna in zakonita, presojo izpolnjevanja pogoja iz 13. člena Pravilnika pa zato, ker naj bi jo upravni organ sprejel na podlagi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kršil pa naj bi tudi pravila postopka.

11. Pravilnik je bil izdan na podlagi 3.b člena Zakona o igrah na srečo (v nadaljevanju ZIS). Ta določa, da se igre na srečo lahko izvajajo le z igralno napravo, ki je skladna s predpisanimi tehničnimi in drugimi zahtevami, in če je njena skladnost ugotovljena po predpisanem postopku (prvi odstavek); da podrobnejše predpise o tehničnih in drugih zahtevah, ki jim mora ustrezati igralna naprava, o postopku ugotavljanja skladnosti s predpisanimi zahtevami, o stroških postopka in o drugih vprašanjih predpiše minister, pristojen za finance (drugi odstavek); s predpisi iz prejšnjega odstavka se določijo tudi zahteve, ki jih morajo izpolnjevati institucije za izdajanje poročil o preizkusu igralne naprave (tretji odstavek). Pravilnik v 1. členu opredeljuje predmet lastnega urejanja po tretjem odstavku 3.b člena ZIS.

12. Pravilnik je po svoji pravni naravi podzakonski predpis, izdan za izvrševanje zakona, kar predpostavlja njegovo vsebinsko vezanost na zakon. Pravilnik ne sme v vsebinskem smislu določati ničesar brez zakonske podlage in zunaj vsebinskih okvirov, ki so v zakonu izrecno določeni ali iz njega z razlago ugotovljivi. V konkretnem primeru je treba Pravilnik razumeti v kontekstu pravne ureditve iger na srečo v ZIS.

13. Opredelitev zahtev, ki jih mora izpolnjevati institucija za izdajanje poročil o preizkusu igralne naprave, po mnenju sodišča ne pomeni uzakonitev novih pravic ali obveznosti, kar v skladu z načeli delitve oblasti in pravne države ureja Državni zbor z zakonom (87. člen Ustave RS). Zahteve, ki jih določa Pravilnik, se nanašajo na usposobljenost institucije, razpolaganje institucije s strokovno usposobljenim osebjem in potrebno opremo, zagotavljanje neodvisnosti in nepristranosti institucije, zagotavljanje poslovne tajnosti ter zavarovanje odgovornosti institucije za opravljeno delo (4. člen Pravilnika) in pomenijo realizacijo zakonske zahteve iz prvega odstavka 3.b člena ZIS, da se posebne igre na srečo izvajajo na ustrezno preskušenih igralnih napravah. Zahteve v Pravilniku ne pomenijo odločanja o pravici, saj ne predstavljajo pogojev za pridobitev pravice prirejati igre na srečo, ampak se nanašajo na način izvrševanja te pravice. Ne gre za smiselno enak primer, kot ga je obravnavalo Ustavno sodišče RS v odločbi št. U-I-58/98, kot to meni tožnica v tožbi. Zato so po presoji tega sodišča neutemeljeni njeni ugovori, da je Pravilnik neustaven, ker ni upoštevan 87. člen Ustave RS.

14. Po mnenju sodišča legalitetno načelo (153. člen Ustave RS) tudi ni kršeno v smislu nezakonitosti določb Pravilnika glede na njihov cilj ali namen. Cilj in namen sprejema ZIS je določen v njegovem prvem členu, ki določa, da se s tem zakonom ureja sistem prirejanja iger na srečo na način, da igre na srečo potekajo v urejenem in nadzorovanem okolju, da se preprečijo pranje denarja, goljufije in druga kazniva dejanja ali ravnanja v nasprotju z javnim redom, da se zaščitijo mladoletniki in druge občutljive oseb pred škodljivimi vplivi čezmernega igranja iger na srečo ter da se varujejo udeleženci iger na srečo. Z zakonskim vsebinskim okvirom je začrtan tudi okvir regulacije izvrševanja zakonskih določb v Pravilniku. V tem, zaradi narave stvari široko opredeljenem vsebinskem okviru urejanja, je po mnenju sodišča mogoče ugotoviti, da v Pravilniku določeni pogoji sledijo ciljem in namenom zakonskih norm.

15. Po določbi 2. člena Pravilnika je institucija pravna oseba, ki po predpisanem postopku ugotavlja skladnost igralne naprave s predpisanimi tehničnimi in drugimi zahtevami. Rezultat skladnosti je razviden iz poročila o preizkusu igralne naprave, ki je listina o skladnosti posamezne igralne naprave z zahtevami, opredeljenimi v predpisih o igrah na srečo, ki opredeljuje njene ključne lastnosti in predstavlja podlago za izdajo dovoljenja za uporabo igralne naprave. Institucija izvaja tudi kontrolo izpolnjevanja tehničnih zahtev igralnih naprav v uporabi. ZIS v četrtem odstavku 3.b člena predpisuje, da dovoljenje za uporabo igralne naprave izda nadzorni organ na podlagi poročila institucije. Poročilo institucije je torej izkaz tehnične brezhibnosti igralnih naprav. S tem, da igralna naprava, s katero se izvajajo posebne igre na srečo, v tehnološkem smislu zagotovi pošteno igro (tako da vzpostavi naključnost dobitka in onemogoči vpliv na izid igre od zunaj), se omogoča nadzor nad izvajanjem iger na srečo, kar je v legitimnem javnem interesu, da se preprečujejo kazniva dejanja, ki so lahko povezana z igrami na srečo in da se varuje potrošnika, ki se udeležuje iger na srečo. Določitev pogojev, ki jih mora izpolnjevati institucija, da lahko pridobi status institucije za izdajanje poročil o preizkusu igralne naprave, je torej v skladu z zakonskim namenom, da igre na srečo potekajo v urejenem in nadzorovanem okolju.

16. Vsebinska opredelitev pogojev je odvisna od sistema nadzora nad igrami na srečo. Glede na naloge institucije - izdaja poročil o preizkusu igralne naprave (kar predpostavlja preskušanje, certificiranje in kontrolo igralne naprave), ki so podlaga za dovoljenje za uporabo igralne naprave in izvajanje kontrol igralnih naprav v uporabi, kar zahteva tudi ustrezno komunikacijo z nadzornim organom, je po mnenju tega sodišča izvršilni oblasti dano dokaj široko polje lastne presoje pri določitvi pogojev, ki jih mora institucija izpolnjevati, da bo svoje naloge uspešno opravljala. V upravnem postopku je tožnica ugovarjala pogoju, da je kontaktna oseba pri instituciji zaposlena vsaj dve leti oziroma izpolnjevanju tega pogoja v konkretnem primeru. Upravni organ je v izpodbijani odločbi zavzel stališče, da se ta pogoj razlaga, upoštevajoč delovnopravno zakonodajo, kot delovno razmerje kontaktne osebe pri instituciji. Pri tem se je skliceval, da je delovno razmerje razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Delovni proces organizira delodajalec, ki tudi nosi odgovornost za uspeh, to pa so tudi zahteve, ki jih mora institucija izpolnjevati po Pravilniku. Sodišče se s tako razlago pogoja dveletne zaposlitve kontaktne osebe strinja. Iz že povzetih določb izhaja, da nadzorni organ z institucijo, ki ji podeli predpisani status, sodeluje predvsem preko kontaktne osebe, zato mora obstajati določena vez med institucijo in kontaktno osebo, ki zagotavlja visoko stopnjo verjetnosti, da ima kontaktna oseba potrebno znanje in izkušnje na predmetnem delovnem področju. Pogoj je sorazmeren s ciljem predmeta urejanja, zato sodišče ne sprejema predloga tožnice po ohlapnejši razlagi tega pogoja, kot opravljanje del na drugi civilnopravni podlagi. Ostalim referencam kontaktne osebe, določenih v 5. členu Pravilnika, tožnica ne ugovarja.

17. Glede na navedeno je po presoji sodišča 5. člen Pravilnika skladen z Ustavo RS in z ZIS (153. člen Ustave RS). Očitati pa mu tudi ni mogoče, da predstavlja kršitev določb PEU, ki se nanašajo na nediskriminacijo, pravico do ustanavljanja in svobodo opravljanja storitev.

18. Kot je sodišče že navedlo, so določbe Pravilnika usmerjene v preverjano in nadzorovano izvajanje iger na srečo. Igre na srečo (do sedaj) niso predmet urejanja na nivoju prava EU, niti predmet usklajevanja. Izvzete so iz uporabe Direktive 206/123/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne12. decembra 2006 o storitvah na notranjem trgu. Kolikor pa je nacionalna ureditev iger na srečo kot gospodarske dejavnosti podvržena upoštevanju temeljnih svoboščin, predvsem svoboščine prostega pretoka storitev, je Sodišče EU v več sodbah zavzelo stališče, da so omejitve dopustne, če je njihov cilj zagotavljanje varstva javnega reda in varstva potrošnikov in se kot tak tudi uresničuje (sodbi, na katere se sklicuje tožnica, se ne nanašata na področje iger na srečo).

19. Trditve tožnice, da se z določbami Pravilnika kršijo določbe PEU, je glede na zgoraj navedeno treba oceniti z vidika, da je institucija, ki dobi tak status, vključena v proces nadzora, kot je nad igrami na srečo vzpostavljen v Republiki Sloveniji. Ker se ta izvaja zaradi zaščite javnega reda, so tudi po stališču SEU dopustne omejitve temeljnih svoboščin prava EU, če so v funkciji uresničevanja učinkovitega nadzora. V zvezi s pogojem, da je kontaktna oseba zaposlena pri instituciji vsaj dve leti, se je sodišče že opredelilo, da je sorazmeren temu cilju. Izpolnjevati ga morajo tako pravne osebe, ki želijo pridobiti status institucije in imajo sedež v RS, kot tudi pravne osebe s sedežem v drugi državi. Tem s tem pogojem ni onemogočen vstop v slovenski igralniški prostor, obravnavani pogoj pa je določen za vse enako. Kolikor tožnica meni, da so pravne osebe s sedežem v drugi članici EU v težjem položaju pri izpolnjevanju pogoja, da mora kontaktna oseba poznati splošni upravni postopek, ji sodišče tudi ne pritrjuje. Nobene diskriminatorne motivacije sodišče ne vidi pri določitvi samega pogoja, pa tudi tožnica pogoju kot takemu ne očita prekomernosti. Očitek diskriminatornosti veže na izpolnjevanje oziroma dokazovanje izpolnjevanja pogoja (s potrdilom o opravljenem izpitu iz splošnega upravnega postopka, ki se ga lahko opravlja le v slovenskem jeziku). Ker gre pri tem za objektivno pogojenost izkazovanja pogoja, po presoji sodišča določitev tega pogoja ne kaže niti na prikrito diskriminatornost, kot to sicer ocenjuje tožnica. Tudi ta pogoj pravni osebi s sedežem v drugi državi ne preprečuje, da bi se potegovala za pridobitev statusa institucije po pravu RS. Nenazadnje pa je iz podatkov upravnega spisa razvidno, da oseba, ki naj bi bila pri tožnici kontaktna oseba, izpolnjevanje tega pogoja izkazuje na predpisan način, in to tudi ni sporno.

20. Glede na navedeno sodišče zaključuje, da se je upravni organ pri svoji odločitvi lahko oprl na določbe Pravilnika. Da izpolnjuje pogoj o najmanj dveletni zaposlitvi kontaktne osebe, ki je določen v njegovem 5. členu, tožnica v tožbi več ne zatrjuje, temveč se zavzema za drugačno razlago zapisanega pogoja. Sodišče pa se že opredelilo, da je upravni organ tudi v tem delu Pravilnik pravilno uporabil. Ker morajo biti za pridobitev statusa institucije predpisani pogoji izpolnjeni kumulativno, sodišče pa je potrdilo ugotovitev upravnega organa, da tožnica v celoti ne izpolnjuje pogoja iz 5. člena Pravilnika, se ne opredeljuje do tožbenih ugovor o izpolnjevanju pogoja iz 13. člena tega akta, ker to na odločitev ne bi moglo vplivati. Odločitev, da se tožničina zahteva za imenovanje za institucijo za izdajanje poročil o preizkusu igralne naprave zavrne, je potrdilo že na podlagi zgoraj obrazloženega.

21. Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

22. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, trpi tožnica sama svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).