Jedro

Glede na še vedno splošno znane okoliščine v zvezi z azilnimi postopki na Hrvaškem, ni bistveno, da bi se tožniku moralo v času, ko je bil v (policijskem) postopku na Hrvaškem, zgoditi fizično nasilje, za to, da bi lahko s tožbo preprečil predajo, ampak je bistveno, kaj ga čaka na Hrvaškem v primeru vrnitve, torej, ali obstaja zadostna verjetnost, da bi bil iz Hrvaške vrnjen v tretjo državo ob tveganju za kršitev prepovedi nečloveškega ravnanja in ob upoštevanju dejstva, da je tožnik že pred izdajo izpodbijanega sklepa kot dokaz predložil toženi stranki obširen spisek poročil oziroma informacij o stanju na Hrvaškem s strani različnih in relevantnih virov, ki se ni nanašal samo na ravnanje hrvaške policije s tujci po tem, ko nezakonito prečkajo mejo preden izrazijo namero za azil. Ne drži, da bi moral tožnik dokazati, da praksa ravnanja s prosilci za mednarodno zaščito, ki so vrnjeni po Dublinski uredbi na Hrvaško, ne odstopa od problematične prakse, ki je bila ugotovljena v poročilih, ki se nanašajo na ravnanje s prosilci za mednarodno zaščito in tujci, ki nezakonito vstopijo na ozemlje Hrvaške; ker so se trditve tožnika v upravnem postopku nanašale tako na tujce, ki nezakonito vstopijo na ozemlje Hrvaške, kot tudi na tiste, ki so oziroma bi morali imeti status prosilca za mednarodno zaščito, je veliko lažje toženi stranki pridobiti ustrezna zagotovila s strani Hrvaške, da tožniku v primeru vrnitve na podlagi Dublinske uredbe ne grozi tveganje z vidika 4. člena Listine EU.

Če organ države članice EU ugotovi, da v času odstranitve in predaje tujca drugi državi članici EU na podlagi zanesljivih informacij ni mogoče „izključiti vsakršne dejanske nevarnosti“ nečloveškega ravnanja, to še ne pomeni, da mora država članica EU odstranitev in predajo tujca dokončno odpovedati, ampak mora pristojni upravni organ najprej prevzeti določene obveznosti in v komunikaciji s pristojnimi organi druge države članice EU pridobiti posebna zagotovila, da v konkretnem primeru sprejema tujca do kršitve pravice do prepoved nečloveškega ravnanja ne bo prišlo.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep št. 2142-3053/2022/8 (1221-12) z dne 5. 9. 2022 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi in se odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe v tem upravnem sporu.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je tožena stranka na podlagi 32. člena v povezavi s sedmo točko 2. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) ter prvega odstavka 3. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta s 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) (Ur. I. EU, št. L 180/31, z 29. 6. 2013, v nadaljevanju Dublinska uredba), na prošnjo prosilca za mednarodno zaščito z osebnim imenom A. A., začasno nastanjenega v izpostavi azilnega doma v Logatcu, ki ga v postopku priznanja mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji kot pooblaščenci zastopajo R. R. in drugi sodelavci Pravnega centra za varstvo človekovih pravic in okolja, odločila, da se zavrže njegova prošnja za priznanje mednarodne zaščite. Odločila je, da Republika Slovenija ne bo obravnavala prošnje za mednarodno zaščito v 1. točki imenovanega prosilca, saj bo imenovani predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Dublinski uredbi, odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito.

2. V obrazložitvi akta tožena stranka pravi, da je prosilec dne 6. 7. 2022 predložil potni list Republike Kube s št. ..., z veljavnostjo od ... 2021 do ... 2027, zaradi česar je bila njegova istovetnost v postopku nesporno ugotovljena. Prosilec je bila nastanjen v izpostavo azilnega doma Logatec. Še pred podajo prošnje za mednarodno zaščito je bil obravnavan s strani Policijske postaje Piran, in sicer dne 19. 6. 2022, zaradi nedovoljenega vstopa v Republiko Slovenijo. V postopku odstranitve iz Republike Slovenije je imenovani dne 19. 6. 2022 podal lastnoročno izjavo, da želi v Republiki Sloveniji podati prošnjo za mednarodno zaščito. Odvzeti so mu bili prstni odtisi in dne 6. 7. 2022 je pristojni organ dobil podatek, da je bil imenovani dne 29. 5. 2022 vnesen v Centralno bazo EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito s strani Republike Hrvaške.

3. Pristojni organ je dne 20. 7. 2022 v skladu z b. točko prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe posredoval prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilca. Pristojni organ je dne 2. 8. 2022 od pristojnega organa Republike Hrvaške prejel odgovor, da je Republika Hrvaška v skladu s petim odstavkom 20. člena Dublinske uredbe odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito.

4. Na razgovoru je bil prosilec seznanjen s potekom dublinskega postopka z Republiko Hrvaško v prisotnosti tolmača za španski jezik. Prosilcu je bilo tudi pojasnjeno, da je pristojni organ Republike Hrvaške dne 2. 8. 2022 odgovoril, da je Republika Hrvaška v skladu s petim odstavkom 20. člena Dublinske uredbe odgovorna država članica za obravnavanje prosilčeve prošnje. Prosilec je bil tudi seznanjen, da je potrebno v postopku preveriti, ali obstajajo v njegovem primeru kakšne okoliščine, zaradi katerih njegova predaja Republiki Hrvaški, ki bo nato obravnavala njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, ni mogoča. 5. Na začetku razgovora je prosilec povedal, da je vse, kar mu je bilo predhodno obrazloženo oziroma pojasnjeno, razumel ter da razume prevajalca. V začetku razgovora je prosilec navedel, da se ne želi vrniti nazaj na Hrvaško, da si želi tukaj ustvariti življenje. Nadalje je prosilec navedel, da ima tukaj punco, sicer Ukrajinko, ter da si želi tukaj z njo urediti življenje. Prosilec je navedel, da od Republike Slovenije ne zahteva denarja, da ima svoja sredstva, da bi tukaj tudi ustvaril svoj posel. 6. Prosilec je odgovoril, da se ne želi vrniti na Hrvaško, saj je iz Hrvaške zbežal zaradi nasilja. Tam naj bi od policije doživel slabo ravnanje in vpitje. Sicer prosilec ni vedel, kaj vpijejo, ker ne razume jezika, a si je po obrazu in mimikah ter gestah predstavljal, kaj so mu govorili. Nadalje je prosilec povedal, da ne želi živeti v državi, ki mu ni všeč ter da mu je Slovenija všeč in da si je že na Kubi želel priti v Slovenijo. Prav tako naj bi mu na Hrvaškem dali rok in sicer pet dni, da mora zapustiti državo. Na vprašanje uradne osebe, zakaj je na Hrvaškem zaprosil za mednarodno zaščito, če je bila njegova ciljna država Slovenija, je prosilec odgovoril, da on tam ni zaprosil, da je to samo del postopka, da če si Kubanec in te primejo, te dajo v zapor. In da če tam ne zaprosiš za mednarodno zaščito, te vrnejo nazaj.

7. Nadalje je bil prosilec naprošen, naj opiše postopek na policiji. Dejal je, da so ga najprej dali v zapor za več ur ter ga kasneje spraševali, zakaj je prišel na Hrvaško. Večkrat je ponovil, da si želi v Slovenijo, v nobenem trenutku naj ne bi rekel, da želi ostati na Hrvaškem. Prosilec je dodal, da v postopku na policijski postaji ni bilo prisotnega tolmača za španski jezik, nekdo jim je samo prevajal preko zvočnika na telefonu. Te osebe prosilec naj ne bi razumel. Po trditvah prosilca pa tudi prevajalec ni razumel njega. Po policijskem postopku je bil prosilec prepeljan v mesto, katerega imena se ne spomni. Tam naj bi bil izpuščen in je nato odšel iz Hrvaške. Prosilec je bil vsega skupaj na Hrvaškem štiri ali pet dni, nekaj dni je na lastne stroške bival v hostlu ter čakal, da mu je sestra poslala denar, da je lahko nadaljeval pot. Poleg tega je povedal, da naj bi mu na silo odvzeli prstne odtise in to naj bi izgledalo tako, da so ga policisti zgrabili za roko, nadalje se ne spomni, kaj se je zgodilo, ker je bil zelo živčen, saj ima visok pritisk in takrat je bil brez vode ter v bolečinah.

8. Na dodatna vprašanja pooblaščenca je prosilec odgovoril, da mu je v Republiko Hrvaško uspelo priti v prvem poskusu ter da je bil trenutek, ko so ga ujeli hrvaški policisti, slaba izkušnja, saj zaradi jezikovne prepreke ni mogel komunicirati z njimi ter jim povedati, da ne želi ostati na Hrvaškem. Prav tako ga je strah hrvaške policije, saj čuti, da so posegli v njegovo fizično integriteto, ko so ga prijeli in zaprli. Prosilec meni, da so z njim delali, kot da bi bil žival, nanj so tudi vpili. Nadalje je prosilec navedel, da je ravno zaradi grdega ravnanja pobegnil iz Kube in da ne želi bivati v državi, kjer ravnajo s teboj isto kot v njegovi izvorni državi. Za konec je prosilec ponovno navedel, da se ne želi vrniti na Hrvaško, ker se tam slabo počuti, ker so tam grdo ravnali z njim ter da je Slovenija država njegovih sanj in da se tukaj počuti varnega.

9. Pristojni organ je s strani pooblaščenca dne 12. 8. 2022 prejel dokument »Informacije o stanju na Hrvaškem« ter dne 29. 8. 2022 nekaj člankov prosilca glede neupoštevanja človekovih pravic na Hrvaškem. Tožena stranka pravi, da prosilčeve izjave ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih prosilec v Dublinskem postopku ne bi mogel biti vrnjen v Republiko Hrvaško. Pristojni organ je mnenja, da v primeru, da bo prosilec vrnjen nazaj na Hrvaško, bo to v okviru dublinskega postopka, ki je del azilnega postopka in ne del policijskega postopka. Glede na uradno objavljene podatke, ki jih redno objavlja v zbirki podatkov Asylum Information Database (AIDA), ki jo upravlja Evropski svet za begunce in izgnanstvo (ECRE) - v nadaljevanju (AIDA), imajo vsi prosilci za mednarodno zaščito, tudi tisti, ki so vrnjeni iz druge države članice po določilih Dublinske uredbe, v azilnih postopkih prisotnega tolmača. 10. Navedbe prosilca, da na Hrvaškem ni želel zaprositi za azil oziroma, da sploh ni vedel, da je tam zaprosil za azil, so kontradiktorne prosilčevi izjavi na podaji prošnje dne 6. 7. 2022, kjer je na vprašanje uradne osebe, če je že prej v kateri državi članici Evropske unije zaprosil za mednarodno zaščito, odgovoril pozitivno ter nadalje povedal, da so ga na Hrvaškem ustavili policisti ter mu vzeli prstne odtise. Izjave prosilca, da se na Hrvaškem ne počuti varnega zaradi slabega ravnanja policistov zoper njega, so po mnenju pristojnega organa neutemeljene, saj pa lastnih besedah prosilec na Hrvaškem nikoli ni bil deležen kakršnega koli fizičnega nasilja. Njegov zaključek, na podlagi intonacije in gestikuliranja policistov, da so grdo govorili z njim, pa po mnenju pristojnega organa ne zadošča za utemeljen zaključek, da bodo ob vrnitvi na Hrvaško z njim nečloveško ali poniževalno ravnali. Želje prosilca, da želi ostati v Sloveniji ter si tukaj ustvariti življenje, pa so brezpredmetne za dublinski postopek, saj mora po Dublinski uredbi prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica EU, in sicer tista, ki je glede na merila iz III. poglavja za to odgovorna.

11. Pristojni organ tako ugotavlja, da iz prosilčevih navedb ni mogoče zaključiti, da obstajajo na njegovi strani utemeljeni razlogi in takšne osebne okoliščine, ki bi preprečevale predajo Republiki Hrvaški, ki bo obravnavala njegovo prošnjo za mednarodno zaščito. Prosilec pa tudi ni predložil nobenih dokumentov oziroma dokazil, s katerimi bi lahko svoje izjave o zatrjevanem nečloveškem ravnanju potrdil. 12. Pristojni organ je dodatno preučil dokument »Informacije o stanju na Hrvaškem«, ki ga je prejel s strani prosilčevega pooblaščenca in poudarja, da se skoraj vsi članki nanašajo na ravnanja z ilegalnimi prebežniki, ki ilegalno vstopajo v Republiko Hrvaško, kar je bilo ugotovljeno tudi s strani evropskih organov, vendar noben evropski organ ni sprejel kakršnihkoli ukrepov v zvezi z izvajanjem Dublinskih transferjev v Republiko Hrvaško; poročilo _Amnesty International_ za Hrvaško se dejansko nanaša na nezakonita vračanja ter onemogočen dostop do azila, kar v tem primeru ne velja, saj je prosilcu v prvem poskusu uspelo prečkati bosansko-hrvaško mejo, prav tako je po EURODAC rezultatih razvidno, da je prosilcu bil omogočen dostop do azila; članek, ki opisuje, da je Švica ustavila transfer v Republiko Hrvaško, opisuje le odločitev v individualnem, konkretnem primeru, kar pa nikakor ne gre posplošiti na splošno ustavitev transferjev v Republiko Hrvaško.

13. Prosilci imajo na Hrvaškem podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji, zato vrnitev v to državo Evropske unije ne more in ne sme biti sporna. Prav tako pa je Republika Hrvaška polnopravna članica Evropske unije od dne 1. 7. 2013 in spoštuje pravni red Evropske unije in s tem tudi Dublinsko uredbo. Prosilec v postopku ni navedel konkretnih dogodkov in posledično razlogov, zaradi katerih ga Republika Slovenija ne more oziroma ga na podlagi Dublinske uredbe ne bi smela vrniti v Republiko Hrvaško.

14. Republika Hrvaška je v dublinskem postopku odgovorila, da je prosilec prošnjo umaknil, tako da je zapustil ozemlje Republike Hrvaške, sam pa je izjavil, da je v Republiki Hrvaški zaprosil za mednarodno zaščito in jo tudi zapustil. Prav tako prosilec v postopku ni predložil nobenega dokumenta oziroma dokazila, ki so predpisana v prilogah Izvedbene Uredbe komisije (EU) št. 118/2014 z dne 30. januarja 2014 o spremembi Uredbe (ES) št. 1560/2003 o podrobnih pravilih za uporabo Uredbe Sveta (ES) št. 343/2003 o določitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države (v nadaljevanju: »Izvedbena uredba komisije«, Priloga II. - seznam A: Dokazila, poglavje 1/9 - Zapustitev ozemlja držav članic (člena 20(5)) in 19(2)) - Neposredni dokazi, niti nobenih dokazil s seznama B: posredne okoliščine, poglavje 1/9 - Zapustitev ozemlja držav članic (člen 19(2)) - indikativni dokazi.

15. Pristojni organ na podlagi vsega navedenega ugotavlja, da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo prosilec ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, prav tako pa tam ni nobenih sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje.

16. V tožbi tožnik pravi, da je izpodbijani sklep sam s seboj v nasprotju. V izpodbijanem sklepu tožena stranka v zvezi s tožnikovimi navedbami, da na Hrvaškem ni podal prošnje za mednarodno zaščito in da policistov ni nič razumel, ker ni imel tolmača, trdi, da v postopku mednarodne zaščite na Hrvaškem veljajo pravila, da se prosilcu za mednarodno zaščito ob podaji prošnje zagotovi tolmač. Tožena stranka spregleda, da je tožnik podal prošnjo za mednarodno zaščito, zato naj bi bil tudi vrnjen na Hrvaško, vendar mu tolmač ni bil zagotovljen.

17. Tožena stranka v izpodbijanem sklepu navaja pravila, ki veljajo na Hrvaškem za mednarodno zaščito, ne upošteva pa dejstev, da se ta pravila na Hrvaškem ne upoštevajo. V zvezi z neupoštevanjem evropske in hrvaške zakonodaje in z ravnanjem nelegalnih prebežnikov in prosilcev za mednarodno zaščito, je tožeča stranka predložila obsežne informacije (12 strani), do katerih pa se tožena stranka ni opredelila, kar predstavlja kršitev procesnih predpisov.

18. Tožena stranka se ni opredelila do tožnikovih navedb, ko je navajal na osebnem razgovoru, da je iz Hrvaške pobegnil zaradi nasilja, da je tam doživel slabo ravnanje in vpitja policistov ni razumel, vendar si je po gestah predstavljal, kaj so govorili. Tudi v postopku na policijski postaji ni imel tolmača, osebe, ki naj bi prevajala po telefonu pa ni razumel. Tožnik je še navedel, da je bil v času postopka brez vode in v bolečinah, ter da ima visok pritisk. Vsa ta ravnanja pa predstavljajo grdo in nečloveško ravnanje, ki je potrjeno tudi v priloženih informacijah.

19. Tožena stranka ne navede, kdo pa naj bi tožniku dal dokazila, ali policisti, ki so s tožnikom grdo ravnali? Pri tem pa tožena stranka ne upošteva informacij o stanju na Hrvaškem. Grdo ravnanje z ilegalnimi prebežniki in prosilci za mednarodno zaščito imajo potrditev v obsežnih informacijah, predloženih v spis, do katerih se tožena stranka ni opredelila.

20. Iz informacij izhaja, da je Posebni poročevalec ZN za človekove pravice migrantov potrdil poročila o krajah, uničevanju lastnine, fizičnih zlorabah in napadih na migrante; oktobra je skupina evropskih medijev objavila preiskovalno poročilo, ki prikazuje posnetke hrvaških specialnih policistov, ki pretepajo neoborožene prosilce za azil; decembra je Odbor Sveta Evrope za preprečevanje mučenja sporočil, da je odkril številna verodostojna poročila o resnem slabem ravnanju hrvaške policije z migranti in prosilci za mednarodno zaščito (str. 4 COI); v Črni knjigi so navedena pričevanja ubežnikov, ki so izpostavljeni izjemni nasilnosti hrvaške policije (str. 6 COI); slovenska policija, Ministrstvo za notranje zadeve in vlada so bili o nepravilnostih v policijskih postopkih in sistematičnem mučenju večkrat opozorjeni - ne le od nevladnih organizacij in iniciativ, ampak tudi od slovenskega in hrvaškega varuha človekovih pravic, evropskega komisarja za človekove pravice in posebnega poročevalca ZN (6. str. COI); Odbor Sveta Evrope za preprečevanje mučenja, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja (CPT) je dne 3. decembra 2021 ugotovil, da naj bi bila hrvaška policija do prebežnikov nasilna in jim je odvzemala svobodo (str. 9 COI); Danski svet za begunce je navedel, da so v 25 % primerov zaznali pretirano uporabo nasilja, ki vključuje pretepanje, pasje ugrize in zaplembo premoženja (str. 10 COI); Združeni narodi so prejeli veliko verodostojnih navedb o nasilnem ravnanju nekaterih hrvaških policistov (COI str. 11); iz poročila AIDA iz leta 2019 izhaja, da je organizacija Medecins du Monde poudarila, da podpora za duševno zdravje primanjkuje zlasti prosilcem, ki so bili vrnjeni na Hrvaško v skladu z dublinsko uredbo in, da se soočajo z nižjo kakovostjo življenja kot drugi prosilci. Poleg obsežnih izgonov v BiH (leta 2021 so vrnili v BiH 9.114 oseb), policisti na Hrvaškem izvajajo še zgoraj navedeno nasilje in nečloveško ravnanje nad migranti. Ilegalne prebežnike in prosilce za mednarodno zaščito pa obravnava isto Ministrstvo za notranje zadeve Hrvaške.

21. Ker gre v konkretnem primeru za bolnika, kar je razvidno tudi iz priloženega izvida psihiatra, je potrebno razpisati glavno obravnavo, zato da se lahko izvedejo dokazi in sodišče lahko oceni, ali bi bila eventualna izročitev Republiki Hrvaški za tožnika toliko varna, da ne bi predstavljala nepopravljivega zdravstvenega stanja. Tožnik na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 predlaga, da sodišče izda začasno odredbo in odloči, da se do pravnomočne odločitve zadrži izvršitev izpodbijanega akta. V primeru, da bi bil tožnik še pred izdajo sodne odločbe izročen Republiki Italiji (pravilno: Hrvaški – opomba Upravnega sodišča), bi bila tožniku prizadejana nepopravljiva škoda. Če tožnika ne bi bilo več na teritoriju Slovenije in ne bi spadal pod slovensko jurisdikcijo, potem v upravnem sporu ne bi mogel več izkazovati pravnega interesa za vložitev te tožbe. Brez izdaje začasne odredbe bi bila tožniku tudi odvzeta pravico do sodnega varstva. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep tožene stranke odpravi in da ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe, ter se izvrševanje izpodbijanega sklepa zadrži do pravnomočne odločitve o tem sklepu.

22. V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da iz tožnikovih navedb izhaja, da je takoj po prijetju s strani policije na Hrvaškem dne 29. 5. 2022 izrazil namero zaprositi za azil. Domnev o sistemskih pomanjkljivostih tožnik in njegova pooblaščenka nista dokazala oziroma nista konkretneje utemeljila. Tožena stranka pravi, da je tožnik uveljavljal, da je bilo o ravnanju hrvaških policistov veliko napisanega v sredstvih javnega obveščanja, tudi v evropskih medijih. Številne mednarodne organizacije in opazovalci so opozarjali na določene resne pomanjkljivosti v postopkih s tujci na Hrvaškem, vključno z nezakonitim vračanjem migrantov v BiH. Nasilno in nezakonito ravnanje hrvaških policistov z begunci, vključno z nezakonitim vračanjem v BiH je postalo splošno znano dejstvo, ki ga tožniku ni treba posebej dokazovati in da je zato dokazno breme na toženi stranki, da izkaže, da ni sistemskih pomanjkljivosti na Hrvaškem. Tožena stranka v zvezi s temi navedbami pravi, da so ji razmere na Hrvaškem dobro znane. Vendar so v konkretnem primeru navedbe tožnika irelevantne, tožnik je takrat imel status tujca – ilegalca; njegove navedbe se torej nanašajo na ravnanja z ilegalnimi prebežniki, ki vstopajo v Republiko Hrvaško, vendar noben evropski organ ni sprejel kakršnih koli ukrepov v zvezi z dublinskimi postopki vračanja na Hrvaško. Poleg tega so potrditvah tožene stranke Komisija EU in organi Hrvaške v praksi sprejeli „vrsto ukrepov, ki strogo nadzorujejo delo hrvaških policistov“. Ni pa tožnik navajal, da bi bil postopek mednarodne zaščite onemogočen potem, ko prosilec poda prošnjo za mednarodno zaščito. Ob tem se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 906/2022-15. Poleg tega nobena novejša sodba Evropskega sodišča za človekove pravice, ki se nanašajo na dublinske postopke v zvezi s Hrvaško, ni potrdila obstoja sistemskih pomanjkljivosti. Sklicuje se tudi na načelo medsebojnega zaupanja med državami članicami EU in da se tožnik ne more pavšalno ali nekonkretizirano sklicevati na sistemske pomanjkljivosti na Hrvaškem.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

23. Tožba je utemeljena.

24. Tožena stranka je očitno sprejela dejstvo, da je bil morda tožnik deležen določenega neprimernega, tudi psihično obremenjujočega ravnanja tekom policijskega postopka na Hrvaškem pred ali ob tem, ko je izrazil namero za azil, čeprav so bili s tožnikom takrat tudi mladoletniki, kot je pojasnil tožnik.1 Ni pa štela, da bi šlo za fizično nasilje. Policisti naj bi ga tudi zaprli. V okviru tega je dobil tudi rok (ustno) 5 dni, da zapusti Hrvaško. To so mu dejali policisti, ko so ga izpustili.2 Tudi zaradi teh negativnih izkušenj je tožnik zapustil Hrvaško takoj, ko so ga policisti izpustili oziroma je čakal 4 do 5 dni v nekem hostlu, da mu je sestra poslala denar za na pot; poleg tega pa je hotel zaprositi za azil v Sloveniji, kjer naj bi imel zaročenko in bi rad njen kozmetični salon povečal z brivnico. To so bili njegovi motivi za prihod v Slovenijo, kamor je sicer bil izvorno namenjen že, ko je bil še na Kubi.

25. Čeprav iz izpodbijanega akta izhaja, da naj bi tožnik na Hrvaškem dobil status prosilca za mednarodno zaščito, ko je bil še na Hrvaškem, iz zapisnika o osebnem razgovoru s tožnikom in obrazložitve izpodbijanega akta ne izhaja, da bi bil tožnik tudi dejansko vključen v azilni postopek in nastanjen v azilni dom ali na zasebni naslov na podlagi Direktive o sprejemu 2013/33/EU. To je ostalo v upravnem postopku nerazjasnjeno. Izrecno je na vprašanje tožene stranke povedal, da ni bil v hotelu Porin.

26. Za toženo stranko ni sporno, da se tožnikova prošnja na Hrvaškem šteje za umaknjeno, ker je Hrvaško zapustil pred koncem postopka, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in podatkov v spisu to pomeni, da bi imel tožnik v primeru odstranitve na Hrvaško status tujca brez dovoljenja za bivanje oziroma dovoljenja, da ostane na ozemlju Hrvaške in ne bi imel statusa prosilca za mednarodno zaščito, četudi bi bil vrnjen na podlagi Dublinske uredbe. Tožnik bi bil kvečjemu potencialni prosilec za mednarodno zaščito.

27. Upoštevajoč navedeno in povzetek obrazložitve izpodbijanega sklepa, sodišče ugotavlja, da je tožena stranka napačno uporabila načelo medsebojnega zaupanja med Slovenijo in Hrvaško kot članicama EU v zvezi z določbo drugega pod-odstavka člena 3(3) Dublinske uredbe. Glede na še vedno splošno znane okoliščine v zvezi z azilnimi postopki na Hrvaškem, ni namreč bistveno, da bi se tožniku moralo v času, ko je bil v (policijskem) postopku na Hrvaškem, zgoditi fizično nasilje, za to, da bi lahko s tožbo preprečil predajo, ampak je bistveno, kaj ga čaka na Hrvaškem v primeru vrnitve, torej, ali obstaja zadostna verjetnost, da bi bil iz Hrvaške vrnjen v tretjo državo ob tveganju za kršitev prepovedi nečloveškega ravnanja in ob upoštevanju dejstva, da je tožnik že pred izdajo izpodbijanega sklepa kot dokaz predložil toženi stranki obširen spisek poročil (22) oziroma informacij o stanju na Hrvaškem s strani različnih in relevantnih virov, ki se ni nanašal samo na ravnanje hrvaške policije s tujci po tem, ko nezakonito prečkajo mejo preden izrazijo namero za azil. H kršitvi uporabe načela medsebojnega zaupanja v konkretnem primeru prispeva tudi dejstvo, da tožena stranka preveč pavšalno navaja, da se „skoraj“ vse predložene informacije nanašajo na ilegalne prebežnike, in to niti ne drži glede na poročilo _Amnesty International_ in podatke v sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi _M.H. and others v. Croatia_ z dne 18. 11. 2021. V sodbi ESČP v zadevi _M.H. and others v. Croatia_ so uporabljene informacije o stanju na Hrvaškem, ki se nanašajo tako na nezakonite migrante, kot tudi na prosilce za mednarodno zaščito.3

28. Tudi sklicevanje na poročilo AIDA iz maja 2022 je selektivno s strani tožene stranke,4 kajti v obravnavani zadevi ni sporno, ali bo imel tožnik v primeru predaje Hrvaški na voljo tolmača, ampak je bolj relevantno, kaj to poročilo navaja v zvezi s prakso držav članic EU in Švice glede vračanja prosilcev na Hrvaško po Dublinski uredbi.5 Poleg tega ne drži, da bi moral tožnik dokazati, da praksa ravnanja s prosilci za mednarodno zaščito, ki so vrnjeni po Dublinski uredbi na Hrvaško, ne odstopa od problematične prakse, ki je bila ugotovljena v poročilih, ki se nanašajo na ravnanje s prosilci za mednarodno zaščito in tujci, ki nezakonito vstopijo na ozemlje Hrvaške; ker so se trditve tožnika v upravnem postopku nanašale tako na tujce, ki nezakonito vstopijo na ozemlje Hrvaške, kot tudi na tiste, ki so oziroma bi morali imeti status prosilca za mednarodno zaščito, je veliko lažje toženi stranki pridobiti ustrezna zagotovila s strani Hrvaške, da tožniku v primeru vrnitve na podlagi Dublinske uredbe ne grozi tveganje z vidika 4. člena Listine EU. V zvezi s tem tožena stranka tudi napačno uporablja pravo, ko pravi, da bi moral tožnik navedeno dokazati samo z določenimi dokazi in sicer tistimi, ki so našteti v Izvedbeni uredbi Komisije. Tudi to ne drži, ker Procesna direktiva 2013/32/EU niti ZMZ-1 ne uvajata formalnih dokaznih pravil glede dokaznega bremena prosilca. Napačna uporaba določila drugega pod-odstavka člena 3(3) Dublinske uredbe pa je podana tudi zato, ker ni pogoj za izpodbojnost domneve o spoštovanja pravic iz Listine s strani hrvaških organov v postopkih po Dublinski uredbi, da bi moral določen evropski organ predhodno ugotoviti sistemske pomanjkljivosti v azilnih postopkih oziroma v postopkih vračanja na Hrvaškem, pri čemer aktiviranje varstva pravice iz 4. člena Listine sistemske pomanjkljivosti niso nujen pogoj. Gre v bistvu za istovrstne napake, na katere je upravno sodišče opozorilo toženo stranko že v sodbi v zadevi I U 136/2022-8 z dne 23. 3. 2022. 29. Sodišče bo zato natančnejšo pravno utemeljitev, zakaj gre v zgoraj navedenih elementih tudi v konkretnem primeru za napačno uporabo prava, ponovilo iz pravne argumentacije sodbe v zadevi I U 136/2022-8. 30. Sodišče EU je v zadevi N.S. in M.E. iz meseca decembra 2011, ob upoštevanju sodbe Velikega senata ESČP v zadevi _M.S.S. v. Belgium and Greece_ (iz meseca januarja 2011), odločilo, da so države članice, vključno z nacionalnimi sodišči, zavezane, da prosilca za azil ne predajo državi članici, ki je odgovorna v smislu Dublinske uredbe, »_če ni mogoče, da ne bi vedele, za sistematične pomanjkljivosti sistema_« azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici, in da to predstavlja utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu člena 4 Listine EU.6 V uveljavljeni sodni praksi Sodišča EU velja, da prepoved nečloveškega ali ponižujočega ravnanja iz člena 4 Listine EU ustreza prepovedi iz člena 3 EKČP ter da sta v tem okviru njena vsebina in obseg v skladu s členom 52(3) Listine EU enaka kot tista, ki ju določa EKČP.7

31. Sodišče EU je nadalje v zadevi N.S. in M.E. zavzelo stališče, da že »_najmanjša kršitev direktiv_« ne zadostuje, da se prepreči predaja prosilca v drugo državo članico, to pomeni, da vsaka kršitev direktive EU ne zahteva, da se predaja ne opravi.8 Sodišče EU v zvezi s tem v zadevi N.S. in M.E. sicer na splošno govori o izpodbojnosti domneve o spoštovanju »temeljnih pravic« v drugi državi članici.9 Vendar se pri opredeljevanju te domneve omejuje na pravico iz 4. člena Listine EU pravicah;10 v določenih drugih zadevah pa v tej zvezi omenja tudi pravico do varstva človekovega dostojanstva iz 1. člena Listine EU.11 Tudi v novejši sodni praksi Veliki Senat Sodišča EU v zvezi z varstvom možnega kroga pravic v povezavi s spoštovanjem načela medsebojnega zaupanja uporablja izraz /../„_zlasti z njenima členoma 1 in 4_,“ /.../ med tem ko so v drugih različicah te sodbe uporabljeni pojmi: „_including_“ (v angleščini),12 kar ustreza izrazu „_vključno_“, „_notamment_“ (v francoščini), kar ustreza pojmu „_posebej_“, „_segnatamente_“ (v italijanščini) in „_osobito_“ (v hrvaščini), ki ustrezata pojmu „zlasti“ oziroma „_predvsem_“.13

32. Načelo medsebojnega zaupanja oziroma domneve o spoštovanju človekovih pravic v drugi državi članici EU pomeni, da pravo EU temelji na osnovni premisi, da vsaka država članica z vsemi ostalimi državami članicami deli vrsto skupnih vrednot, na katerih temelji EU, in priznava, da jih druge države članice delijo z njo, kot je natančneje določeno v členu 2 PEU. Ta premisa pomeni in utemeljuje obstoj vzajemnega zaupanja med državami članicami v zvezi s priznavanjem teh vrednot in torej spoštovanjem prava EU, s katerim se te vrednote izvajajo ter v zvezi s tem, da so njihovi nacionalni pravni sistemi zmožni zagotoviti „_enakovredno in učinkovito varstvo temeljnih pravic, priznanih z Listino, zlasti s členoma 1 in 4, ki določata eno temeljnih vrednot Unije in njenih držav članic_.“14

33. Domneva se torej nanaša na to, da je obravnavanje prosilcev za azil v vsaki državi članici v skladu z „_zahtevami Listine, Ženevske konvencije in EKČP_.“ 15

34. Vendar, kot že rečeno, ne gre za »_neizpodbojno domnevo_«, da bo država članica, ki je pristojna za obravnavanje prošnje prosilca za azil, spoštovala temeljne pravice, kajti to ne bi bilo združljivo z obveznostjo držav članic, da Dublinsko uredbo razlagajo in uporabljajo v skladu s temeljnimi pravicami.16 Sodišče EU v zadevi _Jawo_ pravi, da obveznost prepovedi vrnitve, če bi to lahko pripeljalo do kršitve pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja, lahko nastane „_ob predaji, med azilnim postopkom, ali po njem_ /.../;17 Sodišče EU v zadevi _Jawo_ dodaja, da „_skupni evropski azilni sistem in načelo medsebojnega zaupanja namreč zagotavljata, da uporaba tega sistema v nobeni fazi in v nobeni obliki ne povzroči resne nevarnosti kršitve člena 4 Listine EU o temeljnih pravicah_.“18

35. Slovenija ne more od Hrvaške, ki je druga država članica EU, „_zahtevati višje nacionalne ravni varstva temeljnih pravic, kot je tista, ki se zagotavlja s pravom Unije_,“ in zato Slovenija ne sme „_niti preveriti – razen v izjemnih primerih – ali je druga država članica v konkretnem primeru dejansko spoštovala temeljne pravice, ki jih zagotavlja Unija_“.19 Kadar sekundarno pravo posebnih pravil glede tega ne ureja, potem država članica (Slovenija) lahko uporabi svoje standarde pod pogojem, da so ti standardi vsaj enaki ravni varstva, ki jo zagotavlja Listina EU in da s tem primarnost, enotnost in učinkovitost prava EU niso prizadete.20

36. Kriterij (razmejitve), ko mora tožena stranka pristopiti k takšni specifični obravnavi oziroma preverjanju načela medsebojnega zaupanja, je okoliščina oziroma pravni standard, da prosilec nima očitno neutemeljenega zahtevka (_arguable claim_) glede 3. člena EKČP oziroma 4. člena ali 19(2) člena Listine EU. To po praksi ESČP pomeni, da kršitev 3. člena EKČP v primeru vrnitve ni premalo verjetna21 in s tem v zvezi tujec želi preprečiti odstranitev.22 Sodišče EU se je temu standardu iz sodne prakse ESČP na najbolj jasen način pridružilo v sodbi v zadevi B, kjer je Sodišče EU v zvezi s standardom avtomatičnega suspenzivnega učinka pravnega sredstva postavilo standard, da tožnikove trditve niso očitno neutemeljene glede tveganja za nečloveško ravnanje.23

37. Ta pravni standard („_arguable claim_“) mora pristojni organ med drugim ugotavljati preko presoje, ali organ države članice „_razpolaga z elementi_,“ ki pričajo o dejanski nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici glede na standard varstva temeljnih pravic, kot so priznane v pravnem redu Unije in zlasti v členu 4 Listine EU. V takem primeru mora pri odločanju o predaji osebe organom druge države članice presoditi obstoj te nevarnosti.24 Pristojni organ se mora opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov.25

38. To pomeni, da argument, ki ga je uporabila tožena stranka, ko se sklicuje na načelo medsebojnega zaupanja med državami članicami EU, da noben evropski organ ni obravnaval Republike Hrvaške v zvezi s sistemskimi pomanjkljivostmi in nevarnostmi nečloveškega in poniževalnega ravnanja, pomeni nepravilno uporabo določila drugega pod-odstavka člena 3(2) Dublinske uredbe v povezavi z načelom medsebojnega zaupanja med državami članicami EU. Za izpodbojnost domneve ni potrebno, da bi kateri „evropski organ“ obravnaval Republiko Hrvaško, pri čemer je tožena stranka verjetno imela v mislih organ oziroma institucijo EU, kajti več različnih evropskih in svetovnih organizacij in institucij je Hrvaško že obravnavalo z vidika stanja in obravnavanja beguncev oziroma tujcev, ki nimajo dovoljenja za bivanje, na kar je tožeča stranka prepričljivo opozorila v tožbi. Dublinska uredba namreč ne predvideva aktivnosti določenega organa EU kot pogoj za možno izpodbijanje domneve, da bo druga država članica spoštovala temeljne pravice. To je na primer predpisano za uresničevanje načela medsebojnega zaupanja (na kazenskem področju prava EU) v Okvirnem sklepu z dne 13. 6. 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami, kjer gre tudi za načelo medsebojnega „_priznavanja_“.26 Uvodna izjava št. 10 tega okvirnega sklepa namreč določa, da mehanizem evropskega naloga za prijetje temelji na visoki stopnji zaupanja med državami članicami. Njegovo izvajanje se lahko zaustavi samo v primeru resnih in nenehnih kršitev načel iz člena 6(1) Pogodbe o Evropski uniji ene od držav članic, „ki jih ugotovi Svet“ na podlagi člena 7(1) omenjene pogodbe s posledicami, navedenimi v členu 7(2) te pogodbe. A ta pogoj o določeni aktivnosti Sveta EU velja samo, ko gre za vprašanje varsta pravice do poštenega, neodvisnega in nepristranskega sojenja,27 ne pa tudi ko gre za varstvo absolutne pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja.28 Določbe, ki bi bila primerljiva uvodni izjavi št. 10 Okvirnega sklepa 2002/584/PNZ, Dublinska uredba niti nima.

39. Poleg tega tožena stranka tudi zmotno šteje za kriterij oziroma prag stroge presoje obstoj sistemskih pomanjkljivosti. Sodišče EU je že v sodbi v zadevi C.K. in ostali proti Sloveniji sledilo sodni praksi ESČP, da sistemske pomanjkljivosti niso pogoj za to, da se uporabi drugi pod-odstavek člena 3(2) Dublinske uredbe29 in še manj za to, da se aktivirajo procesne in materialno-pravne obveznosti države glede stroge presoje dejstev in da se v okviru tega preveri stanje v drugi državi članici EU in morebiti zagotovi določene preventivne ukrepe. Pravica do prepovedi nečloveškega ravnanja je namreč absolutno zavarovana pravica.30

40. V taki situaciji, ko je splošno znano oziroma bi toženi stranki moralo biti poznano, da so številne mednarodnega organizacije in poročevalci opozarjali na določene resne pomanjkljivosti v azilnih postopkih in ravnanjih s tujci na Hrvaškem, tudi ni nujno, da tožnik že v upravnem postopku samoiniciativno pridobi in predloži takšna poročila. Tožena stranka bi za morebiti problematično situacijo morala vedeti že iz virov uporabljenih v sodnih postopkih pred Upravnim in Vrhovnim sodiščem v zadevah I U 1686/2020 in I Up 23/2021 in na podlagi drugih mednarodnih virov in poročil. Relevantne informacije organizacij, ki imajo težo z vidika navedenih evropskih standardov in so časovno aktualne, je tožnik predložil v upravnem postopku in v upravnem sporu in tožena stranka v odgovoru na tožbo na te informacije ni odgovorila z navedbo informacij, ki bi kazale na možnost ovrženja, da je takšno stanje značilno tudi za ravnanje s prosilci, ki jih Slovenija vrača Hrvaški na podlagi Dublinske uredbe. Tožnik bi bil v primeru predaje Hrvaški zgolj potencialni prosilec za mednarodno zaščito oziroma tujec, ki nima dovoljenja za bivanje ali ki nima pravice ostati na ozemlju Hrvaške.

41. Po mednarodni sodni praksi v tovrstnih primerih mora(ta) organ ali sodišče, tudi ne oziraje se na procesno aktivnost prosilca,31 informacije preveriti tudi po uradni dolžnosti in važno je, ali bi organu te informacije o stanju v relevantni državi morale biti poznane. Na ta način je namreč treba razumeti in razlagati, da mora organ, ki „razpolaga“ z objektivnimi, zanesljivimi, natančnimi in ustrezno posodobljenimi podatki, ki potrjujejo obstoj takih pomanjkljivosti, da se zagotovi spoštovanje člena 4 Listine EU, preveriti, ali v okoliščinah obravnavanega primera obstajajo resni in utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo ta oseba po predaji drugi državi članici podvržena dejanski nevarnosti, da bo v tej državi članici ali na podlagi vračanja v tretjo državo (t.i. posredno vračanje) nečloveško ali ponižujoče obravnavana v smislu tega člena. Organ mora v ta namen od druge države članice zahtevati, naj mu nujno pošlje potrebne dodatne informacije glede razmer, v katerih bo zadevna oseba obravnavana v tej državi članici.32 V primeru obstoja takšnih informacij o stanju in ravnanju s tujci na Hrvaškem, (bi) mora(la) po standardih _mutatis mutandis_ iz sodbe v zadevi _C.K. in ostali proti Sloveniji_ tožena stranka, upoštevajoč načelo vzajemnega zaupanja, pred odstranitvijo poskrbeti za ustrezno zagotovilo (potrditev) oziroma bi morala poskrbeti za preventivne nujne in primerne ukrepe, da bi odvrnila „_vsakršen pomislek_“ o možnem kršenju pravice iz 4. člena Listine EU33 oziroma da se “_izključi vsakršna dejanska nevarnost_“ nečloveškega ravnanja ali ponižujočega ravnanja v primeru odstranitve tožnika.34

42. Seveda pa, če organ države članice EU ugotovi, da v času odstranitve in predaje tujca drugi državi članici EU na podlagi zanesljivih informacij ni mogoče „_izključiti vsakršne dejanske nevarnosti_“ nečloveškega ravnanja, to še ne pomeni, da mora država članica EU odstranitev in predajo tujca dokončno odpovedati, ampak mora pristojni upravni organ najprej prevzeti določene obveznosti in v komunikaciji s pristojnimi organi druge države članice EU pridobiti posebna zagotovila, da v konkretnem primeru sprejema tujca do kršitve pravice do prepoved nečloveškega ravnanja ne bo prišlo.35

43. Za razrešitev tega upravnega spora je torej ključno vprašanje, ali je tožnik v času izvrševanja ukrepa vrnitve imel zahtevek glede varstva pred nečloveškim ravnanjem, ki ni bil očitno neutemeljen („_arguable claim_“), oziroma če so v času izvršitve izpodbijanega dejanja obstajale javno dostopne informacije oziroma poročila relevantnih institucij, za katere bi tožena stranka morala vedeti, in ki so predstavljala utemeljene razloge za tveganje za kršitev pravice iz člena 4. oziroma 19(2) Listine EU v primeru vrnitve tožnika na Hrvaško. Takšne informacije, so, kot že rečeno, obstajale, tožnik se je na njih skliceval že v upravnem postopku in tudi v tožbi, ko je dobil kvalificirano pomoč svetovalke za begunce, zato je sodišče tožbi ugodilo in je izpodbijano odločbo odpravilo, ker tožena stranka ni preverila relevantnih informacij in ni ovrgla vsakršnega dvoma, ali bi tožniku v primeru vrnitve na Hrvaško bila kršena pravica iz 4. člena Listine EU.36

44. Ker je imel tožnik že v času odločanja tožene stranke zahtevek glede pravice iz 4. člena Listine EU, ki ni bil očitno neutemeljen, je imela tožena stranka obveznost, da uporabi načelo medsebojnega zaupanja na zgoraj opisan način in da po strogi metodi presodi dejstva z vidike morebitne kršitve 4. člena Listine EU, kar pa ni storila.

45. Zaradi napačne uporabe materialnega prava (drugi pod-odstavek člena 3(2) Dublinske uredbe je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (4. točka in posledično 2. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). Tožnik je sicer predlagal izvedbo glavne obravnave, vendar so med strankama v bistvu sporna vsa temeljna vprašanja načela medsebojnega zaupanja med državama članicama EU. Zato je sodišče ob upoštevanju prvega odstavka 59. člena ZUS-1, drugega odstavka 71. člena ZMZ-1, neposrednega učinka določbe 47. člena Listine o temeljnih pravicah EU v povezavi s sodno prakso Sodišča EU prišlo do sklepa, da ni treba zaslišati tožnika, ker meni, da lahko presojo opravi zgolj na podlagi podatkov iz spisa (Moussa Sacko, C-348/16, odst. 44; Alheto, C-585/16, odst. 116, 126; Torubarov, C-556/17, odst. 54-56).37 Odločitev sodišča, da ne bo zaslišalo tožnika na glavni obravnavi, temelji tudi na kriterijih za javno glavno obravnavo, ki veljajo na splošno v upravnih sporih v sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice v zvezi s 6. členom EKČP.38

46. Tožena stranka mora izdati nov upravni akt, pri tem pa je vezana na pravna stališča sodišče glede materialnega prava in vodenja postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka:

47. Zahteva za izdajo začasne odredbe je utemeljena.

48. Dublinska uredba, ki je zavezujoča v celoti in se uporablja neposredno (člen 288(2) Pogodbe o delovanju EU) v določilu 27. člena v zvezi z določilom 47. člena Listine o temeljnih pravicah EU (v nadaljevanju: Listina EU), ureja pravico do pravnega sredstva oziroma učinkovitega sodnega varstva zoper odločitev o tem, da bo prosilec predan drugi državi članici, ki je odgovorna za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito. Vidiki učinkovitosti tega pravnega sredstva, ki so relevantni za odločanje o utemeljenosti zahteve za izdajo začasne odredbe v tem konkretnem primeru, so urejeni v določilih členov 27(3) in (4) Dublinske uredbe.

49. Po teh določilih ima država članica EU štiri možnosti glede suspenzivnosti pravnega sredstva zoper upravni akt: lahko v nacionalnem pravu določi, da ima prosilec na podlagi vloženega pravnega sredstva zoper odločitev o predaji „_pravico ostati_“ v zadevni državi do zaključka postopka s pravnim sredstvom (točka a. člena 27(3)); lahko določi, da se predaja avtomatično odloži (točka b. člena 27(3)); lahko določi, da ima zadevna oseba možnost zahtevati odložitev izvršitve o predaji (točka c. člena 27(3)); lahko pa države članice tudi določijo, da pristojni organi po uradni dolžnosti odločijo, da bodo odložili izvršitev odločitev o predaji dokler sodišče obravnava pravno sredstvo (člen 27(4) Dublinske uredbe). Vse odločitve glede odložitve izvršitve predaje se sprejmejo v „_razumnem obdobju, ki omogoča podrobno in natančno preučitev zahteve za odlog_“ (tretji stavek v določilu člena 27(3)(c) Dublinske uredbe).

50. V predmetni zadevi gre za pravno situacijo iz določila člena 27(3)(c) Dublinske uredbe, torej ko zakonodajalec določi, da ima zadevna oseba možnost zahtevati odložitev izvršitve o predaji.

51. Vendar pa je določbe prava EU, vključno z določbo člena 27(3)(c) Dublinske uredbe, treba razlagati in uporabljati v povezavi s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pavice (v nadaljevanju: ESČP) v zvezi s pravico do prepovedi nečloveškega ravnanja oziroma načela nevračanja iz 3. člena EKČP. To je potrebno zaradi tega, ker člen 52(3) Listine EU določa, da „_kolikor ta listina vsebuje pravice, ki ustrezajo pravicam, zagotovljenim z Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, sta vsebina in obseg teh pravic enaka kot vsebina in obseg pravic, ki ju določa navedena konvencija. Ta določba ne preprečuje širšega varstva po pravu Unije_.“ Pojasnila k Listini EU usmerjajo upravne organe in sodišča držav članic na to, da ima 4. člen Listine EU na podlagi 52(3) člena Listine EU enak pomen in področje uporabe kot 3. člen EKČP.39 Slednje je že potrdilo tudi Sodišče EU v več sodbah s področja mednarodne zaščite tako glede razmerja med 3. členom EKČP in 4. členom Listine EU,40 kot tudi glede razmerja med členom 3. EKČP in členom 19(2) Listine EU,41 ki je za obravnavani primer _lex specialis_ glede na določbo 4. člena Listine EU. Upravno sodišče nima podlage za dvom, da to ne bi veljalo tudi za procesno dimenzijo varstva pravice iz 4. člena Listine EU.

52. Ker pa EKČP, vse dokler EU ne postane njena pogodbenica, ni pravni instrument, ki bi bil formalno vključen v pravni red EU,42 Upravno sodišče v nadaljevanju namesto z vidika določila 3. člena EKČP, seveda ob upoštevanju sodne prakse ESČP, utemeljenost zahteve za izdajo začasne odredbe pravno-formalno presoja z vidika 4. člena Listine EU43 oziroma z vidika njene specialne določbe iz člena 19(2) Listine EU.44

53. Po praksi ESČP velja, da kadar prosilec za azil nima očitno neutemeljenega zahtevka („_arguable claim_“) v zvezi s 3. členom EKČP, potem mora pravno sredstvo zoper sporno odločitev (v tem primeru gre za odločitev o predaji Hrvaški) imeti avtomatični suspenzivni učinek45, ocena tveganja z vidika 4. člena Listine EU s strani organa ali s strani sodišča v primeru vrnitve oziroma transfera prosilca za mednarodno zaščito pa mora biti stroga, natančna, celovita. Avtomatični suspenzivni učinek, kadar je standard „_arguable claim_“ izpolnjen, je v takih primerih nujen, ker je pravica iz 3. člena EKČP oziroma iz člena 19(2) Listine EU pravicah absolutna.46 Standardu avtomatičnega suspenzivnega učinka, kadar ima tožnik zahtevek, ki ni očitno neutemeljen z vidika 4. člena Listine EU, sledi tudi Sodišče EU, ko gre za varstvo načela nevračanja po 19(2) členu Listine EU,47 in to po mnenju Upravnega sodišča velja ne glede na to, če se zadeva nanaša na uporabo načela medsebojnega zaupanja med državami članicami EU.

54. Pravni standard, da prosilec nima očitno neutemeljenega zahtevka („_arguable claim_“) glede 3. člena EKČP oziroma 19(2) člena Listine EU po praksi ESČP pomeni, da kršitev 3. člena EKČP v primeru vrnitve ni premalo verjetna48 in s tem v zvezi tujec želi preprečiti odstranitev.49 Sodišče EU se je standardu („_arguable claim_“) iz sodne prakse ESČP na najbolj jasen način pridružilo v sodbi v zadevi B, kjer je Sodišče EU glede avtomatičnega suspenzivnega učinka postavilo standard, da tožnikove trditve niso očitno neutemeljene glede tveganja za nečloveško ravnanje.50 Sodišče EU je tudi že odločilo, da za namene uporabe člena 4 Listine EU ni pomembno ali resna nevarnost, da bo zadevna oseba izpostavljena nečloveškemu ravnanju nastane ob predaji, med azilnim postopkom ali po njem.51 Tožnik v tožbi s sklicevanjem na omenjena poročila o Hrvaški utemeljuje, da takšna verjetnost obstaja. To pomeni, da je za presojo (utemeljenosti) zahteve za izdajo začasne odredbe ključno vprašanje, ali ima tožnik v času odločanja sodišča zahtevek v zvezi s 4. členom Listine EU, ki ni očitno neutemeljen.

55. Slovenski zakonodajalec v ZMZ-1 (tretji in četrti odstavek 71. člena ZMZ-1) za primer tožbe v upravnem sporu, ko prosilec nima očitno neutemeljenega zahtevka v zvezi z pravico iz člena 19(2) Listine EU ni določil avtomatičnega suspenzivnega učinka, ampak velja splošna določba iz 32. člena ZUS-1,52 ki pa velja za vse vrste upravnih odločitev. To pomeni, da določba 32. člena ZUS-1 ni prilagojena zgoraj opisanim standardom varstva 3. člena EKČP oziroma člena 19(2) Listine EU glede avtomatičnega suspenzivnega učinka v primeru, da prosilec nima očitno neutemeljenega zahtevka tudi določba 27. člena Dublinske uredbe ne vsebuje materialnega pogoja za izdajo začasne odredbe, ki ga vsebuje določba 32. člena ZUS-1, to pa je pogoj, da bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda, pri čemer je treba „_skladno z načelom sorazmernosti upoštevati prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank_“. Kriterija težko popravljive škode v povezavi z načelom sorazmernosti in varstva javnih koristi pravo EU oziroma EKČP ne postavljata kot pogoj za izdajo začasne odredbe v zvezi z varstvom pravice iz 3. člena EKČP oziroma člena 19(2) Listine EU, ki sta absolutno zavarovani pravici; niti pravo EU (v določilu člena 27(3) Dublinske uredbe) ne daje pristojnosti državam podpisnicam EU, da po njihovi diskreciji uredijo materialne pogoje za izdajo začasne odredbe, ampak 27. člen Dublinske uredbe ureja samo test, po katerem mora sodišče odločiti o (ne)utemeljenosti začasne odredbe. Po tem določilu mora biti odločitev o začasni odločbi sprejeta v razumnem obdobju, sodišče mora „podrobno in natančno preučiti“ zahtevo za odlog in mora navesti razloge za svojo odločitev (člen 27(3)(c) Dublinske uredbe).

56. Zaradi tega določenega razhajanja med 32. členom ZUS-1 in 27. členom Dublinske uredbe v povezavi s sodno prakso ESČP pride na tej točki v poštev pravilo v okviru prava EU, glede na to, da tožena stranka z izpodbijanim aktom izvaja pravo EU v smislu člena 51(1) Listine EU o temeljnih pravicah, po katerem morajo države članice „_ne zgolj razlagati nacionalno pravo v skladu s pravom Unije, temveč tudi paziti, da se ne oprejo na tako razlago besedila sekundarne zakonodaje, ki bi bila v nasprotju s temeljnimi pravicami, ki jih varuje pravni red Unije, ali z drugimi splošnimi načeli prava Unije_."53

57. To pa pomeni, da je treba v tem sporu materialno-pravni pogoj o težko popravljivi škodi iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1 obravnavati izključno v smislu vprašanja, ali ima tožnik v konkretnem primeru zahtevek v zvezi z pravico iz člena 4 oziroma člena 19(2) Listine EU, ki ni očitno neutemeljen. Če zahtevek ni očitno neutemeljen, sodišče mora izdati začasno odredbo ne glede na siceršnje zakonske pogoje za izdajo začasne odredbe iz 32. člena ZUS-1 oziroma je treba težko popravljivo škodo razlagati v skladu z zgoraj navedenimi standardi prava EU in sodne prakse ESČP brez nadaljnjega upoštevanja načela sorazmernosti in javnih koristi.

58. Če pa gre pri tožniku za zahtevek, ki je v času in v okoliščinah, ki so znana sodišču, očitno neutemeljen z vidika pravice iz člena 19(2) Listine EU, je začasno odredbo mogoče izdati le, če bi bila tožniku z izvršitvijo akta prizadeta težko popravljiva škoda v zvezi z drugimi pravno-zavarovanimi dobrinami, kot je pravica iz člena 19(2) Listine EU, in bi bila izdaja začasne odredbe sorazmerna s prizadetostjo javne koristi tako, kot je to predvideno z določbo 32. člena ZUS-1. Vendar druge škode, kot škodo v zvezi s 4. členom oziroma členom 19(2) Listine EU, tožnik ne zatrjuje.

59. Sodišče ugotavlja, da tožnik v konkretnem primeru, spričo poročil o stanju na Hrvaškem, ki jih je tožnik v smislu dokazov predložil v upravnem postopku in v tožbi, nima očitno neutemeljenega zahtevka v zvezi s pravico iz člena 4. oziroma člena 19(2) Listine EU. Viri, na katere se sklicuje tožnik, niso samo časopisni članki, ali prispevki novinarjev, ampak gre za različne vire, ki so dovolj uveljavljeni, in med njimi tudi sodba ESČP zoper Hrvaško, nenazadnje je Upravno sodišče ravnanje s prebežniki na hrvaškem obravnavalo tudi v sodbi v zadevi I U 1686/2020 z dne 7. 12. 2020; gre torej za splošno znana dejstva, da na Hrvaškem obstajajo določene pomanjkljivosti glede izvrševanja Skupnega evropskega azilnega sistema, ki ga tvorijo direktive in uredbe ter primarno pravo EU. Tožena stranka se v odgovoru na tožbo ni uspešno branila z navajanjem morebitnih konkretnih poročil o tem, da navedene pomanjkljivosti v azilnem sistemu ne veljajo za prosilce, ki so na Hrvaško vrnjeni iz Slovenije (ali iz drugih držav članic EU) na podlagi Dublinske uredbe. Enako je odločilo tudi ob izdaji začasne odredbe v zadevi I U 136/2022 z dne 18. 2. 2022. Tožena stranka na podlagi teh sodnih odločb ni reagirala s pridobitvijo ustreznih in konkretnih zagotovil s strani hrvaških organov o spoštovanju člena 4. listine EU oziroma člena 19(2) Listine EU.

60. Sodišče je že v zadevi I U 127/2020 z dne 5. 2. 2020, ko je ugodilo zahtevi za izdajo začasne odredbe prosilca, ki naj bi bil po Dublinski uredbi vrnjen na Hrvaško, ugotovilo, da nobeno poročilo, predloženo v postopku, ne izkazuje, da se nasilje izvaja na omejenem krogu tujcev v odvisnosti od tega, v kateri vrsti postopka je posamezen tujec udeležen oziroma da se nasilje ne izvaja nad tistimi tujci, ki so iz Slovenije vrnjeni po Dublinski uredbi in ni pridobila kakšnega verodostojnega zagotovila od pristojne uradne osebe na Hrvaškem, da tožniku v primeru predaje ne grozi tveganje z vidika 4. oziroma 19(2) člena Listine EU.

61. Na tej podlagi je sodišče ugotovilo, da tožnik nima očitno neutemeljenega zahtevka v zvezi s pravico iz 4. člena oziroma 19(2) člena Listine EU in da je zaradi tega težko popravljiva škoda izkazana; tožba v tem upravnem sporu bi zato morala imeti avtomatični suspenzivni učinek. Vendar pa je sodišče namesto avtomatičnega suspenzivnega učinka ugodilo predlogu tožnika, da začasno zadrži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodne odločbe v tem upravnem sporu (drugi in peti odstavek 32. člena ZUS-1). Navedeno zadostuje za izdajo začasne odredbe na podlagi 32. člena ZUS-1, zato se sodišču ni bilo treba spuščati še v presojo, ali je izkazana težko popravljiva škoda tudi z vidika učinkovitosti tožbe v upravnem sporu v smislu 47. člena Listine EU (oziroma 23. člena Ustave) v primeru, da bi bil izpodbijani akt izvršen, sodišče pa bi v upravnem sporu kasneje ugotovilo, da je tožba utemeljena.

1 Zapisnik o osebnem razgovoru z dne 10. 8. 2022,str. 4. 2 Ibid. str. 3. 3 App. no. 15670/18, 43115/18, Ibid. odst. 103, 109, 110, 112, 113, 114, 115. 4 Glej drugi odstavek na strani 5 izpodbijanega sklepa. 5 V zvezi s tem je bilo septembra 2022 izdano novo poročilo AIDA, ki ima o Dublinskih postopkih v zvezi s Hrvaško poseben razdelek. 6 N.S. in M.E., C-411/10 in C-493/10 odst. 94; glej tudi odst. 106 ter sodbo v zadevi Jawo, C-163/17, 19. 3. 2019, odst. 85. 7 C.K in ostali proti Sloveniji, C-578/16, odst. 67, MP, C-353/16, odst. 37, Jawo, C-163/17, odst. 91, Ibrahim, C-297/17, odst. 89. 8 N.S. in M.E., C-411/10 in C-493/10, odst. 84-85. 9 Ibid. odst. 71, 77, 81, 99. 10 Ibid. odst. 86, 88, 94, 106, 112. 11 Glej na primer: Aranyosi, Cãldãraru, C-404/15 in C-659/15 PPU, odst. 77, 78; Jawo, C-163/17, odst. 78, 80; XXXX, C-483/20, odst. 27. 12 XXXX, C-483/20, odst. 27. 13 Ibid. odst. 27. 14 Jawo, C-163/17, odst. 80. 15 N.S. in M.E., C-411/10 in C-493/10, odst. 80; XXXX, C-483/20, odst. 29. 16 N.S. in M.E., C-411/10 in C-493/10, odst. 99; glej tudi odst. 100-105. 17 Jawo, C-163/17, 19. 3. 2019, odst. 88. 18 Ibid. odst. 89. 19 Mnenje Sodišča 2/13, 18. 12. 2014, odst. 192; glej tudi: Jawo, C-163/17, odst. 80-84. 20 Glej _mutatis mutandis_: Melloni, C-399/11, odst. 60; Lenaerts, Koen, 2017, _La vie après l'avis: exploring the principle of mutual (yet not blind) trust, Common Market Law Review_, 54, str. 807-808, str. 815. 21 Glej na primer _Soering v. the United Kingdom_, odst. 85, 117. 22 Glej na primer: _L.M. and others v. Russia_, odst. 100; _M.A. and others v. Lithuania_, odst. 83; _Ilias and Ahmed v. Hungary_, 21. 11. 2019, odst. 136. 23 C-233/19, B, odst. 66; glej tudi: LM, C-403/19, odst. 35, 43. 24 _Mutatis mutandis_: _Aranyosi, Cãldãraru_, C-404/15 in C-659/15 PPU, odst. 88. 25 Ibid. odst. 89; glej tudi: Jawo, C-163/17, odst. 90. 26 Glej člen 1(2) in uvodna izjava št. 6 Okvirnega sklepa 2002/584/PNZ, Uradni list EU, L 190/1. 27 Glej: X Y, C-562/21 PPU, C-563/21 PPU, 22. 2. 2022, odst. 65. 28 Glej: Dorobantu, C-128/18. 29 C.K in drugi proti Sloveniji, C-578/16 PPU, odst. 91-93; M.S.S. v Belgium and Greece; Tarakhel v . Switzerland. 30 Soering v. the United Kingdom, odst. 88, J.K. and others v. Sweden, odst. 80, 90; C.K in drugi proti Sloveniji, C-578/16 PPU, odst. 59; M in X. X., C-391/16, C-77/17, odst. 94. 31 F.G. V Sweden, odst. 156; J.K. and others v. Sweden, odst. 87, 83, 90, 140; M.M., C-277/11, odst. 65-66. 32 Mutatis mutandis: Aranyosi, Cãldãraru, C-404/15 in C-659/15 PPU, odst. 93-95. 33 Ibid. odst. 71, 76-78, 83; v odstavku 90 iste sodbe Sodišče EU uporablja izraz oziroma standard „_resnega pomisleka_“. 34 Ibid. odst. 84. 35 Glej _mutatis mutandis_: Aranyosi, Caldararu, C-404/15 in C-659/15 PPU, odst. 98; C.K. in ostali proti Sloveniji, C-578/16 PPU, odst. 85-90. 36 J.K. and others v. Sweden, odst. 91-92; C.K. in drugi proti Sloveniji, C-578/16 PPU, odst. 76. 37 Člen 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU se nanaša zgolj na preizkus pravnega sredstva in se torej ne nanaša na morebitno razveljavitev odločbe, zoper katero je vloženo to pravno sredstvo. Tako zakonodajalec Unije s sprejetjem Direktive 2013/32 ni nameraval uvesti kakršnega koli skupnega pravila, v skladu s katerim bi moral parasodni ali upravni organ iz člena 2(f) te direktive izgubiti pristojnost po razveljavitvi njegove prvotne odločbe o prošnji za mednarodno zaščito, tako da lahko države članice še naprej določajo, da je treba spis po taki razveljavitvi poslati temu organu, da sprejme novo odločbo (Torubarov, C-556/17, 29. 7. 2019, odst. 54; Alheto, C-585/16, odst. 145 in 146). 38 Glej: Ramos Nunes de Carvalho E Sá v Portugal, App. nos. 55391/13, 57728/13 and 74041/13, 6. 11. 2018, odst. 190-191). 39 Pojasnila k Listini o temeljnih pravicah (Uradni list EU, C 303, 14. 12. 2007) - pojasnila k 4. členu. 40 _C. K. in ostali proti Sloveniji_, C-578/16 PPU, 16. 2. 2017, odst. 67-68; _MP_, C-353/16, 24. 4. 2018, odst. 37; _Jawo_, C-163/17, 19. 3. 2019, odst. 91; _Ibrahim_, C-297/17, odst. 89. 41 _M'Bodj_, C-542/13, 18. 12. 2014, odst. 38; _Abdida_, C-562/13, 18. 12. 2014, odst. 47. Za člen 19(2) Listine EU o temeljnih pravicah je v Pojasnilih k Listini o temeljnih pravicah navedeno, da to določilo vključuje ustrezno sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) glede 3. člena EKČP. 42 Åkerberg Fransson, C‑617/10, EU:C:2013:105, odst. 44; Inuit Tapiriit Kanatami in drugi/Komisija, C‑398/13 P, EU:C:2015:535, točka 45; C-601/15 PPU, J.N., 15. 2. 2016, odst. 45. 43 Po tem določilu nihče ne sme biti podvržen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju. 44 Po tem določilu se nihče ne sme odstraniti, izgnati ali izročiti državi, v kateri obstaja zanj resna nevarnost, da bo podvržen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju. 45 _Čonka v. Belgium_, App. no. 51564/99, odst. 80-81, _Gebremedhin v. France_, App. no. 25389/05, 26. 4. 2007, odst. 66-67; _Hirsi Jamaa and others v. Italy_, App. no. 27765/09, 23. 2. 2012, odst. 200; _M.S. S. v Belgum and Greece_, app. no. 30696/09, 21. 1. 2011, odst. 293. 46 _C- 391/16, C-77/17 in C-78/17, M in X.X,., 14. 5. 2019, odst. 94; C-404/15 in C-659/15, PPU Aranyosi, Caldararu, 5. 4. 2016, odst. 85-87; C-185/15, Petruhhin, 6. 9. 2016, odst. 56._ 47 C-239/14, _Tall_, 17. 12. 2015, odst. 58-59; C-181/16, _Gnandi_, 18. 6. 2018, odst. 56. 48 Glej na primer sodbo ESČP v zadevi _Soering v. the United Kingdom_, odst. 85, 117. 49 Glej na primer sodbe ESČP v zadevah: _L.M. and others v. Russia_, odst. 100; _M.A. and others v. Lithuania_, odst. 83; _Ilias and Ahmed v. Hungary_, 21. 11. 2019, odst. 136. 50 C-233/19, B, 30. 9. 2020, odst. 66. 51 Glej _mutatis mutandis_: C-297/17, C -318/17, C-319/17 in C-438/17, Ibrahim, 19. 3. 2019, odst. 87-88. 52 Po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri tem pa mora skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. 53 C-411/10, _N.S in M.E._, 21. 12. 2011, odst. 77; C-277/11, _M._, 22. 11. 2012, odst. 93. Tudi po določilu člena 52(6) Listine EU se morajo nacionalne zakonodaje in običaji v celoti upoštevati v skladu z Listino EU.