Jedro

Ob ugotovitvi, da je bila količina amoniaka v potoku pod kanalom, ki teče pod toženčevo hišo, bistveno prekoračena, že dejstvo, da je izvedenec le dopuščal možnost pronicanja gnojevke s toženčeve farme in je toženca tudi štel med enega od povzročiteljev onesnaženja, zadošča za ugotovitev, da je izkazano toženčevo nedopustno ravnanje in vzročna zveza med njegovim ravnanjem in povzročeno škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti tožeči stranki njene stroške odgovora na revizijo v znesku 380,72 EUR.

Obrazložitev

1. Tožeča ribiška družina je s tožbo z dne 31. 8. 1989 od sodišča zahtevala, naj tožencu naloži plačilo odškodnine za škodo, ki ji je zaradi izliva gnojnice s toženčeve prašičje farme nastala zaradi pogina rib v potoku G. in zaradi stroškov v zvezi s pobiranjem poginulih rib, pobiranjem in vožnjo vzorcev na preiskavo in stroški analize v skupnem znesku 8.579,35 EUR.

2. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da je v celoti podana odškodninska odgovornost toženca, sodišče druge stopnje pa je pritožbo toženca zavrnilo in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper odločitev sodišča druge stopnje v zvezi s prvostopenjsko sodbo toženec vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da je protispisno stališče višjega sodišča, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da je izključno v njegovem ravnanju vzrok za pomor rib. Poudarja, da sodišče prve stopnje tega ni nikjer zapisalo, ampak je toženca obravnavalo le kot enega od sopovzročiteljev škode, nato pa je tožbenemu zahtevku ugodilo na podlagi 206. člena Zakona o obligacijskih razmerjih(1). Toženec meni, da je višje sodišče, tako kot pred njim sodišče prve stopnje, navedbe izvedenca na 3. strani izvedenskega mnenja vzelo iz konteksta. Izvedenec res dopušča možnost, da jama za gnojevko ne tesni popolnoma, zaradi česar gnojevka po talnih mikrosporah priteče do drenažnih cevi, po teh pa v jašek na cesti in nato po kanalu v potoček. Vendar je izvedenec v nadaljevanju navedel, da pri ogledu v drenažnih ceveh, v jašku in kanalu ni našel ostankov gnojevke, da pa je kanal, ki vodi v potok, nekoliko zasluzen in poraščen z algami, kar kaže na to, da občasno po njem teče s hranili obogatena voda in ne gnojevka. Toženec opozarja, da je drugi izvedenec ogled opravil devet let po škodnem dogodku in bi, glede na to, da gnojna jama v tem obdobju ni bila nič popravljena, moralo biti še bolj vidno, če bi res iztekala gnojevka. Ugotovitve obeh sodišč o tem, kje je vzrok za pogin rib, sta tako v nasprotju z izvedenskim mnenjem ing. M. Izvedenec je na vsa vprašanja, ki mu jih je postavilo sodišče, odgovoril nikalno. Na koncu mnenja je poudaril, da (le) domneva, da je do pogina rib prišlo zaradi splošnega stalnega onesnaževanja, ki ga povzroča več vaščanov v okolici z neustrezno izdelano kanalizacijo iz greznic in gnojišč. Toženec opozarja, da je sodišče s tem, ko je ocenilo, da je on izključno odgovoren za pogin rib, na drugi stopnji drugače ugotovilo dejansko stanje, česar ne bi smelo brez glavne obravnave, zato toženec meni, da je podana kršitev iz 10. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 do 50/2010, v nadaljevanju ZPP). Toženec pa meni tudi, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Poudarja, da je škoda nastala zaradi soudeležbe občanov cele občine in je za škodni dogodek odgovorna občina, ki ne uredi ustrezne kanalizacije. Toženec meni, da ni sprejemljivo, da bi za škodo moral odgovarjati le on. Opozarja, da je bil policijski postopek izpeljan nekorektno, ker so pri njem sodelovali policisti, ki so bili obenem člani ribiške družine. Predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek zavrne ali pa naj obe sodbi razveljavi ter vrne zadevo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila. Navaja, da višje sodišče ni trdilo, da je vzrok za pogin rib treba iskati izključno v ravnanju toženca, pa tudi sicer bi šlo v tem primeru za izpodbijanje dejanskega stanja, kar pa v revizijskem postopku ni dovoljeno. Meni, da je pomembna le ugotovitev, da je toženec eden od solidarnih povzročiteljev pogina rib in po določbi 414. člena ZOR odgovarja upniku za vso obveznost, nato pa lahko zoper druge sokrajane uveljavlja regresni zahtevek. Izvedenec M. je sicer zanikal možnost akutnega onesnaženja potoka zaradi pranja rešetk na toženčevi prašičji farmi, ne pa tudi stalnega in trajnega onesnaževanja iz različnih virov, med drugim tudi od gnojevke tožene stranke. Udeležba ostalih krajanov bi bila po mnenju tožeče stranke pomembna le, če bi s svojim ravnanjem pretrgali vzročno zvezo. Tožeča stranka meni, da zaradi kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP revizije sploh ni mogoče vložiti. Glede uporabe materialnega prava pa poudarja, da je že višje sodišče obrazložilo, da določba 206. člena ZOR ne predstavlja samostojne podlage za odškodninsko odgovornost, ampak mora sodišče za vsakega od solidarno odgovornih dolžnikov ugotoviti obstoj vseh predpostavk odškodninske odgovornosti po 154. členu ZOR. Tožeča stranka tako predlaga, da vrhovno sodišče revizijo zavrne kot neutemeljeno.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Po tretjem odstavku 206. člena ZOR solidarno odgovarjajo za povzročeno škodo tudi tisti, ki so jo povzročili, delali pa neodvisno drug od drugega, če ni mogoče ugotoviti njihovih deležev pri povzročeni škodi. Ker gre za osebe, ki so delovale neodvisno druga od druge, mora oškodovanec pri vsakem od povzročiteljev škode dokazati vse predpostavke njegove odškodninske odgovornosti. Posamezni povzročitelj škode se zaradi ravnanja drugih oseb ne more razbremeniti odškodninske odgovornosti, razen če je mogoče natančno ugotoviti v kakšnem deležu so drugi oškodovanci povzročili škodo. V tem primeru pa uporaba določbe tretjega odstavka 206. člena ZOR tudi ne pride v poštev.

7. Tako ima prav tožeča stranka, ki v odgovoru na revizijo opozarja, da za uporabo 206. člena ZOR zadošča ugotovitev, da je toženec eden od povzročiteljev škode. Zato sporna navedba sodišča druge stopnje, da je bilo toženčevo ravnanje odločilen vzrok za pogin rib, ne more vplivati na pravilnost odločitve.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo: - da je 13. 8. 1995 v potoku G. prišlo do pogina rib in vodnega življa zaradi prevelike količine amoniaka v vodi; - da je bil vodostaj potoka izrazito nizek zaradi suše; - da vzrok onesnaženja ni bil v spiranju rešetk toženčevega prašičjega hleva, saj ni verjetno, da bi se gnojevka prelila iz gnojne jame, ker ta ni bila polna; - da bi sicer lahko gnojna jama nekoliko prepuščala, tako da bi gnojevka pronicala po talnih mikroporah do drenažnih cevi in nato v jašek nad cesto, vendar ob ogledu ing. M. v jašku ni bilo zaslediti gnojevke, kanal, ki vodi v potok, pa je bil zasluzen in porasel z algami, kar kaže na to, da po njem občasno teče s hranili obogatena voda; - da je do pogina rib prišlo zaradi splošnega stalnega onesnaženja, ki ga povzroča več vaščanov v okolici, vključno s kmetijo toženca, z neustrezno izdelano kanalizacijo iz greznic in gnojišč; - da se večina odcednih, kanalizacijskih vod od drugih sosedov priključi k potočku nižje, kot se priključi kanal iz obcestnega jaška pod gnojno jamo toženca; - da je bila količina amoniaka v vodi nad kanalom pod toženčevo hišo v okviru dopustnih vrednosti, pod njim in nižje pa precej prekoračena; - da obstaja vzročna zveza med toženčevim nedopustnim ravnanjem in povzročeno škodo.

9. Zgoraj navedene ugotovitve sodišča prve stopnje ne temeljijo le na izvedenskem mnenju dr. M., ampak tudi na izpovedi prič in to ne le članov tožeče stranke, ampak tudi na izpovedi veterinarske inšpektorice, ki je bila na ogledu kraja škodnega dogodka, in na rezultatih analize vzorcev, odvzetih na različnih mestih vzdolž potoka. Ob ugotovitvi, da je bila količina amoniaka v potoku pod kanalom, ki teče pod toženčevo hišo, bistveno prekoračena, že dejstvo, da je izvedenec le dopuščal možnost pronicanja gnojevke s toženčeve farme in je toženca tudi štel med enega od povzročiteljev onesnaženja, zadošča za ugotovitev, da je izkazano toženčevo nedopustno ravnanje in vzročna zveza med njegovim ravnanjem in povzročeno škodo. Zato sodišči prve in druge stopnje nista zagrešili očitane kršitve iz sedaj 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ob ugotovitvi, da so dokazane vse predpostavke za obstoj odškodninske odgovornosti toženca, pa sta sodišči tudi pravilno uporabili najprej določbo tretjega odstavka 206. člena ZOR, nato pa še določbo 414. člena ZOR, po kateri vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja upniku za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena.

10. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljana revizijska razloga nista podana, zato je neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

11. Odločitev, da tožnica sama krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z odločitvijo o zavrnitvi revizije. Tožena stranka pa mora na podlagi navedenih določb ZPP tožeči stranki tudi povrniti njene stroške odgovora na revizijo v skupnem znesku 380,72 EUR (600 točk po 0,46 EUR, kar znaša 276 EUR in 2 % mat. stroške v znesku 5,52 EUR, vse z 20 % DDV, ki znaša 56,3 EUR in 42,90 EUR za takso za odgovor na revizijo).

Op. št. (1): Za obligacijska razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 in 40/07, v nadaljevanju OZ) je treba po 1060. členu OZ uporabiti določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 do Ur. l. RS, št. 87/2002).