7. 2. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 17. januarja 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 176/2004 z dne 1. 2. 2005 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 723/2001 z dne 14. 5. 2004 in s sodbo Delovnega sodišča v Kopru, Oddelka v Novi Gorici, št. Pd 699/99 z dne 14. 3. 2001 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Delovno sodišče prve stopnje je zavrnilo pritožnikov zahtevek za razveljavitev sklepa o prenehanju delovnega razmerja zaradi neupravičene odsotnosti z dela zaporedoma več kot pet delovnih dni. Delno je ugodilo zahtevku le glede datuma prenehanja delovnega razmerja s 15. 11. 1999 in naložilo delodajalcu (toženi stranki v delovnem sporu), da mu za čas od 27. 10. 1999 do 15. 11. 1999 prizna pravice iz delovnega razmerja, za čas od 1. 9. 1999 do 15. 11. 1999 pa, da mu obračuna plačo za delovno mesto vodja projekta. Pritožnikov višji zahtevek, da se mu za to obdobje obračuna razlika v plači med delovnim mestom vodja projekta in svetovalcem generalnega direktorja, je zavrglo, ker je pritožnik ta zahtevek že predhodno uveljavljal v zadevi Pd 676/99. Zahtevek za priznanje pravic iz delovnega razmerja od 16. 11. 1999 dalje je sodišče zavrnilo. Zoper odločitev delovnega sodišča prve stopnje sta se pritožila pritožnik in delodajalec. Višje delovno in socialno sodišče je pritožbo delodajalca v celoti zavrnilo, pritožnikovi pritožbi je formalno ugodilo le glede ugotovitve, da je sklep delodajalca o prenehanju delovnega razmerja postal dokončen z njegovo vročitvijo dne 15. 11. 1999. Pritožnik je vložil revizijo, ki jo je Vrhovno sodišče zavrnilo. Strinjalo se je z ugotovitvijo nižjih sodišč, da je pritožniku delovno razmerje prenehalo na zakoniti podlagi.

2.Pritožnik zatrjuje kršitev 14. in 22. člena Ustave. Meni, da bistvena okoliščina, da je bil neupravičeno odsoten z dela, ni bila materialnopravno pravilno ugotovljena. Navaja, da je z delodajalcem imel sklenjen sporazum z dne 29. 4. 1996 za opravljanje dela svetovalca generalnega direktorja za nedoločen čas. V skladu s IV. točko sporazuma si je pritožnik lahko delovni čas sam razporejal. Zato meni, da je sodišče napačno zaključilo, da je sporazum prenehal veljati z dnem dokončnosti sklepa o razporeditvi (tj. 2. 6. 1999). Po mnenju pritožnika enostranska izjava volje, v tem primeru sklep delodajalca o razporeditvi pritožnika na delo vodje projekta, ne more razvezati dvostranskega akta. Ob tem navaja, da je do prenehanja delovnega razmerja v septembru 1999 prejemal plačo svetovalca generalnega direktorja in ne vodje projekta, kot je bilo določeno s pravnomočnim sklepom o razporeditvi, kar naj bi kazalo na to, da se je sporazum dejansko izvrševal. Sodišče naj bi v številnih odločbah, ko je ugotovilo, da se pogodba dejansko izvršuje, uporabilo teorijo realizacije oziroma institut "faktičnega delovnega razmerja". Pritožnik zato meni, da je neenako obravnavan. Ker naj bi v spornem obdobju prihajal na delo, sporazum pa naj ne bi prenehal veljati, resen razlog za odpoved oziroma za prenehanje delovnega razmerja, naj ne bi bil izkazan.

B.

3.Pritožnik izpodbija materialnopravno ugotovitev sodišč, da je sporazum z dne 29. 4. 1996 prenehal veljati in da je zato odpadla pravna podlaga, po kateri si je lahko samostojno razporejal delovni čas. Pritožnik torej utemeljuje ustavno pritožbo z navedbami, s katerimi zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava. Takšne navedbe pa ustavne pritožbe ne utemeljujejo. Ustavno sodišče namreč ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri uporabi materialnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Pritožnik sicer zatrjuje kršitev 22. člena Ustave (pravica do enakega varstva pravic), ki je v sodnih postopkih poseben izraz načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave, vendar zatrjevane kršitve ne utemelji. Njegovo zgolj pavšalno in nekonkretizirano sklicevanje na številne druge odločitve sodišč, ki naj bi ob podobnem dejanskem stanju odločila drugače, ne zadostuje za sklep, da je sodišče v njegovem primeru drugače odločilo brez utemeljenega razloga in ga zato neenako obravnavalo.

4.Ker z izpodbijanimi sodbami očitno niso kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

5.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan