Jedro

Vsaka prošnja za dodelitev BPP mora vsebovati podatke o zadevi, za katero se uveljavlja dodelitev BPP. V obravnavanem sporu se zastavlja vprašanje, katere podatke o zadevi je treba navesti v prošnji, da je ta primerna za vsebinsko obravnavanje. Brez dvoma od prosilca ni mogoče zahtevati, da že v prošnji oziroma v postopku za dodelitev BPP navede praktično vse tiste podatke, ki jih je treba navesti za utemeljitev pravnega sredstva, za katerega uveljavlja BPP. Upoštevati pa je treba tudi, da organ za BPP ni pristojen za to, da bi z vidika vseh možnih pravnih sredstev in vseh z zakonom predvidenih razlogov za njihovo uporabo preverjal pravilnost in zakonitost izdanih sodb oziroma sklepov sodišč, s katerimi se prosilec ne strinja. Pristojnost in naloga organa za BPP je, da (v razumnem roku) odloča o prošnjah za BPP (tudi drugih prosilcev) in v tem okviru oceni izglede za prosilčev uspeh v zadevi (24. člen ZBPP). Okoliščine, kot so zdravstveno stanje, invalidnost oziroma pravna neukost, tudi ne zadoščajo za odobritev zastopanja po odvetniku v okviru brezplačne pravne pomoči, ampak morajo biti za to izpolnjeni vsi po ZBPP predpisani pogoji.

Prosilca je k dopolnitvi prošnje smiselno pozivati takrat, kadar bi z njo lahko uspel. Sodišče opozarja na določbo pete alineje 8. člena ZBPP, po kateri se BPP po tem zakonu ne dodeli v upravnih sporih zaradi dodelitve BPP, in dodaja, da nima pomislekov glede uporabe te določbe za spore, ki izvirajo iz ravnanj prosilca, ki z veriženjem prošenj za BPP in tožb zoper zanj neugodne odločitve preko sistema BPP skuša doseči, da bi se posredno znova in znova preverjale odločitve, s katerimi se ne strinja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je bila zavržena tožnikova prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v zvezi z njegovo vlogo z dne 11. 1. 2016 z dopolnitvijo z dne 2. 2. 2016. 2. Iz obrazložitve sklepa, ki ga je izdala predsednica Upravnega sodišča RS kot pristojni organ za BPP, izhaja, da je tožnik 11. 1. 2016 pri Upravnem sodišču RS v Ljubljani vložil prošnjo za dodelitev BPP. V njej je kot želeno vrsto in obliko BPP navedel: redna in izjemna, za pravno svetovanje in zastopanje v postopku pred sodišči na prvi in drugi stopnji, v celotnem obsegu, zaradi obnove postopka ali revizije postopka. Kot pravno zadevo je navedel hujšo kršitev človekovega dostojanstva in človekovih osebnostnih pravic ter prošnji priložil kopijo sodbe tega sodišča, št. III U 281/2015-5 z dne 20. 11. 2015, priložil pa je tudi kopije obvestil ZPIZ Slovenije za mesece oktober, november in december 2015. Organ za BPP je prošnjo zavrgel. Pri tem se sklicuje na relevantne določbe Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) ter Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in na tej podlagi oblikovano sodno prakso. Ker je bilo ugotovljeno, da tožnikova prošnja ne vsebuje vseh podatkov, ki jih določa 32. člen ZBPP, je bil tožnik z dopisom z dne 11. 1. 2016 pozvan, naj prošnjo v postavljenem roku ustrezno dopolni, poučen, kako naj jo dopolni, in opozorjen na pravne posledice, ki sledijo, če tega ne bo storil. Tožnik se je odzval z vlogo z dne 2. 2. 2016, s katero pa prošnje ni ustrezno dopolnil, saj ni konkretno navedel, v zvezi s katerim (izrednim) pravnim sredstvom oziroma kršitvijo vlaga prošnjo za BPP. Prošnja je tako glede podatkov o zadevi ostala nepopolna in nesposobna za obravnavanje, zato jo je organ za BPP zavrgel na podlagi prvega odstavka 37. člena ZBPP v zvezi z drugim odstavkom 67. člena ZUP.

3. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja ter predlaga, da se izpodbijani sklep presodi v upravnem sporu. V tožbi navaja, da se njegove vloge ne obravnavajo, ker se sodišče oziroma organ za BPP ukvarja z razmišljanjem, ali so podane zaradi revizije ali zaradi obnove postopka, oziroma zahteva opredelitev za eno ali drugo pravno sredstvo. Zakon tega ne predvideva, določbe za revizijo in za obnovo postopka tudi sovpadajo. Dolžnost sodišča je, da zadevo presodi ter zahtevo za obnovo postopka, če vsebinsko ustreza reviziji, uporabi kot tako. Sicer pa gre za uporabo zakonskih določb o zastopanju. Tožnik se, kot navaja, sklicuje na določbe o odvetniškem zastopanju, ki je utemeljeno zaradi invalidskega stanja duševne bolezni, upoštevati pa je treba tudi druge določbe glede zakonitega zastopanja. Odločitev, da se tožnikova vloga zavrže, ni utemeljena ter z ozirom na težo zadeve oziroma kršitve pomeni dopuščanje in odobravanje nezakonitih postopanj. Zato je utemeljeno, da se izpodbijani sklep razveljavi in se odobri BPP, pri čemer tožnik predlaga, naj se ugotovi pristojnost Delovnega in socialnega sodišča. 4. Toženka je sodišču predložila spise zadeve, na tožbo pa ni odgovorila.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, se sodišče strinja tudi z razlogi, s katerimi je utemeljen, ter jih zato na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v celoti ne ponavlja. Glede na tožbene navedbe pa dodaja:

7. Za odločanje o prošnji za dodelitev BPP je v primeru, kot je obravnavani, po določbah 31a. člena ZBPP pristojen organ za BPP Upravnega sodišča Republike Slovenije; o tožbi zoper njegovo odločitev v skladu z določbami ZUS-1 odloča to sodišče. Takšno zakonsko ureditev je že presojalo Ustavno sodišče in ugotovilo, da ni v neskladju z Ustavo (odločba, št. U-I-125/10 z dne 31. 5. 2012). Podlage, da bi sodišče sledilo tožnikovemu predlogu, naj ugotovi pristojnost Delovnega in socialnega sodišča, torej ni.

8. Dodelitev BPP urejajo določbe ZBPP. Če ta zakon ne določa drugače, pristojni organ za BPP postopa po določbah ZUP (drugi odstavek 34. člena ZBPP).

9. V skladu z določbami ZUP mora biti izrek odločbe oziroma sklepa jasen. S tega vidika sodišče pripominja, da je v izreku izpodbijanega sklepa odveč (vsaj) navedek „v zvezi z njegovo vlogo“. Vendar ne gre za pomanjkljivost, ki bi narekovala odpravo sklepa, saj je ne glede na to iz sklepa mogoče razbrati, o kateri prošnji je bilo z njim odločeno: o tožnikovi prošnji za dodelitev BPP, podani z vlogo z dne 11. 1. 2016 in dopolnjeni z vlogo z dne 2. 2. 2016. 10. V obrazložitvi sklepa organ za BPP pravilno navaja, da se o dodelitvi BPP odloča na podlagi vloge prosilca, ki mora biti razumljiva in mora obsegati vse, kar je treba, da se lahko obravnava (125. člen in prvi odstavek 66. člena ZUP). Podatke, ki jih mora vsebovati prošnja za dodelitev BPP, določa ZBPP. V skladu z drugim odstavkom 32. člena tega zakona mora prošnja med drugim vsebovati podatke o zadevi ter navedbo oblike in obsega BPP. S tem v zvezi je treba povedati, da organ za BPP glede oblike oziroma obsega BPP na zahtevek prosilca ni absolutno vezan (glej drugi odstavek 26. člena ter prvi in drugi odstavek 28. člena ZBPP). Kolikor v izpodbijanem sklepu zagovarja drugačno stališče, se sodišče s tem ne strinja.

11. Vsaka prošnja za dodelitev BPP mora vsebovati podatke o zadevi, za katero se uveljavlja dodelitev BPP. V obravnavanem sporu se zastavlja vprašanje, katere podatke o zadevi je treba navesti v prošnji, da je ta primerna za vsebinsko obravnavanje. Brez dvoma od prosilca ni mogoče zahtevati, da že v prošnji oziroma v postopku za dodelitev BPP navede praktično vse tiste podatke, ki jih je treba navesti za utemeljitev pravnega sredstva, za katerega uveljavlja BPP. Upoštevati je namreč treba, da prosilec, ki v BPP postopku običajno nastopa brez kvalificiranega pooblaščenca, dodelitev BPP v obliki pravnega svetovanja in zastopanja praviloma uveljavlja prav zato, ker sam ni pravni strokovnjak. Pri tem sodišče izpostavlja, da mora organ za BPP prosilcu omogočiti, da uveljavi svoje pravice, in zato postopati skladno z določbami 7. člena ZUP. Upoštevati pa je treba tudi, da organ za BPP ni pristojen za to, da bi z vidika vseh možnih pravnih sredstev in vseh z zakonom predvidenih razlogov za njihovo uporabo preverjal pravilnost in zakonitost izdanih sodb oziroma sklepov sodišč, s katerimi se prosilec ne strinja. Pristojnost in naloga organa za BPP je, da (v razumnem roku) odloča o prošnjah za BPP (tudi drugih prosilcev) in v tem okviru oceni izglede za prosilčev uspeh v zadevi (24. člen ZBPP). Zato ni neskladno z zakonom, če glede na okoliščine konkretnega primera, po danem pouku od prosilca zahteva, da kot podatke o zadevi ne navede le sodne odločbe, s katero se ne strinja, ampak opredeli pravno sredstvo, za katero uveljavlja dodelitev BPP, oziroma konkretizira - čeprav seveda laično - razlog oziroma nepravilnost, zaradi katerega želi izpodbijati sodno odločbo in za to pridobiti BPP. Zgolj nestrinjanje z določeno sodno odločitvijo za to ne zadošča. 12. V tem smislu je razumeti tudi poziv tožniku, naj dopolni prošnjo za dodelitev BPP v obravnavani zadevi. Prosilec je namreč prošnji priložil sodbo (s katero je bila zavrnjena njegova tožba v upravnem sporu zaradi dodelitve BPP), pri čemer se je povsem pavšalno in, kot izhaja tudi iz njegovih navedb v vlogi, s katero je podal obravnavano tožbo, enako kot v svojih številnih drugih BPP zadevah skliceval na kršitev človekovega dostojanstva in človekovih osebnostnih pravic. Tudi po pozivu je ostal pri splošnih navedbah, da so sodne odločbe, ki jih prejema, nepravilne in da bi moral dobiti odvetniško brezplačno pravno pomoč. Zato je organ za BPP lahko zaključil, da so podatki o zadevi nepopolni in zato prošnja za dodelitev BPP neprimerna za vsebinsko obravnavanje, ter jo kot tako v skladu z drugim odstavkom 67. člena ZUP zavrgel. 13. Glede na navedbe, s katerimi je tožnik upravičeval, zakaj njegova dopolnitev vloge ne more biti ustrezna, sodišče ugotavlja, da po podatkih, ki so mu znani, tožniku ni v celoti ali delno odvzeta poslovna sposobnost in s tem ne sposobnost, da sam opravlja dejanja v upravnem in sodnem postopku (dvoma v njen obstoj tudi sicer podatki in listine zadeve ne utemeljujejo). Zato ni podlage, da bi tožnika v postopku moral zastopati zakoniti zastopnik (glej 46. in 47. člen ZUP v zvezi z drugim odstavkom 34. člena ZBPP ter 77. in 78. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). S tem sodišče hkrati odgovarja na v tem pogledu podane tožbene navedbe. Tožniku v pojasnilo dodaja, da tudi če je oseba delno ali v celoti poslovno in zato procesno nesposobna, to ne vodi avtomatično do njenega zastopanja po odvetniku. Taki osebi se praviloma postavi skrbnik, ki zanjo odloča, ali in kako bo ta oseba sodelovala v določenem uradnem postopku; vloge in druga dejanja, ki jih opravi sama oseba brez procesne sposobnosti, pa, kot izhaja iz sodne prakse Vrhovnega sodišča, nimajo pravnega učinka. Okoliščine, kot so zdravstveno stanje, invalidnost oziroma pravna neukost, pa tudi ne zadoščajo za odobritev zastopanja po odvetniku v okviru brezplačne pravne pomoči, ampak morajo biti za to izpolnjeni vsi po ZBPP predpisani pogoji.

14. V tem pogledu sodišče glede na naravo konkretne zadeve pripominja, da je prosilca k dopolnitvi prošnje za BPP smiselno pozivati takrat, kadar bi s prošnjo lahko uspel. Pri tem opozarja na določbo pete alineje 8. člena ZBPP, po kateri se BPP po tem zakonu ne dodeli v upravnih sporih zaradi dodelitve BPP, in dodaja, da nima pomislekov glede uporabe te določbe za spore, ki izvirajo iz ravnanj prosilca, ki z veriženjem prošenj za BPP in tožb zoper zanj neugodne odločitve preko sistema BPP skuša doseči, da bi se posredno znova in znova preverjale odločitve, s katerimi se ne strinja.

15. Po navedenem je sodišče na podlagi določb 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

16. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi določb prvega odstavka in 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1. Gre namreč za presojo procesne odločitve, ki temelji na podatkih in listinah spisa, tožnik pa v tožbi ni navedel novih za odločitev pomembnih dejstev oziroma predlagal izvedbe takšnih dokazov.