Jedro

Iz tožbi priloženih elektronskih sporočil izhaja le, da drugi toženec zanika navideznost spornih prodajnih pogodb oziroma obstoj kakršnih koli dogovorov in trdi, da je hiša njegova, kar ne predstavlja nasprotja v smislu 4. točke prvega odstavka 318. člena. Presoja tega pogoja ne sme pomeniti ugotavljanja, ali je tožnik z elektronskima sporočiloma dokazal obstoj dogovora o navideznosti prodajne pogodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev ničnosti prodajnih pogodb z dne 8. 11. 2002 (sklenjene med tožnikom in prvim tožencem) in z dne 9. 2. 2004 (sklenjene med prvim in drugim tožencem) ter posledičnemu zahtevku za ugotovitev neveljavnosti vknjižb, izbris neveljavnih zemljiškoknjižnih stanj in vzpostavitev prvotnega zemljiškoknjižnega stanja. Ugodilo je tudi zahtevku za ugotovitev neveljavnosti vknjižbe pravice dosmrtne brezplačne služnosti stanovanja. Tožencema je naložilo, da morata solidarno tožniku povrniti 2.227,11 EUR pravdnih stroškov.

2. Proti navedeni sodbi se je pravočasno pritožil drugi toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Trdi, da je sodišče ravnalo v nasprotju z določbo 318. člena ZPP in s tem zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka v smislu 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. 318. člen ZPP med drugim določa, da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, ne smejo biti v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik ali z dejstvi, ki so splošno znana. Tožnik je predlagal, da sodišče v dokazne namene vpogleda elektronski sporočili drugega toženca z dne 1. 7. in 11. 7. 2012, ki ju je poslal tožniku. Iz vsebine navedenih sporočil jasno izhaja, da drugi toženec tožniku sporoča, da tožnikov preužitek dela hiše ni sporen, da pa je hiša v vsakem primeru last drugega toženca. Jasno je torej, da prodajna pogodba, ki jo je drugi toženec sklenil s prvim tožencem, ni bila navidezna pogodba. Vsebina navedenih sporočil dokazuje, da so te listine v očitnem nasprotju z dejstvi, na katera tožnik opira svoj tožbeni zahtevek. Za izdajo zamudne sodbe ni bilo podlage. V sklepu II Cp 903/2014 z dne 26. 3. 2014 je pritožbeno sodišče v 6. točki obrazložitve pojasnilo določbe Obligacijskega zakonika in zapisalo, da je pri navidezni pogodbi podan le zunanji dejanski stan pogodbe in da stranki hočeta, da pogodba, katere zunanji videz sta ustvarili, velja le v očeh drugih, ne pa tudi zanju. Ni jasno, na podlagi česa je sodišče lahko sploh ugotovilo, da dokazi, ki jih je predložil tožnik sam, niso v nasprotju z njegovimi dejstvi, na katere opira svoj tožbeni zahtevek. Ob jasnem zapisu v elektronskih sporočilih ni mogoče trditi, da je drugi toženec s prodajno pogodbo s prvim tožencem sklenil pogodbo navidezno tako, da bi ta veljala v očeh drugih, ne pa v očeh pogodbenih strank.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik opozarja, da glede na določbo drugega odstavka 338. člena ZPP izpodbijanje zamudne sodbe zaradi domnevno napačno ugotovljenega dejanskega stanja ni mogoče. Drugi toženec je s svojo pasivnostjo po sistemu afirmativne litiskontestacije priznal vse pritožbene trditve kot pravilne in zato zoper dejansko stanje, ki ga je ugotovilo naslovno sodišče, pritožba sploh ni možna. Napačne so tudi trditve glede domnevne kontradiktornosti med predloženimi dokazi in samim tožbenim zahtevkom. Sklepanje drugega toženca je napačno, saj tožnik nikoli ni trdil, da drugi toženec ne zanika navideznosti samega posla. Ravno nasprotno, tožnik je v tožbi pojasnil, da je bilo ob sklenitvi prodajne pogodbe vsem vpletenim jasno, da gre za navidezen posel, kasneje pa je drugi toženec na ta dogovor pozabil in pričel trditi, da je hiša dejansko njegova last. V potrditev teh navedbe o nenadni spremembi volje pri tožencu je tožnik priložil omenjeni elektronskih sporočili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Če tožena stranka v 30 dneh od vročitve tožbe nanjo ne odgovori, sodišče izda sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudno sodbo), če so izpolnjeni naslednji pogoji iz prvega odstavka 318. člena ZPP: 1) da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor; 2) da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP); 3) da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; 4) da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

6. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da so izpolnjene vse predpostavke iz prvega odstavka 318. člena ZPP. Zamudna sodba temelji na domnevi, da toženec s svojo pasivnostjo priznava tožnikove navedbe, na katerih ta gradi svoj tožbeni zahtevek. Sodišče zato ne izvaja dokazov, ampak le preverja, ali navedbe o dejstvih ne nasprotujejo predloženim dokazom. Nasprotje med trditvami in dokazi v smislu 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP, ki bi sodišču preprečevalo izdajo zamudne sodbe, mora biti tako očitno, da domneva o toženčevem priznanju tožnikovih trditev ni več upravičena in razumna(1). Za tako nasprotje pa v obravnavanem primeru ne gre.

7. Tožnik je svoj tožbeni zahtevek gradil na naslednjih dejanskih navedbah: - tožnik je 8. 11. 2002 prodal svojo stanovanjsko hišo prvemu tožencu, le-ta pa je to nepremičnino 9. 2. 2004 prodal drugemu tožencu (tožnikovemu sinu) - kupnina ni bila plačana, prenos lastninske pravice je bil le formalen, dejanski lastnik hiše je ostal tožnik (ki mu je v letu 2002 in kasneje ustrezalo, da v Sloveniji formalno nima nobenega premoženja), obdržal je posest nepremičnine in plačeval vse stroške obratovanja in vzdrževanja - vsi udeleženci so vedeli, da gre za navidezna posla, s tem soglašali in želeli, da pogodbi veljata le v očeh drugih, ne pa tudi za njih - drugi toženec grozi, da bo hišo prodal in s tem krši medsebojni dogovor, da pogodbi nimata učinka in da je hiša še naprej tožnikova.

8. Iz tožbi priloženih elektronskih sporočil izhaja le, da drugi toženec zanika navideznost spornih prodajnih pogodb oziroma obstoj kakršnih koli dogovorov(2) in trdi, da je hiša njegova, kar pa tudi po mnenju pritožbenega sodišča ne predstavlja nasprotja v smislu 4. točke prvega odstavka 318. člena, kot to skuša prikazati pritožba. Presoja tega pogoja namreč ne sme pomeniti ugotavljanja, ali predložena dokazila dokazujejo resničnost zatrjevanih dejstev ali kot v konkretnem primeru, ugotavljanja ali je tožnik z elektronskima sporočiloma dokazal obstoj dogovora o navideznosti prodajne pogodbe. Bistveno je, da zatrjevano dejstvo(3) ni v nasprotju z dokazom, pri čemer je nepomembno, kakšne so njegove kvalitete, ali je zadosten ipd.(4) Nenazadnje pa je treba še dodati, da je tožnik omenjeni elektronski sporočili predložil kot dokaz svojih trditev iz III. točke tožbe in sicer, da je drugega toženca pozval k predložitvi ustrezne zemljiškoknjižne listine, ta pa se temu upira in mu občasno pošilja sporočila, da namerava hišo prodati.

9. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

10. Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Toženec s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP), stroški odgovora na pritožbo pa niso bili potreben strošek postopka (1. točka 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Prim. J. Zobec, Pravdni postopek-zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list RS, GV založba, 2009, str. 126. Op. št. (2): Pritožba izpostavlja dele sporočil kot npr.: „Nikdar se nisva dogovorila, da ti hišo oddam, ko ti bo to prišlo ravno na misel. Če bi se to zmenila, bi ti hišo takoj vrnil.“ Op. št. (3): Tožnik ni trdil, da drugi toženec priznava oziroma ne zanika dogovora.

Op. št. (4): Prim. J. Zobec ... str. 121.