Jedro

Tožnik ne zatrjuje, da bi bile terjane obveznosti do dneva izdaje izpodbijanega sklepa že poravnane niti ne uveljavlja drugih ugovorov, ki bi se nanašali na sam postopek davčne izvršbe, zato je davčni organ utemeljeno začel davčno izvršbo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Finančna uprava Republike Slovenije zoper tožnika kot dolžnika opravila davčno izvršbo dolgovanega zneska obveznosti, ki znaša na dan 31. 5. 2016 skupaj 3.184,04 EUR (glavnica 3.044,93 EUR, zamudne obresti 24,11 EUR, stroški davčne izvršbe 75,00 EUR, stroški za pot izterjevalca 40,00 EUR) (točka 1 izreka). V točki 2. izreka je naveden prehodni podračun MF FURS, kamor se vplačajo neporavnane obveznosti. Od označenih glavnic v tabeli na straneh 1 do 13 izreka izpodbijane odločbe je potrebno obračunati in plačati nadaljnje zamudne obresti za obdobje od 1. 6. 2016 do vključno dneva plačila posamezne obveznosti. Obveznosti tožnika temeljijo na izvršilnih naslovih, ki so navedeni v preglednici Pod točko 3 izreka je določeno, da se davčna izvršba opravi z rubežem, cenitvijo in s prodajo premičnin, ki so v lasti oziroma posesti dolžnika in se nahajajo kjerkoli, predvsem pa na naslovu tožnika. Izvzete so premičnine po določbi 177. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Vse stroške davčne izvršbe plača dolžnik. O morebitnih drugih stroških bo izdan poseben sklep. Vložena pritožba ne zadrži izvršitve davčne izvršbe (točki 4 in 5 izreka).

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa se davčni organ sklicuje na knjigovodske evidence, iz katerih izhaja, da dolžnik v predpisanem roku ni poravnal obveznosti, ki so navedene v izreku navedenega sklepa. Davčni organ je zato na podlagi 143. člena ZDavP-2 začel davčno izvršbo. Navaja tretji odstavek 93. člena, 96. člen, prvi odstavek 94. člena, 152. člen in tretji odstavek 157. člena ZDavP-2 ter 66. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku, ki jih citira.

3. Pritožbeni organ se z odločitvijo strinja. Iz 4. točke izreka izpodbijanega sklepa (prav tabele-opomba sodišča) je razvidno, za katere obveznosti se tožnika terja. Naveden je izvršilni naslov za posamezno obveznost ter datum izvršljivosti, kot tudi znesek dolgovanega davka in zamudnih obresti. Ugotavlja, da so odločbe, ki predstavljajo izvršilne naslove, pravilno izdane 29. 1. 2016 in ne 2. 2. 2016, ter da gre za pisno pomoto, ki na odločitev ne vpliva. Tožnik v pritožbi izpodbija same izvršilne naslove, česar v skladu s petim odstavkom 157. člena ZDavP-2 ne more storiti. Tožnikove pritožbe zoper odmerne odločbe, v skladu s prvim odstavkom 87. člena ZDavP-2, ne zadržijo izvršitve. V času izdaje izpodbijanega sklepa so nesporno obstajali izvršljivi izvršilni naslovi (odločbe z dne 29. 1. 2016). V zvezi s predlogom za zadržanje davčne izvršbe pritožbeni organ pojasni, da o tem odloča prvostopenjski organ.

4. Tožnik je vložil tožbo, v kateri izpodbija navedeni sklep iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). S predmetnimi odločbami z dne 29. 1. 2016 so bili tožniku neupravičeno odmerjeni prispevki za socialno varnost lastnikov zasebnih družb in zavodov, ki so poslovodne osebe. Izpostavlja, da je zoper vse izvršilne naslove, ki predstavljajo podlago izpodbijanemu sklepu, 2. 3. 2016 vložil pritožbe, ki so bile odstopljene v reševanje Ministrstvu za finance. V odločbah, ki predstavljajo izvršilni naslov, je davčni organ napačno ugotovil dejansko stanje in posledično napačno uporabil materialno pravo. Tožnik ni bil dolžan izračunati, odtegniti in plačati prispevkov za socialno varnost. V mesecih, za katere mu je davčni organ naložil plačilo, dejansko ni bil niti lastnik zasebne družbe ali zavoda niti poslovodna oseba. Tožnik je 4. 4. 2011 sklenil Pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto »direktor družbe« v zmoti, saj je bil s strani A.A., za katerega je bil prepričan, da je lastnik in direktor družbe B. d.o.o., prevaran, da sklepa pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto vzdrževalca, ki ga je dejansko opravljal. Izrabljeno je bilo njegovo nepoznavanje slovenskega jezika. Tožnik je postal na nepravilnosti pozoren šele ob prejemu pisanj Finančne uprave Republike Slovenije. Delo tožnika v družbi B. d.o.o. sploh ni imelo elementov, ki bi ustrezali delovnemu mestu »direktor družbe«. Kot vzdrževalec ni mogel vplivati na pravilnost obračunavanja, odtegovanja in izplačevanja prispevkov za socialno varnost. Navaja drugi odstavek 352. člena ZDavP-2, ki ga citira. Po 58. členu ZDavP-2 je v konkretnem primeru dolžnik in posledično tudi zavezanec za prispevke za socialno varnost pravna oseba in ne tožnik. Prilaga dokaze (Pogodbo o zaposlitvi, zapisnik o sprejemu ustne ovadbe z dne 2. 3. 2016 in obvestilo Finančnega urada Ljubljana z dne 9. 3. 2016) in predlaga svoje zaslišanje. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi ter zadevo vrne v ponovni postopek, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. V odgovoru na tožbo toženka v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in pritožbene odločbe.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit in izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicujeta prvostopenjski organ in toženka. Prvostopenjski organ je navedel utemeljene razloge za svojo odločitev in sodišče sledi razlogom obeh davčnih organov (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja:

8. Po 143. členu ZDavP-2 davčni organ začne davčno izvršbo z izdajo sklepa o izvršbi, če obveznost ni plačana v predpisanem roku. Predmet davčne izvršbe je po 144. členu ZDavP-2 lahko vsako dolžnikovo premoženje ali premoženjska pravica, če ni z zakonom izvzeta iz davčne izvršbe. Če je izvršba na določeno premoženje ali premoženjsko pravico z zakonom omejena, je to premoženje ali premoženjska pravica lahko predmet izvršbe v delu, ki presega zakonsko določene omejitve. Po 145. členu ZDavP-2 se davčna izvršba opravi na podlagi izvršilnega naslova. Izvršilni naslov je po drugem odstavku 145. člena ZDavP-2 med drugim izvršljiva odločba o odmeri davka, po devetem odstavku pa je izvršilni naslov tudi seznam izvršilnih naslovov, v katerem mora biti za posamezen izvršilni naslov naveden datum izvršljivosti ter znesek davka in zamudnih obresti za vsako vrsto davka posebej. V obravnavani zadevi gre za izvršljive odločbe Finančne uprave Republike Slovenije, kot so navedene, z dne 29. 1. 2016, ki se nahajajo tudi v upravnih spisih, o odmeri prispevkov za socialno varnost lastnikov zasebnih družb in zavodov, ki so poslovodne osebe. V zadevi sicer ni sporno, da so bile odločbe, ki predstavljajo izvršilne naslove v predmetni zadevi pravilno izdane 29. 1. 2016 in ne 2. 2. 2016, kot je to navedeno v tabeli v 2. točki izreka izpodbijanega sklepa, saj tako navajata tako tožnik kot toženka in izhaja tudi iz upravnih spisov. Navedeno sicer na pravilnost izdaje izpodbijanega sklepa o izvršbi ne vpliva, saj ima v takšnem primeru davčni organ možnost izdati sklep o popravi v smislu 223. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki učinkuje z dnem izdaje izpodbijanega sklepa. Izpodbijani sklep o davčni izvršbi ima tudi vse obvezne sestavine po 151. členu ZDavP-2(1). Ker je po presoji sodišča izpodbijani sklep izdan skladno z zgoraj citiranimi določili ZDavP-2 in ker v zadevi tožnik tudi ne zatrjuje, da bi bile terjane obveznosti do dneva izdaje izpodbijanega sklepa že poravnane niti ne uveljavlja drugih ugovorov, ki bi se nanašali na sam postopek davčne izvršbe, je davčni organ na podlagi 143. člena ZDavP-2 po presoji sodišča utemeljeno začel davčno izvršbo.

9. Sporne v obravnavani zadevi pa so odločbe, s katerimi je tožniku odmerjeno in naloženo plačilo prispevkov za socialno varnost kot lastniku zasebne družbe, ki je tudi poslovodna oseba. Tožnik navaja konkretne razloge, s katerimi dejansko izpodbija izvršilne naslove po vsebini, česar pa v postopkih davčne izvršbe ni več mogoče izpodbijati. Po sedmem odstavku 157. člena ZDavP-2 s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova. To pa pomeni, da davčni organ, in posledično tudi sodišče, v tem postopku ne sme presojati in posegati v vsebino izvršilnega naslova niti ne preverjati njegovega postopka izdaje niti podatkov o njegovi izvršljivosti.(2) Tako tožnikova zatrjevanja glede vsebine odmernih odločb ne morejo biti predmet presoje v postopku davčne izvršbe in ne vplivajo na pravilnost izpodbijanega sklepa o izvršbi. Tudi sam tožnik navaja, da je navedene izvršilne naslove izpodbijal po vsebini pri organu, ki jih je izdal, torej pri organu, ki je izdal odločbe o odmeri davka in da je bila zadeva odstopljena v reševanje pritožbenemu organu. Sodišče pripominja, da kolikor bo tožnikovi pritožbi ugodeno in bodo izvršilni naslovi odpravljeni, spremenjeni ali razveljavljeni, bo to v nadaljevanju predstavljalo razlog za ustavitev davčne izvršbe in odpravo oz. razveljavitev že opravljenih dejanj v predmetnem postopku izvršbe v smislu 155. člena ZDavP-2, kar pa ni predmet tega postopka.

10. Ker je po povedanem izpodbijani sklep o davčni izvršbi pravilen in zakonit, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

11. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

12. Sodišče je odločalo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi brez glavne obravnave.

opomba (1) : Izrek sklepa o izvršbi mora vsebovati: 1. osebno ime in naslov oziroma firmo in sedež dolžnika; 2. davčno številko dolžnika; 3. izvršilni naslov z navedbo, kdaj je nastopila izvršljivost; 4. znesek davka in pripadajoče obresti; 5. sredstvo in predmet davčne izvršbe; 6. stroške davčne izvršbe; 7. osebno ime oziroma firmo in naslov oziroma sedež delodajalca oziroma izplačevalca dohodkov, ponudnika plačilnih storitev v primeru, da so sredstva davčne izvršbe denarna sredstva dolžnika in dolžnikovega dolžnika v primeru drugih terjatev dolžnika; 8. državo rezidentstva, njegovo identifikacijsko številko ali rojstne podatke, če je dolžnik tujec.

opomba (2) : V izvršilnem postopku velja načelo stroge formalne legalitete. izvršilni organ je na izvršilni naslov vezan in ne more preverjati njegove pravilnosti, po drugi strani pa se nanj veže pravna domneva o obstoju terjatve, ki je v njem ugotovljena (prim. odločbo Ustavnega sodišča RS Up 521/02-26 z dne 23. 9. 2004).