Jedro

Domneve o nelojalnosti ni mogoče izpodbijati s sklicevanjem na morebitno odsotnost podatkov o nelojalnem ravnanju, temveč je treba ponuditi navedbe in dokaze o ravnanju, ki izpričujejo lojalnost oziroma izkazati druge okoliščine, ki prepričljivo nasprotujejo domnevi nelojalnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 12.9.2005, s katero je zavrnila pritožbo tožnikov zoper odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 31.8.2004. Z navedeno odločbo je upravni organ prve stopnje ugotovil, da se E.E., roj. 17.8.1893 v Ljubljani, po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS, Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-1 in 13/94), od 28.8.1945 do svoje smrti dne 7.5.1958 ni štel za državljana takratne LRS in FLRJ. To je bilo ugotovljeno v postopku na podlagi 3. odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) in na podlagi 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list DFJ, št. 64/45 in Uradni list FLRJ, št. 54/46 in 105/48, v nadaljevanju ZDrž).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje strinja z odločitvijo tožene stranke in z njenim stališčem, da je treba za ugotavljanje državljanstva za potrebe denacionalizacije za obravnavano osebo uporabiti določbo 2. odstavka 35. člena ZDrž. V upravnem postopku je bilo ugotovljeno, da je bil E.E. član Kulturbunda in nemške vojaške obveščevalne službe Abwehr. Kot izhaja iz izpodbijane določbe tožene stranke in tožbenih navedb med strankama ni sporno, da je bil E.E. nemške narodnosti in da je v relevantnem obdobju (do uveljavitve novele 4.12.1948) bil v tujini. Sporno je vprašanje uspešnosti izpodbijanja zakonske domneve nelojalnosti. Tožnikoma je bila dana možnost izpodbijanja domneve nelojalnosti. V ta namen sta tožnika predlagala zaslišanje več prič, se sklicevala na dopis Združenja borcev in udeležencev NOB ter na navedbe v knjigi Lojzeta Tršana OF v Ljubljani. Tudi po presoji sodišča prve stopnje pa tožnika z navedenimi dokazi nista uspela izpodbiti zakonske domneve nelojalnosti. Iz izjav prič, katere sta upravna organa izčrpno povzela, ne izhaja, da E.E. ni bil član Kulturbunda ali Abwehra, niti ne izhajajo konkretna dejanja oziroma druge konkretne okoliščine, ki bi izpričevale njegovo lojalnost. Prav tako tožnika nista izkazala, da bi E.E. sodeloval z OF oziroma prispeval za OF. Iz izvedenih dokazov bi to lahko izhajalo le za zaposlene v njegovi trgovini, ne pa za lastnika trgovine. To tudi ni izkazano za daljši čas, saj so podatki o tem le za čas do avgusta 1942. Sodišče prve stopnje poudarja, da se za izkazovanje lojalnosti lahko upošteva le konkretna dejanja in sicer dejanja posameznikov, ne družine in lojalno ravnanje enega člana družine ne pomeni avtomatično tudi lojalnosti ostalih članov družine. V upravno sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da se za lojalno ravnanje ne more šteti le enkratno ravnanje, ampak je potrebno kontinuirano aktivno ravnanje v smislu podpore osvobodilnemu gibanju oziroma interesom slovenskega naroda. Tega pa po mnenju sodišča prve stopnje tožnika nista uspela izkazati, kar pa je pravilno zaključila že tudi tožena stranka v svoji odločbi in pred njo organ prve stopnje. Upravni organ je imel podatke o članstvu E.E. v organizaciji Kulturbund, za katero je zgodovinsko znano, kakšen je bil njen položaj, njena politika in članstvo. Arhivski podatki o članstvu v Kulturbundu so res sekundarno gradivo, vendar se tudi lahko uporabljajo kot dokaz v postopku. Enako velja za arhivske podatke o članstvu E.E. glede sodelovanja v Abwehru. Sodišče prve stopnje pojasnjuje, da za ugotavljanje lojalnosti ni odločilno dejstvo članstvo v tovrstnih organizacijah. V vsakem primeru, ko gre za osebo nemške narodnosti in življenje v tujini v relevantnem času, se namreč nelojalnost domneva in ima stranka možnost dokazovanja nasprotnega. Tožnika pa mnenju sodišča z izvedenimi dokazi nista uspela izpodbiti domneve nelojalnosti.

Tožnika sta vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala, da vrhovno sodišče njuni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da ugotovi, da je E.E., roj. 17.8.1893 v Ljubljani, državljan Republike Slovenije in da se je po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve ZDrž štel za državljana LRS in FLRJ oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne upravnemu sodišču v novo sojenje. Tožnika navajata, da iz izpovedi zaslišanih prič nedvomno izhaja lojalno vedenje njunega očeta med vojno v korist interesom slovenskega naroda. Priče seveda niso mogle govoriti o članstvu oziroma nečlanstvu očeta v Kulturbundu, saj tudi same, tako kot njun oče, niso bile članice Kulturbunda. Citirata vsebino potrdila Združenja borcev in udeležencev NOB Ljubljana z dne 8.6.1999, iz katerega naj bi sledilo, da je bila cela družina E. lojalna do NOB in OF in da je oče E.E. OF finančno pomagal, v obdobju od 1941 do 1945. Predsednik krajevnega odbora Zveze borcev, ki je bil zaslišan kot priča, je prepričljivo obrazložil zakaj meni, da so podatki, ki jih je N. o E. povedal F. točni in resnični. Podatki o sodelovanju družine E. na čelu z očetom E. in njihovi lojalnosti do slovenskega naroda so potrjeni tudi v knjigi OF v Ljubljani, Organiziranost v času italijanske okupacije 1941 do 1943, avtorja Lojzeta Tršana, ki jo je izdal Arhiv Republike Slovenije leta 1995. Anonimni seznami so za upravno sodišče bolj prepričljivi kot pisana potrdila in navedbe v knjigi, ki jo je izdal Arhiv Slovenije. To ni pravična in objektivna presoja dokazov. Izvedeni dokazi ob normalni nepristranski analizi in oceni prepričljivo nasprotujejo domnevi o nelojalnosti.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče ugotovilo, da pritožba tožnikov ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po ZUS-1. Zato je pritožbo v skladu z isto zakonsko določbo obravnavalo kot pravočasno in dovoljeno revizijo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki se lahko vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 85. člena ZUS-1). Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 85. člena ZUS-1). Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

Tožnika v reviziji ne navajata, katere bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu so bile storjene. Revizijsko sodišče zato izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Materialno pravo pa po presoji revizijskega sodišča v obravnavani zadevi ni bilo zmotno uporabljeno.

Ugotavljanje jugoslovanskega (in slovenskega) državljanstva za pravnega prednika tožnikov je predhodno vprašanje v postopku denacionalizacije, ki ga lahko pred organom, pristojnim za notranje zadeve (med drugim je pristojen tudi za odločanje o državljanstvu), začne le organ pristojen za denacionalizacijo in samo v zvezi z odprtim denacionalizacijskim postopkom, in sicer na podlagi 3. odstavka 63. člena ZDen. Določba 3. odstavka 63. člena ZDen je vzpostavila pravno domnevo, da so osebe nemške narodnosti, ki so ob uveljavitvi novele ZDrž (1948) živele v tujini, ravnale nelojalno zoper interese narodov in države FLRJ. V postopku ugotavljanja državljanstva po 3. odstavku 63. člena ZDen je glede na določbo 2. odstavka 9. člena ZDen in 35. člena ZDrž predpis, na podlagi katerega se ugotavlja (jugoslovansko in slovensko) državljanstvo potencialnih upravičencev, ZDrž vključno z novelo iz leta 1948. S 1. členom novele Zdrž 1948 je bil v tedaj obstoječi 35. člen ZDrž dodan nov 2. odstavek, ki se glasi: Za državljane FLRJ iz 1. odstavka se ne štejejo osebe nemške narodnosti, ki živijo v tujini in ki so se med vojno ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti. V 1. odstavku 35. člena ZDrž pa je določeno, da za državljane FLRJ veljajo vse osebe, ki so bile na dan 28. avgusta 1945 po veljavnih predpisih državljani FLRJ. Glede na takšne določbe ZDen in ZDrž je treba torej v postopkih ugotavljanja državljanstva po 3. odstavku 63. člena ZDen za osebe, za katere vlagatelji ne predložijo potrdila, da so bile vpisane v državljansko knjigo na podlagi ZDrž, najprej ugotoviti, kakšne narodnosti so bile. Če se ugotovi, da so bile nemške narodnosti, je treba ugotoviti, ali so na dan uveljavitve Zdrž 1948, to je 4.12.1948, živele v tujini. Če so, je podana tudi zakonska domneva, da so bile nelojalne proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ in da so se pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti. Pri tem pa se je v upravno sodni praksi, ki ji je pritrdilo tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije, uveljavilo stališče, da se za osebe nemške narodnosti štejejo tudi osebe, ki so bile članice Kulturbunda ali so optirale za nemško narodnost ali so na drug način izrazile pripadnost nemški narodnosti. Glede nelojalnosti pa se je na podlagi določbe 3. odstavka 63. člena ZDen, po kateri nelojalnosti v tem postopku ni mogoče ugotavljati, na podlagi odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-23/93 z dne 20.3.1997 (Uradni list RS, št. 23/97), uveljavilo stališče, da pri osebah, pri katerih sta izpolnjena prva dva pogoja iz 2. odstavka 35. člena ZDrž, obstoji zakonska domneva nelojalnosti in da mora lojalnost izkazati stranka. Že iz članstva v Kulturbundu oziroma iz optiranja za nemško nacionalnost pred oziroma med drugo svetovno vojno namreč izhaja nelojalnost. V organizacijo Kulturbunda so se praviloma lahko včlanjevale le osebe nemške narodnosti, ta organizacija pa je izvajala nemško politiko raznorodovanja Slovencev. Optiranje za nemško narodnost pa je pomenilo izkazanje lojalnosti tej narodnosti, ne pa kakšni drugi. Zato takšne osebe niso mogle biti hkrati lojalne do narodnih in državnih koristi Jugoslavije, temveč se je štelo, da so se pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti. V upravno sodni praksi se je uveljavilo tudi stališče, da domneve o nelojalnosti ni mogoče izpodbijati s sklicevanjem na morebitno odsotnost podatkov o nelojalnem ravnanju, temveč je treba ponuditi navedbe in dokaze o ravnanju, ki izpričujejo lojalnost oziroma izkazati druge okoliščine, ki prepričljivo nasprotujejo domnevi nelojalnosti.

Tožnika v reviziji izpodbijata dejanske ugotovitve upravnih organov in sodišča prve stopnje glede okoliščin, ki se nanašajo na izpodbijanje domneve o nelojalnosti njunega očeta E.E. Ker pa glede na določbo 2. odstavka 85. člena ZUS-1 v reviziji ni mogoče izpodbijati dejanskega stanja, je revizijsko sodišče vezano na tista odločilna dejstva, ki so bila ugotovljena v upravnem postopku. V tem primeru je bilo v upravnem postopku ugotovljeno, da je oče tožnikov 4.12.1948 živel v tujini, da je bil član Kulturbunda in oseba nemške narodnosti. V upravnem postopku je bilo tudi ugotovljeno, da niso izkazane takšne konkretne okoliščine oziroma kontinuirano aktivno ravnanje v smislu podpore osvobodilnemu gibanju oziroma interesom slovenskega naroda, ki bi izpodbili domnevo o nelojalnosti E.E. oziroma dokazali njegovo lojalnost. Na podlagi v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja pa je po presoji revizijskega sodišča sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da tožnika v upravnem postopku nista uspela izpodbiti domneve nelojalnosti za njunega očeta in je bila zato pravilno uporabljena določba 3. odstavka 63. člena ZDen v zvezi z 2. odstavkom 35. člena ZDrž. Vrhovno sodišče RS se tudi strinja s presojo sodišča prve stopnje, da za lojalno ravnanje ne more šteti le enkratno ravnanje, ampak je potrebno izkazati kontinuirano aktivno ravnanje v smislu podpore osvobodilnemu gibanju oziroma interesom slovenskega naroda.

Sklicevanje na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v obravnavani zadevi tudi ne more vplivati na drugačno odločitev vrhovnega sodišča. Ugotavljanje jugoslovanskega državljanstva za potrebe denacionalizacije se namreč nanaša na stanje ob podržavljenju (obdobje od leta 1945 do 1963), praviloma se nanaša na mrtve osebe in na pogoje za pridobitev jugoslovanskega državljanstva iz Zdrž 1945-1948, in to le za potrebe denacionalizacije kot posebnega ukrepa v Republiki Sloveniji, urejenega s slovenskim ZDen.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.