Jedro

Zmanjšanje števila izvajalcev na določenem delovnem mestu oz.

sprememba v organizaciji dela je organizacijski razlog (povezan z ekonomskim), ki predstavlja zakonit razlog za redno odpoved PZ iz poslovnega razloga. Poslovni razlog za odpoved PZ je podan tudi, če naloge določenega delovnega mesta še obstajajo in so razdeljene med druge delavce, ki te naloge opravljajo poleg svojih nalog, če se zmanjša število izvajalcev na posameznih delovnih mestih in delo, ki sta ga prej opravljala dva delavca opravlja le eden oz. se delo opravlja na drug način.

Spremeba akta o sistemizaciji ni pogoj za zakonitost odpovedi PZ, ki je posledica ukinitve delovnega mesta.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 29.9.2003, za ugotovitev, da je tožnica še naprej zaposlena po pogodbi o zaposlitvi na delovnem mestu aranžer I pri toženi stranki, da ji je tožena stranka dolžna priznati vse pravice iz delovnega razmerja za delovno mesto aranžer I od 1.10.2003 dalje, vključno s plačo s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in za povrnitev stroškov postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožnica, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004). Navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje zaslišati D. A., ki še danes opravlja delo aranžerja, ker bi tako ugotovilo, da delovno mesto ni bilo ukinjeno. Meni tudi, da bi morala tožena stranka najprej zakonito spremeniti akt o sistemizaciji po predhodni pridobitvi mnenja sindikata, katerega član je delavec. Tožena stranka je zahtevala raje mnenje lastnega sindikata. Sicer pa navaja, da je tožena stranka zaposlila vsaj še tri aranžerje po tem, ko je tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Večkrat naj bi kršila 8 dnevni rok, tožnici pa tudi ni bil dan noben odpovedni rok. Aranžerska služba je organizirana le v Kranju, na Obali ali kje drugje pa ne, torej delovnega mesta aranžerja v OE 202 na Obali, ki se je ukinilo, sploh ni. Tožnica je sklenila pogodbo o zaposlitvi v OE 202, že po enem tednu pa jo je tožena stranka obvestila, da se je zmotila in da je zaposlena v OE 274 Izola ter da naj sama zamenja prvo stran pogodbe o zaposlitvi, ki so ji jo poslali. Sedež OE 202 je v Kranju. Tožnica je morala skrbeti tudi za urejanje polic, kar je izven njenega delokroga. Da naj bi na ponujenem delovnem mestu risala kopalniške bloke, je popolna novost. To ji pri ponudbi nove pogodbe o zaposlitvi ni bilo predočeno, ker sicer bi ponudbo z veseljem sprejela. S stalnim spreminjanjem pogodbe o zaposlitvi je bila tožnica spravljena v precep, v katerem se ni znašla. Ponujena pogodba o zaposlitvi ni bila ustrezna, zato je ni podpisala, saj bi podpis pomenil, da bi do penzije polnila police. Dejansko je šlo v spornem primeru za ukinitev tožnice in ne delovnega mesta. Priča je lažno izpovedala, da se je delovno mesto aranžerja na obali ukinilo. To delo opravlja D. A., kopalniški programi pa se rišejo znotraj OE

202. V nadaljevanju pritožbe pooblaščenec tožnice podaja lastno mnenje in zgražanje nad početjem tožene stranke in sodišča, kar pa v pritožbo ne sodi, zato pritožbeno sodišče teh navedb ne povzema. Pritožba predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in zahtevku ugodi oz. le izjemoma jo lahko razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom. Predlaga tudi razveljavitev sklepa o stroških postopka, ker delodajalec v postopku o prenehanju delovnega razmerja sam krije svoje stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka ukinila aranžersko delavnico v Kopru, obema delavkama, ki sta delali tam kot aranžerki odpovedala pogodbo o zaposlitvi in jima ponudila v podpis novo. D. A. je ponudbo sprejela, tožnica pa ne, zato ji je delovno razmerje prenehalo.

Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, s čimer pritožbeno sodišče soglaša. Po 1. alineji 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 42/2002) je poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi podan, če preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih in podobnih razlogov na strani delodajalca. Tožena stranka je imela aranžersko službo organizirano v okviru OE 202 s sedežem v Kranju. V Kopru je imela aranžersko delavnico z dvema aranžerkama. Iz sklepa kolegija izhaja, da naj bi se ukinilo delovno mesto aranžerja I na lokaciji Koper. Ali se je na podlagi tega sklepa spremenila sistemizacija in po kakšnem postopku niti ni bistveno; bistveno je, da se je tožena stranka odločila zmanjšati število izvajalcev na delovnem mestu aranžer v OE 202 in sicer na lokaciji v Kopru oz. delo na tem območju organizirati drugače, tako da dela za dve aranžerki ni bilo. Razloge za to odločitev sta pojasnili priči A.P.K. in T.R. Zmanjšanje števila izvajalcev na določenem delovnem mestu oz. drugačna organizacija dela je organizacijski razlog, povezan z ekonomskim. Tak razlog je podan, tudi če naloge delovnega mesta še obstajajo in so prerazporejene na druge delavce, ki jih opravljajo poleg svojega dela ali na manjše število izvajalcev ali pa se delo opravlja na drugačen način. Iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi bilo na območju Kopra dela še vedno za dve aranžerki, zaposleni na tem delovnem mestu za poln delovni čas. Tega tožnica tudi ni zatrjevala. Tožena stranka je imela pravico organizirati delo tako, da bodo stroški čim manjši oz., da se nepotrebnim stroškom izogne. Dejstvo, da je D. A. kot druga aranžerka ostala v delovnem razmerju (ker je sprejela ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi) ne dokazuje, da razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici ni bilo. Kot je povedala priča K., je bila navedena delavka kot starejša zavarovana pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (114. člen ZDR). Tudi če še vedno opravlja aranžerska dela to dokazuje le, da je na območju Kopra (oz. Obale) dela le za eno aranžerko. Da bi kateri od še (ali na novo) zaposlenih aranžerjev poln delovni čas in izključno delal le na območju Obale ni izkazano in ne zatrjevano. Le v tem primeru bi bil možen zaključek, da za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici ni bilo razloga.

V zvezi s pritožbo, ki po nepotrebnem žali toženo stranko, obtožuje pričo laži, izraža nezaupanje v predsednico senata, hkrati pa sama, delno tudi v škodo tožnice spregleda bistvo, je potrebno poudariti, da je precejšen del trditev netočnih, nekaj pa tudi povsem protispisnih. Med drugim pa pritožbene navedbe kažejo tudi na nepoznavanje delovnopravne zakonodaje.

Sprememba akta o sistemizaciji ni pogoj za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V Pravilniku o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest niti ni navedeno število izvajalcev na posameznem delovnem mestu. Tako v spornem primeru ni mogoče govoriti o ukinitvi delovnih mest ampak le o zmanjšanju števila zaposlenih oz. drugačni organizaciji dela na delovnem mestu.

Pritožba ima prav, da delovnega mesta "aranžer v OE 202 Obala" ali "Koper" ni, obstaja le delovno mesto aranžer I. Glede tega delovnega mesta pa je tožena stranka ugotovila, da nima več potrebe po zaposlitvi delavcev na lokaciji Koper. Kljub drugače formuliranemu sklepu kolegija maloprodaje je to bistvo njegove odločitve z dne 2.9.2003 (priloga B 4). Trditev, da potreba po aranžerju še obstaja in da je tožena stranka zaposlila vsaj še tri aranžerje je preveč pavšalna. Odločilno namreč je, ali obstaja potreba po dveh aranžerjih na lokaciji v Kopru za poln delovni čas. Tožnica je prejela odpoved, ker njeno delo pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (poln delovni čas in opravljanje dela v Kopru) ni več potrebno.

Ne glede na to pa je potrebno opozoriti, da pritožba meša pristojnosti sindikata, katerega član je delavec (84. člen ZDR) s pristojnostjo sindikata pri delodajalcu (8. člen ZDR). Noben predpis ne določa, da mora delodajalec pred spremembo sistemizacije pridobiti mnenje sindikata, katerega član je delavec. Zato je pritožbeni očitek o nezakonitem postopku in večkratni prekoračitvi nekakšnih rokov (katerih?) neutemeljen.

Pritožbena trditev, da tožnici ni bil dan odpovedni rok je protispisna. Tožnica namreč po pooblaščencu v vlogi z dne

10.3.2004 (list. št. 16) sama navaja, da je imela kar 55 dnevni odpovedni rok.

Povsem nerazumljivo je tudi pritožbeno izvajanje o spreminjanju pogodb o zaposlitvi, o zaposlitvi v OE 274 in o menjavi prve strani pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je povedala, da je ves čas delala v OE 202 in to med strankama nikoli ni bilo sporno. Več kot jasno iz vseh izvedenih dokazov izhaja, da je bila zaposlitev v OE 274 tožnici le ponujena v skladu z 90. členom ZDR, vendar ponudbe tožnica ni sprejela, ker je štela, da je ponujena zaposlitev neustrezna. Vse to je tožnica povedala sama, zato ni jasno, zakaj po pooblaščencu sedaj trdi drugače. Pritožba nadalje povsem po nepotrebnem obdolžuje pričo, da lažno izpoveduje. Izpovedi obeh zaslišanih prič sta v bistvenih elementih skladni, dejstvo, da D. A. še vedno opravlja tudi aranžerska dela pa ne dokazuje, da na lokaciji v Kopru obstaja potreba po delu še enega aranžerja. Racionalizacija dela je tudi v tem, da delo, ki sta ga prej opravljala dva delavca, opravlja le še eden. S tem je prenehanje potrebe po enem od dveh delavcev še vedno izkazano.

Neutemeljen je tudi očitek, da tožnici nova pogodba o zaposlitvi ni bila ponujena v pisni obliki. Ta pogodba je v spisu in tožnica je izpovedala, da je predlog prejela. Opis dela je v ponudbi pogodbe naveden. Iz pogodbe ne izhaja, da bi bilo tožničino delo risanje kopalnic in v tem ima pritožba prav. Tudi iz opisa delovnega mesta to ne izhaja. Vendar pa to na zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne vpliva. Tožnica ponujene pogodbe o zaposlitvi ni sprejela, zato ji je na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi delovno razmerje prenehalo.

Ali je bilo ponujeno delo ustrezno ali ne, bi bilo pomembno le glede vprašanja upravičenosti tožnice do odpravnine. Zahtevek za plačilo odpravnine (sicer nespecificiran in kot tak neizvršljiv, čeprav postavljen po pooblaščencu, ki naj bi bil prava vešč) je bil podredno postavljen, vendar sodišče prve stopnje o njem ni odločilo. Če sodišče ne odloči o vseh zahtevkih, o katerih bi moralo odločiti s sodbo - če zavrne primarni zahtevek, mora odločiti tudi o podrednem - ali ni odločalo o delu zahtevka, lahko stranka v 15 dneh od prejema sodbe predlaga sodišču, naj se sodba dopolni. Takega predloga (niti med pritožbenimi navedbami ga ni mogoče najti) s strani tožnice ni bilo.

Predlagala pa je razveljavitev sklepa o stroških postopka, češ da delodajalec v sporih zaradi prenehanja delovnega razmerja sam trpi svoje stroške ne glede na izid. To je sicer res, vendar pritožba spregleda, da izreka o stroških postopka izpodbijana sodba sploh nima oz. je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek le stroškovno zavrnilo. O stroških tožene stranke ni odločalo, ker jih ta niti ni priglasila.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).