Jedro

ZKP ne omogoča spremembe pravnomočne sodbe brez obnove kazenskega postopka po 407. členu ZKP v primerih, ko sodbe ni izreklo sodišče na območju Republike Slovenije, temveč sodišče v tuji državi.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega J.Č. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec se oprosti plačila povprečnine.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Celju je s sodbo z dne 28.9.2007 zavrnilo zahtevo obsojenčevega zagovornika za izrek enotne kazni po sodbah Okrožnega sodišča v Celju z dne 29.6.2005, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju z dne 29.11.2005 in Deželnega sodišča v Celovcu z dne 24.9.2003. Višje sodišče v Celju je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik dne 21.4.2008 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja, zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so bistveno vplivale na zakonitost sodne odločbe. V zahtevi navaja, da je sodišče prekršilo določbo 1. točke prvega in drugega odstavka 407. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in bi moralo sodišče neposredno uporabiti Konvencijo o mednarodni veljavnosti kazenskih sodb, ki jo je Slovenija ratificirala, in obsojencu izreči enotno kazen. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da predlogu za izrek enotne kazni ugodi.

3. Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP dne 11.6.2008, predlaga zavrnitev zahteve.

4. Z odgovorom državnega tožilca sta bila obsojenec in njegov zagovornik seznanjena dne 16.6.2008. B-1

5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja: – da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. - 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; – da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti; – da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije glede izreka ene same kazni v postopku neprave obnove že presodilo, da neprava obnova kazenskega postopka po 407. členu ZKP ni mogoča v primerih, če je eno od kazni izreklo sodišče v tujini (sodba z dne 29.9.2005, opr. št. I Ips 234/2004).

B-2

6. Obsojenčev zagovornik je zahteval obnovo kazenskega postopka iz razloga po 1. točki prvega odstavka 407. člena ZKP, ker sta bili obsojencu z dvema sodbama izrečeni dve kazni, pa niso bile uporabljene določbe o odmeri enotne kazni za dejanja v steku. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, višje sodišče pa je tem razlogom pritrdilo, da ni zakonskih pogojev za obnovo kazenskega postopka iz razloga po 1. točki prvega odstavka 407. člena ZKP, zato je zahtevo zavrnilo. Sodišči sta ugotovili, da sta bili v dveh sodbah zoper obsojenca sicer pravnomočno izrečeni dve kazni, ne da bi bile uporabljene določbe o odmeri enotne kazni za dejanja v steku, vendar je bila obsojencu na ozemlju Republike Slovenije s pravnomočno sodbo izrečena le ena kazen (sodba Okrožnega sodišča v Celju z dne 29.6.2005 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju z dne 29.11.2005), medtem ko je drugo kazen, katere združitev je zagovornik predlagal v zahtevi za nepravo obnovo postopka, obsojencu izreklo sodišče v Republiki Avstriji (sodba Deželnega sodišča v Celovcu z dne 24.9.2003).

7. Pravilno je sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi presodilo, da ni zakonskih pogojev za takšno obnovo postopka, kot jo je predlagal obsojenčev zagovornik, ker Zakon o kazenskem postopku ne omogoča spremembe pravnomočne sodbe brez obnove kazenskega postopka po 407. členu ZKP v primerih, ko sodbe ni izreklo sodišče na območju Republike Slovenije, temveč jo je (kot je bilo to v konkretnem primeru) izreklo sodišče v tuji državi in je zato ponovno sklicevanje obsojenčevega zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti na določbo 30. člena ZKP neutemeljeno. Pravne podlage za takšno spremembo pravnomočne sodbe, kot jo je z vložitvijo zahteve za nepravo obnovo predlagal obsojenčev zagovornik, tudi ne daje Evropska konvencija o mednarodni veljavnosti kazenskih sodb, ki je v Republiki Sloveniji stopila v veljavo 25. 8. 2000 (Uradni list RS, Mednarodne pogodbe, št. 19/2000 z dne 24. 8. 2000), kot to v zahtevi za varstvo zakonitosti zmotno navaja obsojenčev zagovornik, ki se pri tem sklicuje na določbe 3., 4., 5. in 10. člena konvencije. Zagovornik namreč povsem spregleda, da po ratifikaciji navedene konvencije Republika Slovenija še ni izvedla postopka, predvidenega v 56. in 57. členu konvencije in do sedaj še ni uzakonila določb, ki bi sodiščem v Republiki Sloveniji omogočale upoštevanje prejšnjih evropskih kazenskih sodb z namenom, da tem sodbam dodajo vse ali nekatere učinke, ki so po njenem pravu lahko dodani sodbam, izrečenim na njenem ozemlju, kar sta v izpodbijani pravnomočni sodbi tudi pravilno presodili sodišči prve in druge stopnje.

C.

8. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih je uveljavljala zahteva za varstvo zakonitosti, jo je kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

9. Izrek o stroških postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Ker je obsojenec brez premoženja in na prestajanju večletne zaporne kazni, ga je sodišče oprostilo plačila stroškov v zvezi s predmetno zahtevo za varstvo zakonitosti, saj bi lahko bilo zaradi plačila povprečnine ogroženo vzdrževanje samega obsojenca.